PGD Visoko-Milje
Visoko 67
4212 Visoko
GSM: 040 808 166
Prvi predsednik gasilske čete Visoko je postal Janez Burgar. Vsako leto se je nekaj opreme dokupilo ali dobilo, tudi članstvo se je večalo. V začetku leta 1941 je imelo društvo že 31 članov, ki so do začetka vojne vadili skupaj z vojaškimi obvezniki. Izbruh vojne je delovanje društva zavrlo, vendar ta ni prenehal z delom. Med vojno je padlo 7 gasilcev. Po končani vojni je društvo spet oživelo. Veliko pozornosti je bilo treba posvetiti obnovi gasilske organizacije. Nabavili so najnujnejše orodje in obnovili staro opremo ter usposobili članstvo. Zaradi boljše organiziranosti gasilstva so se na občnem zboru leta 1948 gasilci iz Visokega, Luž, Olševka in Hotemaž dogovorili, da se združijo v gasilsko enoto PGD Visoko, kar pa se kasneje ni izkazalo za napredno, zato so 1950 to gasilsko enoto razpustili in vsako društvo je delovalo samostojno. V naslednjih letih so s pridnim delom vsakega člana popravljali gasilski dom, nabavljali potrebno opremo in obleko. Leta 1957 je gasilski dom dobil elektriko. Denarna sredstva so pridobivali z organizacijo veselic in sekanjem lesa, ki so ga potem prodali. Zaradi želje po čim bolj strokovnem in varnem pristopu na samih vajah in morebitnih intervencijah so se člani udeleževali tečajev in izobraževanj ter jih tudi uspešno opravili. Veliko časa so se ukvarjali s prenovo in obnovo gasilskega doma, saj je bila potrebna večja adaptacija, velik problem je bil tudi s temelji. Zato so se s svetom Krajevne skupnosti dogovorili, da se preselijo v zadružni dom, v bivše skladišče cementa. Prostor so uredili in se vanj preselili z vso opremo in orodjem. Gasilsko društvo ima še vedno sedež v teh prostorih, ki so jih skozi vsa ta leta obnavljali in ohranjali za bodoče generacije. Veliko truda, močne volje in prostovoljnega dela je bilo vloženo v to, da je PGD VISOKO – MILJE, danes lahko v ponos vaščanom. S svojim delom so vsi člani, skozi vsa ta leta, pridobili izkušnje in znanje za pomoč ob intervencijah. Mnogi so na žalost že pokojni, a tisti, ki ostajamo za njimi smo jim hvaležni za vse njihove ure dela, za njihovo zagnanost pri dobavi potrebne opreme, predvsem pa za njihovo zavzetost, da se je društvo uspešno razvijalo in zraslo v to kar je danes.
