Skratka, stoji učilna zidana in še dolgo bo stala, ampak otroci morajo tja, v šolo. Čim prej oziroma takoj, ko je to mogoče. Če je mogoče za McDonaldse, vulkanizerje, frizeraje in skoraj tudi že kafiče, potem je mogoče tudi za šolo. Mora biti.

Piše: Aljuš Pertinač

Dober dan. Sem začasni (vsaj iskreno upam, da je tako) koronaučitelj. Ko to pišem, namreč že šesti teden (prisilno) učim 2. in 4. razred osnovne šole. Pri tem nisem zgolj učitelj oziroma profesor razrednega pouka, ampak učim tudi šport, glasbo, likovno umetnost, naravoslovje in tehniko, angleški jezik, obvezne in neobvezne izbirne predmete ter skrbim še za podaljšano bivanje.

Za dva razreda obvezne devetletke. Že res, da nimam prav veliko učencev (po enega v vsakem razredu), res pa je tudi, da nimam niti pedagoško-andragoške izobrazbe in da pred šestimi tedni nisem imel niti ene ure izkušnje poučevanja v devetletki.

Seveda vem, da nisem edini in da nas je takšnih v Sloveniji trenutno na tisoče. V sili pač hudič še muhe žre. Ampak res upam, da je že iz tega preprostega uvoda kristalno jasno, da tovrsten "pouk" oziroma šola na daljavo ne more nadomestiti prave šole oziroma normalnega pouka.

Ne se hecat, ljudje. Če bi ju namreč lahko, potem osnovnih šol praktično sploh ne bi več potrebovali in lahko vsi poučujemo otroke od doma. Dokler smo doma, seveda. Za kar pa verjetno velika večina med nami upa, da ne bomo več dolgo. Ali pa vsaj, v mojem primeru je že tako, da otroci ne bodo več dolgo doma in bodo čim prej, ampak res čim prej šli nazaj v šolo.

Pri čemer sta moja dva mulca, pardon učenca, v primerjavi z mnogimi drugimi, morda celo z večino še v bistveno boljšem položaju. Foter oziroma učitelj je namreč v času pouka doma in gre na šiht oziroma televizijo šele zvečer.

Premoremo (pa to ni hvalisanje, ampak zgolj ilustracija dejanskega stanja) reci in piši dva osebna računalnika, en prenosni računalnik in eno tablico. Imamo seveda tudi širokopasovni internet in tiskalnik. In učitelj, majke mi, tekoče govori angleško.

Poleg tega na srečo, in to moram res posebej poudariti, oba učenca, pardon mulca v tazaresni šoli uporabljata gradivo Lili & Bine založbe Rokus Klett. Ne vem, kakšna so druga osnovnošolska učna gradiva, prav lahko da so enako dobra, ampak tako mulca kot jaz, njun učitelj, smo z Lili & Bine zelo zadovoljni. Pri najboljši pameti ne vem, kako bi se vsega skupaj lotili, če ne bi imeli delovnih zvezkov in interaktivnih gradiv. Pri predmetih, kot je NIT (Naravoslovje in tehnika), kjer tega nimamo, učiteljica, tista ta prava, reže risbe in fotografije iz bogsigavedi katerih pozabljenih čitank, piše in riše z roko ter to potem, domnevam, fotografira s pametnim telefonom in pošilja po elektronski pošti.

Na tem mestu moram vse učiteljice in učitelje podružnične šole Blagovica, na katero sicer v resnici hodita moja dva učenca, res iskreno pohvaliti. Vsi se trudijo po svojih najboljših močeh, da bi nam to šolo na daljavo, kot se uradno imenuje, čim bolj olajšali. Tako meni, učitelju, kot učencema. Razredničarka od mulca se je celo posnela, ko bere izvrsten otroški roman Veliki dobrodušni velikan Roalda Dahla, pri čemer spreminja glas za vsak lik iz knjige in mulcem pošiljam zvočne posnetke poglavij za vsak delovni dan v tednu.

Ampak kljub vsemu naštetemu in kot že rečeno dejstvu, da tudi sicer dopoldne delam od doma, sem po šestih tednih že precej utrujen. Predstavljate si samo, kako mora biti pravim učiteljicam in učiteljem, ko imajo na grbi najmanj 14 ali pa celo dvakrat toliko ukaželjnih mulcev? Zato še enkrat, kapo dol.

Ampak predstavljajte si pa tudi, kaj pa vsi tisti starši/koronaučitelji in tisti mulci/koronaučenci, ki vsega tega nimajo? Ki nimajo fotra, ki je doma, štirih mašin in kaj vem česa? Ki nimajo delovnih zvezkov in interaktivnih učnih gradiv? Ki nimajo tiskalnika? Nekateri še celo interneta ali računalnika nimajo. Kaj pa tazaresni učitelji in njihovi otroci? Kdaj pridejo na vrsto oni? Pa vsi tisti prisilni koronaučitelji, ki niso hodili v visoke šole in so na čakanju ali pa celo še vedno hodijo delat v proizvodnjo, kljub samoizolaciji? Kdo in kako uči njihove otroke?

V prejšnji kolumni sem pisal o tem, da je naravna nuja, da se življenje, takoj ko je mogoče, vrne v kolikor toliko normalne tirnice. In izobraževanje pri tem ni nobena izjema. Nobena šola na daljavo ne more nadomestiti prave šole. In pika. Seveda je pri tem treba upoštevati stanje epidemije in storiti vse za zaščito zdravja otrok, zaposlenih in njihovih sorodnikov. Ampak vendarle, bog mi odpusti, do tega trenutka je od 74 umrlih zaradi koronavirusa 65 starostnikov iz domov za ostarele. Čedalje več podjetij spet zaganja proizvodnjo. Kam bodo šli otroci teh staršev, če ne bodo v šoli? K svojim starim staršem?

Ne smemo pozabiti niti, da pomeni šolanje od doma za marsikoga (pre)hudo finančno breme. Prej je imel otrok dva topla obroka v šoli pa mogoče starši takisto v tovarniški menzi, sedaj pa je treba vsak dan kuhati. In še učiti. In to brez pedagoško-andragoške izobrazbe.

Zato še enkrat, šolska oblast in šole same morajo storiti vse, da se otroci čim prej vrnejo v šolo. Nemogoče je šolsko leto končati z 20-tedensko šolo od doma. Nemogoče.

Podobno velja za srednje šole in ne nazadnje tudi visoke šole oziroma univerze. Seveda je problem, kako v sedanji situaciji izvesti maturo, ampak to ne pomeni, da jo moramo zato kar odpovedati. Jasno je, da ponovna vzpostavitev pouka potegne za seboj tudi druga vprašanja, kot so denimo prevoz in prehrana, ampak pri kateri dejavnosti jih pa ne?

Šolska oblast mora nemudoma sprejeti odločitev, da se pedagoški proces čim prej normalizira oziroma nadaljuje v zakonsko določenih okvirjih, pri čemer mora šolam dati vso potrebno podporo, da ga bodo lahko čim bolj normalno izvedle. Tiščanje glave v pesek in razmišljanje v stilu, saj eno "izgubljeno" šolsko leto v devet- ali štiriletnem programu ne pomeni veliko, ne pomagata.

Prav tako ne pomaga sveta vojna ali že kar agnostična stigma, ko gre za učna gradiva. Ja, šolske torbe so res težke, še sam ju komaj nosim, ampak ne glede na vse smo v Sloveniji pri številčnosti učnih gradiv na razred poučevanja na evropskem repu in bistveno zaostajamo tudi za državami južno in vzhodno od nas, ki jih sicer tako radi gledamo zviška. Od 12 predmetov v osmem razredu devetletke, recimo, učenci uporabljajo delovne zvezke v povprečju pri zgolj reci in piši štirih predmetih. Kako pri teh osmošolcih poteka šola na daljavo in kako se znajdejo njihovi učitelji, korona in pravi, mi ni jasno.

Boljša in učinkovitejša učbeniška politika, predvsem na področju digitalnih gradiv, je zato nujna. Trenutna ureditev, kjer lahko vsaka izmed 452 osnovnih šol vodi svojo učbeniško politiko, je za razmere, v katerih smo sedaj, pogubna. Namesto da bi zmanjševala socialne in intelektualne razlike, jih povečuje.
Šolska oblast tako mora prevzeti aktivnejšo vlogo in zagotoviti, da bo šola čim hitreje spet postala to, kar mora biti, hram učenosti, ne pa prisilno delo in vir frustracij za otroke in starše v prisilni samoizolaciji.

Za konec pa še beseda ali dve o moji almi mater, univerzi. Človek kar ne more verjeti, s kakšno lahkoto je univerza po lastni volji privolila v tako rekoč popoln suspenz pedagoškega in znanstvenega dela. Za številne profesorje ima človek občutek, da so prav veseli, da jim njihovih študentov ni treba več gledati in poslušati v živo, ampak kvečjemu prek kakšnega zooma ali pa še to ne. Če bi komu moralo biti posebej v interesu, da se poučevanje čim prej vrne v neke normalne tirnice, bi to moralo biti v interesu akademske skupnosti.

Prepričan sem, da ima vsaj velika večina članic ljubljanske univerze za to vse prostorske in druge pogoje. Verjetno v Mariboru, Kopru in Novem mestu ni dosti drugače. Univerza ne more (p)ostati slonokoščeni stolp v od virusa opustošenem družbenem življenju, ampak mora aktivno zavzeti svojo vlogo generatorja intelektualnega družbenega udejstvovanja vseh vrst. Nobena aplikacija ne more nadomestiti prvinskega osebnega stika med študentom in profesorjem in za to pri vsem skupaj v resnici gre.

Skratka, stoji učilna zidana in še dolgo bo stala, ampak otroci morajo tja, v šolo. Čim prej oziroma takoj, ko je to mogoče. Če je mogoče za McDonaldse, vulkanizerje, frizeraje in skoraj tudi že kafiče, potem je mogoče tudi za šolo. Mora biti.

Če nas bojda že obveščajo skoraj v celoti komunistični mediji in če sta na čelu dveh od treh najvišjih funkcij v državi človeka, ki sta svojo politično kariero začela še globoko v prejšnjem enopartijskem sistemu, potem tovarišice in tovariši vendar še pomnite, kaj nam je nekoč davno naročal Vladimir Iljič?

"Kak skazal tovarišč Lenin? Učitsja, učitsja, vsegda učitsja!" (ta starejša učenka ima ruščino kot interesno dejavnost).

Učiti se, učiti se, učiti se, kar naprej učiti se! Kar naprej in ne le v šoli, ki se, vsaj tako kot prisilni koronaučitelj srčno upam, kmalu spet začenja. Ne glede na to, ali tole berete z levim ali morebiti desnim očesom, morate priznati, vsaj v tem je imel tovariš Lenin prav. To ve že vsak Ostržek. Zdaj pa le hitro v šolo.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

PRIHAJA NOVA KNJIGA: