(*1)

Včeraj, točno ob 11.uri in 50 minut (z izrekom sodbe smo zamujali 20 minut zaradi tehničnih težav z računalnikom v sodni dvorani številka 28 na Okrožnem sodišču v Ljubljani), se je zgodilo to, kar se je pravzaprav moralo zgoditi: okrožna sodnica Ana Klapmfer Binder je zoper avtorja teh vrstic v sodni zadevi II K 25672/2016 (tukaj) izrekla oprostilno sodbo - "obtoženi Bojan Požar se po 358. členu ZKP oprosti obtožbe, da je o kom trdil nekaj, kar lahko škoduje njegovo časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno na spletni strani #Požareport proti uradni osebi (v tem primeru visokemu policijskemu uradniku Jožefu Kerneži), v zvezi z opravljanjem njene službe v tem državnem organu, s tem da je ..."

Vir: Zapisnik o razglasitvi sodbe - 30. 7. 2020

Izreka sodbe se je udeležila že tretja državna tožilka v tem sodnem postopku Lilijana Tomič, ki je na glavnih obravnavah sicer nismo videli, ali se bo Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani - zaradi oprostilne sodbe - pritožilo, pa še ni znano. Spomnimo: državno tožilstvo je v tej zadevi za avtorja teh vrstic zahtevalo 4 mesece zapora pogojno, s preizkusno dobo dveh let.

Ker bo sodba spisana šele v prihodnjih tednih (in takrat jo bomo tudi v celoti objavili), je kratka obrazložitev naslednja:

- Objava inkriminiranega članka (poročanje o prometni nesreči policistov posebne enote zunaj službenega časa, pobegu s kraja nesreče in dogajanjih po nesreči - vir) je bila v javnem interesu.

- Večina navedb v članku se je izkazala za resnične.

- Ni prišlo do žaljive obdolžitve visokega policijskega uradnika Jožefa Kerneže.

OZADJE

To je bila (moja, v zadnjih letih) že 22. zaporedna oprostilna sodba v kazenskih zadevah (enkrat sem dobil sodni opomin, vendar ta primer še ni pravnomočen)  zaradi objav posameznih člankov, zaradi enakih ali sorodnih očitkov kaznivih dejanj, pri čemer je bilo državno tožilstvo poraženo 4-krat, v ostalih primerih pa je šlo za tako imenovane zasebne kazenske tožbe.

Medklic: tožbe so sicer pričakovani sestavni del medijskega posla in raziskovalnega novinarstva, vendar Slovenija še vedno dopušča redek evropski pravosodni in "demokratični" unikum, to so kazenski pregoni novinarjev - zaradi novinarskega dela. Civilni sodni postopki, kjer tisti, ki se zaradi posameznih člankov čutijo prizadete in vlagajo odškodninske tožbe zoper izdajatelje medijev, so povsem druga in recimo temu "normalna zadeva".

TOŽNIKI

Dosedanji kazenski tožniki zoper avtorja teh vrstic so bili sami razvpiti liki slovenske tranzicije:

- Odvetnik Miro Senica ter zasebni in poslovni partner propadle političarke Katarine Kresal je vložil 9 kazenskih tožb, pri čemer ga je pri eni tožbi, ki jo je vložil skupaj s Kresalovo, zastopalo tožilstvo, vendar je vseh devet tožb tudi izgubil.

Pri neki tožbi, kjer mi je očital celo ponarejanje tožilskega dokumenta (gulp?!), šlo pa je za zloglasni primer Baričevič, je Senica tožbo umaknil med postopkom, ko se je izkazalo, da tožilskega dokumenta seveda nisem ponaredil, saj je bil avtentičen.

- Po dve kazenski tožbi so vložili celjski odvetnik Dušan Korošec, znan iz številnih finančnih in drugih afer, enkrat tudi že pravnomočno obsojen zaradi davčne utaje, danes pa tudi (ne)posredni lastnik Voduškovega spletnega portala TopNews.si, večinski lastnik mariborskega časopisa Večer Uroš Hakl in lastnik ljubljanske medijske družbe Adria Media Tomaž Drozg, in tudi oni so vse tožbe izgubili.

Mimogrede, eno kazensko tožbo zoper mene je že pred leti izgubil tudi Stojan Petrič, takrat sicer samo še lastnik Kolektorja. Se še dobro spomnim tega članka:

"Kako je obogatel Stojan Petrič, mož, za katerega je Golobič mali vajenec" ali "Črno na belem: kako je prvi človek koncerna Kolektor in član nadzornega sveta NLB sprivatiziral podjetje iz Idrije ..." (vir: Požareport, 25. 1. 2010)

- Dve ločeni kazenski ovadbi, ki jih je potem v dve ločeni tožbi spremenilo državno tožilstvo, je vložila tudi Sova, obe pa je podpisal takratni direktor Sove Sebastjan Selan, in obe tožbi je Sova (tožilstvo) v dveh tajnih ter dolgoletnih kazenskih postopkih tudi izgubila.

Selan pa je danes, po svojih zaposlitvah v imperiju tajkuna Bojana Petana, tudi svetovalec voditeljice Socialnih demokratov Tanje Fajon in domnevno vpleten tudi v sporne posle z maskami med prvi valom epidemije novega koronavirusa.

- Po eno tožbo so - med drugimi - izgubili starleta Urška Čepin, Sašo Todorovič, manjšinski lastnik Večera, in Stanislav Vidovič, trenutno slovenski veleposlanik v Združenih državah Amerike.

- Posebej pomenljiv pa je tudi primer kazenske tožbe Nine Keder, nekdanje novinarke tabloidne revije Nova. Po šestih letih od vložene tožbe, pozor, brez ene same glavne obravnave (!), sem prejel sporočilo sodišča, da je primer - zastaral. Vsi nastali stroški pa kot vedno v teh primerih bremenijo davkoplačevalce in tožnika.

ZAKAJ TOŽBE SERIJSKO PADAJO

Zakaj se kazenske tožbe zoper mene tako serijsko vlagajo in enako serijsko tudi izgubljajo, padajo, pa je posebno vprašanje, predvsem za tiste, ki jih očitno načrtno, živčno in "prehitro" vlagajo, pa tudi za državo, za pravosodje in davkoplačevalce, saj se poskusi tovrstnega zastraševanja in obračunavanja z novinarjem (kar kazenske tožbe tudi so - Miro Senica, na primer, se je direktno hvalil, da me bo spravil v zapor, ker sem kakor uničil politično kariero Katarine Kresal?!) dogajajo na plečih in stroških države.

Ključni razlogi serijskih padcev tožb (ene so sicer padle šele na vrhovnem sodišču) pa se verjetno skrivajo v tem, da kot novinar ali urednik nikoli ne objavim nekaj, za kar bi v trenutku objave vedel, da ni resnično (običajno se tudi ne motim, čeprav vedno tega takrat ni mogoče dokazati), prav tako moji zapisi ali besedne zveze nikoli niso objektivno žaljivi, sem pa kot novinar, kar je tudi naloga ali lastnost novinarja, vedno skeptičen. Se pa hkrati kot novinar ali urednik tudi zelo trudim, da objavljam to, kar poskušajo drugi, mediji ali novinarji, tako ali drugače prikriti. Saj, to je namreč pravo novinarstvo, vse ostalo so pa zgolj stiki z javnostmi.

Seveda tudi verjamem, da moji članki niso vsem všeč (denimo gospodu Marku Bošnjaku, padlemu viceguvernernju Banke Slovenije, ki sem ga v zadnjem letu z mojim novinarskim poročanjem že drugič spravil pred Komisijo za preprečevanje korupcije - tukaj), a to še ne pomeni, da jaz kot novinar z novinarskim poročanjem, ki je moje delo, moj poklic, povzročam kazniva dejanja.

Pred sodiščem me pravilom zastopa odlična odvetniška družba Matoz.

KAJ ME ŠE ČAKA?!

Trenutno imam na kazenskim področju odprtih še pet zadev:

- Ovadbo Alenke Ermenc, zdaj že bivše načelnice Generalštaba Slovenske vojske. Glede na okoliščine primera in glede na dejstvo, da (mi) je pričanje že zagotovilo nekaj visokih častnikov SV, lahko pričakujem oprostilno sodbo.

- Dve kazenski tožbi Matjaža Štandekerja, zdaj že bivšega člana kabineta mariborskega župana Saše Arsenoviča, ki ga je policija enkrat že ovadila zaradi poslovne goljufije, primer, ki sem ga opisal v kakor spornih člankih, zaradi katerih sta bili vloženi kazenski tožbi, pa je preiskoval tudi Nacionalni preiskovalni urad.

- Eno kazensko tožbo Andreja Vizjaka, nesojenega člana nadzornega sveta Telekoma Slovenije, vloženo zato, ker naj bi mu jaz uničil kandidaturo (to celo posredno navaja v kazenski tožbi?!) ...

- ... In eno kazensko ovadbo razvpite koprske notarke in nesojene županje Kopra Polke Bošković zaradi objave njenih fotografij (selfijev) v spodnjem perilu.

O novinarstvu drugih, ki jokcajo že samo zaradi nekih tvitov, pa ne bi, se mi zdi za malo!

*1 Ta članek je deloma in razumljivo napisan tudi v slogu tako imenovanega gonzo novinarstva (vir), kjer je avtor članka tudi del zgodbe.