objavi na
pozareport.si
Posli & finance

Torek, 18. Avgust 2020 ob 16:07

Po čigavi ceni bomo gradili 2. tir? Po Kolektorjevi, NSi-jevi ali dejanski? In tarča na hrbtu Nove Slovenije!
Kar zadeva prometno infrastrukturo, tu dilem (očitno) ni. Škarje in platno ima v rokah krščanska demokracija ...
Bojan Požar

Odpri galerijo

Stojan Petrič pri bitkah na DKOM, odkar ga vodi Červek, doslej sicer ni bil uspešen kljub močni in pregrešno dragi pravniški ekipi, pri kateri med drugimi sodeluje tudi Aleksij Mužina, nekoč sam predsednik DKOM. Morda so mu lekcijo dali ravno telekomunikacijski operaterji, ki se očitno veliko bolje od Petriča spoznajo na delovanje medijev, čeprav je tudi Petrič sam lastnik Dela, s katerega poročanjem pa menda paradoksalno na splošno ni preveč zadovoljen. Časnik Delo mu namreč ni prineslo še niti enega samega velikega posla, čeprav ga je ravno zato kupil. (foto: STA)

Kritične in nepristranske opazovalce najbolj zanima, po čigavi ceni bomo gradili drugi tir? Po Kolektorjevi, NSi-jevi ali dejanski?!

Piše: Aljuš Pertinač

V času kislih kumaric, ko nastopaško žuganje uradnega covid govorca Hrvatom z zaprtjem meje, direktno iz bazena na svojem vikendu na Krku, na naslovnicah počasi zamenjuje infantilne počitniške dogodivščine padle Madone s Ptuja na tuj račun, se v državi godijo veliko pomembnejše reči.

Ena izmed teh je gradnja kritične prometne oziroma logistične infrastrukture. Ker ja, kot že večkrat poudarjeno, avtoceste, predori in železnice se ne gradijo zaradi slovenskih gradbincev (čeprav nas domači gradbeni lobi ob nekritični asistenci dominantnih medijev nenehno prepričujejo o tem), ampak zato, da omogočijo čim hitrejši in kakovostnejši tranzit oseb in blaga, kar sta dva izmed treh temeljnih postulatov prostega pretoka, na katerem v resnici temelji Evropska unija.

Zato je skrajno nenavadno, da Jelko Kacin s Krka Hrvatom še vedno žuga z zaprtjem meje v času, ko ima Hrvaška na dan, ko to pišemo, 45 (z besedo: petinštirideset!) potrjenih primerov okužb s koronavirusom, pa ni na rdečem seznamu, čeprav ima Slovenija z njo najdaljšo kopensko mejo in migracije v obe smeri potekajo vsak dan. Po drugi strani pa je na rdečem seznamu Turčija, s katero razen omejenih letalskih povezav nimamo praktično nobenega stika, ki ima na milijon prebivalcev zgolj 16 potrjenih okuženih. In ker je Turčija na rdečem seznamu, Hrvaška pa denimo ne (plačam pivo direktorju Nacionalnega inštituta za javno zdravje Milanu Kreku, če mi zna razložiti, zakaj je temu tako), ima turški izvajalec gradnje druge cevi karavanškega predora velike težave pri končnem začetku gradnje in dohitevanju Avstrijcev, ker ne more normalno napotovati delavcev (vključno s kritično pomembnimi inženirji, na podlagi referenc katerih je posel sploh dobil) na delo na tem projektu v Sloveniji.

Lahko da smo naivni, ampak nekako se nam je dozdevalo, da je čimprejšnja izgradnja druge cevi karavanškega predora v slovenskem interesu. Enako se nam je dozdevalo, da si Turki posla niso dodelili sami, ampak jih je izbral Dars. Zakaj torej novo vodstvo Darsa in pristojna ministrstva ne poskrbijo, da bi gradnja lahko čim hitreje nemoteno tekla dalje, je vsaj za nas uganka. Kot je uganka, zakaj po drugi strani niti tri tedne pred začetkom šole, potem ko smo Slovenci v juliju, ko smo bili za Nemci (pri čemer je Nemcev 83 milijonov, nas pa 2 milijona!) drugi najštevilčnejši gosti, že reševali/rešili hrvaško turistično sezono, to še vedno očitno moramo početi? In to na račun zaostrovanja protivirusnih ukrepov pri nas doma, vključno s potencialno prestavitvijo začetka pouka oziroma nadaljevanjem bizarnega izuma, ki se mu reče šolanje na daljavo!

Medtem ko je en podpredsednik vlade komaj preživel afero z nabavo nujne medicinske in zaščitne opreme ter je druga podpredsednica vlade sredi afere (ne)plačevanja hotelskih računov zase in za otroke, tretji podpredsednik vlade, predsednik NSi, ki je pred kratkim praznovala 20 let obstoja, prek twitterja ponosno sporoča, da slovenski vojaki ne bodo več goli in bosi. Če je to res, je gotovo razlog za veselje, ampak tisto, kar nas ta hip bolj skrbi, je, kako bo NSi, ki nadzoruje resorno ministrstvo, katere podpredsednik je novopečeni direktor Darsa (se še spomnite Marjana Podobnika, ki je z mesta podpredsednika vlade presedlal na mesto predsednika uprave Telekoma Slovenije?) in ki prek spremenjenega nadzornega sveta nadzira tudi državno družbo 2TDK d. o. o., poskrbela za čimprejšnjo, čim cenejšo in seveda čim kakovostnejšo prometno infrastrukturo, ki je kritično potrebna?

Če sta nas aferi z medicinskim materialom in turističnim pohajkovanjem po Sloveniji na tuj račun kaj naučili, sta nas tega, da je našim dovoljeno vse, njihovim pa praktično nič. Pri čemer se to, kdo je naš in kdo njihov, seveda spreminja glede na to, kdo je na oblasti. Kdo ima torej v rokah škarje in platno. Kar zadeva prometno infrastrukturo, tu dilem (očitno) ni. Škarje in platno ima v rokah krščanska demokracija. NSi si je s tem, ko je prek ministra Jerneja Vrtovca in prek podpredsednika stranke Valentina Hajdinjaka kot direktorja Darsa tako plastično prevzela to področje, sama narisala tarčo na hrbet. Po eni strani za lobistične in medijske pritiske, ki jih financira domači gradbeni lobi, in po drugi strani za kazanje s prstom, kdo je odgovoren in bo plačal politično ceno, če gre kaj narobe. In narobe gre marsikaj.

Če se namreč vsem težavam navkljub pri Karavankah konec meseca vendarle obeta postavitev temeljnega kamna, smo pri 2. tiru še daleč od tega. Trenutno se zdi, da je usoda gradnje drugega tira v rokah predsednika državne revizijske komisije (DKOM) Sama Červeka. Za kaj gre?

Leta 2017 je gradnjo nove železnice proti Kopru z referendumom (in ob tihi ter malo manj tihi asistenci sedaj največje vladne stranke SDS) poskušal ustaviti Vili Kovačič. In pogorel na celi črti. Ni zbral dovolj glasov za razveljavitev zakona o drugem tiru, še več, večina je bila za zakon. Potem so vrhovni in ustavni sodniki referendum razveljavili, zaradi česar je padla Cerarjeva vlada. Kljub tudi drugemu neuspešnemu referendumu, s katerim Kovačiču ni uspelo zrušiti zakona o gradnji, je projekt obstal. Za vsaj eno leto. Časovni načrt izvedbe projekta se, vsaj na papirju, sicer ni spreminjal, je pa bilo tako počrpanih večino časovnih rezerv pri projektu.

Čeprav Jadran Bajec, šef civilnih nadzornikov, ki bdijo nad projektom, da ta ne bi postal novi TEŠ6, opozarja, da je drugi tir na kritični poti, da zamudi rok izgradnje, pa se pred oddajo glavnih gradbenih del na tem megaprojektu zdi, da vzvodov projekta ne drži v svojih rokah direktor 2TDK Dušan Zorko, ampak glavni državni revizor, že omenjeni Červek.

Červeku se tako kot v primeru galerije Glinščica očitno ne mudi z izdajo odločbe o pritožbah dveh slovenskih in enega avstrijskega gradbinca glede izbora kandidatov, primernih za gradnjo. Da tudi Červek tako kot njegov zloglasni predhodnik Borut Smrdel igra igro domačega gradbenega lobija, katerih največja želja in conditio sine qua non pri drugem tiru je seveda navijati cene, pa kaže tudi odločba DKOM, s katero je (podobno kot pri Karavankah) Kolektorju omogočil vpogled v vse podatke konkurence. Kako se je to končalo pri predoru, vemo. Kolektor je na koncu ponudil ceno, ki je bila 17 milijonov (z besedo: sedemnajst!) nižja od njegove prvotne ponudbe, čeprav so prej ves čas trdili, da se predora za nižjo ceno ne da zgraditi.

Časovne zamude, ki pri Karavankah znašajo dve leti, DKOM in Červeka tudi v primeru 2. tira očitno ne zanimajo, hkrati pa s tem aktivno pomagajo Kolektorju in domačemu gradbenemu lobiju pri rušenju projekta, ki si ga želijo oblikovati po svoje, z razbitjem na čim več majhnih naročil (ki seveda obetajo še toliko več zloglasnih aneksov!), da bi domači gradbinci, ki nimajo ne znanja ne izkušenj in ne kadrov za gradnjo daljših predorov, lahko gradili čim več manjših objektov na trasi bodoče železnice. Racionalna izvedba projekta, za katero bi se kot prvi revizor v državi moral boriti na vse pretege in ki jo je zagovarjal v primeru Glinščice, kjer je s pravno telovadbo posel pomagal pridobiti najcenejšemu gradbincu (za katerega je, mimogrede, piar kampanjo takrat vodil sedanji direktor Darsa Hajdinjak), Červeka očitno ne zanima več. A ga v resnici ni niti pri Glinščici, kjer si je za odločanje vzel razkošnih pet mesecev, več kot za vse podobne primere. Čeprav se je vsa Slovenija pol leta ukvarjala le z višino zidu v občini Pesnica in ali je ta zadostna referenca za gradnjo mostu v dolini Glinščice (kjer bo treba zgraditi ogromen zid), je Červek na koncu odločil, da višina zidu (ki, kot se je izkazalo, ni bila ustrezna in je bila morda celo zgoljufana) ni niti najmanj pomembna.

Vsem je jasno, da bi popolna izločitev cenejše tuje konkurence pri takšnem poslu pomenila navijanje cen v nebo, vprašanje pa je, ali bo tej želji domačega gradbenega lobija sledil tudi prvi revizor v državi. Navijanje cen domačih gradbenih baronov smo videli pri Karavankah, kjer so bili vsaj za petino dražji, pri tako megalomanskem projektu, kot je drugi tir, pa jim to lahko prinese stomilijonske dobičke. Tega pa centri moči globoke države gotovo ne želijo prepustiti naključju. Bo vladajoča politika v podobi NSi dopustila to igro, ki ji morda ustreza, ker bi tako lažje zamenjala vodstvo 2TDk in tja inštalirala še kakšnega svojega odsluženega politika, ali pa bo sposobna udariti po mizi in pokazati, da je megaprojekte sposobna speljati brez pretresov in podražitev?

Vse pri 2. tiru seveda ni tako slabo. Paradoksalno sicer predvsem tam, kjer nismo odvisni od nas samih. Kot pravijo naši viri, naj bi projektu nove železniške proge med Divačo in Koprom v Bruslju kazalo dobro. Tako naj bi Evropska komisija v kratkem prikimala in projektu namenila 80 milijonov evrov kohezijskih sredstev. Če k temu prištejemo že odobrena evropska sredstva, za kar so se na infrastrukturnem ministrstvu in 2TDK trudili več let, pridemo do četrt milijarde. In ker se precej nepovratnih sredstev na področju infrastrukture Sloveniji obeta še v prihajajoči finančni perspektivi, bi lahko z nepovratnimi sredstvi pokrili celo do polovice vrednosti tega infrastrukturnega projekta.

Kolektor bi namreč rad izločil vse, ker se Petrič zaveda, da bo le tako lahko navil ceno do neba in v žep spravil več sto milijonov davkoplačevalskega denarja, s tem pa rešil tudi svojo idrijsko matico za prihodnjih nekaj let.

Če-jev pa je žal tudi v tem primeru kar nekaj in vsi niso povezani z ministrom Vrtovcem ali direktorjem Zorkom. Projekt mora namreč stati manj kot milijardo, da bi lahko z evropskimi sredstvi pokrili polovico vrednosti, sicer zgornja trditev pade. Pocenitev pa je odvisna predvsem od konkurence. In ravno to hoče izločiti Kolektor, ki ga vodi Stojan Petrič. Ta se je namreč pritožil zoper vse konkurente in zdaj poskuša DKOM dokazati, da za gradnjo (še vedno) milijardnega projekta ni usposobljen nihče razen njih in njihovih partnerjev iz, ne boste verjeli, Turčije, in sicer podjetij Ozaltin in Yapi Merkezi. Torej tudi ne tisti, ki sodijo med največje gradbince na svetu in so do sedaj zgradili že več sto kilometrov železnic, cest, hidroelektrarn, letališč in tako naprej. Kolektor, ki niti približno nima podobnih izkušenj (če odmislimo njegove turške partnerje), bi namreč rad izločil vse, ker se Petrič zaveda, da bo le tako lahko navil ceno do neba in v žep spravil več sto milijonov davkoplačevalskega denarja, s tem pa rešil tudi svojo idrijsko matico za prihodnjih nekaj let.

GLIHA VKUP ŠTRIHA?

Pri tem je zanimivo, da Petrič ubira precej podobno pot, kot jo je lani pri borbi za majhen posel na drugem tiru, gradnjo Glinščice, ubral manjši gradbinec MarkoMark s Ptuja. Ta je sicer imel za hrbtom izkušene poslovne mačke iz sistema T2, saj je pri poslu sodeloval s podjetji, povezanimi s tem telekomunikacijskim operaterjem, ki se podobno kot Kolektor namesto v matičnem biznisu vse bolj udejstvuje v gradbeništvu. Še ena zanimivost je ta, da je lani na nasprotni strani borbe za posel konzorciju MarkoMarka stal ravno Petričev Kolektor, zato je lahko Petrič iz prve roke izvedel, kako so ga izigrali majhni gradbinci. Gliha vkup štriha?

Prva podobnost Petričevega ravnanja je ta, da s pomočjo DKOM poskuša priti do približno stokrat večjega posla od Glinščice. Petrič pri bitkah na DKOM, odkar ga vodi Červek, doslej sicer ni bil uspešen kljub močni in pregrešno dragi pravniški ekipi, pri kateri med drugimi sodeluje tudi Aleksij Mužina, nekoč sam predsednik DKOM. Morda so mu lekcijo dali ravno telekomunikacijski operaterji, ki se očitno veliko bolje od Petriča spoznajo na delovanje medijev, čeprav je tudi Petrič sam lastnik Dela, s katerega poročanjem pa menda paradoksalno na splošno ni preveč zadovoljen. Časnik Delo mu namreč ni prineslo še niti enega samega velikega posla, čeprav ga je ravno zato kupil.

In ravno s pomočjo dominantnih medijev je lani MarkoMark očitno "prepričal" DKOM, saj je nanj naredil blazen medijski pritisk. Bodo dominantni mediji in razni kvazineodvisni spletni portali, katerih dejanski skriti lastniki so medijski tajkuni, tokrat delovali v korist Petriča in Kolektorja? Bomo videli. Kritične in nepristranske opazovalce pa verjetno najbolj zanima, po čigavi ceni bomo gradili drugi tir? Po Kolektorjevi, NSi-jevi ali dejanski?

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
aljuš pertinač

objavi na pozareport.si

NAJBOLJ OBISKANO

Po čigavi ceni bomo gradili 2. tir? Po Kolektorjevi, NSi-jevi ali dejanski? In tarča na hrbtu Nove Slovenije!