Nekaj mesecev pred 30. obletnico osamosvojitve je pravi čas, da celotna politika stopi skupaj in spremeni slovensko himno iz internacionalne v slovensko. S tem dejanjem bi se politiki v resnici poklonili Borisu Pahorju pa tudi vsem Slovencem.

Piše: Tino Mamić

Avgust je za dopust. Avgust so za dopustniški mesec imeli in razglasili že stari Latinci. Rimljani. Cesar Avgust je namreč uvedel praznik ob koncu žetve, ki je dobil ime po njem: Feriae Augusti. To se je zgodilo malo pred tem, ko je cesar dal popisati ves svet in tako povzročil, da sta sveta Marija in sveti Jožef morala na pot v Betlehem, kjer se je potem rodil Jezus. Nekaj let zatem pa je cesar po sebi poimenoval kar cel mesec, ki so ga dotlej bili imenovali Šesti (Sextilius). Tako smo leta 8 po Kristusu, pred 2012 leti, dobili mesec avgust.

Avgusta je rimska politična elita hodila na dopust na bližnjo obalo. Podobno je danes. Slovenska politična elita hodi avgusta na dopust na bližnjo obalo. Morje sicer ni isto, saj je Tirensko morje onstran, Jadransko pa tostran italijanskega škornja. A saj veste, kako pravijo: vtakni prst v morje in povezan boš z vsem svetom.

No, ja, časi so danes, roko na srce, neprimerljivi s starorimskimi. Takrat namreč plebejci sploh niso hodili na morje, saj še dopusta niso imeli. Samo predstavljajmo si, kako zabodeno bi nas gledali, če bi Rimljanom poskusili razložiti, da imajo zaposleni Slovenci tudi po 35 delovnih dni plačanega dopusta. No, ja, to težko razumemo tudi tisti, ki guramo samostojno podjetništvo. Kakorkoli že, avgust je dandanes še bolj počitniški kot pred dvema jurjema let. V istem morju kot oblast se namreč danes kopamo tudi povsem običajni državljani.

No, ja, odkar je Hrvaška zardela, bo kopanja manj. Posebno za navadne državljane. Tistim bogatejšim Slovencem ne bo tako hudo, saj imamo zakon, po katerem lahko za 48 ur greš na Hrvaško brez karantene, če si lastnik jahte ali hiše. Kot vladni koronski govorec Jelko Kacin, denimo. Tisti, ki jahte nimamo, pa nas tudi ob enournem prestopu meje s Hrvaško čaka dvotedenska karantena. Če bi bil žleht, bi rekel, da gre za Lex Cacinus.

Avgusta je zaradi počitnic politično zatišje, saj se nič ne dogaja. Osrednji dogodek v tej suši je tako velikokrat običajna maša za veliki šmaren, ki ga, mimogrede, v Italiji še vedno imenujejo Ferragosto. Posebno če na Brezjah pridiga sodobni rimski plemič, kardinal Franc Rode. Ne, to ni zafrkavanje, ampak dejstvo. Kardinalski naziv je namreč v resnici plemiški. Tudi monsignorji so v bistvu plemiči, v informacijo bralcem, ki mogoče niso hodili k verouku. Je pa papež podeljevanje naziva monsignor zamrznil, naj mimogrede omenimo.

23. AVGUST PA NI PRAZNIK

A dogodek meseca avgusta ni samo pridiga, ampak še druge teme, ki jih glavni slovenski mediji ne omenjajo preveč obširno, a vendarle bolj, kot bi to počeli pozimi. To je 23. avgust, evropski dan spomina na žrtve vseh treh totalitarizmov. Tega dne evropski parlament ni izbral zaradi pobožanstvenega cesarja Avgusta, ampak zaradi sodobnejših polbogov. Zaradi diktatorske dvojice, ki jo nekateri še dandanes po božje častijo. Stalina in Hitlerja. Ta dva nadvse groba voditelja Sovjetske zveze in Nemčije sta začela drugo svetovno vojno tako, da sta si razdelila Poljsko, rdeča armada pa je "mimogrede" okupirala še tri pribaltske samostojne države. Svetovna vojna se namreč ni začela z nemškim napadom na Poljsko, ampak z dogovorom, ki je s političnega zemljevida Evrope izbrisal štiri suverene države in ves svet porinil v vojno.

Diktatorja, siamska dvojčka rjavega in rdečega totalitarizma, sta za vojno enako kriva, čeprav tega večina učiteljev zgodovine v Sloveniji ne pove. In čeprav večina slovenskih medijev tega 23. avgusta sploh ne omeni. Avgustovskemu času kislih kumaric navkljub.

Slovenci smo vse tri totalitarizme, fašizem, nacionalsocializem in socializem, doživeli na lastni koži. Drugi evropski narodi so doživeli samo enega ali dva. Mi pa vse tri. Zadnjič sem s soprogo poslušal 91-letnega duhovnika iz Ljubljane, ki nam je pripovedoval, kako so njegovega očeta, odločnega in poštenega možakarja, najprej zaprli italijanski fašisti, potem nemški nacisti in na koncu slovenski komunisti.

Še starejši pa je človek, ki je sam doživel preganjanje črnih, rjavih in rdečih srajc. Dva dni po dnevu spomina praznuje 107. rojstni dan. Rodil se je namreč 26. avgusta davnega leta 1913. Boris Pahor.

Slovenski politiki se mu bodo zato vsi po vrsti poklonili. To počnejo že več let. Iskreno, se mi zdi. Prav je tako. Politiki so namreč predstavniki nacije in tako izrazijo poklon v imenu vseh državljanov.

Vendar pa se zdi, da Pahorja politiki sicer poslušajo, a ne jemljejo resno. Prikimavajo mu, a v resnici takoj po srečanju pozabijo na njegove besede.

Pisatelj Boris Pahor je javnost in politike že večkrat pozval k spremembi besedila slovenske himne, saj gre za edino himno na svetu, ki ne poje o svojem narodu in državi. Pred okroglimi desetimi leti mu je na forumu Draga na Opčinah pritegnil tudi Drago Jančar. Slovenija je namreč edina država, ki v himni slavi druge narode, svojega pa sploh ne omeni.

Boris Pahor, slavni pisatelj, ki 26. avgusta praznuje 107. rojstni dan, je že večkrat javno opozoril na problem, da v slovenski himni ni – Slovencev. Običajno je to navedel kot dokaz, argument, da Slovenci sebe ne cenijo dovolj. Poudaril je tudi, da Slovenci nacionalno trobojnico uporabljajo kvečjemu za navijanje na športnih dogodkih, za nacionalne praznike pa je ne izobešajo. "Če še po dvajsetih letih Slovenci ne čutijo potrebe ob državnem prazniku izobesiti zastavo, kje je potem narodova zavest," se je vprašal na praznovanju svojega 97. rojstnega dne.

TO NI NACIONALIZEM

Ne gre za nacionalizem, ampak za narodno zavest. Gre za "naraven in pozitiven občutek pripadnosti nekemu narodu", nič več. "V slovenski himni Slovencev ni. Prešeren je rekel ‘Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!’ A Kardelj je to vrgel ven. Prva demokratična vlada pa je to ponovila. Če bi se sosedje obrnili na nas, bi se nam zahvalili, da jih omenjamo v himni, a nas hkrati vprašali, kdo pravzaprav smo?" Tako je pred desetimi leti povedal na Opčinah pri Trstu pred občinstvom iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva. Publika ga je prekinila z dolgim aplavzom. Tudi v Ljubljani je 26. avgusta 2010 na 97. rojstni dan ostro velel: "Mi še v svoji himni ne priznamo, da smo Slovenci. Poglejte samo Francoze: Allons enfants de la Patrie! Domovina je omenjena takoj, že v prvem verzu."

Na spominski slovesnosti ob evropskem dnevu žrtev totalitarizmov v Štanjelu 23. avgusta 2010 je kot "višek vseh absurdov" označil, da "narod, ki je bil stoletja odvisen od nemškega sveta, ki je bil v dveh Jugoslavijah manjšina in ki ima zdaj kot država troje sestavnih delov svoje zgodovine in svoje kulture zunaj svojih meja, v svoji himni zanika – proti svojemu pesniškemu geniju – svoj obstoj in kot anonimnež hvali dobro sosedstvo!"

PREŠEREN NAZDRAVLJA NAJPREJ SLOVENCEM

Drugi znani slovenski pisatelj z mednarodnim ugledom, v Mariboru rojeni Drago Jančar, je na Dragi pred desetimi leti Pahorjevo idejo o spremembi himne dopolnil. Njegova misel je sprožila smeh in muzanje publike, v kateri je mrgolelo intelektualcev. Poudaril je, kaj je bistvo problema druge kitice in verza "Bog živi ves slovenski svet!". Težava je dvojna. Najprej, ker je moteč Bog. Potem pa zato, ker je moteča beseda slovenski. Hudomušno je dopolnil, da težave ne bi bilo, če bi Prešeren napisal "Bog živi ves ljubljanski svet!".

Zakaj sploh imamo v himni samo eno – in to edino neslovensko – kitico Zdravljice? Zdravljica je himna postala že pred zlomom socializma. Ko je komunistična tako imenovana skupščina sprejela tako imenovane ustavne amandmaje, je za himno določila Prešernovo Zdravljico. To se je zgodilo ravno v teh poznopoletnih dneh pred 31 leti. Tako imenovani delegati tako imenovane skupščine so himno uzakonili brez napeva in brez določenega besedila. Po sprejemu so režimski delegati spontano vstali in zapeli sedmo kitico Zdravljice. Besedilo in napev, ki je pravzaprav pomembnejši od besedila, zato bi bilo himno pravilneje imenovati Premrlova Zdravljica, je določil zakon, ki ga je sprejel prvi slovenski parlament (1990).

Pisatelj je že dvakrat pisal Društvu slovenskih pisateljev, naj parlamentu predlaga spremembo besedila himne: da bi pred sedanje besedilo himne vrinili verza "Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet". A pisatelji iz društva so mu odgovorili, da ni mogoče predlagati takšne spremembe, ker bi bile težave glede glasbe. "Ne vem, nisem glasbenik, a rekel bi, da je v bistvu vprašanja zavest, ki se je v času prejšnjega režima v Sloveniji ni smelo poudariti," je to pokomentiral Pahor.

IGNORANCA PA TUDI IGNORANTI

Pahorjev predlog se slovenske politike sploh ni dotaknil. Politiki predloga sploh niso poglobljeno komentirali. Kot da Pahor ni rekel nič. Ignoranca. Verjetno pa tudi nekaj ignorantov.

V javnosti pa se je v zadnjem desetletju vendarle nekaj premaknilo. Na nekaterih prireditvah so začeli peti dve kitici. Seveda ne vsi. Spominjam se neljubega dogodka, ko je Boris Pahor dobil priznanje Boruta Meška, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP). Seveda ZNP na slovesnosti ni mogel mimo Pahorjevega pobude. A se je zapletlo pri izvajalcu. Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec ni hotel intonirati himne z dvema kiticama. Da ne bo pomote, ni šlo za nastop za boglonaj, ampak za plačilo. Vodstvo zbora je na posebnem sestanku uradno zavrnilo izpolniti naročnikovo željo, da bi zapeli obe kitci. In dan pred akademijo je bilo treba zato na vrat na nos poiskati drugega izvajalca. Neverjetno. Kot da bi natakar, ker mu to ni všeč, zavrnil naročilo, ko bi ga gost prosil za dva kozarca limonade.

Pahor bo svojo idejo, proti kateri v vseh teh letih še nisem zasledil nobenega vsebinskega protiargumenta, gotovo ponovil tudi politikom in kulturnikom, ki si bodo te dni podajali kljuko na njegovem domu v Kontovelu v slikovitem strmem bregu nad Tržaškim zalivom. Prav bi bilo, da bi kdo od politikov to idejo nesel tudi ven iz Pahorjeve hišice, vse do bele Ljubljane.

BORIS PAHOR SI NE ZASLUŽI DARILA

Ideja je namreč neideološka, povrh vsega jo je podal človek, ki je sicer kritik komunizma, a je hkrati po duši levičar. Torej ne gre niti najmanj za idejo kakega slovenskega v javnosti osovraženega "desničarja".

30 let po prvih svobodnih volitvah in nekaj mesecev pred 30. obletnico osamosvojitve je pravi čas, da celotna politika stopi skupaj in spremeni slovensko himno iz internacionalne v slovensko. S tem dejanjem bi se politiki v resnici poklonili Pahorju pa tudi vsem Slovencem. In avgusta bi slednjič tudi mediji dobili pomembno novico. Dobro novico.

Ko je človek starejši, mu sorodniki za rojstni dan izjemno težko kaj kupijo. Težko je najti darilo, ki bi takega človeka osrečilo. Pri Pahorju tega problema nimamo. A se vseeno ne odločimo, da bi mu to podarili. Pa kaj si tega v 107 letih res ni zaslužil?

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.