Tue, 24. Jun 2025 at 16:39
0 ogledov
ZF in BM: neznano, neznano prezrto ali neznano dogovorjeno? Nadzornik občine NE MORE biti tožilec!
V uvodnem delu članka si dovoljujemo nekaj sarkastične svobode, saj gre za situacijo, ki jo je težko razumeti zgolj skozi suhoparno pravno terminologijo. Kje je ta sarkastična svoboda trčila ob »neznano resnico«, ki jo lahko vsak »neznani bralec« po svoje — seveda povsem »neznano svobodno« — interpretira, pa boste neznano kdaj in neznano kako presodili sami.Branko Masleša, predsednik Vrhovnega sodišča RS v obodbju 2010 do 2016 ter oče Marka Masleše. (Foto: Posnetek zaslona- Siol)UVOD Morda se na prvi pogled zdi beseda »neznano« povsem nedolžna. A v Sloveniji so nekateri zaradi te besede končali kot po krivem obsojeni. Šele Ustavno sodišče je odpravilo krivične sodbe, ki so temeljile prav na pravno spornem in ohlapnem pojmu »neznano«. Zakaj omenjamo to besedo? Ker jo pravno zelo dobro pozna nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča in dolgoletni vrhovni sodnik Branko Masleša, oče sveže okrožnega tožilca v ODT Koper Marka Masleše. Prav tako jo v pravnem smislu odlično pozna dr. Zvonko Fišer, sedanji član Državnotožilskega sveta, nekdanji ustavni sodnik in nekdanji generalni državni tožilec.Za osvežitev spomina: Fišer je funkcijo generalnega državnega tožilca opravljal od 4. maja 2011 do 4. maja 2017. Istočasno je takrat funkcijo predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zastopal Branko Masleša. Zato je obema kristalno jasno, kaj v pravnem smislu pomeni pojem »neznano«, še posebej glede na to, da so Fišerjevi podrejeni uradniki na kraljici postopkov v času njegovega vodenja tožilstva uspeli prepričati vse stopnje slovenskih sodišč s pravno problematično obtožnico, ki je temeljila na pojmu »neznano«. Le Ustavno sodišče Republike Slovenije je soglasno zavrnilo takšno pravno konstrukcijo, kar je bilo dobro tudi zato, ker bi verjetno evropske sodne institucije takoj obsodile takšno pravno prakso.Zato smo se odločili, da tudi mi v pravnem smislu izgradimo zgodbo o imenovanju Marka Masleše, sina Branka Masleše, na položaj okrožnega tožilca v Kopru. Kot smo že zapisali v članku z naslovom »Konflikt interesov!? Marko Masleša nadzira občino Ankaran kot nadzornik in hkrati vpliva na koprsko tožilstvo kot tožilec!?«, smo se postavili v vlogo člana Državnotožilskega sveta in opazili najmanj dve resni zadevi, zaradi katerih ga kot kandidata verjetno ne bi podprli.Zvonko Fišer, sedanji namestnik Državno tožilskega sveta in nekdanji generalni državni tožilec v obdobju 2011-2016. (Foto: Posnetek zaslona- Žurnal24)Zdaj pa si zamislite, da ste tožilec, ki po uveljavljeni tožilski praksi dr. Zvonka Fišerja sestavi naslednjo obtožnico:Na neznanem kraju, ob neznanem času, v neznanem lokalu, z neznano kavo, neznano močno ali neznano blago, sta se po neznanem dogovoru, izrečenem v neznanem jeziku, sestala neznana akterja z neznanimi nameni, neznano na kakšen način, neznano kje. Cilj je bil stopiti v stik s Fišerjem in Maslešo ter se neznano dogovoriti o neznanem terminu odločanja o neznani zaposlitvi Marka Masleše, v dogovoru z neznano osebo, katere ime se začne na črko B, in po neznanem premisleku taktike neznane osebe s priimkom na črko M. Neznana oseba na črko B se je neznano kje spomnila, da pozna člana Državnotožilskega sveta, katerega ime se začne na črko Z, in ta neznana oseba ve, da bo ta član s priimkom na črko F dosegel, da bodo člani Državnotožilskega sveta na neznan način potrdili Marka Maslešo za okrožnega tožilca v Kopru.Neznani so tudi naslednji podatki:Neznan dokument, ki je določil čas razpisa za okrožnega tožilca v Kopru.Neznani kriteriji, ki jih je kandidat izpolnjeval.Neznan razlog, zakaj ravno Koper.Neznana strokovna priporočila, ki so ga predlagala.Neznani »slep« razpis, za katerega so vsi vedeli, kdo je favorit.Neznano, kako se v tem procesu pojavi priimek Masleša.Neznano, kako vsi molčijo glede konflikta interesov.Neznano, zakaj so pravna mnenja ostala prezrta.Neznano, zakaj Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) ni ukrepala.Neznano, kako dolgo bomo kot družba še dopuščali, da so kadrovski postopki v pravosodju vse drugo kot transparentni.A eno dejstvo ni več neznano: Znano je, da se je sin nekdanjega najvišjega sodnika v državi, Marko Masleša, znašel na mestu okrožnega tožilca v Kopru, čeprav obstajajo tehtni razlogi, zakaj ta položaj ni združljiv z njegovo dosedanjo politično funkcijo.Sedanja generalna državna tožilka Katarina Bergant in sveži okrožni tožilec na ODT Koper Marko Masleša. (Foto: Posnetek zaslona- Vrhovno državno tožilstvo)PRAVNA DEJSTVA: ZAKAJ FUNKCIJA NADZORNIKA V NADZORNEM ODBORU OBČINE IN POLOŽAJ TOŽILCA NE GRESTA SKUPAJ? Ker je funkcija nadzornika v nadzornem odboru občine politična funkcija!Kako lahko na položaj, ki zahteva najvišjo stopnjo politične neodvisnosti, imenuješ osebo, ki opravlja politično funkcijo? In kako dolgo bo o tem še molčal Državnotožilski svet?Priznamo, uvod članka je bil namerno ciničen in sarkastičen. A to je realna slika slovenskega pravosodja. Geslo našega medija je »brez dlake na jeziku« in hitro boste ugotovili, kdo so domnevni ključni akterji v zaposlitvi Marka Masleše.V nadaljevanju pa sledi pravno argumentirana razlaga, zakaj oseba, ki zaseda položaj nadzornika občine, enostavno ne sme postati okrožni tožilec — ne glede na to, ali mu je ime Luka Perš, Janez Novak, Marija Horvat, Lojze Dolinar (imena so zgolj ilustrativna).To je ključni dokument, zakaj je sporno imenovanje Marka Masleše iz vidika konflikta interesov in politične okuženosti funkcije opravljanja neodvisnega dela okrožnega tožilca. Ker tožilec ne more opravljati POLITIČNE FUNKCIJE! PIKA! (Foto: Posnetek zaslona- Občina Ankaran)Zakonodaja v Sloveniji, kljub vsem »neznankam«, vsebuje nekatere zelo jasne določbe. Po Zakonu o lokalni samoupravi (ZLS) je članstvo v nadzornem odboru občine politična funkcija. Nadzorni odbor je organ, ki nadzoruje delo občinske uprave, občinskega sveta in župana — torej gre za del političnega nadzora na lokalni ravni.Druga ključna pravna norma je Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), ki določa, da morajo biti pravosodne funkcije povsem ločene od političnega delovanja. Praksa in mnenja Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) že vrsto let jasno opozarjajo, da tudi članstvo v nadzornem odboru občine šteje za politično funkcijo oziroma funkcijo, ki vzbuja dvom v neodvisnost osebe, če ta zasede tožilski položaj.Poleg tega je očitno, da je okrožni državni tožilec del represivnega aparata države, ki mora biti popolnoma neodvisen od lokalnih političnih struktur. Konflikt interesov je v takem primeru več kot očiten — oseba, ki je do pred kratkim nadzirala lokalno politiko, lahko kot tožilec obravnava iste ljudi ali strukture, ki jih je politično nadzirala.Ali se predsedniku Državno tožilskega sveta Hariju Furlanu ne zdi sporno, da so pod njegovim vodstvom izbrali za prosto delovno mesto okrožnega tožilca v Kopru osebo, ki je še hkrati nadzornik v nadzornem odboru v sosednji občini!? (Foto: Posnetek zaslona- Delo)Na to težavo so v preteklosti opozarjali številni pravniki, med njimi tudi dr. Rajko Pirnat. Skupne ugotovitve so jasne: prehod s politične funkcije v pravosodje brez vmesne karenčne dobe in brez jasnih zakonodajnih omejitev spodkopava videz nepristranskosti pravosodja.Podobno velja v mednarodnem prostoru. Beneška komisija, GRECO in OECD so v svojih priporočilih Sloveniji večkrat očitali politično prepletenost pravosodja in pomanjkljivo zaščito pred konflikti interesov.Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v številnih sodbah opozorilo, da ni dovolj zgolj dejanska nepristranskost sodnikov in tožilcev — biti mora zagotovljen tudi videz nepristranskosti. Če torej javnost utemeljeno dvomi v neodvisnost tožilca zaradi njegove pretekle politične vloge, je načelo nepristranskosti že okrnjeno.Slovensko pravosodje se že leta sooča s težavami pri kadrovanju. Postopki so pogosto netransparentni, ključna mesta zasedajo osebe z močnimi političnimi ali družinskimi povezavami. Kadrovanje v tožilstvu in sodstvu ostaja eden najobčutljivejših segmentov pravne države.Primer Marka Masleše ni osamljen. Je simptom sistemske bolezni, kjer zakulisna dogovarjanja, politični vplivi in pomanjkanje nadzora omogočajo imenovanja, ki zbujajo dvom v integriteto pravosodja.Pomembno je poudariti, da članek ne diskreditira osebno Marka Masleše. Problem ni on kot oseba, temveč način in okoliščine njegovega imenovanja, ki jasno kažejo na sistemsko spornost ter potrebo po večji zakonodajni jasnosti in spoštovanju standardov neodvisnosti.V času, ko se Slovenija sooča s krizo zaupanja v pravosodje, si ne moremo več privoščiti »neznanih« dogovorov, »neznanih« imenovanj in »neznanih« povezav, ki mečejo dvom na neodvisnost ključnih institucij pravne države.Zakonodajalec mora nemudoma zapreti zakonodajne vrzeli, ki omogočajo tovrstne kadrovske prakse, Komisija za preprečevanje korupcije pa mora dosledno ukrepati povsod, kjer obstaja utemeljen sum konflikta interesov.Pravosodje mora biti ne le neodvisno, temveč se mora to tudi jasno videti. Dokler bodo o imenovanjih v tožilstvu odločale politične povezave in ne strokovni kriteriji, bo del javnosti prepričan, da so postkomunistični vplivi in »zlata deca« nekdanjega režima še vedno prisotni v ključnih institucijah pravne države.Primer Masleša kliče po sklicu nujne seje Državnotožilskega sveta, ki bi jo moral zaradi novih dejstev sklicati predsednik Harij Furlan ali vsaj njegov namestnik Zvonko Fišer. Člani sveta bi morali še enkrat temeljito premisliti, ali lahko oseba, ki zaseda politično funkcijo nadzornika občine, hkrati postane okrožni državni tožilec.Kot ste lahko razbrali iz zgornjega, obstaja veliko pravnih in strokovnih argumentov, zakaj je tovrstna kadrovska odločitev zelo sporna. Verjetno bomo posegli po vseh zakonitih možnostih, da se primer imenovanja Marka Masleše za tožilca do potankosti razjasni.Nekdanji generalni državni tožilec v obdobju 2011-2017 Zvonko Fišer, sedanja generalna državna tožilka Katarina Bergant in Branko Masleša, predsednik Vrhovnega sodišča RS od leta 2010 do 2017. (Foto: Posnetek zaslona- Žurnal24, Siol, vrhovno državno tožilstvo)Enaka merila bi morala veljati za kogarkoli — Luko Perša, Karla Jeriča, Petro Izabelič, Erika Hmelja, Lariso Campe ali kogarkoli drugega (vsa imena razen avtorjevega so izmišljena). Če bi pred imenovanjem za tožilca opravljali politično funkcijo v nadzornem odboru občine, bi njihovo kandidaturo takoj zavrnili, dokler ne bi pravočasno in transparentno odstopili s politične funkcije.Vprašanje je: Zakaj tega ni storil Marko Masleša? So to vedeli člani Državnotožilskega sveta? Bo zdaj, po tem razkritju, odstopil vsaj kot član nadzornega odbora občine Ankaran? Bomo videli.Luka Perš
Sat, 21. Jun 2025 at 19:45
1332 ogledov
Konflikt interesov!? Marko Masleša nadzira občino Ankaran kot nadzornik in hkrati vpliva na koprsko tožilstvo kot tožilec!???
Spoštovani bralci,pred nami je nova pravna uganka, v katero se bomo postavili v vlogo člana Državnega tožilskega sveta. Ta svet sestavljajo zdaj: predsednik Harij Furlan, namestnik Zvonko Fišer ter člani dr. Samo Bardutzky, Vlasta Nussdorfer, Ivan Žaberl, mag. Ivan Pridigar, Nadja Sovinc, Damir Kusić in magMar. Janja Bernard Korpar. Trenutna sestava Državnega tožilskega sveta. (Foto: Posnetek zaslona-Državno tožilski svet)Pred vami je primer, kjer bo Državni tožilski svet odločal o kandidatu za mesto okrožnega tožilca. Kandidat sicer formalno izpolnjuje vse pogoje za zaposlitev, vendar pa iz pozornejšega pregleda izstopata dve pomembni okoliščini, ki vzbujata strokovne pomisleke za zasedbo funkcije okrožnega tožilca.Kandidat je bil prej zaposlen kot višji inšpektor na Uradu za preprečevanje pranja denarja in hkrati opravlja funkcijo člana nadzornega odbora ene izmed slovenskih občin. Ta dva podatka zahtevata temeljit strokovni premislek glede neodvisnosti in nepristranskosti, ki sta stebra pravne države in temelj zaupanja javnosti v pravosodni sistem.28.člen Zakona o lokalni samoupravi. (Foto: Posnetek zaslona- Zakon o lokalni samoupravi)Neodvisnost, nepristranskost in princip »cooling-off«Zakon o državnem tožilstvu (ZDT) jasno določa, da morajo državni tožilci delovati neodvisno in nepristransko. Neodvisnost pomeni svobodo od kakršnih koli vplivov, nepristranskost pa zahteva odsotnost osebnih ali institucionalnih interesov, ki bi lahko vplivali na odločanje.Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice dodatno poudarja, da mora biti izključen ne samo dejanski konflikt interesov, ampak tudi zaznani konflikt, ki bi lahko spodkopal zaupanje v pravosodni sistem. Ravno zaradi tega je ključen princip »cooling-off« – časovni presek, ki preprečuje, da bi posameznik neposredno prešel iz ene občutljive funkcije v drugo, kjer bi lahko nastal konflikt interesov. Ta mehanizem ni le formalnost, ampak eden od stebrov pravne države, ki ščiti neodvisnost in krepi zaupanje javnosti.Ali je torej smiselno, da kandidat za okrožnega tožilca, ki prihaja iz okolja Urada za preprečevanje pranja denarja in hkrati še vedno opravlja funkcijo nadzornika v občinskem nadzornem odboru, prevzame to ključno pravosodno vlogo?Dodatno zaskrbljujoče je dejstvo, da je kandidat vložil tožbo glede izbora za predsednika nadzornega odbora, kar nakazuje na aktivno politično udejstvovanje. Še bolj problematično je, da funkcijo nadzornika opravlja v občini, ki je neposredno pod jurisdikcijo okrožnega tožilstva, kjer kandidira za mesto okrožnega tožilca.Čeprav so nadzorni odbori občin formalno nadzorne institucije, so njihovi člani imenovani s strani občinskih svetnikov, ki so sami politično izvoljeni . Ta funkcija sicer ni poklicna, vendar nosi močan politični predznak, saj nadzoruje porabo javnih sredstev in vpliva na delovanje občinske uprave.Kandidat je sicer v postopku imenovanja za predsednika nadzornega odbora doživel neuspeh, a je ostal član odbora, kar pomeni, da je še vedno vpet v lokalno politično infrastrukturo in nadzorno funkcijo, ki ima lahko neposredne učinke na razpise, subvencije in druge pomembne odločitve.Foto: Posnetek zaslona-Zakon o lokalni samoupraviKonflikt interesov in tveganje za zaupanje javnostiKot okrožni državni tožilec bi lahko kandidat lahko sprožal postopke proti osebam ali institucijam, ki jih je kot član nadzornega odbora pravzaprav nadziral. Ta dvojna vloga ustvarja realno tveganje za konflikt interesov in lahko resno zniža zaupanje javnosti v nepristranskost tožilstva.Prav tu se kaže, zakaj ni dovolj le formalno izpolnjevanje pogojev, temveč je ključna skladnost z duhom zakona. Zakon o državnem tožilstvu govori o nezdružljivosti določenih funkcij zaradi vpliva na nepristranskost, Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije pa zahteva transparentnost in odpravo konfliktov interesov.Zakon o lokalni samoupravi jasno določa, da so organi občine župan, občinski svet in nadzorni odbor . Ker občinski svet imenuje člane nadzornega odbora, je ta funkcija politično določena in ni povsem ločena od političnega okolja.Glede na to, da kandidat še vedno opravlja funkcijo nadzornika občine, ki je v neposredni pristojnosti okrožnega tožilstva, je njegova nepristranskost lahko upravičeno vprašljiva. Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice jasno zahteva izključitev tudi samega videza konflikta interesov, saj je zaupanje javnosti v pravosodni sistem prav tako dragoceno kot nepristranskost.Kombinacija politične funkcije nadzornika občine, prehoda iz represivne inšpekcijske vloge in imenovanja na tožilsko mesto, ki nadzira isto občino, odpira veliko pravno in etično dilemo.Pred potrditvijo kandidata bi se morali člani Državnega tožilskega sveta vprašati, ali je kandidat pred začetkom postopka vsaj podal podpisano odstopno izjavo kot član nadzornega odbora. S tem bi izničil morebitno politično "okuženost" svojega novega položaja.A tega ni storil. Zakaj? Zakaj vztraja pri funkciji, ki mu prinaša le simbolično plačilo, a ga hkrati lahko izpostavi političnim vplivom, ki ogrožajo njegovo nepristranskost kot okrožnega tožilca?Tukaj vidite, da je bil petega junija 2025 Marko Masleša predstavljen kot novi okrožni tožilec v Kopru. Foto: Posnetek zaslona- Vrhovno državno tožilstvoPresenečenje! S takšnim življenjepisom je bil za mesto okrožnega tožilca v Kopru izbran Marko Masleša. sin nekdanjega predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše!In zdaj najbolj šokanten del zgodbe. Kandidat, ki je kljub vsemu dobil podporo Državnega tožilskega sveta in bil imenovan za okrožnega tožilca v Kopru, ni kdo drug kot Marko Masleša, sin nekdanjega predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Branka Masleše.Marko Masleša kot višji inšpektor zaposlen na Uradu za preprečevanje pranje denarja. (Foto: Posnetek zaslona-Nova24tv)Od sredine junija 2023 je bil Masleša zaposlen kot višji inšpektor na Uradu za preprečevanje pranja denarja, hkrati pa opravlja funkcijo člana nadzornega odbora Občine Ankaran, ki spada pod jurisdikcijo tožilstva v Kopru. Leta 2023 je celo vložil tožbo na upravno sodišče v Novi Gorici, ker ni bil zadovoljen z izbiro postopka za predsednika nadzornega odbora Občine Ankaran.Zapis na spletni strani Občine Ankaran, da Marko Masleša še vedno deluje kot član nadzornega odbora občine Ankaran. (Foto: Posnetek zaslona- Občina Ankaran)Postkomunistični vplivi in "zlata deca" nekdanjega režima še vedno držijo pomembne položaje v ključnih institucijah pravne države. Kaj zdaj? Ali si res želimo, da se takšne povezave in konflikti interesov pojavljajo v naših pravosodnih institucijah? Ali bomo pristali na izgovore in nevidne povezave ali bomo zahtevali odgovornost in transparentnost?Zaupanje javnosti v pravosodje ni samoumevno – pravosodni organi morajo biti svetišče nepristranskosti in ne teren političnih vplivov. To je bistvo, ki ga ta primer še enkrat jasno osvetljuje.Branko Masleša, nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in oče Marka Masleše. (Foto: Prava.si)Če želite spremljati takšne zgodbe in podpirati neodvisno novinarstvo, nas podprite: Prava.si | TRR: SI56 0234 0174 2349 707Luka Perš
Wed, 18. Jun 2025 at 21:40
3538 ogledov
OBŠIRNA ANALIZA DOKAZUJE, DA IMA ŽVIŽGAČ PRAV! Ocenite sami, ali je Ribič odgovoren za več milijonsko oškodovanje STELKOMA!!!
V našem mediju Prava smo objavili članek z naslovom [EKSKLUZIVNO]Andrej Ribič slovenske davkoplačevalce oškodoval za 30 MILIJONOV EVROV?? To nam je razkril ŽVIŽGAČ IZ STELKOMA!. V njem smo razkrili insajderske informacije žvižgača iz družbe Stelkom, kako je potekalo sistematično oškodovanje para državnega podjetja zaradi poslov z IRU pogodbami na področju koriščenja kablov za nemoteno delovanje dejavnosti telekomunikacijskih podjetjih. V svoji izpovedi je zelo močno obremenil Andreja Ribiča, ko je še bil predsednik uprave Elektro Ljubljana. Med drugim mu je očital, da je posredno oziroma neposredno soodgovoren za 30 milijonov evrov škode na račun slovenskih davkoplačevalcev. Zato smo se odločili, da se lotimo obširne finančne analize in preiskave s pomočjo letnih finančnih poročil Elektra Ljubljane, Elesa in bilanc družbe Stelkom. Kot smo ugotovili, sodeč po javno dostopnih podatkih je bil Andrej Ribič skoraj desetletje v dvojni funkciji predsednika uprave Elektra Ljubljana in predsednika oziroma člana nadzornega sveta družbe Stelkom. Tako je realno skoraj deset let Ribič imel pred sabo vse ključne poslovne podatke. Kako je prišel žvižgač do ugotovitev, da bi lahko Andrej Ribič nosil vsaj politično, moralno in etično odgovornost, se skriva v množici številk in računovodskih izkazov. Kot boste videli, tudi javno objavljeni finančni podatki nakazujejo, da je prišlo do oškodovanja družbe Stelkom v preteklosti med 15 do 30 milijonov evrov. Sodeč po dokumentaciji, bi morali nemudoma ukrepati na Finančni upravi Republike Slovenije, Računsko sodišče Republike Slovenije in Komisija za nadzor javnih financ. Spoštovani državljani, spoštovani strokovnjaki za računovodske finančne izkaze, vabimo vas, da se sami poigrate s številkami. Stavimo simbolni evro, da boste prišli do podobnih zaključkov kot nam jih je zaupal žvižgač in avtor tega članka. Vabimo vas, da si pozorno preberete dvajset sledi zapisanih skozi poglavja, kako smo razkrili sporno dvojno vlogo Andreja Ribiča ob domnevnem oškodovanju slovenskega proračuna v višini med 15 do 30 milijonov evrov!???1. poglavje: Ko se oglasi žvižgačV uredništvo Prava.si smo prejeli dva dokumenta. Prvi je pogodba o uporabi optičnega voda med BTC in WTC iz leta 2005, ki jo je podpisal Elektro Ljubljana s ponudnikom kablov. Drugi je interni izpis vseh kablov po Ljubljani, ki jih uporablja podjetje Stelkom d.o.o. Dokumenta je dostavil žvižgač v Stelkomu. Zatrjeval je, da je javna infrastruktura dolga leta tržena brez povratka koristi državi. Trdil je, da je bil sistem viden, znan in zavestno ignoriran.Foto: Prava.si2. poglavje: Dvojna vloga Andreja RibičaOd 23. februarja 2010 do novembra 2021 je bil Andrej Ribič predsednik uprave Elektro Ljubljana. Istočasno je bil od leta 2012 oziroma 2013 dalje tudi predsednik nadzornega sveta podjetja Stelkom. Elektro Ljubljana je bila večinska ustanoviteljica Stelkoma. To pomeni, da je Ribič nadzoroval podjetje, ki je tržilo infrastrukturo podjetja, ki ga je sam vodil. Sistem brez zavor.Tukaj lahko vidite, kdaj je bil Andrej Ribič predsednik uprave Elektro Ljubljana. (Foto: Posnetek zaslona- E-bonitete)Tukaj se jasno vidi, kdaj je bil Andrej Ribič v nadzornem svetu družbe Stelkom. (Foto: Posnetek zaslona- E-bonitete)3. poglavje: Prihodki, ki niso nikoli vrnjeniFinančna poročila podjetja Stelkom kažejo, da je med letoma 2011 in 2024 ustvarilo povprečno 7,8 milijona evrov prihodkov letno. V enakem obdobju v bilancah Elektra Ljubljana ni zaslediti nobenih prihodkov, ki bi izhajali iz najema kablov, infrastrukture ali uporabe optičnega omrežja. Kar je Stelkom pridobil, je tam tudi ostalo.Bilance poslovnih izzidov med leti 2011-2014 družbe Stelkom. (Foto: E-bonitete)4. poglavje: Sledi amortizacijeStelkom je v obdobju 2011 do 2024 vsako leto amortiziral osnovna sredstva v vrednosti od 400.000 do 1.000.000 evrov. V vseh bilancah je prikazano več kot 11 milijonov evrov kumulativne amortizacije. Vendar nikjer ni zabeleženo, da bi ta sredstva pridobili z investicijo, leasingom ali odkupi. Kar pomeni, da amortizirajo infrastrukturo, ki je formalno nikoli niso kupili. Lahko sumimo, da je infrastruktura najeta, a brez nadomestila kažejo naši indici v obširni preiskavi.Bilanca stanja družbe Stelkom v letih 2013-2017. (Foto: E-bonitete)5. poglavje: Prikrivanje skozi zabilančna sredstvaMed letoma 2011 in 2015 so v bilancah Stelkoma navedena zabilančna sredstva. Gre za pogodbe ali pravice, ki niso lastništvo, a imajo uporabno vrednost. Višine se gibljejo med 1,2 milijona in 200.000 evrov. Več finančnih analitikov je potrdilo, da gre skoraj gotovo za dolgoročne pogodbe IRU, ki bi morale imeti tudi protiknjižno postavko – denarno nadomestilo lastniku infrastrukture. Vendar se tega v javno dostopnih finančnih podatkih ne opazi.Izkazi poslovne izzida družbe Stelkom v letih 2013-2017. (Foto: E-bonitete)6. poglavje: Stroški storitev brez pojasnilaV istem obdobju je podjetje Stelkom izkazovalo med 2,5 in 3,5 milijona evrov stroškov storitev letno. Skupaj več kot 40 milijonov evrov v desetih letih. V poročilih ni navedeno, komu so bile storitve plačane. V nobenem primeru to niso bila podjetja, ki so zgradila kablovod. Sredstva so torej domnevno odtekala iz sistema, ne da bi bilo javnosti znano kam.Računovodski izkazalniki družbe Stelkom v letih 2013-2017. (Foto: Posnetek zaslona-E-bonitete)7. poglavje: Denarni tok – denar je bilDenarni tok iz poslovanja je bil med 2020 in 2022 vsako leto pozitiven in je presegal milijon evrov. Podjetje je imelo na voljo realni denar, ki pa ga ni investiralo nazaj v infrastrukturo, ni ga izplačalo kot nadomestilo Elektru Ljubljana, niti ni zmanjševalo dolga. Namesto tega se je stanje denarja zmanjševalo, dolgoročni cilji pa so izginjali.Denarni tok družbe Stelkom. (Foto: Posnetek zaslona- E-bonitete)8. poglavje: Plačilna disciplina, ki je niV letu 2024 ima Stelkom bonitetno oceno 2 – kar pomeni visoko tveganje, zamude plačil nad 120 dni in potencialne insolvenčne nevarnosti. Iz podjetja, ki je desetletje ustvarjalo milijonske prihodke in je amortiziralo kablovod, je ostala lupina z blokiranimi računi in neporavnanimi obveznostmi.Ocena družbe Stelkom na spletni strani e-bonitete. (Foto: Posnetek zaslona-E-bonitete)9. poglavje: Zamenjava lastništva – zadnji maneverLeta 2022 je lastništvo Stelkoma prešlo iz lasti Elektra Ljubljana v zasebne roke. Novi lastnik je postal Metrima d.o.o. Po tem datumu se je poslovanje poslabšalo. Dobri denarni tokovi so usahnili. Povezava med kabli in javno infrastrukturo je bila pretrgana. Pred tem pa je sistem deloval skoraj dve desetletji. Vse kaže, da se naši sumi iz napisane trilogije Stelkom uresničujejo. Foto: Prava.si10. poglavje: Vse poti vodijo k odgovornostiAndrej Ribič je imel kot predsednik uprave Elektra Ljubljana (2010–2021) in kot predsednik nadzornega sveta Stelkoma (od 2012/2013 dalje) neposreden in stalen vpogled v pogodbe, bilance in finančne tokove.Ni sklenil tržne pogodbe o oddaji infrastrukture. Ni zahteval nadomestil. Ni ustavil sistema. Namesto tega je vodil in nadzoroval entitete, ki so omogočale prikrito trženje javnih sredstev brez vračila. Tudi mi smo mislili, da žvižgač pretirava z oceno oškodovanja slovenskega proračuna. Vendar smo tudi sami ugotovili, da je lahko skozi dolgoletno delovanje Stelkoma v teh letih zaradi sistematičnega delovanja lastnikov se povzročila domnevna škoda v višini 25 do 30 milijonov evrov.Foto: ChatGPT11. poglavje: Kako so kabli izginili iz bilancKo v bilancah ni investicije, ni nakupa, ni leasinga, ni dolgoročnega najema, a so osnovna sredstva amortizirana, pomeni to le eno: kabli, ki jih Stelkom uporablja, niso nikoli bili njihovi. A vendar so jih računovodsko pripoznali kot del svoje dejavnosti. S tem so ustvarjali prihodke na podlagi infrastrukture, ki je ostala v lasti drugega podjetja. V tem primeru Ribečevi Elektro Ljubljana.IRU pogodba sklenjena s strani Elektra Ljubljana v letu 2005. (Foto: Bralec Prava.si)12. poglavje: Pravni manever, imenovan IRUPogodba iz leta 2005 dokazuje uporabo infrastrukture brez formalnega prenosa lastništva. Takšna pravica uporabe se imenuje IRU. Računovodsko je takšna pravica vedno dvostranska: uporabnik jo mora pripoznati kot dolgoročni dolg, lastnik pa kot dolgoročni prihodek. Stelkom jo je pripoznal. Elektro Ljubljana nikoli. Kar pomeni, da nikoli ni dobil nadomestila.Foto: Bralec Prava.si13. poglavje: Kdo je zares plačeval? Nihče.Med pregledom finančnih poročilih Elektra Ljubljana ni zaznati prihodkov iz najema kablovodov, je edina logična razlaga, da se sistem nikoli ni obravnaval tržno. Ni bilo nadomestil. Ni bilo ocene tržne vrednosti. Ni bilo knjigovodskega vračanja investicije. Država je investicijo pokrila. Izvajal jo je Stelkom. Dobiček je bil njegov.Bilanca stanja družbe Stelkom v letih 2017-2021. (Foto: Posnetek zaslona-E-bonitete)14. poglavje: Plačila, ki izginejo v storitveVsako leto so iz podjetja Stelkom izginili milijoni evrov pod postavko "stroški storitev". Teh storitev ni moč povezati z investicijami, s kabli, niti z infrastrukturo. Gre za operativne izdatke, ki so najverjetneje služili kot notranji prevzemi vrednosti. Denar je krožil znotraj sistema, lastnik infrastrukture pa ni dobil ničesar.15. poglavje: Finančna analiza – kako do 30 milijonov?Povprečna letna vrednost uporabe infrastrukture bi morala znašati vsaj 1,6 milijona evrov. Toliko znaša 20 % tržna vrednost prihodkov Stelkoma (okrog 8 milijonov letno). V 15 letih to znese najmanj 24 milijonov. Ob dodatnih stroških amortizacije, zabilančnih sredstev in neknjiženih obveznosti se končna ocena ustavi med 25 in 30 milijoni evrov. Po mnenju več neodvisnih davčnih in računovodskih strokovnjakov gre za jasen primer prikritih prihodkov, ki bi morali biti knjigovodsko izkazani in davčno obravnavani. Če podjetje trži nekaj, kar ni v njegovi lasti, in s tem ustvarja dohodek, mora obstajati pogodben odnos in tok denarja nazaj do lastnika. Če tega ni, obstaja resna verjetnost oškodovanja.Računovodski kazalniki družbe Stelkom v letih 2017-2021. (Foto: Posnetek zaslona- E-bonitete)16. poglavje: Zakaj ni nihče ukrepal?Ker je imel Andrej Ribič funkcijo predsednika uprave Elektra Ljubljana od februarja 2010 do novembra 2021 in od leta 2012/2013 dalje tudi funkcijo predsednika nadzornega sveta Stelkoma, je bila vsakršna notranja opozorila ali zahteva po pogodbeni poravnavi vnaprej izničena. Nihče v sistemu ni imel motivacije, da to popravi. Ribič bi moral sam sprožiti revizijo. Pa je ni.Foto: Prava.si17. poglavje: Časovna linija prikrivanjaOd leta 2005 do 2022 ni bilo nobene pogodbe, ki bi urejala plačila za uporabo kablov. V bilancah Elektra Ljubljana se to nikoli ne odraža. Po letu 2022, ko je Stelkom prešel v zasebne roke, se sistem zlomi. Povezave se pretrgajo. Bonitetne ocene padejo. Denarni tok izgine. A pred tem je sistem tiho deloval skoraj dve desetletji.Foto: Prava.si18. poglavje: Revizorji, ki so molčaliVsako leto so tako Stelkom kot Elektro Ljubljana oddajali letna poročila z mnenji pooblaščenih revizorjev. Nobeden izmed njih ni opozoril na neobstoječe prihodke iz uporabe infrastrukture, na odsotnost nadomestil, na zabilančna sredstva brez ustreznega prihodka. Kar pomeni, da je sistem imel tudi računovodsko tišino.19. poglavje: Številke, ki dokončno potrjujejo naše domnevne sumeNa podlagi javno dostopnih finančnih poročil družbe Stelkom d.o.o. za obdobje od leta 2011 do 2021 je razvidno, da je podjetje ustvarjalo povprečno med 7 in 8 milijonov evrov letnih prihodkov. Istočasno je vsako leto izkazovalo amortizacijo osnovnih sredstev v vrednosti med 580.000 in 850.000 evrov.Ti zneski se neposredno nanašajo na uporabo fizične infrastrukture – kablovodov in optičnih povezav, ki jih podjetje formalno ni nikoli kupilo, pač pa je temeljilo na dolgoročnih pravicah uporabe.V ključnih letih, kot so 2012, 2013 in 2014, se v bilancah pojavljajo tudi zabilančna sredstva v višini med 900.000 in 1.200.000 evrov. Gre za obveznosti, ki niso del aktivnega knjigovodstva, temveč izhajajo iz t. i. pravice do uporabe – pogodbeno razmerje znano kot IRU. To pomeni, da je Stelkom lahko tržil infrastrukturo, ne da bi jo imel v lasti, a bi moral za to lastniku – v tem primeru Elektru Ljubljana – plačevati nadomestilo. Tega v nobenem trenutku ni zaznati v prihodkovnih izkazih Elektra Ljubljana.V letih, ko so ti prihodki iz uporabe kablov najvišji, so v bilancah Elektra Ljubljana ti prihodki enostavno izginili. V bilancah ni zaslediti nobene postavke, ki bi potrjevala, da je za uporabo lastne infrastrukture Elektro Ljubljana prejemal denarno nadomestilo.Izračunano po konzervativnem modelu, bi moral Elektro Ljubljana letno prejeti med 1,5 in 2 milijona evrov. V desetih letih to znaša najmanj 15 do 20 milijonov evrov. Skupaj z amortizacijo, prikritimi terjatvami in izločenimi prihodki se številka povzpne nad 25 milijonov evrov.Pomemben dokaz predstavlja tudi sprememba lastništva v letu 2022, ko je podjetje Stelkom iz rok Elektra Ljubljana prešlo v zasebno last. Po tem trenutku se v poročilih Stelkoma začnejo kazati negativni denarni tokovi, bonitetne ocene podjetja padejo, plačilna sposobnost upade, struktura odhodkov se poruši.Ta prelomnica jasno kaže, da je bil poslovni model dolgoročno nevzdržen in da je lahko deloval le ob institucionalni podpori, ki jo je omogočal nadzorni odnos Elektra Ljubljana kot ustanovitelja in nadzornika.Najpomembnejša ugotovitev pa izhaja iz neposredne časovne povezave med funkcijo Andreja Ribiča kot predsednika uprave Elektra Ljubljana od leta 2010 do 2021 in njegovim istočasnim nadzorom nad Stelkomom, kjer je zasedal mesto predsednika nadzornega sveta od leta 2012/13 dalje.Ribič je torej skoraj desetletje sedel na obeh straneh pogodbenega razmerja: bil je odgovoren za zaščito državne infrastrukture in hkrati za nadzor podjetja, ki jo je tržilo brez kompenzacije.Če bi bil sistem zasnovan po tržnih načelih, bi morala obstajati pogodba, ki določa ceno uporabe, obračun IRU pravic, nadomestilo amortizacije in tok denarja med uporabnikom in lastnikom infrastrukture.Ker vsega tega v bilancah ni, je mogoče govoriti o sistemski finančni vrzeli, katere vrednost presega 25 milijonov evrov. In to ni več zgolj strokovna ocena – to je izračun, podprt z dokumenti, številkami in knjigovodskimi dejstvi.20. poglavje: Dokazano. Sistem je obstajalKo raziskuješ komunikacijske vode, pričakuješ, da bo država imela celovito evidenco, kdo uporablja fizično infrastrukturo, po kakšnih pogodbah in s kakšnim nadomestilom. A takega registra v Sloveniji ni. Ne GURS, ne AKOS, ne SODO, ne ELES ne vodijo javno dostopnega katastra optičnih kablov, kjer bi bilo mogoče pregledno razbrati, katero podjetje ima pravico uporabe določenega voda in ali za to plačuje.Obstajajo delni sloji na geoportalih, kot sta Prostor.si in Geoportal AKOS, kjer je mogoče na zemljevidu vizualizirati dele pasivne infrastrukture. A ti sloji so nepopolni, ne vsebujejo informacij o pogodbah, ne prikazujejo IRU dogovorov in ne omogočajo identifikacije finančnih tokov, ki bi jih moral prejemati lastnik infrastrukture.To pomeni, da uporabniki kablov lahko dejansko poslujejo, tržijo in ustvarjajo prihodke iz državne infrastrukture – brez kakršnekoli centralne evidence, brez javne preglednosti in brez opozorila. Z drugimi besedami: kar ni vpisano, lahko obstaja. Lahko se trži. Lahko ustvarja milijonske prihodke. In lahko izgine – brez sledi.Ta sistemski vakuum je v Sloveniji omogočil, da je podjetje, kot je Stelkom, lahko tržilo državne kable brez dokumentiranega vračila koristi lastniku – ker ni bilo nadzora. Ker ni bilo registra. Ker je obstajal sistem, ki se je zanašal na to, da nihče ne bo vprašal, kdo so pravi lastniki in ali je infrastruktura res prodana – ali pa le brezplačno uporabljena.Po vseh analiziranih dokumentih, bilancah, pogodbah in finančnih tokovih je jasno: obstajal je sistem, ki je skoraj dve desetletji tržil javno infrastrukturo, ne da bi njen lastnik dobil plačano. Andrej Ribič je bil na obeh straneh sistema. Ni ukrepal. Ni zahteval plačila. Ni zavaroval javnega interesa. Država je izgubila desetine milijonov evrov.Na vrsti so ustrezno usposobljeni strokovni neodvisni organi, da na podlagi javno dostopnih podatkov sprožijo ustrezne postopke in ukrepajo skladu s svojimi pristojnostmi zapisano v slovenski zakonodaji.Luka Perš
Tue, 17. Jun 2025 at 18:13
1561 ogledov
Bržan, Mandarič in Ukrajinci: 10-milijonsko dvigalo in 150-milijonski hotel – kdo vodi igro? Starman, Bržan, Mandarič??
Pojavljajo se resni indici in sumi, da gre v resnici za odličen poslovni projekt srbskega-ameriškega poslovneža Milana Mandarića. Ta naj bi skupaj z Bržanom načrtoval gradnjo tako imenovane Bržanove arhitekturne mojstrovine. Poleg dvigala naj bi bil Mandarić že dogovorjen z ukrajinskimi investitorji, ki naj bi zgradili hotel v vrednosti 150 milijonov evrov. V članku pojasnjujemo tudi nekaj tehtnih tehničnih pomislekov glede izvedljivosti in smiselnosti tega projekta. A to je šele začetek – zgodbo bomo pri našem mediju spremljali zelo natančno. Spoštovani župan Kopra Aleš Bržan, če bo kdo razkril morebitne finančne povezave, bomo to zagotovo mi. Zato vam iskreno svetujemo, da še enkrat temeljito premislite, ali je smiselno projekt nadaljevati.V preteklosti je tesno sodelovanje med Bržanom in Mandarićem razkril Boštjan Aver, nekdanji svetovalec srbskega-ameriškega poslovneža. V primeru Bržanovega dvigala bi morali občani Kopra nujno reagirati in zahtevati občinski referendum. Si res želijo dopustiti tako potraten in sporen projekt?V našem članku z naslovom OBALA, ALI IMATE TEŽAVO LEGALNO PRIPELJATI IZ TUJINE 140 MILIJONOV DOLARJEV V SLOVENIJO! TO JE EDINI DENAR, KI JE OSTAL!!! smo zapisali:"Slovenija ni žrtev tako imenovanih levih in desnih političnih polov, temveč konkretnih posameznikov z Obale, na katere smo že večkrat opozorili v naših člankih. Gre za popolno ugrabitev države – obalni dnevni migranti v Ljubljani imajo pod nadzorom vse ključne institucije. Težava je, da jih je Žugelj dobesedno razkrinkal, kar je tudi sam poudaril v izjavi. Spoštovana Obala, ali res imate težavo legalno prenesti 140 milijonov dolarjev v Slovenijo? Si zato želite novo Adrio? Kaj pa zakon o tonaži? Stadina, kaj to pomeni?"Foto: Prava.siKot boste opazili v nadaljevanju članka, naj bi ukrajinski investitorji res nameravali zgraditi hotel za 150 milijonov evrov. 140? 150? Dve številki, ki se pojavljata skoraj simetrično in – kot se pogosto zgodi – bo zgodba najverjetneje zaključena z implozijo.V nadaljevanju članka bomo razkrili tehnične spornosti projekta, vse ključne politične akterje, ki kažejo največji interes za izvedbo, in zakaj bi moral biti projekt nemudoma ustavljen. Gremo lepo po vrsti...Projekt mobilne povezave med Žusterno in Markovcem v Kopru, v katerega je vključeno dvigalo v stebru z razgledno ploščadjo in viaduktom za kolesarje in pešce, od svojega nastanka dalje razburja javnost zaradi dvomov o smiselnosti takšne astronomske investicije.Potem ko je bil aprila 2025 na seji občinskega sveta predlog župana Aleša Bržana zavrnjen zaradi resnih pomislekov glede varnosti, vplivov na okolje in nejasnih stroškov, je bil projekt maja na presenečenje mnogih potrjen.Župan MO Koper in eden ključnih pobudnikov spornega projekta Aleš Bržan. (Foto: Posnetek zaslona- Obrazi slovenskih pokrajin)Vendar ne zaradi spremenjene vsebine, saj je dokumentacija ostala skorajda identična, temveč zaradi političnega obrata dveh svetnikov. Kaj se je torej zgodilo? In čemu služi projekt, ki naj bi premostil nekaj deset metrov višinske razlike, a je vreden skoraj deset milijonov evrov – do konca gradnje pa se bo, tako kot se to redno dogaja, skoraj zagotovo še bistveno podražil?Kot je znano, na dogajanje v koprski občini poleg župana Aleša Bržana vplivata še dva vplivna lokalna politika in podžupana – advokat Janez Starman in Mateja Hrvatin Kozlovič, sicer prijateljica bolj znane Tamare Kozlovič, bivše direktorice občinske uprave. Slednja je bila na listi Gibanja Svoboda leta 2022 izvoljena v Državni zbor, pred tem pa so se pojavljali zapisi o ljubezenski telenoveli med njo in Bržanom; nekateri so celo namigovali, da bi bil zakon Bržana resno ogrožen, če Kozlovičeva ne bi odšla v Ljubljano je poročal naš medij Prava.Foto: Prava.siČeprav so mestni svetniki gradnjo dvigala sprva zavrnili zaradi številnih pomislekov, so ga na zadnji seji maja letos potrdili. A dokument, ki so ga znova prejeli v odločanje, smo natančno pregledali in ugotovili, da ne prinaša bistvenih vsebinskih sprememb. Kaj se je torej spremenilo? Nič.Vmes sta se »zgodila« dva mestna svetnika, ki sta mnenje brez pojasnila spremenila. Je v ozadju politična korupcija????, se mnogi sprašujejo.Vsebina projekta: dvigalo, viadukt in gostinski objektKot je razvidno iz gradiva, investicija obsega viadukt z dvigalom in razgledno ploščadjo, dve nadkriti kolesarnici, gostinski objekt in sanitarije, oporni zid in zunanjo ureditev, urbano opremo (klopi, osvetlitev, koši), priključitev na vodovodno, elektro in telekomunikacijsko omrežje ter pešpoti, kolesarske steze in preureditev parkirišča pri OŠ Antona Ukmarja na Markovcu. Kot piše, bo dvigalo omogočilo »vzpostavitev nove in funkcionalno prijaznejše povezave« med Markovim hribom, Semedelo in obalnim območjem z mestnim središčem, projekt bo prispeval tudi k spodbujanju »pešačenja kot pomembnega potovalnega načina« ter izboljšanju kakovosti zraka in znižanju toplogrednih izpustov.Podžupanja MO Koper Mateja Hrvatin Kozlovič, prijateljica poslanke Gibanje Svoboda Tamare Kozlovič, nekdanje direktorice občinske uprave v prejšnjem mandatu pri sedanjem županu Bržanu. (Foto: Posnetek zaslona- Občina Koper)Prometni in prostorski posegi: manj parkirišč, zožene cesteObmočje gradnje leži v pobočju klifa in na delu obalne izravnave med Semedelo in Žusterno. Zgornja vstopno-izstopna ploščad je predvidena na nivoju zgornje ureditve na Markovcu, nekoliko pod nivojem »Kroga«.V sklopu projekta je predvidena vzpostavitev 300 metrov dolge kolesarske povezave in nove kolesarske površine. Prostor za umestitev kolesarske steze se želi pridobiti na račun preureditve obstoječega parkirišča pri osnovni šoli, tako da se bo del parkirnih mest za avtomobile – kjer zdaj parkirajo predvsem starši, ko oddajo svoje otroke v vrtec in šolo – preprosto ukinil. Dvom mnogih pa vzbuja tudi načrt, da naj bi se na račun nove kolesarske poti zožala obstoječa cesta. »Kolesarski pas se umesti na račun zožitve lokalne ceste s sedem metrov na 5,5 metra, kar še dovoljuje zaris sredinske ločilne črte,« beremo v gradivu. Kaj bo to pomenilo za varnost prometa, ni zapisano.Prah, hrup in gradbišče tik ob šoli in vrtcuV času gradnje se pričakuje »vpliv na zrak, vodo in tla ter obremenitev območja gradnje s hrupom, vibracijami, prašenjem in osvetlitvijo«. Avtorji gradiva sicer navajajo, da se zaradi gradbenih posegov »ne pričakuje porušitve, škode ali deformacij, večjih od dopustne ravni na sosednjih hišah«. Pri tem ne posebej omenjajo, da med »sosednje hiše« sodi tudi osnovna šola, ki je tik ob predvidenem gradbišču.Zapisano je tudi, da lahko zaradi uporabe gradbene mehanizacije pride »do tresljajev oziroma vibracij«, vendar »ni mogoče predvideti ocene vplivov na sosednje objekte oziroma zemljišča, ker so ti odvisni od temeljenja teh objektov, sestave tal, kompaktnosti itd.«To torej pomeni, da investitor – občina – sploh ni predvidela, kako bodo vibracije ob gradnji dvigala v neposredni bližini osnovne šole vplivale na zgradbo, v kateri se dnevno zadržuje 900 otrok?!Hrup »ne bo čezmeren« – a zgolj ob upoštevanju naslednjih pogojev: »gradbeni stroji ne smejo obratovati sočasno«, »tovorna vozila morajo biti v času nakladanja materiala ugasnjena«, »gradbena dela lahko potekajo v dnevnem času med 6. in 18. uro«. Z drugimi besedami: gradbena dela se bodo izvajala točno v času obratovanja šole!????Kot je še mogoče razbrati iz dokumentacije, se zaradi gradbenih del pričakuje tudi povečana onesnaženost zraka, predvsem s prašnimi delci, emisije iz prometa zaradi obratovanja gradbenih strojev in prometa s tovornimi vozili. Prav tako je pričakovati nastajanje gradbenih, komunalnih in drugih odpadkov, kot tudi »manjših količin nevarnih odpadkov«.Ameriški-srbski poslovnež Milan Mandarić pričakuje, da v zameno oddajo svojega zasebnega zemljišča za graditev Bržanovega stolpa dobi vsa dovoljenja, kjer naj bi ukrajinski investitorji zgradili hotel v vrednosti 150 milijonov evrov!?? (Foto: Posnetek zaslona- Žurnal 24)Nenaden politični preobrat brez vsebinskih spremembZaradi številnih pomislekov je večina svetnikov aprila glasovala proti Bržanovemu dvigalu. To je bil tudi prvi poraz župana v njegovem mandatu. A če je kdo mislil, da je s tem njegovih sanj o dvigalu konec, se je uštel.Sledila je ponovna uvrstitev dvigala na sejo mestnega sveta; o njem so svetniki glasovali 22. maja ter ga potrdili. So jih prepričali novi argumenti? Poglejmo, če je prišlo v novem gradivu do kakšnih sprememb. Dokumenta sta praktično enaka. Kaj se je torej zgodilo?Občinska svetnica italijanske narodnostne skupnosti v MOK Roberta Vincoletto. (Foto: Posnetek zaslona- Cancapodistria.si)Po poročanju nekaterih medijev sta se »zgodila« dva mestna svetnika – oziroma svetnica in svetnik – ki sta nenadoma spremenila mnenje. Pred sejo so zaokrožile govorice o izsiljevanju svetnice italijanske narodne skupnosti Roberte Vincoletto, ki naj bi ji Bržan neposredno pogojeval glas za dvigalo z usodo italijanskega vrtca v Hrvatinih. Če to drži, gre za prvovrstni primer politične korupcije.Za obrat je poskrbel tudi svetnik Levice Alan Medveš, ki je pri prvem glasovanju glasno nasprotoval dvigalu, a si je v drugem poskusu očitno premislil – spremembe svojega stališča na seji mestnega sveta ni pojasnil. Morda bo razloge pokazal čas, ko bo vidno, ali je bila v ozadju tudi pri Medvešu kakšna politična »kupčija« z Bržanom.Občinski svetnik v MO Koper Alan Medveš. (Foto: Posnetek zaslona- Nova24tv, STA)Iz državnega na zasebno zemljišče – ali kdo je v resnici zmagovalec?Vendar pa tehnične posebnosti Bržanove investicije v dvigalo niso edino, kar razburja javnost. Razprava v mestnem svetu je namreč razkrila, da je bilo dvigalo brez vednosti občinskih svetnikov premeščeno s prvotne lokacije na državnem zemljišču na zasebno parcelo v lasti Milana Mandarića, srbsko-ameriškega poslovneža, ki je bil z Bržanom povezan že v preteklosti.Zakaj se bo dvigalo gradilo na privatnem zemljišču Mandarića in ne na državnem zemljišču, kot je bil planiran t. i. Fuksasov stolp, ki ga je načrtoval bivši župan Boris Popovič leta 2018, ni jasno.Tega tudi občinski svetniki niso izvedeli. Ne ve se niti, kako bo koprska občina pridobila pravico do gradnje na Mandarićevem zemljišču in pod kakšnimi pogoji bo Mandarić občini omogočil stavbno pravico. Kakšni dogovori so v ozadju, v tem trenutku nihče ne ve.Vendar pa se ve, da Mandarić namerava na svojem zemljišču na koprskem klifu graditi hotel. Mandarić naj bi preostanek zemljišča prodajal ukrajinskim investitorjem za tri milijone evrov. Ti naj bi tam zgradili luksuzni hotel s petimi zvezdicami, vreden 150 milijonov evrov.Če se projekt uresniči, bi lahko del občinske plaže postal zasebna hotelska plaža, pridobljena prek koncesije – čeprav je bila ta plaža urejena z javnim denarjem.Koliko bo bližina dvigala z vso infrastrukturo vplivala na povečanje vrednosti njegovega zemljišča, ostaja vprašanje, na katerega si bodo v Kopru prej ali slej morali odgovoriti prav tisti svetniki, ki so glasovali za to – za mnoge zelo sporno – investicijo.Mandarić, luksuzni hotel in stari znanciPrav v času odločanja o dvigalu so se pojavili tudi medijski zapisi, povezani s spremembo občinskega prostorskega načrta (OPPN) parka ob Ferrarski ulici, ki jo je omogočil župan Bržan in njegova večina v mestnem svetu po izvolitvi. Ta sprememba je omogočila gradnjo stanovanjske soseske prav Mandariću.O tem je javno spregovorila tudi priča, ki trdi, da je Mandarić Bržanovo kampanjo financiral z 30.000 evri gotovine – 15.000 evrov naj bi članu Bržanove ekipe izročila prav omenjena priča, bivši Mandarićev svetovalec Boštjan Aver. Tudi teh informacij Bržan na seji ni pojasnil – raje je prst usmeril v bivšega župana Popoviča.Janez Starman, sedanji nepoklicni podžupan mestne občine Koper Janez Starman, pred leti tudi skupni kandidat za župana Kopra strank levega političnega pola. Sedaj pa opravlja funkcijo predsednika Odvetniške zbornice Slovenije. (Foto: Posnetek zaslona- 24ur)Simbol nepreglednosti, ki kliče po odgovorihV ozadju Bržanove investicije v dvigalo na Markovec so torej ene in iste politično-poslovne povezave. Mandarić je bil z Bržanom povezan že v preteklosti, zdaj pa se ponovno pojavlja v povezavi z enim največjih občinskih gradbenih projektov. Obenem pa anonimka, ki opozarja na sum koruptivnih poslov iz časa Bržanove kampanje, ostaja nepojasnjena. Investicija v 10-milijonsko dvigalo je, še preden se je začela gradnja, obremenjena s sumom koruptivnosti in nepreglednosti, ki kliče po odgovorih – ne le zaradi višine zneska, temveč predvsem zaradi vzorcev političnih spreg, ki se ponavljajo.Ko se isti obrazi pojavljajo v milijonskih projektih, brez jasne razmejitve med javnim interesom in zasebnimi koristmi, postane tudi dvigalo več kot zgolj infrastrukturni projekt – postane metafora politične vzpenjače, ki se napaja iz javnih sredstev in pelje v labirint s sumom korupcije obremenjenih povezav.Luka Perš
Tue, 17. Jun 2025 at 07:49
3748 ogledov
[EKSKLUZIVNO]Andrej Ribič slovenske davkoplačevalce oškodoval za 30 MILIJONOV EVROV?? To nam je razkril ŽVIŽGAČ IZ STELKOMA!
Notranji vir iz paradržavne družbe Stelkom razkriva, da je bil Stelkom v preteklosti oškodovan za vsaj 30 milijonov evrov zaradi podpisanih IRU pogodb Elektra Ljubljana z drugimi poslovnimi subjekti. Žvižgač zatrjuje, da je imel v preteklosti dostop do vseh poslovnih in finančnih podatkov družbe. Za svoje besede ima tudi dokumente, ki potrjujejo njegove besede. Na kak način se je dogajalo oškodovanje slovenskega proračuna? Elektro Ljubljana ima položenih 2000 kilometrov kablov v kanalizacijskem sistemu na širšem območju okolice Ljubljane. Na podlagi IRU pogodb tako dobi v last infrastrukturo najemnik. Vendar ves čas mu sistem vzdržuje država, v tem primeru v ta namen ustanovljena družba s strani večjih državnih podjetjih s sektorja električne energije Stelkom. Vendar težava nastopi, ko se pogodbe iztečejo in najemnik še vedno ostaja lastnik kabelskega omrežja. Vzdrževanje pa mu ves čas na račun slovenskih davkoplačevalcev izvaja STELKOM. Zaradi tega se je Stelkomu načrtno povzročala v preteklih letih poslovna škoda s strani državnih družb, med njimi tudi Elektra Ljubljana pod takratnim vodstvom Andreja Ribiča. Kot nam je zaupal vir, bi naj vodstvo Stelkoma razpolagalo s pravnim mnenjem pravnega strokovnjaka dr. Rajka Pirnata, ki je močno obremenjujoče za Ribiča, a je kot kaže novo vodstvo omenjeno mnenje pospravilo v predal. Kot so razkrili v medijih Požareport in Info360 postaja sodeč po objavljenih člankih v teh medijih Ribič eden najbolj vplivnih gospodarskih političnih kadrov sedanje Golobove vlade. Lahko bi zapisali, da je svoj položaj vodje volilne kampanje za parlamentarne volitve iz leta 2022 zelo dobro unovčil. Poleg tega pa mu hrbet krijeta v ozadju predsednik UEFA Aleksander Čeferin in dežurni Ribičev DARS gradbeni izvajalec- lastnik gradbenega podjetja CGP Dari Južna. Zato bomo o tem primeru zelo natančno spregovorili v obliki trilogije. V prvem delu vam razkrijemo bistvene informacije insajderja iz Stelkoma. V drugem bomo njegove besede podprli z ustrezno dokumentacijo. V tretjem delu pa se bomo predvsem spraševali o tistih, ki bi morali ukrepati, pa tega ne storijo.V preteklosti smo v našem mediju pisali o paradržavnem podjetju Stelkom. Gre za podjetje, ki so ga ustanovili državni elektrodistributerji z namenom upravljanja in trženja državne optične infrastrukture, predvsem tiste, ki poteka po elektroenergetskih trasah. Njegova naloga naj bi bila centralizirano in pregledno upravljanje z optičnimi kabli, ki jih je država gradila oziroma financirala z javnimi sredstvi.Opis paradržavne družbe Stelkom na njihovi spletni strani. (Foto: Posnetek zaslona- Stelkom)V trilogiji člankov z naslovi I. DEL STELKOM: Privatizacijska vojna med "Švicarji" in SAVA BOYS je le ponovitev scenarija iz leta 2008, II. DEL STELKOM: Kako "Švicarji" niso vedeli, da jih uničuje omrežje SAVA BOYS pod lastništvo sklada YORK, in III. DEL STELKOM: SAVA BOYS s pomočjo vzporednega podjetja v Srbiji v lasti sklada York bo uničila in privatizirala Stelkom? smo razkrivali zakulisne spopade neformalnih omrežij, ki upravljajo pomembna državna podjetja. Kljub 40-odstotnemu lastništvu Švedov v Stelkomu imajo vsaj uradno na papirju ti še vedno manjšino.Foto: Prava.siKako je Andrej Ribič v vlogi predsednika uprave Elektro Ljubljana po mnenju žvižgača s podpisanimi IRU pogodbami domnevno poskrbel za oškodovanje slovenskega proračuna?Tokrat razkrivamo novo trilogijo. V središču pozornosti je vidni predstavnik Gibanja Svoboda in predsednik uprave DARS-a Andrej Ribič. Nekdanji dolgoletni predsednik uprave Elektro Ljubljana, zdaj vidni predstavnik največje vladne stranke Gibanje Svoboda in predsednik državne družbe DARS. (Foto: Posnetek zaslona-Forbes)Naš vir iz Stelkoma, ki je imel dostop do zaupnih dokumentov, trdi, da je Elektro Ljubljana pod Ribičevim vodstvom zlorabljala svoj lastniški delež v Stelkomu za prenos stroškov na druga državna podjetja. Pri tem naj bi Elektro Ljubljana preko IRU pogodb povzročila finančno škodo državi in davkoplačevalcem.Naš vir natančno opisuje, kako je Ribič domnevno sklepanje spornih pogodb zlorabil za oškodovanje Stelkomovega poslovanja. Stelkom naj bi imel le 2,8 km lastnega omrežja, medtem ko ima Telekom 1200 km, Telemach 500 km, Elektro Ljubljana pa kar 2000 km. To bi zadoščalo za povezavo od Ljubljane do Moskve.Ključni del zgodbe so IRU pogodbe (Indefeasible Right of Use) – dolgoročne pogodbe, s katerimi najemnik pridobi nepreklicno pravico uporabe infrastrukture, pogosto za 20 let ali več. IRU pogodbe v praksi pomenijo skoraj lastniški prenos nad infrastrukturo, brez formalnega prenosa lastništva.Naš vir razlaga, da so bile IRU pogodbe sklenjene zato, da se nekateri deležniki Stelkoma ne bi več mogli umakniti z državne infrastrukture. Gre za prikrito prodajo državne infrastrukture, saj najemniki s pogodbo pridobijo možnost vknjižbe v poslovne knjige in jih lahko celo zastavijo pri bankah. Tako naj bi določene strukture dolgoročno prevzele nadzor nad kabli, ki jih nato vzdržuje država.Vir opozarja, da po preteku IRU pogodb infrastruktura ostane v uporabi najemnikov, kar pomeni trajno breme za davkoplačevalce. Kljub predpostavljeni krajši življenjski dobi, so kabli vzdržljivi tudi do 40 let. Naš vir zatrjuje, da je Ribič kot predsednik uprave Elektra Ljubljana zaradi IRU pogodb domnevno oškodoval slovenski proračun za trideset milijonov evrov. (Foto: Posnetek zaslona- Elektro Ljubljana)Ali so ustanovitelji Stelkoma pozabili, zakaj so ga ustanovili? Je Ribič povzročil 30-milijonsko oškodovanje na račun slovenskih davkoplačevalcev in družbe STELKOM? Omenjenim tezam našega vira pritrjuje tudi priznani pravnik dr. Rajko Pirnat??????Stelkom bi moral imeti ekskluzivno pravico do vzdrževanja te infrastrukture, saj je bil za to ustanovljen, vendar naj bi bila vloga podjetja postopoma razvrednotena. V naslednjih delih bomo objavili dokumentacijo iz javnega registra, ki potrjuje navedbe vira, ter prikazali pravni vidik celotnega primera. Naš vir trdi, da je država s tem sistemom oškodovana za najmanj 30 milijonov evrov, del tega škandala pa neposredno povezuje z obdobjem Ribičevega vodenja Elektro Ljubljana. Ribič naj bi nato s pomočjo političnih povezav postal predsednik uprave DARS-a, kjer je podražitev gradnje nove stavbe za 12 milijonov evrov sumljivo povezana po poročanju Požareporta z njegovim bratom Brankom Ribičem in podjetjem CGP v lasti Darija Južne.Naš vir opozarja, da so se nekateri akterji s pomočjo IRU pogodb poceni dokopali do infrastrukture, medtem ko so podjetja, kot je T-2, morala omrežje zgraditi sama. IRU pogodbe naj bi predstavljale prikrit mehanizem prodaje javne infrastrukture mimo javnih razpisov in brez transparentnosti, kar naj bi omogočili tudi nekateri ugledni pravniki. Poslovne knjige naj bi jasno pokazale na najmanj 30-milijonsko oškodovanje Stelkomovega premoženja. Podjetje je s tem postalo nekakšna "slaba banka za kable", pri čimer pa bi Stelkom moral prejemati vsaj 25-odstotno provizijo za vzdrževanje infrastrukture.V prihodnjih nadaljevanjih bomo natančneje analizirali dokumente, ki jih je na razpolago posredoval naš vir. Bralci se bodo lahko sami prepričali o teži domnevnih nepravilnosti, ki bremenijo predsednika uprave DARS-a Andreja Ribiča in njegov krog.Luka Perš
Komentarji (8)
Dec 26, 2021
0
Franc Mihič, če me spomin ne vara ste mož, ki je pred dobrim desetletjem komentiral v "ONA". Tudi jaz sem rad napisal kakšen komentar, še večkrat protest zaradi malo čudne kolumnistke iz MB.
Dec 26, 2021
0
Ponosen sem, da osebno poznam dr. Milka Novič. Navajeni smo bili na montirane procese.
Dec 25, 2021
1
Gospod Mihič je navedel anomalije, nepravilnosti in kriminal v pravu, v sodstvu. Vse to je pripeljalo do obsodbe nedolžnega dr. Milka Noviča na 25 letno zaporno kazen. In potem na šikaniranje poštenega in pokončnega sodnika Zvijezdana Radonjića, ki je nedolžnega oprostil vsake krivde. Pa še ni konec! Išče se diplomo vrhovnega sodnika Branka Masleše. Jo kot sodnik na najvišjem položaju sploh ima? Sodstvo pada s pospeškom prostega pada. Kaj bomo še doživeli? Kje je dno? Kako bo izgledal(a) primer, afera, ki bo pristal(a) na samem dnu? Posluš´te, v kakšni državi pa živimo???
Dec 25, 2021
1
Zaupanje v pravo in politiko Zopet berem o ravnanju sodstva v primeru sodnika Radonjiča. Ponovno se čudim, da se javnosti predstavi samo predsednika senata, ne pa vse člane sodnega senata in se tako zamegljuje odgovornost. Zakaj se navaja samo predsednika senata, ne pa tudi imena profesionalnega sodnika podpredsednika senata, nikoli pa imen treh sodnikov porotnikov, čeprav imajo porotniki enako pravico pri sprejemu obsodbe kot predsednik senata. Osveščeni in predvsem odgovorni sodniki porotniki, ki imajo v senatu večino, lahko preglasujejo oba sodnika, kar je njihova realna pravica in dolžnost, ko sami presodijo drugače kot nedotakljivi sodniki. Porotniki, ki imajo v senatu večino, imajo torej lahko veliko moč, a so po mojem mnenju le figov list za odklone, neživljenjske sodbe pravosodja. Politika, stranke so, -na ljubo (?) ljudstva in za udobno delo pravosodja pri iskanju resnice, -z dokazi-, popolnoma podcenile poslanstvo sodnikov porotnikov. Porotnik ima 5 letni mandat, ki mu ga lahko podaljšajo zopet za pet let, seveda če so tisti, ki so ga predlagali in tisti, ki so porotnika potem izbrali in imenovali, z njegovim delom zadovoljni. Kandidate za sodnike porotnike okrožnih sodišč lahko z območja sodišča, pri katerem bodo sodniki porotniki predlagajo interesne organizacije, občani, razen političnih strank, ki neposredno ne morejo predlagati kandidatov. Občinska Komisija za imenovanja objavi razpis za mesto sodnika porotnika, preveri ustreznost prijavljenih kandidatov pogojem, ki so opredeljeni z zakonom. Komisija izbere kandidate, ki jih potem predlaga Občinskemu svetu, da jih še ta izbere, odobri ali zavrne. Ta predlog za kandidate porotnike Občina potem pošlje Vrhovnemu sodišču, ki ga preveri in predlog poda Višjemu sodišču. Predsednik višjega sodišča imenuje sodnike porotnike, ki so potem sodišču na razpolago. Občinsko komisijo vedno vodi župan. V mojem primeru je bil to poslanec in župan, g. Jože Tanko, sedanji podpredsednik DZ RS. Kmalu sem na razpravah na sodišču opazil razmere, ki jih nisem mogel sprejeti in odobravati. Zato sem odstopil. O tem je poročal samo VEČER oz. njegova pogumna novinarka in urednik. O tem ni poročal noben drugi medij. O tem so bile obveščene parlamentarne stranke, tudi "pomladne". Nobena se ni odzvala. Pokazale so, da jih takšni primeri kot je odstop sodnika porotnika, sploh ne zanimajo. Odgovornosti ni nobene. Seveda sem pričakoval vsaj najmanjši odziv Jožeta Tanka, podpredsednika DZ RS. Mar bo država prava RS še dolgo tako delovala? Franc Mihič Da se ne pozabi; Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem (publishwall.si)
Dec 25, 2021
1
"Višje sodišče je oprostilno sodbo (5 članski senat - sodnik Radonjić) " Zopet berem in se temu čudim, saj se za sestavo Sodnega senata veliko dogaja, a se to podcenjuje!? Zakaj se v javnih objavah navaja samo predsednika senata, ne pa tudi imena profesionalnega sodnika podpredsednika, nikoli pa imen treh sodnikov porotnikov, čeprav imajo porotniki enako pravico pri sprejemu obsodbe, kot predsednik senata. Osveščeni in predvsem odgovorni sodniki porotniki, ki imajo v senatu večino, lahko preglasujejo oba sodnika, kar je njihova realna pravica in dolžnost, ko sami presodijo drugače kot nedotakljivi sodniki. Porotniki, ki imajo v senatu večino, imajo torej lahko veliko moč, a so po mojem mnenju le figov list, za odklone, neživljenjske sodbe pravosodja. Politika, stranke so, -na ljubo (?) ljudstva in za udobno delo pravosodja pri iskanju resnice, -z dokazi-, popolnoma podcenile poslanstvo sodnikov porotnikov. Porotnik imajo 5 letni mandat, ki ga lahko podaljšajo zopet za pet let, seveda če so tisti, ki so ga predlagali in tisti, ki so porotnika potem izbrali in imenovali, to je sodstvo, z njegovim delo zadovoljni. Pri podaljšanju mandata porotniku, pa je odločilna ocena Občinskega sveta, to je predlog kandidatov občinske Komisije za imenovanja, kadrovske zadeve itd., katetri so potem predlagani sodišču za izbiro in imenovanje za sodnika porotnika. Komisijo pa vedno vodi župan. V mojem primeru je bil to poslanec in župan, g. Jože Tanko, sedanji podpredsednik DZ RS. Kmalu sem na razpravah na sodišču opazil razmere, ki jih nisem mogel sprejeti in odobravati. Zato sem odstopil. O tem je poročal samo VEČER, oz. njegova pogumna novinarka in urednik. O tem ni poročal noben drugi medij. O tem sem poskusil obvestiti tudi parlamentarne stranke, predvsem pomladne stranke, ki niso z ničemer pokazale, da jih ta, -javnosti predstavljen primer dvomljive kvalitete dela pravosodja-, sploh ne zanima. Odgovornosti ni nobene. Seveda sem pričakoval vsaj najmanjši odziv Jožeta Tanka, ribniškega poslanca, dolgoletnega župana, sedaj visokega državnega funkcionarja, podpredsednika DZ RS. Kdo vse je torej odgovoren, da se to dogaja v pravosodju in z vednostjo politike? Mar bo država prava RS še dolgo odmaknjena od tegob državljanov? http://dev1.publishwall.si/franc.mihič/post/404201/da-se-ne-pozabi-porotnik-protestno-odstopil-med-odmevnim-sojenjem
Dec 24, 2021
1
Zaupanje in kaznovanje v pravu in politiki Delo, 27.07.2011 Vsakodnevne javne lamentacije o umanjkanju pravne države, nedelovanju sodstva, plačilni nedisciplini, tajkunih, ki da lomastijo po Sloveniji, o stečajih, ki se nikoli ne končajo ne pravočasno ne učinkovito – vse našteto in še kaj pravzaprav odkriva zahtevo po doslednejšem in bolj rigoroznem kaznovanju. Vendar se je z zavzemanjem za povečan obseg kaznovanja težko ogniti očitkom, da gre v resnici predvsem za sproščanje nizkih strasti, za primitivizem oziroma intelektualno podhranjenost ipd. Zato se tudi najbolj pronicljivi kritiki družbenih razmer raje previdno izognejo javnim zahtevam po ostrejši kaznovalni politiki. Kaznovanje kot poroštvo za zaupanje in držanje obljub Toda bistvo zahodne pravne tradicije z njej imanentnim hotenjem po razreševanju družbenih konfliktov, zagotavljanju stabilnosti in razvoju družbe je bilo vselej v tem, da je pogodbe treba spoštovati, zaupanje (za)ščititi in kršitelje teh načel kaznovati. Šele pravna tradicija, ki se je začela razvijati nekje od 12. stoletja dalje s koncepti vladavine prava, vzpostavljanjem posebnega pravniškega, to je sodniškega poklica – kar naj bi varovalo pridobljene pravne vrednote –, ustanavljanjem pravnih fakultet, nastajanjem posebne pravne literature ter ritualiziranjem sodnih postopkov kot simbolom objektivnosti pravnega postopka (glej v Harold J. Berman: Law and Revolution), je s francosko buržoazno revolucijo dobrih 600 let pozneje omogočila nastajanje demokracije in vzpostavljanje (ekonomske) svobode. Ali, kakor je nekje zapisal sociolog Max Weber, šele visoko razviti in racionalni pravni inštituti lahko določijo pogoje za nastanek kapitalističnega podjetja, ki brez pravne zaslombe ne more delovati. Sestavni in nepogrešljivi del te tradicije, ki je zasnovala oblastne ustanove in pravne zakonike, pa je tudi kaznovanje. Svoje korenine ima že v krščanskih desetih zapovedih, sistemu greha in pokore, kar so kanonisti utemeljevali kot princip pogodbene odgovornosti – da je potemtakem kršitev obljube grešno dejanje, greh. Varovanje zaupanja pred zlorabo in varovanje obljub v primeru kršitev veljata danes za temeljni vrednoti, ki ju ščiti kazensko pravo, denimo, ko gre za varovanje delničarjev, ki zaupajo svoje premoženje v upravljanje direktorjem, zlorabo položaja ali varovanje pogodbenih obljub (goljufij) ipd. Sestavni in nepogrešljivi del varovanja principov zaupanja in držanja obljub je kajpak kaznovanje. Pri naštetem Slovenija žal danes ne kotira ravno visoko. Celo vplivni strokovnjaki še tako očitne kršitve pravnih norm nemalokrat v javnosti razlagajo kot »zgolj« moralne spodrsljaje, češ da gre pač »za veliko svinjarijo, in ne za kaznivo dejanje«, vredno pregona. Še tako visoka instanca, kakršna je vrhovno sodišče, s primerom pred nekaj leti sprejete odločitve v zvezi s takrat znanim politikom (R.), v kateri navaja, da je tudi »pravna zmota« lahko razlog za izključitev kazenske odgovornosti, v marsičem simbolizira zlom pravne tradicije. Storilec, ki se pri pojasnjevanju svojega dejanja »zanese« na pravni nasvet strokovnjaka, naj torej ne bi kazensko odgovarjal! (Kakor v zgodnjem srednjem veku, ko je bilo storilcu dovolj najti dva ugledneža, ki sta potem izpovedovala o njegovi nedolžnosti). Posledica takšnega razumevanja pravne države se izrodi v cinizem, ki se kaže v (ne)spoštovanju sodnih odločitev ali omalovaževanju sodnikov in državnih tožilcev v primerih preganjanja oziroma obsodilne razsodbe »naših«, in ne »njihovih«. Delež odgovornosti za takšen odnos nosijo tudi teoretiki, saj so cele generacije pravnikov poučevali, da naj bi kaznovanje kot produkt razredne družbe dolgoročno menda odmrlo. (Pre)številne generacije sodnikov in tožilcev se je torej, gledano z današnjega vidika, učilo na zmotnih principih. Zato se ni čuditi, da za kriminalna dejanja v gospodarstvu sodišča tako pogosto dosojajo pogojne kazni ali storilce celo oprostijo. Nemara bi se jim, glede na njihovo staro ideološko obarvano izobrazbo, izrekanje kazni zdelo kot nekaj neprimernega. Tako smo v Sloveniji danes lahko priča lomljenju liberalno-permisivnih pravnih konceptov kot dediščini samoupravne družbe s primesmi mediteransko-katoliške lahkotnosti, ki pa so za tržno naravnano gospodarstvo povsem neustrezni. Pogoj za tržno gospodarstvo so namreč funkcionalne oblastne institucije, ki zagotavljajo sankcioniranje vsakršne zlorabe zaupanja in/ali kršitve pogodbenih obveznosti. Marko Zorman, odvetnik in publicist http://www.sinteza.co/zaupanje-in-kaznovanje-v-pravu-in-politiki
Dec 24, 2021
1
Država skrbi le za bogate in vplivne dolžnike, ne za oškodovane državljane. Država, ki jo že desetletja, večino časa, vodi slovenska levica, ob podpori njenih privržencev, ki vsi vede ali nevede skrbijo le za bogate, vplivne politike, npr. za privilegirane vplivne dolžnike, a za oškodovane navadne državljane, »Smrtnike«, pa jim ni mar? Kredite, na primer menedžerjev za prevzeme podjetij, če ne gre drugače, pa poravna država. Država ščiti premetene dolžnike in opehari upnike. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza,« je na nacionalni RTV Damjan Janković povedal, politikom in pravni državi, strokovni javnosti , volivcem, davkoplačevalcem, kaj, celo on kot veliki dolžnik, meni glede zakona, ki je omogočil odpis v višini 95 % vrednosti dolga, to je 29 milijonov evrov dolga, njemu oz. Jankovićevi družini. Vsi poklicani so vse storili, da se ni nič zgodilo, poslanci in tudi tožilstvo in pravobranilstvo. Pri izgradnji »STOŽIC«, športno in kulturno zabavnega ter trgovskega centra glavnega mesta oz. župana MOL- a, so marsikateri podizvajalci ostali brez plačila. Tudi podjetnik podizvajalec g. Smrtnik ni dobil plačila za opravljeno delo zaradi nedelovanja pravne države. G. Smrtnik pa je kljub vsemu pokazal empatijo do stiske svojih zaposlenih. Poznal je svojo odgovornost do njih, ki so svoje delo opravili in so pričakovali plačilo. Kot podizvajalec, je pričakoval, da bo le dobil plačilo. Zato je vzel kredit, da je delavcem izplačal zasluženo plačilo. Ker na koncu kot podizvajalec ni dobil plačila, je »bankrotiral« in zbolel še za Parkinsonovo boleznijo. Kako je mogoče, da ni investitor MOL oz. da župan ni poskrbel, da se na projektih financiranih z javnimi sredstvi, ne bi dogodilo kaj tako krivičnega in tragičnega. Ali da bi župan MOL-a, kot investitor, vsaj poskrbel, da se čim prej sanira takšne primere? Tednik TV Slovenije je l. 2017 prikazal ta nerešen problem podjetnika g. Smrtnika, ki je zaradi mobinga države zbolel za Parkinsonov boleznijo. Potem pa vse tiho je bilo!? Kako je mogoče, da državna politika, civilna družba, kultura ne reagira ob takih primerih, ko se na javnih investicijah, ki so vsem na očeh, goljufa delavce – sodržavljane? Saj to je posmeh osnovni kulturi in državi prava. Sramota za Slovenijo. Ne spomnim se, da bi na to sramoto kakorkoli reagirali častni občani Ljubljane, glavnega mesta države. Župan g. Janković ima pravico, da ga pravna država korektno obravnava, a ne samo njega in podobne, velike dolžnike. Zakaj torej ne poskrbi, da enako velja za vse državljane, tudi za navadne podjetnike »Smrtnike« in njihove zaposlene. Politična elita in kulturna elita, ne »častni občani« Ljubljane, pa niti komentirajo tega absurdnega primera in stanja. Kje je humana civilna družba oz. kultura? So važne samo igre, zabava, umetniški in športni užitki, na katere župan vabi v Stožice, ne glede na opeharjene Smrtnike? Opomba: Tednik TV Slovenije l. 2017 prikazal problem podjetnika g. Smrtnika, sedaj tudi bolnika s Parkinsonovo boleznijo. http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174449571 Kakšen je epilog zadeve »Smrtnik«, nisem zasledil v nobenem mediju? Leta 2014 je Banka Celje opozorila na nenamensko porabo sredstev na projektu Stožice:«Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Po mnenju banke stroški na temelju predloženih računov (predvsem sponzorska sredstva in reprezentanca) ne morejo biti in ne bodo usredstveni in amortizirani. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo." Logarjeva preiskovalna komisija je ugotovila, da je nedokončan projekt Stožice v slovenskih bankah povzročil 135 milijonov evrov veliko luknjo, 30 milijonov evrov pa je dolg do podizvajalcev, ki jih je na projektu delalo okoli sto. Državni tožilec se je vendar dolžan odzvati na medijske objave. Pravosodna ministrica Andreja Katič pravi, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča Vrhovno državno tožilstvo. Oboje je bilo objavljeno v tisku. Mar niso državni tožilci tisti, ki morajo skrbeti, da zatirajo kriminal, kot jim velevajo zakoni? Žal ni zaslediti nobenega odziva na to pomembno sporočilo, niti pri pristojnih inštitucijah pravne države, ne sindikatov, niti državnih medijev, medijev, npr. RTV SLO. Vsi poudarjajo, pravna država je temelj demokracije, a hkrati tarnajo da pravna država ne deluje. Seveda, saj inštitucije, sodstvo, tožilstvo in policija samo sebe nadzorujejo in ocenjujejo. Nikjer nisem zasledil, da je državni tožilec za gornje primere po službeni dolžnosti začel postopek preverbe suma storitve kaznivega dejanja? Ne razumem in ne morem pozabiti ravnanja Tožilstva ob pojavu takih primerov. V Nemčiji skrbijo za plačila prispevkov zaposlenih saj njihov zakon med drugim pravi:« Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let....... Pri nas pa so podjetja, tudi državna, ko so zašla v finančne težave, imela zakonito pravico zadržati pokojninske privilegije zase, da, ko so v težavah, smejo kar po zakonu zadržati zaslužene prispevke za pokojnine svojih zaposlenih, niso dolžni svojim zaposlenim niti povedati o njihovem »prikritem prisilnem kreditu« ter so svojim delavcem lagali in goljufali, njih in državo, saj so na plačilnih listah mnogi delodajalci prikazovali, da so prispevki. Poznan je primer Steklarne Rogaške, ko so tožilci prizadetim zaposlenim zavrnili pregon kaznivega dejanja goljufanja in oškodovanja zaposlenih in države, češ da zaposlenemu pripada samo neto plača, plačilo prispevkov pa je lahko le darilo. Komu je to sprejemljivo? Vse je tiho!Pa to ni edini primer oškodovanja državljanov. Vendar tudi pri tako nezaslišanem ravnanju tožilcev ni bila sprožena revizija primera, kar je kaže na veliko neodgovornost in nedotakljivost tožilstva. Kako je mogoče, da ni nobenega odziva, ne poslancev oziroma strank, ne sindikatov, celo ne večine medijev, na javna pisma o problem goljufanja zaposlenih, o neplačevanja pokojninskih prispevkov ter o reagiranju tožilstva? Častna izjema je Dnevnik, ki je objavljal moja vprašanja in odgovore Ministrstva za pravosodje in Vrhovnega tožilstva. Zelo žalostna je kultura in odgovornost za skupno dobro, ko ni bilo nobenega odziva celo na pismi vrhovnega državnega tožilstva in ministrice za pravosodje, kjer piše: »Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave. Pravosodna ministrica Andreja Katič namreč pravi, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča vrhovno državno tožilstvo.« Oboje je bilo objavljeno v Dnevniku…. Mar ni nikogar sram? https://www.dnevnik.si/1042931609/mnenja/odprta-stran/mar-je-brezbriznost-nasa-vrednota
Dec 24, 2021
0
ALI SMO VSI ENAKI PRED ZAKONOM? Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik je disciplinskemu tožilcu pri Sodnem svetu predlagal uvedbo disciplinskega postopka proti okrožnemu sodniku Zvjezdanu Radonjiću. Zakaj Sodni Svet potem ne obravnava, ali mu nihče ne predlaga, da je tudi izjava predsednika Vrhovnega sodišča, Damjana Florjančiča: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, če sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira«? Damjan Janković je v tem kontekstu tako lahko izkoristil zakon in uspel izbrisati 29 milijonov evrov dolga v treh podjetjih in sodišče je to potrdilo. Damjan Janković je v TV Dnevniku, 6. septembra, na nacionalni RTV glede zakona, ki je omogočil odpis 29 milijonov evrov dolga Jankovićevi družini, povedal :»Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza«. V TV Dnevniku, je bilo povedano, da je bila zaradi takšne odločitve sodišča v Državnem zboru okrogla miza »Temelji pravne države«, na kateri so se predstavniki vseh treh vej oblasti spraševali, ali smo pred zakonom res vsi enaki. Ministrica za pravosodje Andreja Katič je tedaj dejala: »Mi ves čas spremljamo, ali pri izvajanju zakonodaje prihaja do kakršnih koli anomalij v praksi in dajemo predloge in pobude za spremembe«. Povedala je tudi, da na Ministrstvu za pravosodje razmišljajo, da bo ta zakon spremenjen. Ministrica Alenka Bratušek pa je dejala; »Tisti, ki izvaja zakone, ko vidi, da se zakon zlorablja, menda dolžan ukrepati«. To pa je nasprotno mnenje, kot je mnenje predsednika sodišča, ki tega ne vidi. Ali ni stališče predsednika Vrhovnega sodišča tisto, ki lahko dopušča, da nismo pred zakonom vsi enaki, saj ta sodba dokazuje, da so dolžniki privilegirani na škodo upnikov na podlagi zakona, kjer je anomalija vendar očitna, saj je zato bila v DS RS sklicana okrogla miza »Temelji pravne države«, na kateri so se predstavniki vseh treh vej oblasti spraševali, ali smo pred zakonom res vsi enaki. Ali ni tudi sodišče, ki izvaja takšen zakon in vidi, da se zakon zlorablja, dolžno ukrepati, kot pravi ministrica Alenka Bratušek oz. tudi ministrica Andreja Katič? Ali ni to odprto vprašanje in problem pravosodja ob izjavi predsednika Vrhovnega sodišča Damjana Florjančiča, ki bi ga moral obravnavati Sodni svet? Ta odgovor je in bo usoden za delovanje pravne države, kar zanima državljane! Franc Mihič, Ribnica 2019.09.23