Obup je posledica vsakega resnega poskusa vztrajati v življenju s krepostjo, s pravičnostjo, z razumom in izpolniti njegove zahteve. Na tej strani obupa živijo otroci, na oni strani prebujeni ljudje.

(Br. H.H.)

Ena izmed tem, ki zaposljuje sodobnega človeka, je spraševanje po moralnem in etičnem imperativu, na katerega bi se naslonil, ali h kateremu bi stremel. Ali tudi ti bralec doživljaš svet kakor brezpotje, v katerem brezciljno tavaš iskaje tisti obljubljeni kraj, za katerega upaš, da te bo izpolnil in ti povrnil dostojanstvo, medtem ko so tvoji podplati okoreli, meča polna brazgotin in telo prezeblo?

Toda preden zabredeva v globine temačnega vodnjaka zla, iz katerega vre žolč in grenkoba krivic, ki se nam dogajajo v svetu, v katerega smo se rodili, mi dovoli dragi bralec, da te vprašam nekaj preprostega, nekaj tako temeljnega, da odgovor ne bi smel zahtevati niti trenutka premisleka. Povej mi torej, preljubi prijatelj: "Kdo si?"

Priznati moram, da me odgovor, s katerim si mi postregel ni prepričal, dragi prijatelj. Res morda zveni samoumeven in verjamem, da nisi ničesar slabega hotel z izrečenimi besedami, toda resnici na ljubo si bom vendar drznil zastaviti nekaj vprašanj, ki nama morebiti postrežejo z odgovori, ki bodo zmogli odstrniti tančico skrivnostnosti s teme, v kateri sva se znašla.

"Ko se pogledaš v ogledalo, ljubi prijatelj, ali si prepričan, da zreš v odsev sebe samega?" Res zvenim čudaško preljubi, a zagotavljam ti, da so moji nameni čisti. Dovoli mi, da ti pojasnim, kaj mislim... Ko zreš v vse te prelepe slike, na katerih si slikan sam ali v družbi, vidim kako si se skozi čas spreminjal. Priznam, da ko zrem v tvojo sliko, na kateri je ovekovečen trenutek, ko si se prvič sam uspel peljati s kolesom in se nato ozrem na ono, ki jo imaš na osebni izkaznici, se meni ne zdita niti najmanj podobni, ti pa mi z vso gotovostjo, dragi prijatelj, samozavestno praviš: "To sem jaz!"

Vsemu mojemu čudenju navkljub pa ti ne morem ugovarjati, preljubi. Čeprav me vseskozi razjeda vprašanje, kako moreš tako dobro vedeti. Občudujoč tvojo vrlino zaznavanja si vendar ne morem pomagati, da bi se ne vdal skušnjavi in pomislil, da imaš nekje nekakšen skriti znak, nek droben simbol, po katerem takoj prepoznaš podobo na sliki kakor sebe, medtem ko meni, nepoučenemu opazovalcu, ta nadrobnost ne pritegne dovolj pozornosti.

Razmišljam dalje, preljubi moj bralec in se pri tem opiram na najsodobnejše dosežke moderne znanosti. Po mojih mislih se podi zamisel, da mora obstajati nek del telesa, ki te povsem jasno določa, ki ne more pripadati preav nikomur drugemu kakor tebi. Pa vendar vem, da so danes presaditve organov že skoraj rutinski kirurški poseg. In nisem še slišal, da bi darovalec prenehal biti on, ker je daroval ledvico in tudi še nisem slišal, da bi prejemnik postal nekdo drug zaradi tega, ker je organ prejel - pa najsi bo ledvica, srce, prst... ali kri. Slednja je, kakor oba dobro veva dragi prijatelj, zbrana na krvodajalskih akcijah, rešila življenje mnogim. Celo organ v katerem domujejo misli - torej možgane - je možno, čeprav niti najmanj enostavno, presaditi...

In tako se poigravam z mislijo, cenjeni kolega, ako bi počasi, delček za delčkom, organ za organom, zamenjali vse dele tvojega telesa, ali bi takrat, ko bi bil sestavljen iz povsem drugih sestavnih delov, povsem drugih, tujih organov, prenehal biti ti? In ako bi iz onih organov, ki so sprva pripadali tebi, polagoma sestavili novo živo bitje, ali bi to novo živo bitje, v celoti in do pontankosti enako sestavljeno, kot si bil ti pred prvim posegom, mogli imenovati ti? In ali bi to novonastalo bitje na slikah, ki mi jih s tolikšnim navdušenjem kažeš, dragi moj prijatelj, prepoznalo sebe?

Zaznavam dvom v tvojih očeh, prijatelj. Toliko te že poznam, da vem, kdaj se ti začnejo po glavi poditi misli, ki izvirajo iz onega občutka tesnobe, da se ruši mogočna stavba, ki ji rečemo predstava o svetu. Toda, nič se ne boj, preljubi prijatelj, ne želim ti hudega. Preženiva še zadnji dvom in si odgovoriva na vprašanje: "Ako bi se bilo potrebno na koncu odločiti, da se enega izmed dveh pokonča in bi ne bilo nobene druge izbire, ali bi se odločil za to, da živi ta, ki so mu skozi čas bili zamenjani čisto vsi organi, ali bi pustil pri življenju onega, ki je nastal iz tvoji delov telesa kasneje, sproti?" 

Povsem te razumem, dragi bralec. Tudi sam sem bil močno začuden, ko sem si bil prvič odgovoril na podobno vprašanje. Zaprepaden sem ugotovil, da sem toliko juter zrl v odsev nečesa, za kar sem zmotno domneval, da sem jaz. In danes ti tako brutalno zalučam v obraz besede: "To nisi ti!" Oprosti mi, ker sem podrl tvoj svet in te pripeljal na rob velike pozabe. In sedaj ti nisem v nikakršno pomoč. Stojim tu pred teboj povsem brezizrazno in zrem v ruševine tvojega sveta in te gledam povsem golega, brez kančka sramu, ne da bi odvrnil pogled od tega kar vidim, ne da bi pokazal kanček sočutja, kanček kesanja.

Za robom pozabe ne vidiš ničesar. Ne svetlobe ne teme, zgolj velik nič, za katerega se naenkrat izkaže, da je tu, pred  tvojimi očmi in te celega prežema. In jaz ti ne ponudim roke, da bi te popeljal na to stran, ki deluje bolj varno, pa čeprav je v ruševinah, niti te ne povlečem na meni znano pot onkraj roba, ki je zate zgolj en velik in neizpolnjen nič, ki te navdaja z grozo. Iščeš razlago, pozaba je opravila delo in ne najdeš besed, s katerimi bi opisal, razložil... Vem, da bi ti v tem trenutku prišel prav nekdo, ki bi bil odrešitelj ali učitelj, kdorkoli, ki bi se odločil namesto tebe. A to nisem jaz, ljubi prijatelj. Izbira, ali boš sprejel ali zavrnil, o preljubi, je povsem na tebi. Kajti ti se boš soočal s posledicami. In te so gotovost, ne glede na to, kako se odločiš.

Svetujem ti zgolj, da se pripraviš na odgovore. Očisti se in posezi po modrosti v umu. Govori tokrat od zunaj navznoter in bodi pripravljen živeti striktno skladno z odgovori, ki se bodo porajali. Nikdar za nobeno ceno ne vstopaj v kake tajne združbe, ne glede na okoliščine, ne glede na njihovo naravo, pa naj si bo ta religiozna, new age ali posvetna. In ne sprejemi nobenega preroka, samooklicanega učitelja, niti guruja, niti svečenika, kakor tudi ne znanstvenika ali medija v človeški podobi, ne glede na slavo, ki jo uživa, kot legitimno avtoriteto za tolmačenje Božanskega. 

Poterbuješ zgolj izvedeti, o ljubi moj, "kdo si?" in "kje si?". Vse to brez posredovanja drugih v telesih, oz. celo brez posredovanja kogarkoli. Kajti, če bi te tvoj oče, prijatelj moj, prosil za kozarec vode, da bi videl, ali ti je mar zanj in ali si dovolj discipliniran, ali bi jo odnesel sam, ali bi izročil kozarec meni in me potem vprašal, kaj je oče govoril, medtem ko je praznil čašo? Jaz se nisem in se ne želim dotakniti čaše. Zgolj odprl sem ti vrata, dragi prijatelj in te napotil nazaj k očetu.