Dragi prijatelji... V zadnjih tednih se soočam z neverjetnim številom primerov nasilja v družinah. Psihičnih in fizičnih zlorab je malo morje. Žrtve so povečini nemočne, na smrt prestrašene in nebogljene. Tavajo po življenju in si niti ne upajo pomisliti, da bi kje obstajali ljudje, ki bi jim priskočili na pomoč. Kajti žal je tako. Vsi si zatiskajo oči. Svojci, prijatelji, sosedje, znanci, sodelavci ... Presneto razmišljanje da naj se ne vtikujemo v zadeve ki niso naše. Ali nikomur ni jasno, da če bi bile žrtve (med njimi je veliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiko otrok) sposobne same narediti korak naprej ... bi ga že zdavnaj storile? Ali poznate koga takega in vseeno mirno spite? Težko verjamem. Zganimo se, stegnimo roko v pomoč. Rešimo lahko življenje ... eno ali več. 
Pa še nekaj ... ali ste morda vedeli, da ste po zakonu sostorilci in vas lahko tudi kaznujejo, če ne storite nič? Naredimo to našo deželo varno. 
Še sami ne vemo kako srečni smo lahko če se nam to ne dogaja ....