December 1987, pol leta po poroki iz ljubezni. Na dan, ko naj bi dobila menstruacijo, le te ni bilo ... Nepopisno veselje, najraje bi kričala po vseh piranskih uličicah in trgih, da bom postala mama. Mama jaz? Neopisljivo čustvo .... Sreča in veselje bodočega očeta, babic  in dedkov, tet in strica in vseh prijateljev.

Slabost, ki je trajala celo nosečnost ni bila prijetna, pa vendar ni mogla zatreti ponosa, da v meni rase novo bitje, nov človek :)...

V 11. tednu hude bolečine v trebuhu, pa nikogar doma. Svakinja mi je prihitela na pomoč in poklicala prijatelja, da so me odpeljali v bolnico. Sprejeta sem bila slabo ... skrčena v kepo sem se na silo morala zleči na tisto neosebno mizo in poslušati besede zdravnika, ki ga raje ne bom imenovala, da je možno, dani nič hujšega, lahko pa mi bodo pri 22 ih letih morali odstraniti maternico. Ultrazvok ? Ne danes, jutri ... so bile njegove besede ... in ker je bil ginekološki oddelek poln, se mu je zdela idealna rešitev, da me namesti v posteljo v avlo pred porodno sobo. Zelo dobro se spomnim te noči in stokov dekleta, ki je rojevala, bilo me je nepopisno strah. Ko so jo pripeljali mimo mene, sem prepoznala v njej kolegico, ki je leto za menoj obiskovala osnovno šolo. Po zelo napornem porodu je bila čisto izmučena (in kar je najhuje, lani je njen sin edinec izgubil življenje v prometni nesreči), tako da sva bili obe veseli, da leživa ena poleg druge in se lahko pogovarjava.

Naslednje jutro je moj osebni zdravnik izgubil živce, ko me je našel v tisti prepišni avli in takoj poskrbel, da so me premestili. V slabe pol ure sem bila že na vrsti za ultrazvok. Dolgo je gledal in molčal, tresla sem se od strahu in mraza.

Ko sem že hotela spregovoriti je začel narekovati medicinski sestri : Dvojček ena ,utrip in gibi primerni; dvojček dva, prav tako .... Od šoka in sreče sem samo jokala. Iz sebe sem samo spravila besedice : Ali je vse v redu? In po njegovem nasmehu in obrazložitvi, da se pri dvojčkih matrnica širi hitreje in zato bolim bila takoj potolažena. Pa še vedno ni dal miru. Dobrih 15 minut je gledal in gledal... in na koncu povedal, da verjetno ni, ampak mogoče je madež zadaj še en otročiček .... Spet smeh, jok in veselje. ( Na naslednjem pregledu madeža ni bilo :). Pred vrati je čakal moj prestrašeni oče (ki je bil tudi eden od dvojčkov) in z menoj jokal od sreče ... doma pa se fajn pošalil z zaskrbljeno mamo, da mi ni nič in da sem v bolnici dobila menstruacijo :))) . No, res le za hip, ker je bila v stanju totalnega šoka.

Spustili so me domov... seveda pod redno kontrolo. Vsak pregled je pokazal normalno stanje, eden od dvojčkov je bil manjši, kar pa naj bi bilo normalno. (spola do poroda nisem želela vedeti).

V sedmem mesecu so se mi pojavljale slabosti, parkrat sem padla skupaj, vendar nič hujšega, zato sem prenehala poučevati in ostala doma. Začetek osmega meseca sem še preživela na plaži, kjer so se turisti zabavali ob poskakovanju mojega trebuha, star Anglež me je celo poprosil, če mu dovolim, da me prime za trebuh, ki je neprestano valoval sem in tja. Pa so prišli krči. Prestrašena sem se odpeljala do zdravnika, ta me je napotil naravnost v porodnišnico, saj naj bi se popadki pričeli. Sprejeli so me, čakala sem za mizo uro in pol ter odgovarjala na najbolj nesmiselna vprašanja v življenju ) med drugim tudi naj povem v letih, koliko časa sem se šolala....). In potem ponovno pregledi. Dvojček A 1800 gramov, dvojček B 1100. To naj bi se imenovalo zahiranost, eden je pač močnejši od drugega. K sreči niso popadki, ampak vnetje ledvic, toda do poroda, ki je bil napovedan čez cca 2 meseca pač ne grem več domov. Le kdo bi to hotel, tam sem bila na varnem ... Po dveh dneh me je ena od zdravnic povprašala za mnenje. Ali naj mi sprožijo porod takoj in tvegajo, da umreta oba, ali počakamo in preživita oba ali vsaj eden. ?????? Šok. Kako naj jaz vem, kaj je prav? Jaz hočem oba zdrava otroka... Nisem ji odgovorila, ker ji nisem znala; naslednji dan se mi je opravičila in povedala, da je stopila v stik z Kliničnim centrom za nedonošenčke, kjer priporočajo, da donosim čim dlje. V bistvu se mi je odvalil kamen od srca.

Dnevi in tedni so potekali rutinsko, spala sem v sobi, v kateri je bilo peklensko vroče tisti julij in avgust, saj je sonce sijalo direktno na mojo posteljo od 10 ure dopoldan do večera. Družba je bila dobra, nekaj mladih mamic s podobnimi zgodbami. Večino dni smo preždele v parku, klepetale in čakale obiske, tudi zaradi tega, ker je bila hrana res zelo slaba. Pa teh ni nimam v slabem spominu, nasprotno.

Do 17.8., ko sem imela ponovni ultrazvok (sicer redno na par dni), pred vrati pa me je čakal oče s svojim  prijateljem, ki se je od daleč pripeljal k meni na obisk in imel roke polne sladoleda. Toda tokrat je bilo drugače. Moj dragi zdravnik je bil tiho. Dolgo je gledal im mrščil čelo. Predolgo. Končno je izjavil : Dvojček B, ni utripa,ni gibanja. Svet se je ustavil. Nič nisem vprašala, samo vstala, se oblekla, odprla vrata in stekla v joku očetu v objem. Nisem mogla govoriti, nihče ni razumel, kaj jecljam. Prijatelj me je stisnil k sebi in poskušal pomiriti moje tresenje in ihto, oči je kar vdrl v ambulanto.... In nato jok, jok, jok.....

Zvečer sem dobila prvo, dvojno dozo zdravila, ki sproži popadke. Nič. 5 dni zaporedoma so me vsako jutro odpeljali v porodno sobo, moj stalni spremljevalec je bila modra omara za morebitno oživljanje preživelega otroka. Še vedno nič. Ni šlo. Popadki so se kazali na CTG ju, mene niso boleli. Kot da ne bi želela sprejeti resnice in roditi. Peti dan je mami le uspelo prepričati zdravnika, da nisem tako močna kot kažem in naj mi pomagajo. Bil je deževen ponedeljek, 22.8., nevihten dan.... Zjutraj so mi predrli plodni mehur ... nič, le popadek ali dva, ki sem ju čutila kot krč. Anestezijska ekipa za carski rez se je pripeljala iz Izolske bolnice ... pa je spet nekdo pozabil name ... in ker ni bilo operaterja, so odšli nazaj. Ob enih je bila vizita ; primarij me je gledal v popolnem šoku ....kaj še počnem tam? Ponovno klic v Izolo in takojšnja priprava za operacijo. Moja zlata sestra je iskala mojega zdravnika, ki je bil cel vikend dežuren, da ga je prepričala, da je on tisti, ki naj me operira. In me je res. Hvala. Ob 14.10 je prijokal Žiga, imel je skoraj 3 kile, deset minut na njim se je rodil moj angel Nejc , ki le ni bil tako šibek, saj je imel kar 1800 gramov. Med koncem operacije sem se zaradi šibke narkoze (saj so se bali za otroka) zbudila; spomnim se samo nepopisnih bolečin, ko so me šivali in potem odpeljali na intenzivno nego. Zvečer je k meni prišla moja sestra, ki je tudi medicinska sestra in s šokom ugotovila, da sploh še nisem videla svojega otroka. Ko mi ga je prinesla, je bil povit ko buba, pa mi je zatrdila, da je z njim vse ok. O Nejcu nič. Nisem mogla govoriti, nisem vprašala po tem, da bi ga videla (zdaj vem, da sem se bala) .... Tretji dan me je sestrica spraševala o pogrebu ...spet nič ,,, kot da govori o vremenu. Moja podzavest je vse prepustila drugim.

Preden sem odšla, sem dobila moč, da povprašam, kaj se je zgodilo in dobila odgovor, da je bolje tako. In sem ga sprejela.... za tri leta. Ko nisem zmogla več, sem odšla v bolnico na patologijo in poprosila za obdukcijski list. Ko sem prebrala, da je bil Nejc bolan, da je imel napako na srćku in še nekaj, česar se ne spomnim več, ter da se mu je na koncu še popkovina zavila okoli vratu, sem jokala. Dolgo, dolgo, dolgo. Pa vendar mi je bilo malce lažje. Nisem bila jaz tista, ki je naredila kaj narobe. Občutek krivde je počasi začel popuščati. Domov sem se vrnila olajšana. Že tako sem bila srečna, ker me jedoma čakal prečudovit sin, z leti sem postala ponosna, da sem tudi mama  angela.

22 let je mimo. Nikoli nisem vsega zlila na papir. Zdaj sem. In ne bom brala, da bi popravila napake. Še in še stvari bi se spomnila. Naj bo tako. Ob sebi imam odraslega sina, ki je zrasel v čudovitega človeka. Na pokopališču obiskujem grobek svojega angela. Zdaj vem, da je to bilo njegovo poslanstvo. Še jočem, pa ne vedno; še boli, pa ne tako hudo.

Draga moja sinova, zame sta smisel življenja <3