Odmev na zapise o gospodu Ladislavu Trohi ... Odmev na dogajanja v Palestini ... Človeška humanost je padla na izpitu. Vedno bolj brezčutno stopamo čez na pol mrtva telesa, da, tudi čez trupla, ki se v vseh nesmiselnih vojnah tega sveta množijo iz dneva v dan ... In tudi na pol pretrgani otroci v Gazi nikogar, ki ima moč, da ustavi to morijo, ne motijo. Obče človeška neobčutljivost postaja brezmejna, in jutri bo samo še večja, in ni mogoče razumeti, kako globoko bo lahko še padla.
Tako tudi umirajoči človek na cesti in zdaj na pločniku pred državno RTV hišo nikogar pri nas, ki ima v rokah škarje in platno, več ne zmoti. Saj se še za prizore iz Gaze, za množične poboje otrok v Gazi, ne zmenimo, ne organiziramo protestov, da bi pomagali ustaviti bombardiranja nedolžnih otrok in civilistov.
Ker se ne dogajajo nam, ker se dogajajo nekje na drugem koncu sveta, ker ni na dvoje pretrgalo mojega, tvojega, našega otroka.
Posamezniki, ki opozarjajo na pomore in zahtevajo intervencijo tistih, ki so v svetovnem vrhu, ki so na oblasti, ki imajo moč, so kot glas vpijočega v puščavi, ki ga nihče ne sliši ... In noče slišati.
Nekje sem že napisala: Kako lahko in kako priročno je (za nekatere) biti slep ... in ja, tudi gluh.
Če nič ne vidimo in nič ne slišimo ... in če ne želimo in niti nočemo videti, če lahko živimo s tem, ko stopamo, kot roboti,  čez na pol mrtva telesa ... in da, tudi čez trupla. Danes tu čez umirajočega gospoda Ladislava Troho, zvečer ali jutri, posredno in neposredno - z neukrepanjem proti moriji v Palestini - pa čez mrtve otroke v Gazi ...
Ni limita za človeško neobčutljivost in ni limita za zver v človeku.