Ob vseh zapisih, ki mi te dni pridejo na pot, na PW, na fb in še kje, ne morem, da ne bi razmišljala o tem, koliko prahu je v naši mali deželici dvignila ena mala sprememba novele ZZZDR o zakonski zvezi. Ki se je mimogrede, pripravljala celih 15 let, pa nekaterim še vedno tako težko lega na srce.
Zato sem se odločila, da posebej objavim resnično življenjsko zgodbo, ki jo je zapisal moj fb prijatelj Dušan Dule Mirć in jo objavil na fb, da bi tako prispeval kamenček v mozaik medsebojnega razumevanja in strpnosti do drugače spolno usmerjenih. Kar tako zelo buri duhove v teh dneh, saj so si ti 'nebodijihtreba', končno izborili pravico do spremembe novele zakona in s tem, kar je najbolj pomembno zanje, do enakosti pred zakonom. Prispevati droben kamenček v ta, lahko bi tudi rekli mozaik NEstrpnosti in NErazumevanja, to je tudi moj iskren namen, ko kjerkoli na internetu pišem ali pa zapisujem prispevke in komentarje na to temo.

Dušan sicer ne objavlja več na PW, je pa privolil, ko sem ga prosila, da objavim njegov zapis, z zavedanjem, da zna sprožiti take in drugačne polemike. A pravi, da za svojimi besedami stoji in ni spisal tega zato, da bi bil nekomu všečen, pač pa je, kot pravi, stopil v bran manjšini, ki jo neumnost in ozkost vedno znova skušata pohoditi.
V tem sva si precej podobna, oba odprta in z neko ljudsko širino, zmožna nekega širokega, odprtega pogleda na svet in ljudi. Osebno se mi zdi zelo pomembno, da se slišijo in berejo mnenja ljudi, ki v tej zadnji spremebi zakona vidijo pridobitev in ne izgubo. In vem in verjamem, da neka življenjska zgodba napisana iskreno, z dušo in s srcem, lahko tudi komu odpre nova obzorja, osvetli tisti nerazpoznavni košček mozaika malo drugače, tako da nanj lahko pogledamo iz neke druge, nove perspektive.
In ko me nekdo vpraša, zakaj pišem in zakaj se mi to zdi pomembno, odgovor leži v tem malem kamenčku, v tem koščku mozaika, ki ga želim pokazati in ga približati ljudem, da bi ga kot takega tudi sami zaznali. Da bi bili zmožni videti ta košček mozaika pa tudi celoto, ki jo sestavlja mnogo takih malih koščkov 'drugačnosti'. Ki pa so vsak zase pomembni, če hočemo dobro videti sliko, ki jih združuje, oziroma videti sliko kot celoto.

Ljuba Rebolj

Zdaj pa še Dušanov iskren in srčen zapis o drugačnosti ... In o sprejemanju le te ...

Dušan dule Mirič piše: Umirimo konje ... Kako težko je nekaterim sprejemati drugačnost, ki jo živijo drugi? Skorajda nemogoče, bi sodil po tem, kako se odzivajo nekateri, ki s tem, ko so istospolni partnerski zvezi dali legitimiteto, niso izgubili nič!
Samo njihov strah in priučeno zaničevanje drugačnosti sta planila na dan z vso silo. Žalostno je, da se redki ustavijo in grejo toliko vase, da bi umirili vzorce in slišali srce.
Dolgo let nazaj, ko je bila istospolna usmerjenost še tabu tema te 'zaplankane' družbe, sem spoznal možakarja mojih let in poizkusil vam bom predstaviti kakšno spremembo sem doživel ob tem. Bil je poročen, imenujmo ga Tone (izmišljeno ime), poročil se je z žensko, pri kateri je spregledal, da vse prevečkrat beži v alkoholno omamo.
Po par letih, rojen je bil tudi že prvi otrok, je s pogovori in trdo zahtevo: "Zdravljenje ali razveza",  dosegel, da se je partnerka šla zdravit. V času zdravljenja, ko je bila hospitalizirana na psihiatriji, je zanosila. Ali je otrok njegov, se ta človek ne obremenjuje, rad ga ima prav tako kot prvorojenca.
Po prihodu z zdravljenja je partnerka skrivaj popivala in delala z otrokoma, kot da sta predmeta in ne dve bitji vredni vse ljubezni. To je bil temeljni razlog za ločitev. Po tem je možakar prestajal hude traume, ob strani mu je stal edinole moški, ki je bil dovolj močan, da je svojo drugačno seksualno usmerjenost priznaval.
Moje razmišljanje gre v smeri, da je to odločilo, da je iz lažno heteroseksualno usmerjenega moškega postal homoseksualec. Tega ni nikoli zanikal in nikoli s tem nihče okoli njega ni imel težav. Edini, ki so imeli težave, so bili tisti, ki ga kot takega kot v resnici je, niso bili sposobni / pripravljeni sprejeti.
Tone zdaj že kar dolga leta živi s partnerjem v 'koruzniškem' odnosu, ker ta država ni zmogla poguma, da manjšini omogoči, da živijo kot večinska, hetero skupina.
Otroka iz te zveze pa sta izredno odprta in zelo inteligentna ter neverjetno duhovno senzibilna do vsega živega sveta, predvsem do ljudi. Obsojanja kot čustva ali priučenosti okolja pri njiju ni bilo zaslediti, pa čeprav odraščanje v družini dveh moških predstavlja nekaterim Rubikon. Rad bi dodal, da tako čustveno inteligentnih otrok žal ni mnogo in še to, da se tudi opredeljujeta in razmišljata avtonomno za svojo starost in tudi izredno odgovorno, kar mi je posebej sedlo v srce.
Mnogi se boste vprašali: čemu to pisanje? Vidite ljudje: ta odgovor tiči v vas in na vas je, da odgovorite ali pa tudi ne.

Sem heteroseksualec in z lahkoto živim v družbi, ki daje vse pravice tudi vsem drugače usmerjenim ljudem, ki niso ekscesni v naši družbi. Lep dan vsem, ne glede na spol in usmeritev!"

Dušan Dule Mirić