Na letošnji Marijin praznik, Veliki šmaren, je tržaški Primorski dnevnik objavil dvostranski intervju z zgodovinarjem prof. dr. Božom Repetom. Povod za pogovor z njim je predstavljala njegova zadnja knjiga S puško in knjigo, ki, kot so zapisali v uvodu k intervjuju »objektivno in celovito prikazuje razmere pred, med in po drugi svetovni vojni«. Z »objektivnostjo in celovitostjo« omenjene knjige se tokrat ne bom ukvarjal, ker gre za prežvečene zgodovinske interpretacije, povečini izpred časov demokratizacije Slovenije, le da se sedaj servirajo v lepši preobleki. Kljub slavospevom ob izidu in odlično obiskani prvi predstavitvi v ljubljanskem Konzorciju, kjer se je kar trlo oboževalcev slovenskega »rdečega dvora«, knjiga sama namreč ne ponuja praktično nič novega, česar ne bi zapisalo že zgodovinopisje v »zlatih časih socializma«. Si poskušate predstavljati, da bi nekje izven Slovenije, recimo v srednji Evropi, resni mediji promovirali knjigo, ki jo je napisal zgodovinar, v našem primer
Videmski sporazum.
Na današnji dan pred šestdesetimi leti (1955) je bil podpisan Videmski sporazum, ki je močno olajšal življenje obmejnih prebivalcev med tedanjo Jugoslavijo in Italijo.
Videmski sporazum o osebnem prometu v obmejnem pasu je zajemal obmejno območje od Trbiža oz. Rateč na severu do Novigrada v Istri na jugu. Obmejno prebivalstvo je s pomočjo prepustnic lažje prehajalo preko državne meje, hkrati je sporazum uvedel kopenske in pomorske prometne povezave.
Videmski sporazum je bil podpisan v Vidmu (ital. Udine) po pogajanjih, ki so trajala osem mesecev. Izhodišče za dogovor je predstavljal Londonski memorandum iz leta 1954 in njegov 7. člen, ki je narekoval začetek pogajanj o urejanju obmejnega prometa. Dokument sta podpisala voditelja jugoslovanske in italijanske pogajalske delegacije, Miloš Bučar in Mario Capon. Urejal je prehod državne meje in je veljal za stalne prebivalce v obmejnem pasu med Italijo in Jugoslavijo. V skladu s sporazumom so se imetniki prepustnic v kr
Na današnji dan leta 1907 se je v Senožečah rodil Danilo Zelen, rodoljub in vojaški vodja narodnoobrambne organizacije TIGR. Njegov oče je bil trgovec Ivan, mati pa Marija, rojena Delak. Izobraževal se je v domačem kraju in v Ljubljani, kjer je maturiral na realki leta 1925. Sicer se je vpisal na ljubljansko Tehniško fakulteto, a dejansko ni nikoli študiral.
Posvetil se je namreč boju proti fašizmu in za osvoboditev rodne Primorske, tedaj dela Kraljevine Italije. S tigrovci je ilegalno prihajal na Primorsko, kjer je organiziral in izvajal oborožene akcije proti fašistom in njihovim ustanovam.
Danilo Zelen je bil od leta 1929 član ožjega vodstva organizacije TIGR in se je posvetil organiziranju tega gibanja na Primorskem. Kot tigrovec je sodeloval z italijanskimi antifašističnimi strankami v tujini, predvsem v Parizu.
Takratne fašistične oblasti so ga proglasile za enega najbolj nevarnih nasprotnikov, zato so aprila 1930 za njim razpisali tiralico. Na prvem (1930) in drugem (1941) trž
Na današnji dan leta 1876 se je v Gorici rodila Avgusta Šantel ml., slikarka in grafičarka. Njen oče je bil Anton Šantel (1845-1920), profesor matematike in fizike na gimnaziji v Gorici, mati pa Avgusta st. (1852-1935), rojena pl. Aigentler na Štajerskem in prav tako slikarka.
Avgusta ml. se je izobraževala v Gorici, kjer je leta 1895 dokončala tudi učiteljišče. Zaposlila se je na slovenski osnovni šoli in kar štirideset let posvetila pedagoškemu poklicu. Bila je tudi dobra glasbenica, ki je leta 1909 opravila izpit za poučevanje violine. Poleg Gorice je poučevala po raznih krajih (Vransko, Slovenska Bistrica, Sušak, Pulj, begunsko taborišče Steinklammm, Maribor). Nazadnje je poučevala na meščanski šoli v Mariboru in se po upokojitvi leta 1933 naselila pri materi in sestri Henriki v Ljubljani.
Prvi pouk v slikarstvu je Avgusta ml. prejela pri svoji materi, kasneje se je en semester izobraževala tudi na Dunaju. Ustvarjala je v olju, pastelu in akvarelu ter se izražala tudi v lesorezu
Na današnji dan leta 1851 se je v Tolminu rodil veliki admiral Anton Haus. Družina se je v Tolmin priselila iz Slovenj Gradca, po smrti očeta leta 1859 je mati s štirimi otroki živela v pomankanju. Antonu so šolanje omogočili premožni sorodniki z Dolenjske. Bil je najboljši dijak gimnazije v Ljubljani in leta 1869 se je vpisal na vojno-pomorsko akademijo na Reki. Istočasno se je pridružil avstro-ogrski vojni mornarici, kjer je zelo hitro napredoval. Leta 1901 je postal kapitan bojne ladje SMS Donau, s katero je sodeloval pri zatrtju boksarske vstaje na Kitajskem. Leta 1905 je postal kontraadmiral, leta 1910 viceadmiral in leta 1913 admiral. Med drugim je poučeval na Pomorski akademiji na Reki in leta 1891 napisal knjigo Grundzüge der Ozeanographie und maritimen Meteorologie (Osnove oceanografije in morske meteorologije). Maja 1916 ga je cesar Franc Jožef I. povišal v velikega admirala (Grossadmiral Österreichisch-Ungarichen Kriegsmarine). Šlo je za posebno priznanje, saj je bil edini
V teh majskih dneh smo priča obsojanja vrednim poskusom potvarjanja zgodovine in dviganju glave profašističnih prenapetežev iz cele Italije, zbranih okrog zloglasnega gibanja CasaPound. Za letošnji 23. maj so tako napovedovali veliko manifestacijo v Gorici. S svojim pohodom po goriških ulicah naj bi obeležili stoto obletnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno, ki je pri nas s soško fronto terjala ogromno žrtev, uničenih domov in številne begunce.
Torej, vsi ljudje dobre volje na Goriškem, ki zagovarjamo dobrososedske odnose, medsebojno spoštovanje in sožitje pod skupno evropsko streho, moramo ostro obsoditi tovrstne provokacije! Hkrati pa je potrebno izraziti nestrinjanje tudi s tistimi “našimi” sodeželani, ki vedno znova obnavljajo in častijo napis TITO na Sabotinu. Slednji poveličuje drugega avtokrata in drugi totalitarni sistem, v imenu katerega je prav v teh majskih dneh izginilo okrog 900 Goričanov.
Italijanska država sicer vsako leto 10. februarja slovesno obeležuje “Dan spom
