V teh majskih dneh smo priča obsojanja vrednim poskusom potvarjanja zgodovine in dviganju glave profašističnih prenapetežev iz cele Italije, zbranih okrog zloglasnega gibanja CasaPound. Za letošnji 23. maj so tako napovedovali veliko manifestacijo v Gorici. S svojim pohodom po goriških ulicah naj bi obeležili stoto obletnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno, ki je pri nas s soško fronto terjala ogromno žrtev, uničenih domov in številne begunce.

Torej, vsi ljudje dobre volje na Goriškem, ki zagovarjamo dobrososedske odnose, medsebojno spoštovanje in sožitje pod skupno evropsko streho, moramo ostro obsoditi tovrstne provokacije! Hkrati pa je potrebno izraziti nestrinjanje tudi s tistimi “našimi” sodeželani, ki vedno znova obnavljajo in častijo napis TITO na Sabotinu. Slednji poveličuje drugega avtokrata in drugi totalitarni sistem, v imenu katerega je prav v teh majskih dneh izginilo okrog 900 Goričanov.

Italijanska država sicer vsako leto 10. februarja slovesno obeležuje “Dan spomina”, ko uradno počastijo tudi nasilno odpeljane in pobite v fojbah, to je naravnih kraških jamah. Spominjajo se namreč dneva, ko je bila v Parizu leta 1947 podpisana mirovna pogodba, ki je Italiji odvzela velik del ozemelj, zasedenih ob koncu prve svetovne vojne in potrjenih z Rapalsko pogodbo. Žal tovrstne proslave prevečkrat dobijo nacionalistični in revanšistični prizvok ter kažejo na t. i. “slovansko surovost” pri ravnanju z Italijani v Julijski krajini, Istri in Dalmaciji med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu. Pravzaprav segajo obtožbe o genocidnosti proti Italijanom v september 1943, v čas po kapitulaciji Italije. Fašizem je dolga leta zatiral in preganjal primorske Slovence in istrske Hrvate in zdelo se je, da je tedaj prišel čas obračuna s fašistično usmerjenimi sodržavljani. Potrebno pa je dodati, da so sodelavci partizanskega gibanja fašistično nalepko prepogosto nalepili tudi tistim protifašistom in domoljubom, ki se niso strinjali z njihovim revolucionarnim projektom. Septembra in oktobra 1943 je bilo na območju Julijske krajine pobitih in vrženih v kraška brezna oz. fojbe nekaj sto ljudi, po nekaterih ocenah od 500 do 700. Po drugih ocenah naj bi jeseni 1943 na Primorskem pripadniki partizanskega gibanja postrelili do 350 fašistov, kolaborantov in drugih nasprotnikov.

Zgodovinarji so si danes bolj ali manj enotni, da so umori neposredno ob koncu druge svetovne vojne (maj–junij 1945) v Julijski krajini terjali okrog 1.500 življenj, od teh približno 900 na Goriškem. V čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave Gorice segajo še danes ne popolnoma pojasnjene aretacije, ki so jih izvajali: lokalna Narodna zaščita, partizani Škofjeloškega odreda in jugoslovanska tajna politična policija OZNA. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo, končali so v različnih breznih oz. fojbah, največ na Trnovski planoti (brezno Zalesnika, brezno za Cvetrežem, brezno Podgomila pri Grgarju itd.). Tovrstno nasilje je bilo po eni strani metodično in organizirano, po drugi strani pa spontano in nebrzdano ter hkrati odgovor na številna fašistična grozodejstva pred drugo svetovno vojno in med njo.

Šlo je za kaotično obdobje, kjer so se prevečkrat sprejemale nerazumljive in krivične odločitve, ki so prepogosto povzročile trpljenje in smrt nedolžnih ljudi. Prav tako ne smemo zanemariti tedanjega trenutka, ki je omogočal obračune in razčiščevanja osebnih zamer ter priložnost za materialno okoriščanje.

Obenem je potrebno poudariti, da se aretacije in umori niso dogajali na etnični ravni, ampak je bil odločilen ideološki, to je razredni pristop. Depeša, ki jo je 1. maja 1945 iz CK KPS prejel Boris Kraigher na Primorsko, se je glasila: “Takoj čistiti, toda ne na nacionalni bazi, temveč na bazi fašizma”. Zato v fojbah ne ležijo samo pobiti Italijani, ampak najdemo med njimi tudi žrtve slovenskega, hrvaškega, nemškega in še kakšnega rodu, ki jih je nova revolucionarna oblast imela za svoje dejanske ali namišljene idejne nasprotnike. Med vsemi pa najdemo celo pet žrtev judovskega rodu iz Gorice.

Na prevzem oblasti se je Komunistična partija Jugoslavije/Slovenije pripravljala že med vojno, tudi s sestavljanjem seznamov svojih dejanskih in namišljenih nasprotnikov. Albert Svetina Erno (1915–2008) je bil primorski rojak in visok predstavnik OZNE, urejene po vzoru sovjetske NKVD. V svojih spominih (Od osvobodilnega boja do banditizma) Svetina Erno omenja partijsko kartoteko z 18.000 imeni, tudi na Primorskem, ki jim je OZNA namenila posebno pozornost. Ti seznami so nastajali od jeseni 1944 v centrali OZNE na Stražnem vrhu v Beli krajini, to je v bazi 24. Med priprave na konec vojne so spadala tudi navodila partizanskim enotam, dana tik pred zasedbo Trsta in Gorice, kako naj »čistijo« teren.

Tovrstni umori ideoloških nasprotnikov in tudi osebna obračunavanja so se v glavnem zaključili do podpisa Beograjskega sporazuma, ko so na Goriško 12. junija 1945 vkorakali Anglo-Američani. Njihove enote so oblast v mestu in okolici prevzele v okviru cone A Zavezniške vojaške uprave Julijske krajine in tu ostale do uveljavitve Pariške mirovne pogodbe sredi septembra 1947.

Italijanske oblasti nikoli niso izpeljale očiščenja in temeljite obsodbe fašističnega režima! Za razliko od Nemčije, kjer je poveličevanje nacizma in nacistov kaznivo dejanje. Hkrati pa je italijansko vojaško tožilstvo pri Vojaškem sodišču v Padovi (Tribunale Militare di Padova) še leta 2002 sprožilo preiskavo zoper Franca Preglja Borota iz Renč, ki so ga sumili etničnega čiščenja in sodelovanja pri umorih v Gorici in okolici spomladi 1945. Ob tem je potrebno dodati, da tudi “naši” niso bili sposobni postaviti pred sodišče in obsoditi nikogar iz lastnih vrst zaradi zločinov med drugo svetovno vojno in po njej.

Še danes pogosto naletimo na zlorabo žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja za politično in nacionalno obračunavanje s strani dela italijanske politike in tudi stroke. Ob tem zlasti trpi slovenska manjšina v Italiji in medsosedski odnosi. Različni italijanski časopisi, knjige, oddaje, razprave in spletne strani, predvsem tisti pod vplivom (skrajne) desnice, nekritično objavljajo različne sezname medvojnih žrtev in jih pogosto uvrščajo med posledice “slovanskega” barbarstva in sovraštva do Italijanov. Velikokrat žrtvam samo poitalijančijo njihova imena in priimke ter jih tako uvrstijo med “svoje” izgube. Obenem pa velja opozoriti na govore ter stališča nekaterih uradnih in neuradnih predstavnikov slovenske politike in raznih t. i. levih političnih organizacij, ki udrihajo po nacizmu in fašizmu, niti z besedico pa ne omenjajo revolucionarnega nasilja in posledic.

Zavedajmo se svetosti vsakega človeškega življenja in ne nasedajmo provokacijam tistih, ki sem jim kolca po starih časih ideoloških sporov ter kovanja rasnih in razrednih koristi.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.