Na letošnji Marijin praznik, Veliki šmaren, je tržaški Primorski dnevnik objavil dvostranski intervju z zgodovinarjem prof. dr. Božom Repetom. Povod za pogovor z njim je predstavljala njegova zadnja knjiga S puško in knjigo, ki, kot so zapisali v uvodu k intervjuju »objektivno in celovito prikazuje razmere pred, med in po drugi svetovni vojni«. Z »objektivnostjo in celovitostjo« omenjene knjige se tokrat ne bom ukvarjal, ker gre za prežvečene zgodovinske interpretacije, povečini izpred časov demokratizacije Slovenije, le da se sedaj servirajo v lepši preobleki. Kljub slavospevom ob izidu in odlično obiskani prvi predstavitvi v ljubljanskem Konzorciju, kjer se je kar trlo oboževalcev slovenskega »rdečega dvora«, knjiga sama namreč ne ponuja praktično nič novega, česar ne bi zapisalo že zgodovinopisje v »zlatih časih socializma«. Si poskušate predstavljati, da bi nekje izven Slovenije, recimo v srednji Evropi, resni mediji promovirali knjigo, ki jo je napisal zgodovinar, v našem primeru »do konca« dejaven blizu nekdanjega partijskega vrha.

Avtor sicer že v naslovu aludira na znano propagandno knjigo iz časov fašizma Libro e moschetto. Pustimo ob strani dejstvo, da prof. dr. Repe s tem nehote postavlja komunistični sistem tja, kjer mu je usojeno mesto zločinske narave kršilca človekovih pravic ter državljanskih svoboščin, torej ob bok fašizmu in nacizmu.

Ni moj namen, da se na tem mestu spustim v analizo vseh sprenevedanj, nepoznavanja že osnovnih pojmov in preživelih pogledov, ki jih je v intervjuju izrekel prof. dr. Božo Repe. Vendarle, naj opozorim na sam uvod intervjuja, kjer novinar intervjuvancu podaja izhodiščno vprašanje:

Knjigo nekako začenjate s podrobno razlago o tem, da so nemški, italijanski in madžarski okupatorji Slovence obsodili na smrt. Poglobljeno spregovorite o genocidu – etnocidu. Menite, da je tako imenovana revizija zgodovine že toliko zamajala poznavanje osnovnih zgodovinskih dejstev (tudi na Primorskem), da so ta temeljna zgodovinska dejstva že pozabljena, izkrivljena?

Sledil je odgovor, ki ga je potrebno prebrati: Primorska ima sicer poseben odnos do NOB, načeloma pa je revizija res zabrisala osnovna poznavanja dejstev, zlasti pri mlajših generacijah. Za to je več vzrokov: od šolske zgodovine, kjer so bili v času Janševe vlade na hitro in brez stroke revidirani učni načrti, učitelji pa se, če je le možno, občutljivim temam izogibajo, do prav grotesknih razprav v medijih. Tu je negativno vlogo odigrala zlasti nacionalka.
Nekatere razprave, ki jih je organizirala, so sramota za novinarstvo. Še če bi se to dogajalo v kakšnem bifeju, bi marsikakšna natakarica reagirala in tako razpravo prekinila, goste pa nagnala. Ob tem, da ima nacionalka v arhivih na desetine čudovitih posnetkov ter dokumentarnih in igranih dokumentarnih filmov, nad katerimi ima monopol in ne pridejo do mlajših generacij.
Tu so seveda še patološke anonimne forumske razprave, pa še kaj. Je pa pogosto tako, da se tovrstna agresivnost izzove averzijo in se spremeni v nasprotno od pričakovanega. Nekatera znamenja kažejo, da se to dogaja tudi z odnosom do NOB. Morda tudi to, da je bila moja knjiga po manj kot dveh mesecih praktično razprodana in je že dotisnjena.

Vsekakor je zgodovina veda, ki naravnost kliče po reviziji in to vedno znova. Namreč, vsak dan se pojavljajo novi dokumenti, pričevanja in drugi dokazi, ki samo bistrijo naš pogled na preteklost. Osnovna naloga zgodovinarjev naj bi bila prav zbiranje tega materiala in dopolnjevanje mozaika preteklih časov, kajti vsak nov kamenček, prav vsak drobec, nam osvetljuje in pojasnjuje pogled na mozaik preteklosti. Brez revizije ni zgodovine, tega bi se moral zavedati tudi spoštovani intervjuvanec v Primorskem dnevniku in redni profesor na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete! Drugače bi bilo bolje, da kar ukinemo izobraževanje za ta poklic in preteklost prepustimo – pozabi. Z vsemi posledicami! Nemški filozof in matematik Gottfried Wilhelm von Leibniz (1646–1716) je očitno že vedel, kaj govori: Izvor sedanjih stvari se nahaja v preteklih stvareh, stvar pa se nikakor ne spozna bolje kakor po svojih vzrokih.

Kar se tiče posebnega odnosa do t.i. NOB na Primorskem, ki ga je prof. dr. Repe izpostavil v svojem uvodnem odgovoru pa je potrebno dodati, da sta bila protifašizem, upor in slovenstvo na Primorskem tesno povezana. Naši predniki na Primorskem so šli v partizane iz navdušenja za svobodo. Hlepeli so po narodovi osvoboditvi in zavračali fašizem, ki jim je storil veliko hudega. Prav zaradi tega tukaj najdemo tako dovzetnost za upor proti Italijanom in kasneje Nemcem oz. t.i. narodnoosvobodilni boj. Kljub načelni pripravljenosti Primorcev na sodelovanje z OF in s partizani v boju proti fašizmu, za kar so bili pripravljeni tudi marsikaj žrtvovati, je tudi tam v drugi polovici leta 1942 prišlo do zaostrovanja razmer, do obračunavanja in umorov dejanskih in namišljenih političnih nasprotnikov. Razlog za krvave umore je predstavljalo že dejstvo, da so jih komunisti označili kot izdajalce, čeprav so bili nasprotniki fašističnega režima. Drugače rečeno, tudi Primorska je zelo kmalu doživela tisto, kar je OF pod vodstvom komunistov »organizirala« v t.i. Ljubljanski pokrajini že od poletja 1941 naprej, še posebej pa po zasedanju Vrhovnega plenuma OF 16. septembra 1941, ko so sprejeli sklep o monopoliziranju upor proti okupatorju.

Nerazumljivi pa so očitki prof. dr. Repeta glede vloge nacionalne RTV pri t.i. zgodovinskih temah oz. razpravah, saj je v eni od teh pred kratkim sodeloval tudi sam. Morda zato, ker je bilo govora o prvi svetovni vojni, ki ni ravno njegova tema. Na nek način pa se strinjam z njegovo kritiko glede arhivskih posnetkov oz. oddaj na nacionalni televiziji, ki so nastali v obdobju komunizma in jih naša RTV bolj kot ne skriva. Tudi meni in verjamem drugim kolegom in gledalcem nasploh, bi bilo zanimivo, če bi nacionalna RTV v nekem arhivskem aranžmaju npr. objavila pogovore z revolucionarji iz 70-ih in 80-tih let prejšnjega stoletja, saj so govorili stvari, ki jih danes ne bi in so pomembne za zgodovino. Vsekakor bi jih bilo dragoceno slišati. Prav tako bi veljalo poskrbeti, da bi posebej nacionalna RTV dvignila raven debate, ko gre za zgodovinske teme in bolj pogosto vabila kvalificirane strokovnjake različnih nazorov.

Kot televizijski primer dobre prakse pa lahko izpostavim oddajo Pričevalci, ki jo lahko redno spremljamo na televizijskem sporedu, pogosto sicer v nemogočih urah. Kljub temu, da gre za dokaj preprost pristop, je vsebinsko izredno zanimiv in po številnih odzivih sodeč sklepam, da ima zelo visoko gledanost med plačniki obveznega RTV prispevka. Škoda, da RTV tega ni počela sistematično že prej, saj smo tako praktično zamudili generacijo, ki je doživela prvo svetovno vojno. Posamezni pričevalci s svojim avtentičnimi spomini dokazujejo moč govorjene besede, ki pogosto ruši tabuje slovenske družbe in ponuja vedno nove izzive tudi za gledalce. Veliko zanimivih zgodb smo lahko slišali v preteklih oddajah, nekaj pričevanj pa je bilo naravnost presenetljivih, predvsem za povprečnega gledalca, ki ni navajen, da se t.i. tabuizirane teme, ki revidirajo naš pogled na preteklost, pojavljajo tudi v nacionalnih medijih. Predvsem pa jih ne objavljajo mainstream slovenski mediji.

Nekatere pripovedi pričevalcev so naravnost šokantne, gledalci so tako izvedeli veliko novih informacij iz naše (pol)preteklosti. In zanimivo, prav nobeno pričevanje ni bilo javno ovrženo ali vsaj podvrženo poskusom zanikanja. Najsi je šlo za »znamenito« t.i. Dražgoško bitko, pravo vlogo narodno-osvobodilnega boja, izrečeno s strani samih protagonistov tega boja ali pa revolucionarne načrte za primer izkrcanja zaveznikov v Istri. Zanimivi so tudi pričevalci, ki so spregovorili o notranjem delovanju komunističnega režima in zlorabah v sodstvu, da ne govorim o zagonetni pripoved o predvojnem komunistu, ki je Italijanom izdal tigrovce na Mali gori pri Ribnici.

Višek nespodobnosti je, da se v to oddajo zaganja Zveza borcev za vrednote NOB, njen viden član je tudi dr. Božo Repe. Nespodobno in sramotno je tem bolj zato, ker imamo s pričevalci možnost slišati (in bolje razumeti) generacijo v odhajanju, ki ni imela nikoli možnosti, da deli svoj spomin v javnosti. V tem pogledu se strinjam z nedavno sodbo Zveze borcev, ki jo je v Dnevnikovem Objektivu zapisala dr. Spomenke Hribar: »Taka, kot je danes: sektaška, brambovska na »revolucionarnih« pozicijah, je organizacija iz preteklosti in sodi v preteklost.«

Menim da prav take oddaje, ki dajejo možnost javne besede predvsem tistim, ki je do sedaj niso imeli, dvigujejo kredibilnost javne televizije, predvsem pa pomagajo razumeti preteklost ter blažijo nestrpnost in ekstremizme, kakršni se danes dogajajo prof. dr. Repetu.

Kritika slovenske kulturne politike in tudi nacionalke, pa je na mestu v dejstvu, da samostojna slovenska država še ni uspela posneti celovečernega filma, ki bi tematiziral npr. povojne poboje političnih in vojaških nasprotnikov. Nekaj podobnega, kar so na Poljskem že storili s filmom Katyn(2007), ki prikazuje sovjetski pomor več kot 20.000 zajetih poljskih častnikov spomladi 1940. Poljaki so izdelavo filma zaupali priznanemu režiserju Andrzeju Wajdi. Si poskušate predstavljati, da bi kakšnemu našemu priznanemu režiserju, na primer Marku Naberšniku, poverili skrb za snemanje filma Kočevski rog – junij 1945?! Nikakor ne dvomim v sposobnosti g. Naberšnika, ravno nasprotno! Vendar, določeni koraki zahtevajo pogum, ne samo pri snemanju filmov. Pogum, da človek pove tisto, kar ve in kar misli, da je prav. Tega si mnogi ne upajo. Nekateri zaradi morebitne družbene/medijske izoliranosti ali strahu pred izgubo službe in t.i. ugleda v družbi, če bi govorili kot si mislijo.

Ob tem se spomnimo samo težav z igranim filmom Skriti spomin Angele Vode (2009), posnetem pod taktirko režiserke Maje Weiss, kjer v filmu ne zasledimo niti poimenovanja tedanjih nosilcev totalitarnega komunističnega režima. Angela Vode jih je v svojih spominih sicer zapisala, snovalci filma pa niso imeli poguma, da bi to uporabili tudi v filmu.

Svet se naglo spreminja, Evropa z njim in tudi Dolina miru pod Alpami ne more večno vztrajati v svojem zimskem dremežu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.