“Priimek Lovrečič, ovce, murve in sviloprejka v Bočajih” - Sogovornik: Riko Lovrečič

Murva v Bočajih

Naš prvi postanek je bil v zaselku Bočaji, kjer smo bili dogovorjeni z Jankom Bočajem, kontaktno osebo, ki nam bo predstavila Truške in njihove zanimivosti. Povabil nas je na majhno teraso pred vhodom v hišo, v kateri ima v kletnih prostorih shranjeno pridelano oljčno olje in vino. Po uvodnih informacijah o Truškah sem se odpravil poiskat kakšen zanimiv motiv v bližini njegove hiše. Že po nekaj korakih sem odkril mogočno murvo, katere oblika in starost je takoj pritegnila mojo pozornost. Povzpel sem se na manjši obronek nad cesto, s katerega je bila murva vidna v celoti. Na vratih sosednje hiše se je pojavil starejši gospod, s katerim sem se zelo hitro zapletel v zanimiv pogovor. Najprej me je seznanil s stanjem življa v zaselku. Opisal ga je v enem samem stavku: » Tu spodaj vidite cesto, ki deli zaselek na dva dela. Vsi, ki stanujejo na oni strani ceste, se pišejo Bočaj, vsi, ki stanujemo na zgornji strani ceste, pa se pišemo Lovrečič. Zelo enostavno in zapomnljivo! Priimek Bočaj naj bi, po pripovedovanju Janka Bočaja, izviral z Madžarske, priimek Lovrečič pa iz Črne Gore, od koder so pred davnimi leti prišli njihovi predniki s čredami ovac in se tukaj naselili za stalno. Poleg ovčereje so se Lovrečiči ukvarjali tudi z gojenjem sviloprejk in prodajali zapredke v Trst in Avstroogrsko.

Med pogovorom sem risal častitljivo murvo. Vprašal sem ga, koliko bi lahko bilo drevo staro? Dobil sem opisni odgovor. Pred kratkim je na pokopališču z grobov prednikov vzel kovinske križe, da jih očisti in obnovi. Dejal je, da je na pradedovem grobu zapisana letnica rojstva 1850 in da je murva že rastla, ko je bil praded še majhen deček. Zanimiv je tudi podatek, da je njihova družina štela 32 članov. Po prvi svetovni vojni se jih je nekaj, zaradi težkih pogojev življenja, podalo v Južno Ameriko, v Argentino.

Druga, nič manj zanimiva tema pa je bil dogodek po II. svetovni vojni, katerega se še vedno živo spominja in je povezan z določanjem »začasne« meje med cono A in cono B takratnega Svobodnega Tržaškega Ozemlja. Bilo je leto 1947.

Povedal mi je, da se je komisija, v kateri so bili predstavniki zavezniških sil (Američani, Angleži, Francozi ter Rusi in Jugoslovani), zbrala pred njihovo hišo. Sklicali so domačine in jim razložili, da bo tukaj potekala meja med cono A pod anglo-ameriško upravo in cono B pod jugoslovansko upravo. Razložili so jim, da je možno mejo pomakniti glede na potrebe in želje krajanov za okrog 500 metrov. Vprašali so jih, katere hiše naj bodo v coni B,  kje naj bo šola itd. Po sestanku so zarisali mejo, ki je Bočaje postavila v cono B, zaradi česar so morali za urejanje upravnih zadev po novem v Sežano in ne v Trst.

Vršič – Truške

Zaselek na Vršiču je bil naslednja lokacija, na kateri sem se odločil narisati risbo stare hiše, pred katero je pergola z vinsko trto. Celotno naselje 17-ih hiš je nekaj posebnega. Za razliko od Abitantov je tukaj vidno kontinuirano dograjevanje hiš glede na potrebe prebivalcev. Arhitektura hiš je razgibana in nekonsistentna, kar daje zaselku poseben čar. Na eni od hiš na vhodu v vas je tudi spominska tabla, ki govori o tem, da je bil na tem mestu leta 1944  sedež Komande mesta.

8. avgusta 1944 so bili izdani, zato se je poveljstvo moralo preseliti drugam. Nemci so nato čez slab mesec obkolili celo vas ter zajeli aktivista Štefana in Ivana Vižintina ter osem mladih partizanskih nabornikov. Vse so zaprli, nato pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Istega dne so požgali štiri hiše ter s seboj odpeljali nekaj drobnice in živine. Od takrat naprej je bil Vršič kraj sirot, brezdomcev in vdov.