"V nobenem drugem sistemu ne bi mogli priti v situacijo, ko aktualni vladajoči za potrebe obračunavanja s kritiki režima ustanovijo fejk preiskovalno komisijo državnega zbora, kamor inštalirajo medijskega plačanca ter njemu in njegovim nadrejenim prek direktorja Fursa, ki so ga sami nastavili, omogočijo nekaznovan vpogled v davčne tajnosti vseh, ki so jim napoti."

Piše: Aljuš Pertinač*

Slovenci imamo težave s percepcijo realnosti.

Šur, to dandanes še zdaleč ni samo naš problem, ampak če upoštevamo dejstvo, da smo majhen narod, je še toliko bolj pereč. Ker veliki narodi si lahko privoščijo, da svet vidijo drugačen, kakršen je v resnici. Majhni težko ali pa sploh ne. Pri nas se to, čemur Nemci posrečeno pravijo "Funkverkehr Probleme mit der Realität", najbolj kaže na način, da če si nekaj močno želimo oziroma v to resnično verjamemo, potem se nam zdi, da to dejansko tako je, četudi v resnici ni.

Vzemimo za primer denimo našega Robija Star-Solarja, ki bi bil rad predsednik vlade Robert Golob in čigar politična ideologija, ne pa filozofija, ker v tem, kar on počne, ni prav nič filozofskega, in če bi njegovo vladavino videli denimo grški filozofi, bi končali na aparatih, ki ji v pomanjkanju primernejšega izraza pravimo golobizem, je šla ta teden dokončno v franže. On dejansko stoodstotno verjame, da je vrhunski menedžer. On dejansko tisočodstotno verjame, da je na volitvah zmagal, ker je tako oh in sploh fajn ter edini, ki lahko reši Slovenijo. On dejansko milijonodstotno verjame, da se mu bizarne fotoseanse po liftih, na katerih ga prva konkubina v državi, od tega tedna dalje pa uradno "poznavalka družbenih omrežij in strokovnjakinja za strateški marketing" sili, da se oblači in vede kot spolno komaj dozorel, čustveno pa še izrazito nezrel najstnik, politično izplačajo. In ne nazadnje, on milijardnoodstotno verjame, da so mu za bančni račun v Romuniji, prek katerega po vsej verjetnosti pere denar iz mutnih poslov na teritoriju entitet, ki se jim politično korektno reče Zahodni Balkan, dejansko pa gre, z vidika evropske kulture in demokratičnih standardov, za škocjanski zatok otomanske čaršije, zares ukradli identiteto. Ja, takšni smo žal povečini Slovenci. Verjamemo temu, čemur želimo verjeti, ne pa temu, kar je res.

Zaradi dreves ne vidimo gozda in raje živimo v utvarah.

Zaradi tega, ker je naš Robi Star tipični, če ne že kar prototipni predstavnik persone, ki na svet gleda skozi filtre instagrama/tiktoka in kar je še teh sranj, je še toliko bolj pomembno, da je v minulem tednu tudi sam spoznal, da je konec. Da je, kot bi rekli pri nas na Štajerskem, gotof. Ende. Schluss. The end. Nema ga više. Kako, porečete, če smo ravnokar zagovarjali tezo, da vidi svet tak, kot si ga želi? Ravno zato je to edina res dobra novica v teh dneh. Robi Star si želi, da bi njegovo vlado vrag vzel. On hoče, da bi se končalo. Zato okrog govori, da bi rad šel za komisarja. In zato je povsem obrnil ploščo. Če je še do včeraj do konca branil in zagovarjal vsako svojo zgrešeno potezo, bizarno odločitev ali lunatično kadrovsko izbiro, je danes s tem očitno dokončno opravil. Poglejmo najeklatantnejše primere, vse, kot rečeno, iz tega tedna.

Najprej se je strinjal, da SD za novo ministrico za pravosodje predlaga Andrejo Katič. Predlagali so mu jo sicer že ob začetku njegovega mandata, pa je takrat ni hotel. Sedaj jo je požegnal, čeprav so Socialni demokrati po aferi Litijska dejansko na kolenih in čeprav so tudi sicer znani, da bi za sodelovanje v vladah instant strank novih obrazov za ene volitve storili prav vse. Robi Star bi torej lahko ta hip SD vsilil za ministra kogarkoli. Tudi svojo prvo konkubino, če bi tako želel. Mimogrede, hvala bogu, da slednja takšnih ambicij (še) nima in se bo očitno raje zadovoljila, da bo gospa komisarka. Če se vam zdi, da bi imenovanje Tincake, kot jo kliče Artač, ko oponaša Robija Starja, za ministrico bilo vendarle korak preveč, potem vam povemo, da bi lahko Robi Star SD za ministrico vsilil tudi svojo poslanko Meiro Hot, če bi tako hotel, ki jo je Socialnim demokratom kot "svojo prvo izbiro" sugerirala oziroma podtaknila "kmalu ne več" generalna sekretarka Gibanja Svoboda in največji demon Robija Starja Vesna Vuković. Če v google vtipkate priimek Hot, vam bo hitro jasno, zakaj bi v tem primeru SD lahko računal na ponoven prestop parlamentarnega praga šele tam nekje leta 2047. Ampak Robi Star se je raje uklonil.

Pojdimo naprej, Robi Star je potrdil, da se s 1. aprilom, kako primeren datum, z mesta generalne sekretarke Gibanja Svoboda poslavlja zloglasna in že omenjena Vesna Vuković, katere partizansko ime za potrebe pisanja kolumen na Odlazkovem portalu Necenzurirano in medijske obračune z drugače mislečimi naj bi bilo Ford Prefect, po liku iz kultne knjige Štoparski vodnik po galaksiji. Dovčerajšnji Robi Star bi Vukovićevo, ki že dalj časa, ko je bil še Wunderkind na paradržavnem monopolistu Gen-I, osmišlja njegovo javno podobo in gradi zlagan imidž vrhunskega menedžerja, na vse kriplje branil do konca. Plul proti toku, dokler bi šlo, in še malo naprej. Nikoli se ne bi vdal. Sedaj pa jo je mirno žrtvoval, ne da bi trenil z očesom. Čeprav se vede kot tumeaugust in vsakodnevno zbuja resne dvome o lastni sposobnosti trezne presoje, mu mora biti popolnoma jasno, da je brez nje in njene pajkove mreže, ki jo je spletla in ki ji jo pomaga spletati Šarčev mefisto Muri alias Damir Črnčec, gol in bos. Finito. Navaden pikzibner, ki nima šans, da bi se obdržal na oblasti.

In ne nazadnje, kar je še najbolj indikatorno, dovčerajšnji Robi Star ne bi nikoli, ampak res nikoli hote ali nehote potrdil, tako rekoč uradno verificiral pisanja Bojana Požarja. Da bi Požar prvi objavil ključne novice, povezane z Robijem Starjem, ki bi nato meso postale? Nepredstavljivo. In vendar je to danes za Robija Starja kruta realnost. Zato, ljudje, veselite se, dokler se še lahko. Naš Robi Star je očitno spoznal, da ima dost in bi raje šel kam drugam. In še pomembneje, zdi se, da ima dost tudi prva konkubina v državi.

Če bi se po junijskih evropskih volitvah dejansko znebili despota in despojne, bi bil to nedvomno majhen korak za demokracijo v Sloveniji in velik skok za povrnitev zdravega razuma v slovensko politiko. Kar pa je manjši razlog za veselje, tudi če se ta čudež v resnici zgodi, pa je, v kakšno stanje je golobizem oziroma vladavina Robija Starja pripeljala Slovenijo in koga vse oziroma kaj vse bi v tem primeru pustil za seboj.

Da ne bo nepotrebnih nesporazumov, zgoraj opisano razsvetljenje Robija Starja, da je z njim in njegovo vlado konec, seveda ni prišlo čez noč in ni prišlo samo po sebi. Nasprotno, potrebna je bila korenita, celo skoraj popolna demontaža osnovnih demokratičnih standardov in temeljnih postulatov upravljanja javnih zadev, da je do tega morebiti prišlo. Zadeve so šle tako daleč, da je prva in vrhovna žvižgačica ali, če hočete po mafijsko, skesanka tovrstnih rabot in umazanih poslov postala nihče drug kot ex poslanka Gibanja Svoboda Mojca Pašek Šetinc, soproga enega ključnih lobistov arhitektov tranzicijske levice in antijanša vlad instant strank novih obrazov za ene volitve ter nosilka spomenice prvoborke antijanša medijsko-politično-bizniserskih gibanj, če takšna stvar seveda obstaja. Le kdo bi si še pol leta nazaj mislil, da bo ravno Pašek Šetinc tako učinkovito zabila zadnji žebelj v krsto golobizma oziroma glogov kol skozi srce povampirjenega profitersko-bizniserskega kšeftanja na račun države in njenih državljanov? O ne, tega niso mogli predvideti niti najglasnejši optimisti ali se spomniti niti največji ciniki.

Ker afera Golobgate, ki jo je lansiral alfa in omega portala, ki ga pravkar berete, kasneje pa praktično dobesedno, v več javnih nastopih, od črke do pike natančno potrdila že omenjena skesana poslanka, je nedvomno ena večjih političnih afer v zgodovini samostojne Slovenije. Pozabite na Šarčevi aferi z lepo nesojeno vohunko Natašo in hrvaškim prisluškovanjem novinarjem Pop TV. Obe sta v primerjavi s tem mačji kašelj. Ker, kar je povedala skesana Mojca, bi moralo do konca zatresti vladajoči konsenz v Sloveniji in poslati vrsto elektrošokov skozi politične institucije in vrhove oblasti pri nas.

Če gre verjeti skesanki, in doslej je ni še nihče niti približno, kaj šele z dokazi demantiral, sta Robi Star in Ford Prefect oziroma najožje vodstvo Gibanja Svoboda za potrebe političnega obračunavanja z drugače mislečimi oziroma kritiki režima zlorabila državni zbor, njegova delovna telesa, institut strokovnih služb parlamenta, institut davčne tajnosti ter integriteto in strokovnost oziroma nepristranskost Finančne uprave RS. To sta storila zavestno, načrtno in organizirano. Pri tem so jima očitno stali ob strani, če že ne aktivno asistirali vsi tisti, ki bi morali tovrstno početje v kali zatreti.

Kako je lahko do tega sploh prišlo, se boste vprašali? Preprosto. Šlo je za eksplozivno in, iskreno upamo, neponovljivo zmes oziroma mešanico najpritlehnejših strasti in zasebnih interesov, popolno pomanjkanje vsakršnega čuta za pravičnost in demokratično ravnanje na oblasti ter absolutno pijanost od moči in samopercipiranost totalne oblasti. Vse to namreč v praksi pomeni diktatura Svobode, ki jo ta hip trpimo. V nobenem drugem sistemu, v nobeni drugi konstelaciji moči ali razmerju sil namreč ne bi mogli priti v situacijo, ko aktualni vladajoči za potrebe obračunavanja z drugače mislečimi in kritiki režima ustanovijo fejk preiskovalno komisijo državnega zbora, kamor inštalirajo faliranega podjetnika, kvazi novinarja, v resnici pa navadnega medijskega plačanca in vojaka golobizma, ki ga našemijo oziroma zakamuflirajo v strokovnega sodelavca omenjene komisije ter njemu in njegovim hendlerjem oziroma nadrejenim prek direktorja Fursa, ki so ga sami nastavili, omogočijo bianco nenadzorovan in nekaznovan vpogled v davčne tajnosti vseh in vsakogar, ki so jim napoti. Za vsako dosedanjo oblast, ne glede na politični predznak ali drugo okoliščino, bi bilo kaj takšnega povsem nepojmljivo. V diktaturi Svobode pa je to očitno nova normalnost. Saj, če imamo NPU, ki vse svoje resurse usmerja v preiskavo nakupa stavbe na Litijski, kjer gre, če sploh, za minorno kaznivo dejanje, pa še tam potrebujejo dva meseca, da opravijo predstavo za medije, ki se ji reče hišne preiskave, in če imamo na drugi strani KPK, ki kakor zamrzne postopek proti premierju takoj, ko v javnosti zaokrožijo informacije, da se je dotični zdilal s strici iz ozadja, da lahko ostane na položaju, česa drugega oziroma česa boljšega niti ni za pričakovati.

Da so persone tipa Robi Star, prva konkubina v državi, Ford Prefect in novinar alias podjetnik alias strokovni sodelavec DZ Tomaž Modic sploh pripuščene v politični oziroma strankarski prostor, je kardinalna napaka, ki ima dolgoročne posledice za stanje duha in robustnost našega političnega sistema. Ob aferi Golobgate je sicer skoraj zbledela oziroma bila prezrta uradna potrditev informacije, ki ste jo lahko takisto prvi prebrali na tem portalu, da je namreč Robi Star na sestanek o, pozor, strateškem komuniciranju vlade o zanjo najpomembnejših topikah, povabil tudi nič manj kot svojo domačo instagramušo. Si predstavljate, da ste minister za finance ali okolje oziroma ministrica za zdravje in morate na temo strateškega komuniciranja sestankovati s premierjevo frčafelo? Vsakdo, ki bi imel trohico ponosa in osebne integritete, bi se v tem primeru predsedniku vlade v hipu zahvalil za zaupanje in mu vrnil mandat. Ampak ti ljudje, ta kamarila, ki je trenutno na oblasti, so popolnoma brez hrbtenice in bi žrli še lasten drek, samo da bi Star-Solar malo posijal nanje. O ne, Golob jih ni pojedel, oni so namreč prišli iz druge, ritenske strani. Upali bi si trditi, da se denimo soproga Janeza Janše ali pa partnerka Boruta Pahorja veliko bolj spoznata na zdravstveni oziroma pravosodni sistem pri nas, pa vendar ni nikomur od omenjenih nikoli padlo na pamet, da bi ju vabil na strateške sestanke na vladi na to temo. Če bi jima kaj takšnega zgolj prišlo na misel, bi bila deležna takšnega medijskega pogroma in ogorčenja splošne javnosti, da si politično ne bi več opomogla. Dandanes pa fakt, da neka prsata pozerka vodi strateško komuniciranje vlade na področju najzahtevnejših in za državljane najpomembnejših reform, spada bolj med opombe pod črto. Več javne debate je v resnici o njunih idiotskih fotkah po liftih kot pa o tem, kako nam degradirajo državo. Takšni pač smo.

Robi Star-Solar in prva konkubina torej morda, držimo pesti, po junijskih evropskih volitvah odhajata. Za seboj puščata nekaj, čemur bi še najlažje rekli požgana zemlja. Poslavlja se, kot rečeno, tudi Vesna Vuković. Ampak ona ostaja oziroma se zgolj vrača v staro jato Odlazkovega medijskega imperija, bogatejšo za mačka kot posledico pijanosti od neomejene oblasti, oborožena s podatki Fursa in še osemkrat bolj maščevalna in zamerljiva, kot je bila do sedaj. Robi Star pravi, da se poslavlja, ker sta izpolnila vse cilje. Pa jih naštejmo. Omogočila sta Robiju Starju, da se je par let počutil kot kralj na Betajnovi, capo di tutti capi, alfa samec in nenadjebljivi hegemon slovenske politike. Omogočila sta Robiju Starju, da prodaja elektriko samemu sebi po ceni, ki jo sam določi in jo plačujemo sodržavljani. Omogočila sta mu, da praktično vse naše zdravstvene ustanove nadzirajo kadri iz Gen-I, od snažilk in vratarja navzgor. Omogočila sta kolaps podpore Gibanju Svoboda in klinično smrt koalicijskih strank, ki samo še čakata mrliškega oglednika, da na naslednjih volitvah označi čas njune politične smrti. In ne nazadnje, omogočila sta, da je neka kvazimafijska kriptopiramidna princesa postala prva dama slovenske politike. Čisto mogoče je, da sta hkrati drug drugemu omogočila tudi kakšno zaporno kazen. Ampak ta bo morala počakati na drugačne čase, ko ne bo več vladala diktatura Svobode.

Kdo torej ostaja, če Robi Star slučajno odide? Ostaja aktualni finančni minister in bojda bodoči predsednik vlade Klemen Boštjančič, ki se na vladanje in politiko spozna toliko kot pes na boben. Že kot finančni minister je večkrat dokazal, da so mu javnofinančne politike španska vas in da je edino, kar ga v resnici zanima, monetizacija svoje aktualne funkcije. Ostaja novopečeni generalni sekretar Gibanja Svoboda, ki prihaja iz, pazite, Kontrole zračnega prometa. Po Golobu torej še en avijatičar, bi lahko rekli, ki do sedaj nima ene sekunde političnih izkušenj, prihaja pa v svinjak, ki ga je za sabo pustila Ford Prefect. Le kaj bi lahko šlo narobe? Komu se torej na ta način odpira politični prostor? Na misel prideta predvsem dva. Prvi je Pavel Rupar, ki s svojo novoustanovljeno stranko Glas upokojencev in nedavno odkrito afiniteto do penzionistov resno trka na vrata parlamenta. Drugi pa je Zoran Stevanović, ki mu je iz politike ulice uspelo narediti napol resno potencialno parlamentarno alternativo. Zdi se, da je med njima v prednosti vseeno Rupar. On je namreč že bil v zaporu, zato ni za pričakovati, da bi ga lahko še karkoli vrglo iz tira. Stevanović pa po drugi strani še lahko trepeta pred roko pravice diktature Svobode.

Skratka, morebiten padec Robija Starja ali pa nadaljevanje vegetativne vlade z njim ali komerkoli drugim na čelu nas nikakor ne moreta navdati z optimizmom. Kajti predčasne volitve so praktično nemogoče in aktualna sestava državnega zbora je, kakršna je. To najverjetneje pomeni, da se bo kurantna politična agonija nadaljevala vsaj še dve leti. Kajti ne smemo preslišati, da ob aktualnih problemih, v katerih se je znašel Robi Star s svojim dvorom, najbolj odmeva ravno molk Janeza Janše. Kadar Janša pusti antijanša oblast praktično čisto pri miru, takrat vemo, da je konec blizu. Ker Janši se na oblast ne mudi, raje uživa v opoziciji in pušča Robija Starja, da se kuha v lastnem zosu. Od Anžeta Logarja pa tudi ne gre pričakovati, da se bo še v tem desetletju glede česarkoli konkretno opredelil. Kot rečeno, ta izpraznjeni politični prostor utegnejo zasesti še bolj radikalni populisti, kot je egocentrični manijak tipa Robi Star. Kaj bomo pa potem?

Propad golobizma je zato sam po sebi odlična novica, kot napoved nadaljnjega političnega dogajanja pa bistveno, bistveno manj. Težki časi, ni kaj.

* Aljuš Pertinač je nekdanji politik in voditelj oddaje Faktor na TV3.

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.