... se je na je na ploščadi Trga revolucije v petek, 1. decembra, okoli 12. ure zbralo kakih 30 do 40 Srbov in Črnogorcev (večinoma "domačih", torej živečih v Sloveniji), ki so protestirali proti prepovedi mitinga. (foto: Tone Stojko, RSNZ)

Piše: Igor Omerza*

Predsednik Zveze društev Sever Tomaž Čas neprestano in že kar nadležno pripisuje akciji Sever osamosvojitvene potence. Ta akcija, prav v teh dneh je potekala 35-letnica, je bila sicer pomembna in hvalevredna ter primerna za spominjanje, toda v njej ne boste našli, niti z lučjo pri belem dnevu, ščepca osamosvojitve. Tako politični naročevalci akcije (slovensko komunistično vodstvo) kot izvrševalci (slovensko notranje ministrstvo oz. predvsem njegova javna in državna varnost) so z akcijo zasledovali predvsem ohranitev socialistične oblasti in ohranitev Jugoslavije. Več o tem, veliko več si lahko zainteresirani bralec prebere v moji glomazni knjigi Udba in akcija Sever, kjer s številnimi in prvič objavljenimi dokumenti podajam podrobno anatomijo treh nameravanih mitingov Slobodana Miloševića v socialistični Sloveniji, posebno seveda zadnjega t. i. Mitinga resnice, zaradi katerega je notranje ministrstvo tudi sprožilo akcijo Sever.

A preden osmešim Časovo vztrajanje na "osamosvojitvenem" Severu, moram razložiti, kaj je sploh bila vsebina akcije Sever, kdaj se je začela in kdaj končala. Za razumevanje "severne" akcije se moram zato najprej podati v leto 1988. Poglejmo!

Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) je turobno vstopila v leto 1988. Državo so pretresale delavske stavke, socialni in gospodarski položaj federalne države, njenih državljanov in državljank je bil vedno slabši: Povrh vsega se je pregreval konflikt med srbsko-črnogorskim in večinskim albanskim življem na Kosovu. Če k temu dodamo še stopnjevanje mednacionalnih nasprotij in napetosti ter ogromne razlike v razvitosti med posameznimi deli jugo federacije, nepomirljive spore med republiškimi komunističnimi oblastniki, si lahko tudi tisti, ki tega niso doživeli v živo, predstavljajo brezizhodnost situacije. Da bi bila zadeva še toliko slabša, je skorajda diktatorske vajeti v največji republiki Srbiji, in to na temelju cenenega nacionalnega populizma, prevzel kriminalni tip Slobodan Milošević, ki je hotel Kosovu odvzeti avtonomni status znotraj Srbije in Jugoslavijo ukrojiti kot centralizirano državo, na čelu katere bi bil seveda on sam! Vse to se za socialistično Jugoslavijo ni moglo dobro končati - in se tudi ni!

V tej situaciji je Milošević začel uporabljati mitinge kot sredstvo, s katerim je hotel vreči obstoječa politična vodstva v nesrbskih republikah in obeh avtonomnih pokrajinah ter jih nadomestiti s sebi poslušnimi ljudmi. Pri tem je Slobo zvito uporabil predvsem srbske in črnogorske nacionaliste s Kosova.

Ti so v ožji Srbiji mitingirali za Miloševića, a odhajali so tudi v Vojvodino, Črno goro (v obeh republikah jim je uspelo vreči vodstvo) in druga mesta po Jugoslaviji ter tam napadali Miloševiću nenaklonjena vodstva in dodatno destabilizirali že tako napete razmere v državi. Pri tem so mitingaši in njim naklonjeni srbski mediji govorili in pisali o antibirokratski revoluciji, da se je "dogodio narod" (zgodilo se je ljudstvo), da je vstalo ljudstvo proti foteljašem ipd. Edina izjema sta bila seveda foteljaš Milošević in njegova ekipa. Ker so na mitingu 5. oktobra 1988 v Novem Sadu razgrajači s tetrapak jogurti zasuli poslopje pokrajinskega komiteja partije, ki so jih sicer protestniki dobili zato, da se odžejajo, se je tega dogajanja oprijelo tudi ime jogurtna revolucija.

To destruktivno (s strani Miloševića) sproženo mitingaštvo se je začelo, ko je bil v kraju Kosovo Polje ustanovljen Organizacijski odbor za odhod Srbov in Črnogorcev s Kosova na zborovanja in protestne shode, in ta odbor je v soboto, 9. julija 1988, v Novem Sadu izvedel prvi miting. S Kosova je tistega dne pod vodstvom Miroslava Šolevića (njega je usmerjal srbski notranji minister Radmilo Bogdanović, Radmila pa Slobodan Milošević) krenilo 800 protestnikov, v Beogradu in končni destinaciji Novem Sadu pa so se jim pridružili dodatni mitingaši, med njimi tudi ultranacionalist in zloglasni četniški vojvoda Vojislav Šešelj.

Protestniki so med drugim zahtevali, da odstopi aktualno vodstvo Avtonomne pokrajine Vojvodine. Temu so sledili še mnogi drugi mitingi, največ jih je bilo v Srbiji. Toda ti v Srbiji niso bili naperjeni proti Miloševiću, ampak se je na njih zahtevalo orožje in grozilo Albancem s smrtjo (Dajte nam oružje, Hočemo oružje, Živjela Srbija - smrt Albancima ipd.).

V zvezi s tem je zanimivo dodati, da je bil omenjeni kosovski odbor voden direktno iz Beograda. Bosanec Raif Dizdarević, takratni predsednik predsedstva SFRJ, je namreč ob neki mitingaški priliki dobil od zvezne Udbe (vodil jo je Hrvat Zdravko Mustać) posnetek telefonskega pogovora člana centralnega komiteja srbskih komunistov Draška Miličevića, ko ta glavnemu kolovodji mitingašev Miroslavu Šoleviću (TV-mehanik s Kosovega Polja) tajno prenaša sporočila Slobodana Miloševića, kaj vse morajo protestniki postoriti! Sicer pa se je kasneje, npr. leta 1993, Šolević sam odkritosrčno pohvalil v časopisu Borba, da so bili Miloševićeva udarna pest.

Sedaj zapuščam jugoslovansko mitingaško sceno, da bi predstavil poiskus izvoza srbsko-črnogorsko-kosovskega mitingaštva v Slovenijo. Večinoma je sicer Slovencem in Slovenkam ter vsem ostalim takratnim prebivalcem Slovenije ostal v spominu napovedani, a neuresničeni Miting resnice, toda poprej sta bila že dva neuspela mitingaška poiskusa, eden poleti 1988, drugi pa marca 1989. Tretji, najnevarnejši, omenjeni Miting Resnice, je bil s strani Božurja 3. novembra napovedan za 1. december 1989. Ob tem pripominjam, da je Združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo in Metohijo - Božur (Udruženje za povratak Srba i Crnogorca na Kosovo i Metohijo) zamenjalo prejšnji Organizacijski odbor za odhod Srbov in Črnogorcev s Kosova na zborovanja in protestne shode. Vodja Božurja je postal Sretan Martinović, no, 29. oktobra 1989 ga je zamenjal bivši boksar Bogdan Kecman, predbožurni kolovodja mitingašev Miroslav Šolević pa ni bil pripuščen niti v vodstvo novega odbora, čeprav je javno še vedno nastopal kot nekakšen glasnik mitingašev.

Kakorkoli že, zaradi te hude prvodecembrske mitingaške grožnje aktualni slovenski komunistični oblasti, bali so se namreč, da bi jih ta miting odnesel, je naše notranje ministrstvo oz. njegov šef Tomaž Ertl 15. novembra 1989 uvedel posebno akcijo (včasih se v dokumentih pojavlja tudi označba OA - operativna akcija) z namenom zbiranja vseh relevantnih podatkov o pripravah na miting. Zanjo je bilo izbrano ime Sever 89 (skrajšano Sever). Pri imenovanju se je imelo v mislih, tako pravi Jože Kolenc, gonilna operativna in možganska sila akcije Sever ter tudi tvorec tega imena akcije, da so mitingarji prihajali iz juga v Slovenijo, ki je na severu. Torej gre za dva nasprotna pola, in če bodo prišli s toplega juga na mrzli sever, bodo tu zmrznili. In res so zmrznili, toda še preden so, kot bo to razvidno iz nadaljevanja, sploh krenili iz toplih krajev!

In še: akcija Sever 89 je bila depešno preklicana 8. decembra 1989 in tudi zadnji najdeni operativni dokument, ki še nosi v glavi oznako OA Sever, je datiran s tem datumom. Ta preklic je logičen, saj je petkov 1. december, ko naj bi prihrumelo na deset tisoče mitingarjev v Ljubljano, prišel in tudi več ali manj mirno prešel! Na Trgu revolucije se je zbralo nekaj demonstrantov, a jih je bilo veliko manj kot miličnikov, novinarjev in firbcev!

In zakaj je Miting resnice v Sloveniji tako klavrno propadel?

Prvič, slovensko komunistično vodstvo se je ustrašilo navala "južne" mitingaške drhali in je, kot že povedano, zadolžilo notranje ministrstvo, naj pozorno in z vsemi resursi (tudi s tajno politično policijo alias Udbo) spremlja priprave na miting ter naj locira in zalezuje mitingaške podpornike v Sloveniji (že omenjena akcija Sever).

Drugič, Slovenci in Slovenke pa tudi mnogi neslovenski prebivalci (tudi precej Srbov in Črnogorcev) so odločno nasprotovali Mitingu resnice v Ljubljani. Albanci so celo grozili, da bodo fizično obračunavali z mitingaši.

Tretjič, 18. novembra 1989 je Delo v Sobotni prilogi objavilo pogovor novinarja Branimirja Nešovića z Milankom Buljugićem, tajnikom Božurja, ki je z Bogdanom Kecmanom, Zoranom Grujićem in Radetom Tomićem sestavljal Božurjevo "bando četverice". Milanko, vojvodinski Srb in politolog, že 15 let živeč v Prištini, je nameravanemu mitingu naredil medvedjo uslugo in mnogo pripomogel k že tako ali tako znervirani slovenski javnosti, alternativi in tudi obstoječi oblasti, da je začela še bolj odločno zavračati Miting resnice. Namreč, brez dlake na jeziku je Milanko bleknil: "Mi smo pripravljeni na spopad. Naj bo tudi deset mrtvih ..." Podobno je o tem razpravljalo tudi predsedstvo Božurja 19. novembra, kjer so ugotavljali, da so pripravljeni tudi "na spopad, krivdo za morebitne žrtve pa si lahko pripiše slovensko politično vodstvo".

Četrtič, nastajajoča in vse močnejša slovenska opozicija se je odločno postavila proti temu decembrskemu mitingu in obenem vneto pozivala slovensko oblast k odločnemu ukrepanju.

Petič, ob napovedi mitinga je bilo članstvo neodvisnega železničarskega sindikata ogorčeno in je zahtevalo od vodstva sindikata, naj ukrepa. Zato je 25. novembra 1989 predsednik Slavko Kmetič sklical sestanek predsedstva tega sindikata. Na njem so soglasno sprejeli sklep, da decembrskih mitingašev ne bodo vozili čez republiško mejo med Slovenijo in Hrvaško.

Šestič, mitingaši niso mogli najti niti enega Slovenca iz Slovenije, ki bi govoril na mitingu, zato so v stiski nameravali uporabiti Slovenca Ivana Jeriča, ki je že pol stoletja živel na Kosovu. Ta je že pozabil slovenščino in bilo bi prav zanimivo gledati, kakšen porazen vtis bi na Slovence in Slovenke napravil rojak, ki bi sredi bele Ljubljane, če miting ne bi bil odpovedan, govoril v srbščini!!?

Sedmič, kar se tiče jugo vojske - dogovorjeno je bilo med vodstvom vojske in vodstvom slovenskih oblasti, da bo en dober del starešin in vojakov v času napovedanega mitinga na dopustih, ostali pa bodo v kasarnah. Dalje, če bo kakšen nered okoli kasarn, bo intervenirala slovenska milica in ne vojska - vojska se skratka ne bo vmešavala. Ob tem je treba vedeti, da vrh jugo armade ni podpiral Miloševićevega mitingaštva, ker se je dobro zavedal, da to vodi v razpad večnacionalne države in njene večnacionalne armade.

Osmič, "božurci" so 29. novembra 1989, proti koncu dneva, preklicali miting!

Razlog za to je bil seveda v spoznanju Božurja o odločnem NE mitingašem s strani slovenskih oblasti, slovenske alternative in slovenske javnosti, kajti v tem duhu popolnega ljudskega in oblastnega zavračanja mitinga, potrjenega dva dneva prej, torej 27. novembra, v slovenskem predsedstvu, izvršnem svetu in skupščini, je slovenski notranji minister Tomaž Ertl (na »praznično« dopoldne 29. novembra - rojstvo SFRJ) izdal tri za mitingaše »ubijalske« odredbe: prepoved prometa na celotnem območju Slovenije za vse, ki hočejo na miting, odredbo o prepovedi sestajanja na celotnem območju Slovenije za več kot trideset oseb in prepoved o omejitvi gibanja na območju Slovenije za vse, ki želijo na miting. Vse tri odredbe naj bi začele veljati 30. novembra in trajale do preklica.

Po tem napetem novembru 1989 je tako končno prišel dan Mitinga resnice. In namesto tisočev, desetisočev, celo stotisočev, ki jih je obljubljala mitingaška organizacija Božur - Božidar Kecman, vodja Božurja, se je pred odpovedjo javno širokoustil o treh milijonih udeležencev (!!?) in o avionih, ki bodo nosili mitingaše iz Kanade in Amerike - se je na je na ploščadi Trga revolucije v petek, 1. decembra, okoli 12. ure zbralo kakih 30 do 40 Srbov in Črnogorcev (večinoma "domačih", torej živečih v Sloveniji), ki so protestirali proti prepovedi mitinga.

Kaj pa tako opevana severna osamosvojitvena potenca, ki jo Združenje Sever in njegov predsednik Tomaž Čas tako vztrajno vsiljujeta slovenski javnosti? Kje jo lahko najdemo? Nikjer! V nobenem dokumentu akcije Sever, in videl sem jih veliko, ni omenjena niti najmanjša podpora osamosvojitvi.

Dobro, po tej poti torej ne pridemo nikamor! Ali je mogoče kaj takšnega najti v takratnih političnih dokumentih komunističnih slovenskih oblasti? Kje pa, ravno nasprotno! Uspešno severno preprečitev Mitinga resnice so naši vodilni komunisti smatrali kot svojo pomembno zmago v težki borbi za ohranitev avnojske, torej Titove Jugoslavije.

Podal bom samo enega izmed številnih primerov takšnega razmišljanja takratnega slovenskega političnega vodstva, in sicer citiram iz jutranje seanse predsedstva SRS, v četrtek, 30. novembra, torej dan po tem, ko je Božur odpovedal miting, in dan pred tem, ko bi se naj (pa se ni!) "dogodio narod" v Ljubljani.

Edina točka seje je bila Ocena politično-varnostnih razmer v SR Sloveniji po odpovedi mitinga v Ljubljani 1. decembra 1989. Sejo je vodil in začel predsednik predsedstva Janez Stanovnik, nadaljeval jo je Milan Kučan, potem pa je besedo dobil notranji minister, tovariš Tomaž Ertl, poslušajmo: "Če smem povedati še svoj pogled na to, kar se trenutno dogaja: k nam prihajajo telegrami, podpisani, zlasti s Hrvaške … ljudje tudi telefonirajo na stalno službo, prav tako iz Hrvaške in Bosne, z izrazi podpore, češ, borite se za Jugoslavijo, držite se! Iz Splita je včeraj nekdo poslal telegram z naslednjo vsebino: 'Ja sam uz vas, uz vašu odbranu avnojske Jugoslavije' ... Mislim, da v tem trenutku resnično delamo za Jugoslavijo. Vsi naši apeli bi morali veljati Jugoslaviji … Ko smo pričeli pripravljati načrt naših aktivnosti za preprečitev mitinga, sem našim fantom rekel, da če pravilno ocenjujem, delamo zgodovinski načrt. Naj bodo izredno resni in odgovorni. Morda me je malo zaneslo, vendar res mislim, da je to zgodovinski trenutek, ne v Sloveniji, ampak v Jugoslaviji. Če ga bomo znali izkoristiti, bomo Jugoslaviji in Sloveniji naredili zelo veliko uslugo."

Nato je zopet poprijel za besedo Stanovnik, znameniti velikan slovenske protiosamosvojitve (več, veliko več o njem je mogoče prebrati v moji knjigi Pravi obraz Janeza Stanovnika) in dejal: "Mislim, da je tov. Ertl zelo upravičeno opozoril, da o stanju ne smemo razpravljati v ozkem slovenskem okviru ali celo da se pustimo zapeljati na ozki tir samo lastnega razmišljanja in da pod udarcem (misli na srbski ekonomski embargo proti Sloveniji, op. a.), kakršnega smo doživeli, zapustimo svojo osnovno, avnojsko-jugoslovansko orientacijo. Za to opozorilo sem tov. Ertlu hvaležen … Resnica je, da se avnojska Jugoslavija bori proti tistim, ki hočejo spodkopati njene temelje in pripeljati Jugoslavijo nazaj do tiste Jugoslavije med dvema vojnama, ki pa je propadla. Tov. Ertl je dobro utemeljil, da gre za očitno usodno bitko in da je druga stran šla v tak znervirani ekstrem zato, ker je ugotovila, da izgublja teren v Jugoslaviji in celo v sami Srbiji. Mi pa bomo ta trend, ki je v Jugoslaviji očiten, utrdili, če bomo to linijo, ki jo je predlagal Ertl, dosledno zasledovali in se ne pustili speljati na tenak led."

Zanimiva je bila tudi razprava šefa naše SZDL Jožeta Smoleta na tej četrtkovi predsedniški seansi, citiram: "Strinjam se s tov. Ertlom, da moramo paziti, da ne ostanemo sami, da ne bo videti, kot da branimo samo sebe, ampak branimo Jugoslavijo. Čeprav ocenjujem, da bomo ob tem dogajanju tudi v Sloveniji imeli več zahtev občanov, da se odcepimo od takšne Jugoslavije. S tem moramo računati. Zaenkrat je naša politična opozicija, alternativna scena nekoliko zmedena, ne ve, kako naj se postavi. Gotovo pa bo hotela to izkoristiti tudi proti nam, češ, da smo ob vsem, kar se dogaja, še vedno za Jugoslavijo. Govorim o njihovi liniji, da se Slovenija pač prej ali slej mora odcepiti. Čeprav imamo trenutno veliko podporo občanov za našo politiko, kakršno pač vodimo, se lahko že jutri začne položaj spreminjati …"

Hm, moj komentar, in se tudi je!

Že iz tega, kar sem doslej povedal, se vidi, da sicer hvalevredna akcija Sever ni imela nobenega osamosvojitvenega naboja. Poleg tega so Ertl, Udba (tajna policija) in milica (javna policija), ki so bili tako uspešni v preprečevanju Mitinga resnice, v obdobju življenja akcije Sever in še po njej, vse do zmage Demosa (aprila 1990) in še malo čez, družno in nedemokratično delovali proti notranji in zunanji opoziciji, kar z dokumenti dokazujem v omenjeni knjigi Udba in akcija Sever. Samo kot močan primer naj povem, da je naša Udba šele 4. maja 1990 zaprla tajno obdelavo neljubega emigranta Ljuba Sirca (kodno zalezovanega kot Utopist), torej le dobrih deset dni pred nastopom nove Demosove vlade, in šele s tem so bili udbaši in miličniki odvezani tega, da ga obravnavajo kot enega izmed najpomembnejših političnih sovražnikov socialističnega režima.

Dodatno k temu naj še povem, da je 19. aprila 1990, torej 11 dni po zmagi Demosa, Tomaž Ertl zaukazal komisijsko uničenje seznamov, pregledov, operativnih evidenc, poročil in preverk milice v zvezi s področjem varstva ustavne ureditve ali, po domače povedano, izmenjavo informacij med Udbo in milico!!! In to uničenje naj bi se izvršilo do 4. maja 1990, se pravi še preden bi oblast v Sloveniji prevzela nova in nekomunistična Demosova vlada!
Dalje, še 13. maja 1990 so organi za notranje zadeve, torej tudi takratna milica (tako opevana s strani Tomaža Časa), slavnostno praznovali dan varnosti, torej datum iz leta 1944, ko je bodoči jugo despot Tito ustanovil OZNO, in mislim, da je bilo s tem tudi veliko povedanega na simbolni ravni, da je bil torej le nekaj dni pred nastopom nove, demokratično izvoljene Demosove vlade, slavljen 46. rojstni dan Titovega oziroma jugoslovanskega gestapa.

Za krono vsega so bili 17. maja 1990, ko je prvič prišel v službo Demosov notranji minister, v pisarni bivšega ministra vsi predali prazni. Tomaž Ertl je izginil po francosko in ni opravil nobene primopredaje z Igorjem Bavčarjem, čeprav je bilo v teku plenjenje orožja teritorialne obrambe po policijskih postajah s strani jugo vojske!!? No, Bavčar je, ko je za to izvedel, takoj ustavil to armadno plenjenje!!! Hm, ali je to bilo tako opevano Ertlovo osamosvojitveno delovanje (!!?), za kar je celo, kako absurdno, kot bom pokazal v nadaljevanju, dobil visoko državno priznanje.

Visoko državno odlikovanje bivšemu šefu slovenske tajne politične policije (ponarodelo Udbe) in notranjemu ministru Tomažu Ertlu si je 30. novembra 2009 nerazumljivo privoščil takratni predsednik slovenske republike Danilo Türk. Ertl je bil tako danilovsko odlikovan "za izjemno delo in zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti Republike Slovenije med akcijo Sever". Zakaj je bilo tu sramežljivo izpuščeno pri Republiki Sloveniji, da je šlo takrat za socialistično republiko, mi ni znano, toda bolj bode v oči v nadaljevanju obrazložitve izmišljotina o Ertlu, ki ne zdrži nobene resne analize, da je, citiram, "tudi po uspešno končani akciji Sever sodeloval pri nadaljnjem osamosvajanju v Republiki Sloveniji vse do prvih parlamentarnih volitev v letu 1990, ko se je po imenovanju nove Vlade Republike Slovenije konec leta upokojil". Uf, kakšno "nadaljnje osamosvajanje", saj je bil Ertl do konca svoje funkcije vnet zagovornik Jugoslavije!

Iz vsega povedanega lahko na koncu tega prispevka upravičeno in argumentirano sklenem, da je slovenska milica, kasneje preimenovana v policijo, postala prava ter mogočna demokratična in osamosvojitvena sila ne prek akcije Sever (november 1989), ampak šele s propadom starega, socialističnega režima in v tem okviru tudi ter predvsem z odhodom notranjega sekretarja alias ministra Tomaža Ertla in prihodom Demosovega notranjega ministra Igorja Bavčarja, kar je nato milica v polnosti in veličastno dokazala tudi v sledeči osamosvojitveni vojni!

* (Igor Omerza je nekdanji politik, publicist in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini.)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.