"Razlika je le v tem, da je Marta Kos dokumentirana v "telefonskem" imeniku Udbe s konfidentsko številko, v tem imeniku (CAE) v slovenskem državnem arhivu pa manjka tista stran, kjer bi po abecednem redu moral biti naveden Milan Kučan."

Piše: Igor Omerza*

Ob analiziranju "konstruktivnega" sestanka predsednika Srbije Aleksandra Vučića in "evropske ministrice" Marte Kos se mi pojavljata dve vprašanji, prvič, koliko je ta "konstruktivnost" posledica dejstva, da je trenutno v Srbiji resnično A. Vučič tisti, s katerim se je treba pogovarjati, in drugič, ali ni ta konstruktivnost pogojena z Vučićevim poznavanjem udbovske preteklosti Marte Kos!?? Poglejmo podrobneje odgovor na drugo vprašanje!

Dejstvo je, da je Marta Kos v glomaznem in dostopnem arhivskem dokumentu CAE (Centralna aktivna evidenca iz leta 1987) opredeljena kot registrirani in stalni vir na zvezi Službe državne varnosti (ponarodelo Udbe), torej konfidentka, zaupnica tajne policije slovenskega komunističnega vrha, da je imela kodno ime (registrirani viri so ga namreč imeli) in da je morala v tej funkciji poročati svoji udbovski zvezi. Splošna šifra za takšne udbovske konfidente in konfidentke je 14000, no, pri vsakem posamičnem primeru iz te klasifikacije sledi še osebna številka, v primeru Marte je ta 05448. Kosova vztrajno zanika svoje konfidentstvo, a ker je to dokumentirano (ni to neko mnenje ali domneva ali možnost), bi morala pravzaprav dokazati, da bi ji verjeli, da je CAE falsifikat ali da jo je nekdo namerno (zlonamerno) vtaknil pod to šifro.

Ali je mogoče, da bi bil CAE falsifikat? Hm, nemogoče, kajti CAE je bila računalniško vodena posebna zbirna evidenca republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije (RSNZ SRS), v kateri so se hranili podatki javne in državne varnosti o več kot milijon državljanih socialistične Slovenije in SFRJ ter podatki o tujcih, ki so jih obravnavali uradni organi SRS (torej tudi Udba). Prenos teh podatkov s kartončkov na računalnik so v upravi za informatiko RSNZ opravili konec 70. let prejšnjega stoletja, sektor za osnovne evidence v tej upravi pa je takrat vodil Leopold Vidmar iz Medvod. Prenos je potekal tako, da so se kartončki dvigovali po abecednem redu in vnašali na magnetni medij, potem pa so se naredili izpiski. Sledili so kontrola in primerjava s kartoni ter vnašanje popravkov. Občasno je pri projektu prenosa delalo do 50 ljudi, verjetno večinoma žensk, ki so na ta način prenesle približno milijon oseb.

Vnos v Centralno aktivno evidenco udbovskih podatkov (ti predstavljajo manjšino v tej evidenci, večina so podatki javne varnosti) je potekal v petem oddelku Udbe (dokumentacija). Vnos oseb v CAE so dokumentaristke V. oddelka vnašale glede na prejeto dokumentacijo z drugih oddelkov, vendar v skladu z navodili zveznega sekretarja za notranje zadeve. Vnose so lahko kadarkoli kontrolirali udbovski šefi. Občasno pa so dobile dokumentaristke še posebna navodila republiškega sekretarja, tak primer je zabeležen, ko je bil slovenski notranji minister deloholični Janez Zemljarič!

Šifrant podatkov državne varnosti je bil ena najbolj varovanih skrivnosti in še dandanes so nam mnoge šifre v CAE nerazumljive, podobno, kot so bili znanstvenikom dolgo nerazumljivi egipčanski hieroglifi. Ko se bodo odprli udbaški arhivi v Beogradu, bo tudi ta skrivnost v celoti razkrita, saj so se šifre ustvarile v Beogradu za celotno socialistično državo! Morda pa se bo pojavil kakšen slovenski udbovec, ki ga bo še prej razkril šifrant, a to je malo verjetno, saj je večina tistih redkih, ki so to vedeli, že preminulih, no, kot jaz vem, so živi še trije nekdanji šefi Udbe Ivan Eržen, Štefan Tepeš, Silvo Gorenc (ta je bil tudi zvezni šef Udbe), ki so seveda poznali ta šifrant! Kaj o tem bi znala povedati tudi že omenjeni Leopold Vidmar in Srečko Brišer, šef udbovskega arhiva. Hm, mislim, da nihče od teh ne bo niti pisnil!

Slovenska kopija CAE se je pošiljala tudi na sedež zvezne Udbe v Beograd. Takšne evidence so seveda vodile tudi druge republike in to se je vsako leto osveževalo, dopolnjevalo in shranjevalo. Vsakdo se lahko v slovenskem arhivu prepriča, da so osebni podatki o več kot milijon osebah (datum rojstva, kraj rojstva, prebivališče, ime očeta, matere, poklic itd.) pravilni. Ponarediti kaj takšnega je seveda nemogoče! Da pa bi dokumentaristke svojevoljno vnesle recimo Marto Kos v to evidenco in ji neupravičeno podelile udbovsko šifro, je pa tudi neverjetno, saj so one vnašale (in bile pri tem nadzorovane) izključno iz prejete dokumentacije predvsem notranjega in zunanjega oddelka uprave SDV (USDV) in iz (domnevam) osebnih dosjejev.

In kako se je ustvarjala večina udbovske dokumentacije, ki je služila kot podlaga za vnos oseb v CAE? Preprosto tako, da je (govorim za zadnje obdobje propadlega socialističnega režima) 13 centrov SDV (CSDV) dnevno pošiljalo v ljubljansko Slavijo, predvsem na prvi (notranji) in drugi (zunanji) oddelek Udbe operativne ali terenske informacije. Potem je šlo to v oddelek za dokumentacijo k marljivim dokumentaristkam, ki so vnašale (po zveznem navodilu) zahtevane podatke v CAE.

Obenem se je prispela dokumentacija iz 13 centov Udbe v njeni upravi in tudi v posebni upravi za analitiko sistematizirala, urejala, primerjala in tajni analitiki so iz te množice papirjev - na katerih so bili podpisi udbovskih sestavljalcev terenskih informacij, podpisi šefov centrov in poleg vsebine še navedeni viri ali metode zbiranja informacij (sodelavci in registrirani viri s kodnimi imeni, zalezovanje, prisluškovanje, informativni razgovor z občani itd.) - sestavljali dnevna, mesečna, trimesečna in letna poročila za komunistično vodstvo Slovenije! Več, veliko več o tem si lahko preberete v moji knjigi Milan Kučan in Udba.

Dalje. Ker je Marta Kos zavedena kot konfidentka Udbe v letu 1987, je jasno, da so jo vrbovali (pridobili) udbaši že v času njenega študija novinarstva na ljubljanski FSPN/FDV, ki je bilo nasploh pravo leglo (profesorji in študentje) konfidentov Udbe! Po poročanju Požareporta naj bi Marta Kos kot konfidentka Udbe delala tudi med svojim bivanjem v zahodni Nemčiji, v mestu Köln, na radijski postaji Deutsche Welle, kamor se je po lastnih navedbah preselila dva meseca po padcu Berlinskega zidu (novembra 1989). Na zvezi naj bi jo imel uslužbenec (inšpektor) SDV Stojan Celin, ki naj bi ga tudi na Koroškem poznali kot znanega udbovca. Kosova naj bi mu informacije iz Nemčije pošiljala po pošti, prek svoje znanke oziroma prijateljice, soplavalke, pisma za Celina, ki jih soplavalka ni smela odpreti, pa naj bi bila označena z dvema črticama, na kuverti, levo zgoraj. Zaradi številnih pisem Celinu, ki naj bi mu jih prijateljica Marte Kos, po dogovoru z Marto, osebno dostavljala, naj bi se začelo govoriti, da sta Kosova in Celin ljubimca. Dokler, tako naši viri, ni enega od teh označenih pisem iz radovednosti odprl soplavalkin mož in uvidel, za kaj v resnici gre. In potem naj bi ženi tudi prepovedal nadaljnje dostavljanje teh pisem Celinu.

Na Stojana Celina sem naletel pri pisanju knjige Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo, in sicer na seznamu mariborskih udbovcev iz februarja 1979. Toda zaradi ponesrečenega bombnega atentata v Velikovcu (september 1979), v katerega je bila močno vpletena tudi mariborska Udba, so jo razbili na dva dela in tako je poleg obstoječega CSDV Maribor konec leta 1979 nastal še CSDV Slovenj Gradec. In tja se je skupaj še z nekaterimi udbaši iz CSDV Maribor premaknil tudi Stojan Celin.

Torej sedaj vemo naslednje (glede na način delovanja Udbe). Konfidentka Udbe Marta Kos je poročila o delovanju radijske postaje Deutsche Welle pošiljala na pisemsko javko, to neodprto pošto pa je njena soplavalka dostavljala slovenjgraškemu udbovcu Stojanu Celinu. Ta jo je obdelal in iz nje spesnil terenske informacije, ki jih je podpisoval Slavko Verčkovnik, šef slovenjgraške Udbe. Ta pisarija se je nato iz Slovenj Gradca promptno zaupno pošiljala v Ljubljano na drugi, zunanji oddelek, ker je pač šlo za poročanje iz Zvezne republike Nemčije (po domače zahodne Nemčije). Tu jo je sprejemal in obdelal udbaš zunanjega oddelka, zadolžen za akcijo Struna, beri zalezovanje Alojza Lampreta, šefa slovenske sekcije na Deutsche Welle. V študiji Analiza operativne obdelave Struna iz decembra 1986 avtorica udbovka Danica Rosc - Biščak opisuje in analizira to lampretovsko zalezovanje. Iz študije je razvidno, da je naša Udba imela zahodno-nemško radijsko postajo močno pod politično-zalezovalno lupo.

Ob tem moram povedati, da je bilo po "Pravilih SDV" vsako zunanje delovanje republiških in obeh pokrajinskih tajnih policij treba prej sporočiti na zvezno Udbo v Beograd in da je nato moral načelnik zvezne Udbe ali zvezni notranji minister odobriti takšno zunanje načrtovanje. To je bilo seveda potrebno zato, ker so v zvezni tajni policiji vsako akcijo ali poročanje iz tujine ocenjevali z vidika varnosti takšnega delovanja, da ne bi prišlo do kompromitiranja države v mednarodnem okolju. Zato sem prepričan, da obstaja v Beogradu tudi slovenska udbovska prošnja in privoljenje federalne tajne policije za poročanje Marte Kos iz zahodne Nemčije.

Pri nas se je uničila večina udbovskega gradiva, v Beogradu pa ne verjamem, da bi, če so že uničevali, uničili "slovensko" dokumentacijo! Za to ni bilo nobene potrebe, saj slovenski papirji niso mogli kompromitirati Srbov, ampak jim sedaj lahko služijo kot orožje. In tu je Cerarjeva vlada naredila kardinalno napako, namreč, ko je zapirala kulturno poglavje srbskega približevanja Evropski uniji, ga je zaprla, ne da bi poprej zahtevala iz Beograda (sken) vse udbovske dokumentacije, ki je bila iz Slovenije poslana v Beograd, oz. kar vso dokumentacijo skupne alias zvezne Udbe. Poleg tega pa še celoten arhiv KOS-ove ljubljanske armade, ki je pokrival socialistično Slovenijo in ki ga je vojska ob umiku iz Slovenije odpeljala v Beograd.

Ko smo že pri uničevanju arhiva in Marti Kos, naj povem, da kljub že kmalu 20-letnemu sistematičnemu pregledovanju udbovskih arhivov nisem našel nobenega dokumenta, kjer naj bi kot registriran vir nastopala Marta Kos. Morda sem ga videl, toda ker so viri v teh papirjih navedeni pod kodnimi imeni, njenega kodnega imena pa ne poznam, mi to kaj dosti ne bi pomagalo. Še bolj verjetno pa je, da je njena poročevalska dokumentacija uničena, seveda ne zato, ker bi nekdo to storil namenoma, da bi lahko čez desetletja postala evropska komisarka, ampak zato, ker je bila odločitev vrha odhajajočega režima, da se uniči večina udbovske dokumentacije. In še to - najhujše je bilo uničenje udbovskega gradiva, ustvarjenega v zadnjih letih delovanja propadlega socialističnega režima!

Bil sem že večkrat v Beogradu, no, večinoma so bili udbovski papirji predani njihovi varnostno-obveščevalni agenciji in ne jugoslovanskemu arhivu. Tja, v arhiv obveščevalcev, pa ni mogoče prodreti. Še manj je mogoče priti v arhiv KOS, da bi lahko potrdil besede načelnika KOS Aleksandra Vasiljevića, da je bil Milan Kučan sodelavec KOS s kodnim imenom Plavi, kar je Kučan po več kot 20 letih od prve objave v Mladini demantiral.

Mimogrede, na mojo srečo pa, ker sem pisal o Jovanki in Udbi, brez beograjskih udbovskih podatkov pa o tem ni možno napisati spodobne knjige, sem do njih vendarle prišel prek v Beogradu odprtega arhiva predsedstva SFRJ. Namreč, ta organ je bil zadolžen za Jovanko in Udba mu je pošiljala številna poročila o njej. Tako mi je po neki zanki vendarle uspelo napisati solidno dokumentirano knjigo o njej in Udbi, kakovost tega prikaza pa morajo seveda ocenjevati bralci!

Skratka, odgovor na skrivnost tako Marte Kos kot Milana Kučana je v Beogradu (in še marsikoga drugega) in iz tega vidika so pogajalske ali osebne pozicije Aleksandra Vučića et consortes do imenovane in imenovanega lahko zelo močne. Razlika je le v tem, da je Marta Kos dokumentirana v "telefonskem" imeniku Udbe s konfidentsko številko, v tem imeniku (CAE) v slovenskem državnem arhivu pa manjka tista stran, kjer bi po abecednem redu moral biti naveden Milan Kučan. No, takšna je Centralna aktivna evidenca že prišla v slovenski arhiv! Tudi Roman Leljak, ki je prinesel CAE v arhiv, mi je povedal, da jo je takšno (brez Kučana) dobil od Dušana Lajovica. Če bi ta stran obstajala in na njej Milan Kučan s šifro 20000 (šifra za sodelavca KOS), potem bi bile besede vrhovnega kosovca Aleksandra Vasiljevića o njihovem sodelavcu Plavem alias Kučanu potrjene! No, mimogrede, poslanec Svobode Miroslav Gregorič pa ima šifro sodelavca KOS (tajne vojaške politične policije), torej že omenjeno šifro 20000, a podobno kot Marta Kos to sodelovanje odločno zanika!

Jaz sem imel kar nekaj težav in tri pravosodne postopke zaradi razkritja nekaterih sodelavcev oziroma žaljenja časti vojaškega sodnika, a sem vse uspešno prestal, saj sem razpolagal z obilno arhivsko dokumentacijo. S tožbo mi je grozil tudi zgodovinar Jože Pirjevec, ker sem objavil podatke iz arhiva, kjer se Pirjevec omenja kot zaupnik DIGOS, političnega oddelka tržaške kvesture. Moram reči, da napadanje prinašalca sporočil ni umestno, če je Pirjevec hotel v tožbo, bi moral tožiti sestavljalca in podpisnika teh dokumentov oz. njihove šefe!

V splošnem poročilu Udbe za leto 1987, torej v letu, ko Marto najdemo v Centralni aktivni evidenci, je zapisano, da je v tem obdobju naša tajna policija imela 2376 registriranih virov doma in v tujini. Vsi ti tisoči so tudi v CAE. Seveda bi bilo za njihov identifikacijo treba pregledati vseh milijon in več imen ter izpisati vse, ki imajo šifro 14000. To je storil Roman Leljak s pomočnicami (knjiga Špiclji Udbe, dva dela), a le za sodelavce in ne za vire. To pa verjetno zato, ker so sodelavci v udbovski hierarhiji pomembnejši, saj viri le poročajo, sodelavci pa tudi plasirajo dezinformacije, sodelujejo v akcijah in podobno, čeprav je meja med njimi zelo nejasna. Jaz jih s skupnim imenom imenujem konfidenti, zaupniki tajne policije.

Od znanih registriranih virov bi poleg Marte Kos, njeno kodno ime mi ni znano, omenil še Ganeta, pravo ime Anton Grizold, Semjona, pravo ime Anton Bebler, Užičana, pravo ime Marjan Sedmak, Ahila, pravo ime Drago Flis (tudi on je delal na Deutsche Welle) in Uroša Lipuščka, vendar zanj ne vem kodnega imena.

Naj zaključim, da je po mojem mnenju imenovanje Marte Kos, konfidentke Udbe, za evropsko komisarko nespametno in nekonstruktivno dejanje trenutne vlade. Žal pa je to na njeni osnovni udbovski in protiosamosvojitveni liniji, saj je dodelila vojaške posmrtne časti tudi Janezu Zemljariču, megaudbovcu in velikanu slovenske protiosamosvojitve ter ukinila Muzej slovenske osamovojitve!?? Uf, neverjetno, a resnično!

* (Igor Omerza je nekdanji politik, publicist in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.