"Kaj je najin skupni imenovalec?
Odgovor je Udba alias tajna politična policija jugoslovanskega komunističnega vrha oz. njen slovenski del!"

Piše: Igor Omerza*

Hm, od kod pa zdaj tak naslov (!?), saj Marte Kos osebno ne poznam, nikoli je tudi nisem srečal ali videl v živo. Če odmislim njeno nedavno neuspešno kandidaturo za predsednico države in uspešno zavihtenje na evropski komisarski stolček, mi je Kosova najbolj padla v oči 18. septembra 2008, državnozborske volitve so bile tri dni pozneje, ko je v ljubljanskem Dnevniku objavila in plačala celostranski oglas, kjer je zapisala, da se sramuje Janeza Janše in tudi Dimitrija Rupla ter zato nesramežljivo pozvala volivce in volivke, naj kaj naredijo, torej med vrsticami povedano, volijo naj proti Janezu Janši! Podpisala se je kot državljanka Marta Kos Marko, no, Marka dandanes pri njenem podpisovanju ne najdete več.

Dobro, torej je ne poznam. In kaj je potem najin skupni imenovalec? Odgovor je Udba alias tajna politična policija jugoslovanskega komunističnega vrha oz. njen slovenski del! Ampak ta povezava je samo posredna in zato, dragi bralci Požareporta, boste morali, če so vas pritegnili naslov in uvodne vrstice tega prispevka, sedaj prebrati sledečo JBTZ-vsebino. Je pa to sedanje vpletanje JBTZ v zgodbo o Marti Kos primerno tudi zato, ker je 27. aprila 2025 minilo natanko 37 let od dejanskega začetka znamenite afere in procesa JBTZ (Janša, Borštner, Zavrl, Tasič). Veselo na delo!

Spomladi, v sredo, 27. aprila 1988, pravkar je odbila polnoč - bilo je dokaj hladno in skoraj polna luna, ki je sem in tja pokukala izza oblakov -, se je po opustelih ulicah središča slovenske socialistične prestolnice četica ljubljanskih udbovcev, poimensko Peter Prebil, Miran Frumen, Drago Isajlovič, Samo Žorž in Brane Ferfolja, tiho in previdno približevala trinadstropni meščanski zgradbi na Cankarjevi 10. Ko so se prikradli do tja, je Ferfoljev Brane, po profesiji zadolžen za vlamljanje in neopazno premagovanje ključavnic, brez težav odprl masivne dveri, ki so ponoči zapirale širok podhod, po katerem se je prišlo na precej prostrano dvorišče, kjer je v levem, oddaljenejšem kotu stala pritlična hišica, last družbenega računalniškega podjetja Mikro Ada (s hišno številko Cankarjeva 10/b). Ta hišica meji še dandanes na znano ljubljansko (Žgajnarjevo) čistilnico oblačil. Nočni tiči so se Adini hiški neopazno približali in tudi vrata v njene prostore se niso mogla dolgo upirati izkušenim in spretnim rokam omenjenega državnega vlomilca. Nato se je rokovnjaška ekipa političnih policajev urno zmuznila v notranjost tega družbenega podjetja.

Glavna tarča tajne hišne preiskave je bila pisalna miza Janeza Janše, vodje organizacije in razvoja ter namestnika direktorja Mikro Ade, torej mene. Njegovo mizo in njene predale so udbovci zelo natančno prečesali, pa ne zaradi podjetniških skrivnosti, ampak zaradi že kar petletnega Janezovega bodenja z vrhom jugoslovanske vojaške kaste ter federalnim in slovenskim enopartijskim režimom. In to je prav v prvih mesecih tistega leta doseglo vrhunec z Janševo kandidaturo za predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije in njegovo smelo napovedjo, da se bo, kako bogokletno za nedemokratični jugo-slovenski režim, boril za oblast! Iskali so torej kakršnekoli papirje, ki bi ga lahko hudo politično in pravosodno obremenili ter spravili na hladno. Sumili so, da poseduje neko dokumentacijo, ki naj bi jo dobil 15. aprila 1988, ko sta s prijateljem in sodelavcem Igorjem Bavčarjem v stari Gorici obiskala političnega emigranta in domnevnega vojnega zločinca Vinka Levstika, ki ga je naša tajna policija že desetletja operativno obdelovala pod kodnim imenom Hotelir.

Toda še bolj je slovenske udbovske šefe (Tomaža Ertla, Ivana Eržena, Štefana Tepeša, Igorja Ahčana, Miho Breclja, Adama Brečka), ki so poslali petperesno operativno udbaško deteljico na teren, zanimalo, kakšen vojaški ukaz se skriva na Mikro Adi. Čuječi tajni policisti so namreč izvohali, v telefonskem prisluhu Franciju Zavrlu, odgovornemu uredniku oporečniškega tednika Mladine, njegovo namero, da Janši prinese nekaj zanimivega, nekaj, kar mu je prinesel nekdo (šlo je za zastavnika Ivana Borštnerja) v uniformi. Naknadno so s potrditvijo ovaduha v Janezovi neposredni bližini, da ta že ima neke ukaze, pravilno sklepali, da je Franci Zavrl že izvršil dano telefonsko obljubo. In kaj je bilo lepšega kot najti ta papir alias vojaški ukaz in s tem na en mah uničiti dve - slovenskemu nedemokratičnemu režimu in njegovi tajni policiji - podrepni muhi: Janeza Janšo, ki naskakuje njihovo nedotakljivo oblast in jim podira položaje proti vrhu JLA, ter Francija Zavrla, ki z Mladino iz tedna v teden kravžlja živce tako Udbi kot zvezni in slovenski totalitarni politično-vojaški eliti.

Ni dolgo trajalo in že so nočni vrani v predalniku Janševe pisalne mize našli dve fotokopiji vojaškega dokumenta, ki pa sta bili pohabljeni, saj je manjkala glava z oznakami o statusu oz. stopnji zaupnosti, izdajatelju in prejemniku dokumenta ter očitno tudi njegov zadnji del s podpisom in pečatom pooblaščenca. Udbovec Samo Žorž, specialist za tajno video- in fotodokumentiranje, je kronska papirja previdno prefotografiral (v udboreku fotodokumentiral). Našli so še nekatere druge papirje, ki pa niso bili tako pomembni, saj je prav aprilska tajna udbovska najdba omenjenih dveh nepopolnih "vojaških" strani spremenila zgodovino Slovenije.

Po tem poznoaprilskem vdoru so isti udbaši še večkrat ponovili to tajno vajo v Mikro Adi in zadnjič (petič) v noči pred javno preiskavo. Verjetno so se hoteli še zadnji trenutek pred netajno preiskavo prepričati, da je "vojaški" corpus delikti za Janševo aretacijo še vedno na svojem mestu, v predalu njegove delovne mize. Kakorkoli že, v torek, 31. maja 1988, malo po šesti uri zjutraj je nekdo močno in živčno zvonil na vratih mojega stanovanja na Miklošičevi ulici 28 v Ljubljani. Nekaj minut poprej je predirljivi zvok hišnega zvonca na ljubljanskem Gornjem trgu 44 iztrgal iz spanja Janeza Janšo. Uro in pol pozneje so vojaški organi na sedežu ljubljanske armade na Metelkovi, kjer je služboval zastavnik Ivan Borštner, sprožili preiskavo proti Ivanu zaradi suma odtujitve vojaškega dokumenta. Seveda ni šlo za naključna sovpadanja, ampak za prejšnji dan usklajeno akcijo dveh tajnih politično-varnostnih služb takratnega enopartijskega režima, uradno Službe državne varnosti (SDV) in Varnostne službe jugoslovanske ljudske armade (VS JLA). Za obe sta bili sicer v pogovorni rabi (še bolj pa dandanes) prvotni in ponarodeli skrajšani oznaki Udba in KOS, čeprav sta bili preimenovani, prva v začetku leta 1967 in druga že leta 1955.

Ko sem se še v polsnu opotekal po dolgi predsobi proti vhodnim vratom, si nisem znal razložiti, kdo bi tako zgodaj stal pred vrati. Še bolj sem bil presenečen, ko sem odklenil duri in zagledal nekdanjega sodelavca iz mladinske organizacije, Draga Isajloviča, s katerim že nekaj let nisem imel nobenih stikov. Čez ramo mu je visela rjava usnjena torbica in nekam sramežljivo mi je sporočil, da bo opravljena policijska preiskava prostorov v podjetju Mikro Ada in da moram biti kot direktor podjetja prisoten. Čeprav je prišel uradno in v zelo resni zadevi, me je tikal in naslavljal z imenom.

Zjutraj sem tako - utrujen in neprespan, pozno ponoči sva namreč z Janezom Janšo prišla z zahodnonemške poslovne poti - padel v kolesje "gestapa" in v trenutku so mi možgani začeli delovati s polno paro. Isajloviču sem dejal, naj počaka, da se oblečem, in takoj stekel v dnevno sobo, kjer je že bila budna tudi moja mama. Naročil sem ji, naj pokliče Janeza Janšo in mu sporoči, da je pri meni policija in da bodo preiskovali Mikro Ado. Toda telefon je bil mrtev. Očitno so ga izklopili. In tudi če ga ne bi, saj so takrat Janeza že peljali na Cankarjevo 10/b, kjer je bil sedež podjetja.

Hitro sem se oblekel in brez odvečnih besed sva z Dragom Isajlovičem odšla pred zgradbo (v njej je tudi Slovenska kinoteka), kjer je že čakal beli renault 18 s tremi uradnimi osebami v civilu. Verjetno so bili to člani spremljevalne in varovalne udbovske ekipe. Stlačili so me zadaj med dva udbovca, oba sta imela nabuhle notranje pištolne žepe, in v jutranji svetlobi smo se odpeljali na "kraj zločina". Ko smo prispeli, je pred vhodom v Mikro Ado že stala gruča ljudi, ki je obkrožala Janeza Janšo. Takrat sem se šele zavedel, kako obširna in skrbno pripravljena je bila ta operacija. Takoj mi je bilo tudi jasno, da se vsaj Janez, ki je zadnje mesece resnično pil kri režimu, iz tega ne bo izvlekel in da bo najmanj on pristal v zaporu.

Sami preiskovalci so bili, to smo izvedeli pozneje, mešane sestave. Nekaj jih je bilo iz javne in nekaj iz državne varnosti. Javni policaji so bili Đuro Ivanković, Zvone Hrastar, Franc Kobal, tajni policaji pa Miran Frumen, Dragan Isajlovič, Branko Jurič, Jože Žabkar in Samo Žorž. K meni je takoj pristopil Zvone Hrastar in dejal, da bodo opravili preiskavo prostorov, ter vprašal: "Ali vam je znano, da je v prostorih Mikro Ade tajen vojaški dokument?" Odgovoril sem, da ne vem, kar je bila debela laž, saj sem bil prisoten, ko ga je Zavrl prinesel Janezu, enako je odgovoril tudi za mano povprašani Janša, in preiskava se je začela. Poklical sem tudi dve priči, ki sta po zakonu morali prisostvovati javni preiskavi, prijatelja Igorja Bavčarja in Bojana Korsiko. Preiskavo je udbovec Samo Žorž tudi snemal z videokamero.

Videlo se je, da so preiskovalci dobro poznali notranjost podjetja in da so vedeli, kje bodo našli za Janšo obremenilni fotokopiji vojaškega dokumenta. Nič čudnega, saj sem že zapisal, da so aprila in maja 1988 opravili kar pet tajnih preiskav, zadnjo v noči pred javnim pretresom. Ob koncu teh homatij na Mikro Adi je nesporni vodja parade Miran Frumen, kot se spominjam, suho dejal: "Janša in Omerza, gremo na razgovore." Medtem ko sva obkrožena z udbovci odšla čez dvorišče do dveh avtomobilov, čakajočih na naju, je iz sosednje zgradbe nekdo besno in neopazno fotografiral. To je bil profesionalni fotograf Tone Stojko, ki se je 31. maja naključno znašel v Mikro Adi. Ker je za Kavčičev Dnevnik prispeval nekaj fotografij, je prišel po avtorski izvod. Preiskovalci so Stojka legitimirali in ga potem izpustili. Zaslutil je, da lahko v svojo bogato fotografsko kolekcijo doda še kakšno slikico. Sprehodil se je do drugega konca cone za pešce ter v svojem laboratoriju pobral fotografsko opremo in 300-milimetrski objektiv. Vrnil se je do Cankarjeve ulice, na kraj zločina, se skril na stopnišču četrtega nadstropja bližnje hiše in počakal, da smo preiskovalci, Janez in jaz stopili iz Mikro Ade na dvorišče. Tako so nastale zgodovinske fotografije, predvsem tista, ko Janez Janša v spremstvu Mirana Frumna in Zvonka Hrastarja zapušča Ado, mnogo manj znana je pa tista, ko jaz prav tako odhajam iz podjetja v spremstvu udbaša Jožeta Žabkarja (takrat je bil še zaposlen na Centru SDV Ljubljana - mesto).

Kakorkoli že, Janeza in mene so takoj ločili in vsakega z drugim avtom okoli poldneva odpeljali na sedež ljubljanske policije na Prešernovi 18, ki ga od takrat naprej ljubkovalno imenujem ljubljanski gestapo. Mene so po obsežnih zasliševanjih, zdelo se mi je sicer, da nekako ne vedo dobro, kaj naj z mano počnejo, spustili ob 17. uri, Janšo pa so aretirali in sem ga nato ponovno videl 20. junija 1988, ko me je kot pričo zaslišal preiskovalni sodnik Milan Ranić, temu zaslišanju pa je prisostvoval tudi pripornik Janša. Več, veliko več o tem si lahko preberete v moji knjigi JBTZ - Čas poprej in dnevi pozneje.

In v pravkar navedenih vrsticah sem razkril udbovsko povezavo med menoj in Marto Kos. Mene je namreč iz Mikro Ade na zaslišanje pospremil tajni policaj Jože Žabkar in taisti Jože je bil v drugem udbovskem oddelku (zunanjem) zadolžen za OO (operativno obdelavo) Struna, začeto leta 1964 - zalezovanje Alojza Lampreta, šefa slovenske sekcije Radia Deutsche Welle (RDW). In vsi centri Udbe po Sloveniji so morali, če so sestavili kakšno poročanje o Struni, to poslati na zunanji oddelek, kjer so ti tajni strunovski papirji pristali na mizi tajnega policaja Jožeta Žabkarja.

Ampak pozorni bralec bo tu takoj zasledil neko netočnost, nedoslednost, saj je bil Žabkar v začetku JBTZ (aprila/maja 1988) uslužbenec ljubljanske Udbe. No, 1. septembra tega leta ga prestavijo v zunanji oddelek slovenske tajne policije na delovno mesto samostojnega inšpektorja (svetovalec I) in tako je ta položaj zasedel, še preden je Marta Kos odšla (v začetku leta 1990) službovat in udbovat k Alojzu Lampretu (zalezovan, kot že rečeno, pod kodnim imenom Struna) na RDW.

Vem, po zaslugi poročanja Požareporta, da je bila Marta Kos na zvezi inšpektorja Stojana Celina. On se je iz mariborske Udbe, to sem odkril v kadrovsko-organizacijski dokumentaciji slovenske Udbe, preselil januarja 1980 v novoustanovljeni CSDV Slovenj Gradec. Žal ni ohranjena dokumentacija, čeprav vem, da je obstajala, o tem, kaj je Celin spisal in pošiljal Žabkarju, mojemu znancu, v Ljubljano na temelju osebnih in poštnih stikov z Marto Kos.

In zakaj se očitno ni nič od tega ohranilo? Preprosto zato, ker sta večino tajnih papirjev vzela udbovska noč in megla! Spremenili so se v papirno kašo ali pa izpuhteli v zrak (v prozoren zrak, kot bi rekel mojster Shakespeare) v masovnem uničevanju arhivov slovenske tajne policije pred prvimi povojnimi demokratičnimi volitvami oz. vse tja do sredimajskega nastopa Demosove vlade v letu 1990! In še več kot to! Iz izkušenj in tudi dejstev, ki sem jih dobil in spoznal v skorajda 20-letnem in sistematičnem pregledovanju ohranjenega udbovskega smetišča, mi je jasno, da so najbolj pospravljena zadnja udbovska leta propadlega socialističnega režima, se pravi obdobje, ko je kot konfidentka Udbe delovala Marta Kos!

Kot dokaz navajam naslednjo primerjavo. V letu 1980, torej deset let pred propadom socialistične Slovenije, je takratno slovensko komunistično vodstvo, med njimi tudi Milan Kučan, prejelo 851 strani tajnih udbovskih Informacij. Vse te strani sem našel zbrane in lepo ohranjene na enem kupu! Nič ni manjkalo! No, leta 1987, takrat je bil Milan Kučan kot vodja slovenske komunistične stranke politični šef naše tajne policije, najdemo v udbovskem letnem poročilu ‘87 navedeno, da so tajni politični policaji izdelali 1.262 obvestil slovenskemu komunističnemu vodstvu. Torej več kot tri na dan!!! Če odštejemo še vikende in praznike, takrat večinoma teh stvari sicer marljivi udbaši niso pošiljali, pridemo na fantastično količino dnevne delovne komunikacije med komunističnim političnim vodstvom in njegovo tajno udarno pestjo! Ob tem moramo seveda vedeti, da je šlo tudi za pogosto telefonsko in neposredno govorno komunikacijo med vodstvom Udbe oz. notranjim ministrom in voditelji slovenske komunistične stranke. General Marijan Kranjc mi je povedal, da sta šef komunistov Milan Kučan in šef udbovcev Ivan Eržen vsak dan imela glavostik, na katerem verjetno nista kramljala samo o vremenu! Verjetno je Kranjc pretiraval, no, takšni stiki so logični, saj je šlo za politično policijo, torej za službo izključno v zasebni lasti vodstva edine takrat dovoljene politične stranke! Kakorkoli že, od teh 1.262 dostavljenih obvestil sem jih jaz našel (poslanih Kučanu) manj, kot je prstov na eni roki! Tako da lahko mirno rečem, da za zadnja leta (in prav tem obdobju je bila konfidentsko aktivna Marta Kos) lahko govorimo ne o recimo 10-odstotni ohranitvi udbovskih dokumentov, pač pa o samo promilnih ostankih!

Tajnega policista Stojana Celina, Martino udbovsko zvezo, sem sicer našel večkrat med udbovskimi ostanki, tako ga npr. lahko najdete v moji knjigi Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo, in to še iz obdobja, ko je deloval v CSDV Maribor. Dalje, v knjigi Slovenska Udba i Počasni bleiburški vod, izide te dni v Zagrebu, gre za počastitev spomina (80 let) na množično umorjene Hrvate, se Celin pojavi kot tajni slovenjegraški sestavljalec poročila o majski (hrvaški) pliberški komemoraciji (1988) za umorjenimi Hrvati. In končno, glede Celina bom omenil še njegovo tajno poročilo (26. februar 1990), v katerem med drugim zapiše tudi tele vrstice: "V letu 1983 in 1984", torej leta nazaj, "smo po A Trezor", iskanje na meji tajnikov (predmetov, v katerih agenti prenašajo tajna sporočila, dokumentacijo ali še kaj drugega, "v terminih, ki so bili napovedani za kontaktiranje operativcev Nemške obveščevalne službe z agenturo iz SFRJ, opravljali kontrolo izstopov in vstopov potnikov iz SFRJ na vseh naših mejnih prehodih". Misli verjetno na mejne prehode, ki ji je pokrival CSDV Slovenj Gradec. In dalje: "Iz dokumentacije je razvidno, da je v času prve kontrole med 23. in 25/6–1983 iz tujine v SFRJ pripotoval Draušbaher Herold … Kje in kdaj je izstopil iz SFRJ, ni razvidno. V drugem primeru kontrole med 30. in 31/1–1984 pa je iz SFRJ odpotoval Draušbaher Ivan", sicer konfident Udbe, "s sopotnikom Fajdiga Stankom … in Kovačič Mitjo … Omenjeni so se istega dne vrnili v SFRJ, na mejnem prehodu pa so izjavili, da potujejo v neko firmo na Dunaju. Draušbaher je bil takrat že vodja namenske proizvodnje v Gorenju".

Rad bi še dodal, da so vse inozemske dejavnosti republiških in dveh pokrajinskih tajnih policij morale poprej dobiti odobritev v Beogradu, celo samo službena potovanja udbašev v tujino, kaj šele nekajletni odhod konfidentov/konfidentk v tujino in tako tudi odhod Marte Kos na köhlenski RDW. Vse te številne prošnje in odobritve so sedaj varno spravljene v Beogradu, v arhivu njihove varnostno-obveščavalne (beri Vučićeve) službe. Ker je bila zvezna Udba sestavljena iz Srbov, Hrvatov, Slovencev, Bošnjakov, Črnogorcev, Makedoncev, Vojvodincev in Albancev, je jasno, da je kar nekaj naših bivših zvezno-udbovskih sodržavljanov seznanjenih s temi odobritvami.

Kot zanimivost bi še dodal, da je bil v času nastopa Marte Kos na RDW, začetek leta 1990, šef zvezne Udbe, ki je dajal zunanje odobritve, Hrvat Zdenko Mustač. Taisti Mustač je bil skupaj še z enim visokim hrvaškim udbovcem Josipom Perkovićem leta 2016 v Münchnu obsojen na dosmrtno ječo zaradi udbovskega umora hrvaškega emigranta Stjepana Đurekovića (leta 1983, Wolfratshausen pri Münchnu).

Toliko za danes. Prihodnji mesec sledi analiza nastopa Marte Kos v slovenskem in evropskem parlamentu. Že sedaj lahko povem, da so mnoga vprašanja poslancev ostala neodgovorjena, z nekaterimi odgovori pa je žalila izvoljene predstavnike slovenskega in evropskega ljudstva. Do takrat pa na svidenje!

* (Igor Omerza je nekdanji politik, publicist in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Oglas Marte Kos Marko v časopisu Dnevnik, 18. septembra 2008.
Jože Žabkar pelje na zaslišanje Igorja Omerzo.