Čudežni ptič iz Nove Gorice je neslavno zgrmel na tla.

Piše: Boštjan M. Turk*

Na prvi skupinski sliki nove sestave državnega zbora je naravnost bodla v oči odsotnost enega poslanca. Roberta Goloba na njej namreč ni bilo (*2). To je bila več kot simbolična praznina. "Vrhunski meeeenadger", kot ga je imenovala že nekdanja predsednica najvišjega zakonodajnega telesa v državi - sama tudi del nepovratne preteklosti - je v zgolj 14 dneh, ko je volilni rezultat razglasil kot svojo lastno zmago, napravil kolosalno serijo napak. Te so prišle kot češnja na torti vsega, kar je napačnega storil v štirih letih, odkar se je povzpel na mesto predsednika vlade. Vse skupaj ga je neobhodno potisnilo na odpad sodobne zgodovine, na tisti depot, kjer se kopičijo odsluženi "novi obrazi", napravljeni po potrebi tranzicijske levice oziroma Milana Kučana.

Ta je na Goloba besen, kot se le da, kako bi tudi ne bil. Njegov varovanec iz leta 2022 je namreč zaradi svoje nadutosti, arogantnosti in odsotnosti razuma oz. razumevanja pravil politične igre v pat položaj pripeljal ne samo sebe, temveč tudi ves levi blok. Ki se sedaj na smrt boji, kateri okostnjaki bodo padali iz omar. Kajti da bodo padali, ni nobenega dvoma, ni še čisto jasno le, kateri se bodo prikazali prvi. Od Svobode? Levice? SD? Na vsak način pa mora sedaj Kučan doseči umik Goloba, da vzpostavi na levici "nov obraz" in na novo konsolidira vrste. A naloga bo težka, zelo težka. Golob se najprej ne bo dal, a tu je še težja kleč. Materiala za nove obraze je preprosto zmanjkalo. In še več: po objavi posnetkov se ne ve, kdo od eventualnih novih obrazov Kučanovega gledališča marionet si je na njih zadrgnil zanko okrog vratu …

A še huje v tej zvezi: Kučan je še posebno besen zato, ker so tajni posnetki korupcije predvsem nanj pokazali kot na nekoga, ki bi bil najvišji organizator igre. Kot tak pa bo deležen - po pravosodni logiki - tudi največje odgovornosti za storjeno, ko se bodo začele stvari procesuirati.

Da se bodo, tudi ni nobenega dvoma, kajti tranzicijska levica sedaj začenja s tem, kar se imenuje valjenje snežne kepe po bregu. Breme bo vsak dan težje, kmalu se bodo pojavila krepčilna gesla: ne obupajte, še hujše bo. Obraz ene od najbolj razkričanih gostij tajnih posnetkov Alenke Bratušek je to skrb na prvi seji DZ izražal na način, ki ga absolutno ni bilo mogoče prikriti. Čas, ki prihaja, bo za levico čas obupa, strahu in dezintegracij. Mnogi iz Svobode se bodo - ko bodo spoznali, da je zgodba Roberta Goloba končana - začeli ozirati na drugi breg. Nekateri utegnejo zgolj oditi tja, kjer so bili leta 2020, na pravo stran zgodovine. Spomnimo se samo Janje Sluga. Ali Igorja Zorčiča. Tudi razkroj LDS je bil dolg in boleč, a tedaj so bili drugi časi in so bili kadri še v rezervi. Danes je bazen za nove rekrute tako rekoč prazen.

Še poseben bes Milana Kučana pa velja temu, da bi se Golob lahko izognil najbolj turobnemu scenariju za levico in si, če ne drugega, pridobil vsaj nekaj časa. Recimo: četudi je vedel, da nima zadostne večine v DZ, je povabil predstavnike vseh strank (z izjemo opozicijske SDS) na kosilo. Nekateri so nanj prišli skozi glavna vrata, drugi so prišli (in odšli) skozi stranska (skrita). Zadrega je bila že tedaj še kako v zraku.

Potem je sklical vnovični sestanek, ki naj bi imel že čisto konkretno obeležje sestavljanja nove vlade. Poimenoval jo je vlada narodne enotnosti, a vanjo ni povabil največje opozicijske stranke SDS. Ta zbor je bil prava "mojstrovina politične retorike". Z razdelitvijo resorjev je namreč podcenil druge stranke, saj jim je namenil precej manj ministrstev kot sebi. Večini kar trikrat manj. Stranki Resnica ni ponudil nobenega resorja, njihova največja radost naj bi bila, da bi tiho ves čas podpirali njegove globokoumne poteze.

Pri tem je spet napravil mali harakiri: izhodiščni predlog nove vladne strukture, je namreč predvideval zmanjšanje števila ministrskih resorjev z 20 na 16, kar je Golob utemeljil z večjo učinkovitostjo, preglednostjo in hitrejšim odločanjem. Po predlagani razdelitvi bi Svoboda sama prevzela sedem resorjev, medtem ko bi NSi, SLS in Fokus dobili tri, SD, Demokrati ter Levica in Vesna pa po dva. Na začetku prejšnjega mandata je princ iz Nove Gorice zastopal diametralno nasprotno logiko: število ministrskih resorjev je povečal, tedaj z namenom "večje učinkovitosti, preglednosti in hitrejšega odločanja". Verjemi, če hočeš!

A največji štos vlade narodne enotnosti pa je bilo to, za kaj naj bi se zavzemala. Spet je Golob predlagal nekaj, kar je bilo v diametralnem nasprotju s tistim, za kar se je do sedaj zavzemal. Predlog je namreč vključeval
programske prioritete, kot so razbremenitev gospodarstva, zlasti srednjega razreda, dostopno javno zdravstvo z digitalizacijo, boj proti korupciji in stabilne javne finance. Robert Golob s konca mandata je radikalno nastopil zoper Roberta Goloba z začetka mandata. Prekrasna pirueta!

Odveč je reči, da ga pač nihče od povabljenih (in nepovabljenih) v to vlado narodne enotnosti zato že a priori ni mogel vzeti resno. Nova Slovenija (SLS in Fokus) na sestanek sploh ni prišla, Demokrati in Resnica pa so se po tej paradi globokoumne vratolomnosti odločili, da jih takšna enotnost pač ne zanima.

Čudežni ptič iz Nove Gorice je tako neslavno zgrmel na tla. A prav ideja o vladi narodne enotnosti bi bila lahko rešilna bilka, na katero bi se ujel, ko bi ugotovil, da razpolaga samo s štiridesetimi glasovi, in to zanj pomeni odhod v opozicijo. Takšno vlado bi ponudil največji opozicijski stranki SDS, s katero bi imela sama večino. Če bi si izgovoril mesto, ki je po hierarhiji višje od tega, ki ga zaseda sedaj, mesto predsednika DZ, bi si rešil kožo ali vsaj pridobil čas. In njegova Tina bi bila pomirjena. Vprašanje sicer je, kako bi na to reagirala SDS. A tudi če oni ne bi tega sprejeli, bi ostali partnerji videli, da vsaj enkrat misli resno in bi potem morda lažje pristali na sodelovanje z njim.

A vse, kar je Golob napravil, je bilo nasprotno temu in je imelo en sam skupen imenovalec, ki ga lahko spet povzamemo v naslov Požarjeve knjige: Gospod Nateg. Vsaka stranka - tudi Levica - je imela ob manevrih, ki jih je izvajal Golob, lahko zgolj en sam, nezmotljiv občutek - da jih le-ta pelje na led oz. žejne čez vodo. In se je končalo, kot se je, z izvolitvijo Zorana Stevanovića za predsednika DZ, s čimer se je v slovenski politiki odprlo novo, še nenapisano poglavje.

Njega je Svoboda - skupaj s servilnimi mediji - takoj napadla ad primum. Najprej so mu očitali, da v koaliciji s SDS ne bi mogel biti, ker je deponiral izjavo o tem. In spet je neresnica postala dominantna določilnica vsega, kar smo poslušali. Saj ni v nobeni koaliciji. In še več: Zoran Stevanović je namreč ravnal konsistentno oz. bi drugače sploh ne mogel, če bi ne hotel izdati volivcev. Zakaj? Iz univerzalnega razloga. On je namreč "suverenistični, antisistemski desničar" (tako ga je opredelil hrvaški tisk) in s tranzicijsko levico (z njenimi anomalijami, ki so postale neodtujljivi del njene identitete) noče imeti nič. To je tudi zapisal v program. Mi smo proti korupciji, je dejal. Takšna je njegova drža, zaradi katere je bil izvoljen. On preprosto ne more biti z domačijskimi, večinoma po Ljubljani uradujočimi kaviar levičarji, ker bi se s tem docela izneveril sebi.

Poglejmo zato natančneje politični, predvolilni program Resnice in levih strank. Razlike so bistvene, nepomirljive. Program stranke Resnica in program stranke Levica (Svoboda predvolilnega programa sploh ni imela, Golob pa je v času mandata 2022–2026 uveljavljal program Levice, zato se je levica tudi sesula) izhajata iz dveh temeljno različnih pogledov na družbo, gospodarstvo in vlogo države, zato sta med seboj nezdružljiva. Ob tem še dodajmo, da programa SD ne moremo upoštevati, ker je tako splošen, da se lahko nanaša na levico, desnico, sredino, na zgoraj, na spodaj oz. na nič, a to bo zgodba za naslednjič. Resnica tako postavlja v središče svojega programa tezo, da je glavni vzrok za ekonomske in socialne težave v Sloveniji sistemska korupcija in neučinkovito upravljanje javnih sredstev. Za to pa je odgovorna zgolj - domača levica. Po Stevanovićevem bi odprava korupcije sprostila ogromna finančna sredstva, kar bi omogočilo boljše delovanje pokojninskega sistema, zdravstva in infrastrukture brez potrebe po visokih davkih. Iz tega izhaja tudi njihovo zavzemanje za znižanje davkov, saj menijo, da nižja obdavčitev povečuje razpoložljiv dohodek posameznikov, spodbuja potrošnjo in gospodarsko aktivnost ter posledično vodi v višjo splošno blaginjo.

Država naj bi bila manjša, bolj učinkovita in manj vključena v gospodarstvo, zmanjšalo naj bi se tudi financiranje nevladnih organizacij, pri čemer bi se sredstva usmerila zgolj v tiste, ki dokazljivo delujejo v javnem interesu. Spet bistvena razlika med Resnico in Levico oz. Svobodo, ki so jima NVO-ji primarna ljubezen.

A še več: politično Resnica zagovarja koncept suverenistične demokracije, kjer naj bi imeli večjo vlogo državljani, manj pa nadnacionalni in kapitalski centri moči. Nasprotno pa Levica (Svoboda) zagovarja aktivnejšo vlogo države pri prerazporejanju bogastva in zagotavljanju socialne varnosti. Njihov program vključuje višjo obdavčitev kapitala, dobičkov podjetij in premoženja ter uvedbo bolj progresivnega davčnega sistema, kjer višje dohodkovne skupine prispevajo več. Tako zbrana sredstva naj bi država uporabila za financiranje javnih storitev, kot so zdravstvo, socialna varnost in druge javne dobrine.

V njihovem modelu država ni problem, temveč ključni instrument za zagotavljanje pravičnosti in stabilnosti družbe. A prav proti temu nastopa Resnica. In še kako upravičeno, ker vemo, da je to en sam blef. Levica državo uporablja zgolj za svoje lastne koristi - za širjenje strankarske vojske in zaposlovanje njej lojalnih kadrov. So zaposlili na ministrstvih, ki so jih upravljali, enega samega človeka z ulice? Enega samega nedeljnika, se pravi človeka, ki hodi v Cerkev? Odgovor je na dlani.

In bistvo: temeljna razlika med Svobodo, Levico in SD na eni strani ter Resnico na drugi je v pogledu na vlogo države in posameznika: levičarji so prepričani, da ljudje ne znajo ravnati s svojim denarjem, zato jim ga mora država vzeti in sama skrbeti za njihove potrebe (in tako naprej in tako nazaj), desničarji (normalni ljudje) pa smo prepričani, da ljudje s svojim denarjem znajo ravnati bolje kot država. Iz vsega tega sledi, da je kakršnakoli povezava Resnice (Zorana Stevanovića) s tranzicijsko levico logični nesmisel. Povedati moramo tudi, da je sam Stevanović na to eksplicitno ves čas tudi opozarjal.

Sami smo z razpletom dogodkov zadovoljni. Ne vemo sicer, kaj bo prinesel čas, vidimo pa, da nastaja možnost, da se naša država obrne v pravo smer, začenši s preganjanjem korupcije. Veseli smo tudi, da smo ves čas zadnjih mesecev ostajali optimistični in (zmerni) optimizem širili med ljudmi, prek medijev, a tudi osebno, prek desetine srečanj z ljudmi po vsej Sloveniji, ki jih je zanimala predstavitev naše knjige Zamolčana stran. Koliko stotin plemenitih rok smo stisnili! Kakorkoli že, Slovenija si zasluži novo priložnost. Zdi se, da jo je v petek, 10. aprila, tudi dobila. Tako smo tudi sicer napovedovali, ko smo opozarjali na notranjo nekonsistentnost levice in na njeno podobnost z Jugoslavijo v zadnjih zdihljajih. Ni pretirano reči: nič več ne bo, kot je bilo. Zato, kvišku srca!

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

*2 Prva skupinska slika nove sestave državnega zbora:

(foto: Bobo)