Mnogi se v teh časih obračajo name in me sprašujejo, kaj je narobe z Zlatkom Čordićem, pa Markom Potrčem, Tanjo Ribič in še kom – tudi z nekaterimi priznanimi (levimi) intelektualci –, ki se v teh težkih časih tako vneto zoperstavlja vladi in/oz. vladnim ukrepom. Pred kratkim sem posnel video (https://www.youtube.com/watch?v=L9krfYjWPfc), kjer sem razložil, na kakšen način je človek subjekt, torej slepec in hkrati suženj svojega nezavednega. Pospremil sem ga s twitom: »"COVID19 in (bolesten) boj za oblast" – bobu je pač treba reči bob. Zato da boste laiki in neopredeljeni vedeli, čemu sedaj ta "KUL" in tehnični mandatar, zakaj demonstracije, "kolesarjenje" ...« Načelo, da »zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli« – in nezavedno je v resnici vselej odločilno –  sem okvirno razložil, zato, da bi ljudje razumeli vse te disidente, »google-doktorje«, ki se tako vneto zoperstavljajo vladi in/oz. vladnim ukrepom. Tudi tole »bodočo« koalicijo KUL se ne da povsem razumeti – oz.: sk

Tule je še 3. (zadnji del) moje “kvantne (karakterološke) teorije” oz. psihoanalitične intervencije v razumevanje psihične priprave športnikov, ki jo je malce težko štekati. Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu.

V uvodu naj obnovim bistvo:

Freuda je v svoji psihoanalizo že leta 1908 v spisu »Karakter in analni erotizem«, vpeljal t. i. analni karakter in tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Svojo karakterologijo je Freud nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«, kjer je izluščil tri značajske tipe oz. nekakšne »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«,[*] 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«. Z vidika psihične priprave športnikov so vsi tr

Morda ravno zato, ker pišem kritiko psihiatrije – pa tudi zato, ker sem teoretsko elaboriral znamenito teorijo zarote – na tem mestu podajam svoje videnje (do vlade »sovražnega«/kritičnega) zapisa psihiatrinje dr. Biserke Ilin, do katerega se bi morala opredeliti slovenska psihiatrija, tudi tista, ki domuje na Medicinski fakulteti. (MOJE REPLIKE/KOMENTARJI SO PISANI Z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI.)

Na kratko bi se predstavila. Sem Biserka Ilin dr. med. spec. psihiatrije, pedopsihiatrije in psihoterapije (pred specializacijo sem sedem let delala tudi v somatski medicini na terenu, v Lendavi, v splošni praksi in urgenci-dežurstvo). Zaradi tega spremljam tudi strokovno dogajanje na posameznih področjih somatske medicine. Kot zdravnica (s skoraj 40 letno "kilometrino" v medicini), bi rada opozorila na en odlok vlade, ki je zelo sporen. (NIHČE JE NI NAPROSIL, DA PODA MNENJE, SE JE PA »VEN VRGLA« NA OČITNO POBUDO SVOJEGA NEZAVEDNEGA, NEČESA POTLAČENEGA/IZRINJENEGA) Menim, da gre za hudo zlor

Vem, da tole moje “kvantno teoretiziranje” ne boste štekali, a vendarle. (Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu).

Freudova karakterologija se začne leta 1908 s spisom »Karakter in analni erotizem«, kjer Freud predstavi t. i. analni karakter. Ob konceptu nevroze je Freud vpeljal tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Freud je svojo karakterologijo nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«. Freud je izluščil tri značajske tipe oz. »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«, 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«.[*] Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni.

[*] Zanimivo, da je pri nas to Freudovo de

Nedavno sem po dolgem času spet predaval (v živo) na licenčnem seminarju smučarskih trenerjev (v Portorožu). Moje pisno gradivo je šlo v tole smer:

To, da se po kuloarjih šušlja, da so moja »prepovedana« znanja še kako dobrodošla – ker povem tisto, kar se v resnici ne bi smelo povedati, je pa zelo koristno in uporabno – vem že vsaj četrt stoletja. Res je, da za nameček (uradno) povem tisto, kar neuradno velja za prepovedano. Ker je že pred leti v javnost pricurljala novica, da »delam« z Ilko Štuhec, marsikoga zanimajo detajli moje intervencije v Ilkino psiho. No, o tem ne bom govoril (niti pisal) – ker tako ali tako nihče, ki je vpet v smučarijo in ki ga tema zanima, ne bi t. r. nič razumel, ker gre za »kvantne« dimenzije psihoanalitične intervencije v cel koncept psihične priprave športnika. Da bi se nekomu vsaj približno sanjalo, kaj je po mojem (psihoanalitičnem) videnju pomembno za razumevanje psihične priprave športnikov, bi rabil kar nekaj semestrov študija psihoanalize. Tega p

Končno sem si rekel, ko sem prebral naslov »ZDRAVNIKI SO SPREGOVORILI« – z dodatkom: »odgovor specialistov infektologije« na prispevek »zdravnikov«/medicincev, ki niso ne infektologi, ne epidemiologi – skratka »strokovnjakov«, ki niso ravno strokovnjaki za COVID19. Patron posebnega kova – »konspirolog« posebnega kova – je bil njihov moderator Aljoša Rojac.

Rešilna bilka za razglašeno slovensko laično javnost so strokovnjaki, ki so dejansko zdravniki specializanti infektologije UKC Ljubljana, ki so že marca neposredno zdravili bolnike, okužene s COVID19. Odgovarjali pa so na prvotni prispevek (video): »Zdravniki so spregovorili«, kjer se je nekaj »strokovnjakov« izpostavilo in obelodanilo svoje pomisleke glede trenutne epidemije oz. korona-krize.

Najbolj glasen med njimi je bil Uroš Dobnikar, dr. med., spec. travmatologije, ki je »modroval« takole: »Če si ti zdrav, maske ne potrebuješ. Maske nosimo zdravniki, ko delamo s kužnim pacientom. Maske niso namenjene, da jih nosi splošna popul

TALE ZAPIS SO MI NA MMC RTV UMAKNILI. ZATO GA OBJAVLJAM NA TEM MESTU. NIKOGAR NE ŽALIM, SAMO KRITIČNO MISLIM FEMINIZEM, SIMONE DE BEAUVOIR (NJEN DRUGI SPOL) IN RDEČE ZORE NAD MESTOM ŽENSK.

Oktober je (v Ljubljani), kot že dolga leta, tudi letos v znamenju žensk, bolje rečeno Mesta žensk, ali še natančneje Rdeče zore nad Mestom žensk. Že devetnajst let poteka mednarodni festival sodobne umetnosti, seveda umetnic ženskega spola; moških je na tem festivalu bolj za vzorec oziroma imajo bolj obrobno in suportivno vlogo. Letošnja novost je povezava z mednarodnim feminističnim in queer oziroma lezibičnim festivalom Rdeče zore.  Celoten oktobrski projekt se torej leto Rdeča zora nad Mestom žensk. Siceršnji »osmomarčevksi« festival se je sedaj združil z Mestom žensk oziroma Mesto žensk dopolnjuje in teden (od 2. do 13. oktobra) razvleče do 26. oktobra.

Kakšne notranje boje so imele aktivistke oziroma ideologinje – sicer heteroseksualne ženske – z lezbijkami, ki gravitirajo k Rdečim zoram, ve

Od kod oziroma zakaj se pri teh ljudem pojavlja tako odločno nasprotovanje zadevi?

Treba je vedeti, da človeka obvladuje načelo ugodja. Človek načeloma počne tisto, kar mu je »fajn«, prijetno, izogiba pa se stvarem, dejavnostim oz. početjem, ki mu nosijo neugodje. Nositi maske predstavlja za običajnega človeka veliko neugodje, maske so za nošnjo neprijetne in nadležne. Določeni tipi neubogljivih ljudi pa strašansko trpijo, če se morajo nečemu pokoriti, nečemu, kar jih moti, kar jih spravlja ob živce – če je za njih neprijetno. Takšnim neukrotljivim neubogljivcem je nemogoče vsiliti neke norme, na katere niso navajeni oz. jih nimajo ponotranjene. Navadno gre za ljudi, ki imajo veliko samozavest in so hkrati še brez ponotranjenih moralnih norm (v močnem Nadjazu). Oporekati avtoriteti je povezano z oporekanju ojdipskemu očetu. Nekateri pač niso imeli te sreče, da bi bili deležni (simbolno nekastriranega) ojdipksega očeta. Mnogi se otepajo mask tudi zato, ker so zmanipulirani s strani ra

TOLE JE EDEN OD TEKSTOV, KI JE SICER IZŠEL V OBLIKI INTERVJUJA. OSNOVNI TEKST PA JE TALE: 

Freud je v letu 1907 in 1908 predstavil dva spisa, v katerih se je posredno dotaknil tematike, ki danes gravitira v register razumevanja teorije zarote. Rezime Freudovega utemeljevanja raznoraznih bizarni in grotesknih verjetij je, da so bili otroci nekoč – v spojem otroštvu – zavajani in zavedeni starševskim razlagam na (seksualno) temo »od kje prihajajo na svet otroci«. Meni se je zdel Freudov teoretski fundament izjemno dobro koncipiran za nadaljnje teoriziranje psihoanalitične interpretacije sedaj aktualnih teorij zarote, ki jih v zadnjih desetletjih kar mrgoli.

Najbolj znana teorija zarote je vezana na pomisleke okrog resničnosti človeškega pristanka na luni (iz leta 1969). Veliko teorij zarote je vezanih na smrt princese Dijane, še prej je bila aktualna smrt Hitlerja (češ, da živi v središču zemlje, ki je votla) – v času smrti Elvisa Presleya so se pojavile teorije zarote, češ, da še živi

PIŠEM KNJIGO (PSIHOANLAITIČNO KRITIKO PSIHIATRIJE). ENO OD POGLAVIJ SEM ZAKLJUČIL TAKOLE:

Psihoanalitično gledanje pa ima drugo konceptualno izhodišče. Psihoanalitiki se ne opiramo na omenjene statistične/multivariatne metode in ne diagnosticiramo na ta(k) (stereotipen, posplošen, poenostavljen) način, niti ne predpisujemo tablet, pač pa se poglabljamo v otroštvo osebnostnih »(z)motencev« oz. »pacientov«/oseb/ljudi, ki imajo psihične/mentalne težave (anomalije/specifike/motnje) – v upanju, da pride do uvida, katarze in do posledičnega predrugačenja občutkov in vedenjskih vzorce oz. (zavestnih in nezavednih) miselnih shem. Vsaka od omenjenih psihičnih/mentalnih (lahko bi rekli tudi osebnostnih ali celo karakternih) motenj/težav/specifik/anomalij ima načeloma v ozadju nek infantilni vzrok oz. jedro, ki je zaznamoval otrokov/infantilni miselni odtis – in tega je treba spoznati, »uvideti« Psihoanalitiki vrtamo po otroštvu – diagnoza (v obliki posplošenega poimenovanja) nas v bistvu sploh n

V luči sistemskega neznajdenja v nedavne kalvariji ob utopitvi dečka na Soči lahko rečem le to, da sem na to temo - torej o CSD/FSD (feministkah) - povedal že t. r. vse ...

4.4.2016 – »… Ampak te ženske, ki sedaj zasedajo direktorske fotelje in najvišje državne funkcije (in katedre predavalnicah družboslovnih fakultet), poslanske klopi, pa včasih niso vredno imena ženska. Višek norega profeminističnega sistema,so množice direktoric na Centrih za socialno delo (CSD) in – mimogrede povedano – tudi Zavodov za zaposlovanje (kjer se sistemsko ponižujejo tisti simbolno kastrirani slovenski moški, ki so ostali brez službe)… …/…/… Same CSDjevek – tokrat imamo v mislih predvsem Lidijo Hartman Koletnik in njenih 31 sodelavk (gre za same babe!) – v resnici niso toliko neposredno krive, da so v svoji »strokovni« odločitvi, ko so iztrgale iz ljubezenskega objema dedka in babice dva fantička in ju pahnile »v klešče« neznanim (denarja željnim) rejnikom, v temo brcnile; brcnile so v nezaceljeno rano

Dandanes je (anti)umetnost že tako »napredovala« – no, dalo bi se sicer reči, da je »nazadovala« (v »antiumetnost«) – da je umetnost tudi nekaj/tisto, kar nosi v sebi pretežno negativna čustva – ob čudenju še zoprnost/averzijo zbeganost in neugodje. Zadnji takšen primer pri nas je »inštalacija« (aniti)umetnice Betine Habjanič »Od Erosa do Tanatosa v sadovski estetiki«. (https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/umetniska-instalacija-betine-habjanic-od-erosa-do-tanatosa-v-sadovski-estetiki/530405?fbclid=IwAR1iDQNLB9Vt7lPsJNVjk9iipaRL_N22kau8flb879JHKbVWGmQIHwSbJwo) (Zelo je podobna Prešernovi nagrajenki Maji Smrekar in njenem podojenem psu.) Običajen človek – ko poskuša konzumirati njeno (anti/pseudo/kvazi)umetnost – dobi vtis, da se dotična »umetnica« nahaja v akutni fazi psihoze – oz.: da je doživela nekakšen živčni zlom iz katerega se ne more izviti. Osebno se mi zdi – glede na to, da se ve, kaj vse je ta (anti/pseudo/kvazi)umetnica doslej počela s svojim prašičem – rabila pogl

Sodobnemu (post)modern(ističn)emu (abstraktnemu) slikarskemu (in tudi kiparskemu) oz. »vizualnemu« (»konceptualnem«) afnanju dandanes ni ne konca ne kraja. Sodobni umetniki so – potem, ko se je umetnosti obetalo razkrinkanje (v smislu natega) – nadležni tudi zato, ker so za nameček še »kulturni« aktivisti, ki se borijo za svojo (anti/pseudo/kvazi) umetnost. V tem kontekstu je Heglova teza o koncu umetnosti še kako aktualna. V 20. stoletju so v likovni umetnosti – (konkretno) v slikarstvu – namreč svoje negativnosti dodali še t. i. »konceptualisti«, ki so dobesedno zasvinjali dobršen del današnje vizualne umetnosti. Na svojstven način je ravno zaradi vseh teh svetovnih zvezdnikov likovne abstrakcije kontaminirano tudi slovensko slikarstvo – še posebno v zadnjih 50 letih. Ne samo nagrajenci »Riharda Jakopiča«, pač pa mnogi, ki bi na področju likovne umetnosti radi nekaj bili (nekaj pomenili), so t. r. sami abstraktniki, katerih »umetniška« dela imajo pretežno averzijsko konotacijo prežet

PREAMBULA: Tudi tokrat je tematizirana predvsem likovna umetnost oz. slikarstvo. Tukaj predstavljene teoretske zakonitosti pa v splošnem držijo tudi za sedanjo t. i. »vizualno« umetnost, ki ima »konceptualni« pridih.

V tem podlistku »O umetnosti (skozi psihoanaliz)«, nameravam napisati še vsaj 5 nadaljevanja (skupaj 7), ki bodo imela naslov: »Umetnost kot nateg«, »Umetnost kot statusni simbol«, »Umetnost kot vic«, »Ugrabljena umetnost«, »Kognitivna mašila v razumevanju umetnosti« in »Konec umetnosti«. Vsa ta nadaljevanja – torej cel podlistek bi moral biti »obvezna literatura« vseh, ki se poznavalcev umetnosti – sami sebi radi rečejo »kulturniki« – in tistih, ki se z umetnostjo neposredno ukvarjajo, še posebej pa tistih članov te ali one komisije, ki se odločajo, kdo bo v bodoče dobil to ali ono »kulturno« nagradno, tudi Prešernovo – zato, da se nam ne bi ponovila Maja Smrekar (in njeno umetniško dojenje psa).

Filozofija je bila svoj čas – pred rojstvom psihoanalize – t. r. edina, ki

Umetnost – vsaj tista, ki je v človeški kulturi cvetela dolga stoletja – ima svoje zakonitosti. Zato, da nekaj zapopademo kot umetnost, se mora v našem nezavednem »nekaj« zgoditi. Ravno to »nekaj« je sem, seveda skozi psihoanalizo, problematiziral v predavanju – v t. i. »ZOOM-konferenci« – minuli četrtek.  Vodilo predavanja, vodilo te polemične »konference« je bilo, da »ni vse zlato, kar se sveti«. Torej ni vse, kar se razglaša za umetnost, tudi dejansko umetnost, kakršno je človeštvo poznalo dolga tisočletja. Če bi bilo vso to novodobno afnanje novodobnih (predvsem likovnih) umetnikov, bi bil tudi kič umetnost, pa »šund« literatur/glasba tudi. Toda, če vso to moderno/sodobno abstraktno »umetnost« vendarle pojmujemo in sprejmemo kot umetnost, potem je tudi kič in vsa ta »šund« literatura in sodobna pop/turbo-glasba umetnost. Ali je temu res tako, ali ne, presodite sami.

Na tem mestu bom izluščil nekaj poudarkov, ki so predstavljali jedro mojega spletnega predavanja, ki se ga da posluša

Če bi se imel za umetnika – pa se nimam –, bi v teh časih protestiral. Pa ne proti vladi, pač pa proti domnevnim umetnikom – sami sebi rečejo »kulturniki« –, ki svojemu, takšnemu ali drugačnemu, afnanju rečejo umetnost. Po mojem videnju si mnoge »umetnine« še statusa kiča ne zaslužijo. Za nameček pa bi ti »kulturniki« radi, da jih država še financira. Najbolj seveda protestirajo tisti, ki jim voda počasi že zaliva grlo. Finančna stiska je vselej »jeba«, še posebej, če jo je deležen moški, ki se – če je brez denarja – vidi kot simbolno kastriranega. Po domače povedano: če je brez denarja, je »brez kurca«. T. i. »moderni umetniki« seveda prednjačijo. Te sodobne umetnike, je treba, kot »umetnike«, dati pod narekovaje, ker v resnici – po mojem (psihoanalitičnem) videnju – ne gre za (prava) umetnike. Naj uvodoma še dodam, da je umetnost v veliki korelaciji s frustracijo – in »leninitisom«, kar pomeni, da sodobnim/modernim umetnikom kašno resno delo (v redni službi) ne diši.

Umetnost – vsaj

Pred kratkim sem dal dokaj odmeven intervju, v katerem sem na kratko, malce špekulativno odgovarjal, na vprašanja vezana na nedavne (petkove) proteste. Namreč: svoj čas – pred 25-imi leti – sem bil kar precej »seznanjen« s klasično metodologijo raziskovanja v FF-jevski psihologiji in FDV-jevski sociologiji/družboslovju. Leta 1995 sem (prvič) magistriral iz (psihoanalize) motivacije. S statističnim programom »SPSS+« sem povsem sam s faktorsko analizo analiziral latentno strukturo motivacijskega prostora pubertetnikov v športu. Anketni vprašalnik z okrog 30 vprašanj sem faktoriziral in izoliral nekaj aritmetično-sredinskih faktorjev in jih potem izpostavil psihoanalitični interpretaciji. Ego-psiholog (mentor) dr. Ludvik Horvat – v tistem času je postal tudi dekan FF – mi je takrat pustil dokajšnjo svobodo pri psihoanalitični interpretaciji faktorjev, za kar sem mu še danes neizmerno hvaležen. Se pa spomnil, da sva se sporekla okrog Lacana – očital mi je, da so mi filozofi (z Žižkom na če