Pred natančno 10 leti – 2. februarja 2010 –  sem na gostoval v oddaji Piramida. Takrat jo je vodila Erika Žnidaršič (ki danes vodi Tarčo). Koncept takratne Piramide je bil sicer bolj sprostilen – no, pa tudi izobraževalen. Namreč, »prerekali« smo se o pomembnih družbenih temah. Ravno ko sem gostoval jaz, smo se med drugim »prepirali« okrog ideje, da bi ukinili slovensko (profesionalno) vojsko. Nekaj let prej smo ukinili že naborniško vojsko. Ne vem točno, v katero smer sta takrat ubrala moja sotekmovalca estradnica Saša Einsiedler in violinist Benjamin Izmajlov, toda zase vem, da sem bil proti ukinitvi profesionalne vojske – rekoč, da se nikoli ne ve, kaj nam bo nemirni Balkan vse prinesel. Ne bom rekel, da sem vedel, da se bodo čez 5 let zgodile sedaj vsem dobro znane migracije, v katerih se po petih letih še zdaj na tisoče beguncev »vali« priti Zahodni Evropi. Država, kakršna je Slovenija se sploh ne sme povsem demilitarizirati. Tednik Mladina je takrat zbiral peticijo za ukinjanje S

Glede na to, da najbolj vneti sadisti (na Twitteju in YouTube) želijo nadaljevanje dvoboja »Simič Vs. Vodeb« – prvi del se je zgodil na Faktorju 6. novembra – moram par stvari razložiti. Kdo je v tem dvoboju zmagal, je stvar individualne presoje. S kapitalizmom zaslepljeni desničarji, ki ji kap zadane, že ko Luko Meseca vidijo (in slišijo »L« od Levice), bodo seveda videli zmagovalca v Ivanu Simiču. Glede na to, da sem zadnje desetletje precej nepriljubljen na levi, me tudi mnogi levičarji ne vidijo prav v lepi luči. Faktorja normalni levičar pač ne more gledati, ker je neobjektiven in zato neprebavljiv. Toliko politične pristranskosti kot Faktor – gre za ukrivljenost v desno – si privošči le še Nova24TV. Kakorkoli že. Tule si lahko – vsi desničarji, ki me polivate z gnojnico – preberete dve pozitivni repliki, ki sem ji dobil na domači E-mail.

""""Spoštovani. Včeraj sem gledal oddajo na TV3 (Faktor), kjer ste med drugim bili tudi vi komentator. Zelo se me je dotaknila vaša odprta, nepo

TALE ZAPIS SO MI NA MMC RTV UMAKNILI. ZATO GA OBJAVLJAM NA TEM MESTU. NIKOGAR NE ŽALIM, SAMO KRITIČNO MISLIM FEMINIZEM, SIMONE DE BEAUVOIR (NJEN DRUGI SPOL) IN RDEČE ZORE NAD MESTOM ŽENSK.

Oktober je (v Ljubljani), kot že dolga leta, tudi letos v znamenju žensk, bolje rečeno Mesta žensk, ali še natančneje Rdeče zore nad Mestom žensk. Že devetnajst let poteka mednarodni festival sodobne umetnosti, seveda umetnic ženskega spola; moških je na tem festivalu bolj za vzorec oziroma imajo bolj obrobno in suportivno vlogo. Letošnja novost je povezava z mednarodnim feminističnim in queer oziroma lezibičnim festivalom Rdeče zore.  Celoten oktobrski projekt se torej leto Rdeča zora nad Mestom žensk. Siceršnji »osmomarčevksi« festival se je sedaj združil z Mestom žensk oziroma Mesto žensk dopolnjuje in teden (od 2. do 13. oktobra) razvleče do 26. oktobra.

Kakšne notranje boje so imele aktivistke oziroma ideologinje – sicer heteroseksualne ženske – z lezbijkami, ki gravitirajo k Rdečim zoram, ve

Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole:

Ž

V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM NEKAJ TEKSTOV, KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

Seksološki podlistek se s tem prispevkom izteka. Glede na to, da se je 6. maja 1856 rodil Sigmund Freud, oče psihoanalize (posledično je seveda Freud tudi pionir seksologije), bo ta zadnji seksološki prispevek namenjen prav vlogi tega vélikega in prelomnega misleca v svetovni humanistiki in družboslovju. Po Freudovem mnenju in po iskrenem prepričanju velikega dela filozofske elite (ne samo slovenske), se mimo razumevanja seksualnosti ne da razumeti nobenega segmenta človeške družbe – no, tudi velik del živalskega sveta, še posebej človeku podobnih opic, je mogoče razumeti, če se razume celoten kontekst (spolnega) parjenja oz. boja samcev za samico.

Freudov opus je pred dobrimi 100 leti tako pretresel takratno konzervativno družbo, da ni čudno, da se ljudje še danes niso popolnoma sprijazni

V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

Glede na to, da se mladi zapletejo v seksualnost že zelo zgodaj – nekateri (predvsem dekleta) že okrog 15. leta – se mnogi sprašujejo, ali jim seksualnost lahko škodi pri doseganju dobrih športnih rezultatov. Ali se pred pomembnimi tekmovanji sme seksati ali ne, se sprašujejo tudi »veterani« vrhunskega športa. Čeprav sem o tej temi že pisal, se čutim dolžnega, da v tem prispevku ponovim nekaj teoretskih namigov. Govoril pa bom predvsem o moški seksualni aktivnosti v povezavi s tekmovalno uspešnostjo.

 

Američan John Dollard je sredi 30 let prejšnjega stoletja s sodelavci proučeval agresivnost in postavil trditev, da seksualna aktivnost negativno vpliva na agresivnost in s tem tudi na športni rezultat. Njegovo trditev so skušali znanstveno dokazati v mnogih raziskavah, vendar so se ušteli

V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

V prejšnji številki smo nakazali, da se v športnem tandemu trener(ka) – športni/k/ca navadno izoblikujejo posebne čustvene, libidinalne vezi, ki so znane iz klasične klinične (psihoanalitične oz. terapevtske) prakse pod imenom transfer(ni odnos). Dobri oz. pristni odnosi med trenerjem in športnikom oz. športnico so ključ do športnega uspeha. Ta transferni odnos pa v sebi nosi pasti, ki jim včasih niso kos niti najboljši trenerji. Če pride do t.i. kontra transferja (vzajemne ali povraten čustvene libidinalne povezave trenerja s svojim športnikom ali športnico), postane odnos zapleten. Zapletenost se stopnjuje takrat, ko gre za transfer(ni odnos) med trenerjem in (odraslo) športnico – takrat je opcija tudi prava seksualnost.

Že v prejšnji številki smo namignili, da je libido motivacijsko ži

V POČASTITEV 80 LETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA - UMRL JE 23. SEPTEMBRA 1939 - OBJAVLJAM TEKSTE (5 NADALJEVANJ), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

Nedavno sva z urednikom Športa mladih razpravljala o temah, ki jih ta čas obdelujem (o njih pišem, občasno pa tudi predavam), ter o tem, kako me mediji razglašajo za seksologa, jaz pa sem zgolj in samo (teoretski) psihoanalitik, freudovec. Oba sva se strinjala, da je seksualnost v športu resnično nekakšna tabu tema, ki bi jo bilo mogoče resno obdelati. Osebno sem bil mnenja, da ta revija vendarle ne bi prenesla te provokativne teme – še posebno ne v teh konzervativnih časih. No, pa me je urednik vendarle pregovoril za pet krajših prispevkov – s pikrim namigom, da bo rubrika namenjena predvsem staršem. S takšnim transparentnim namigom, bi namreč znala biti ravno ta rubrika ena najbolj branih – med mladimi seveda.

Glede na to, da se imam za (teoretskega) psihoanalitika, bom o š

Pred nekaj leti sem, sam pri sebi, mogoče pa tudi javno in »naglas«, razmišljal takole: »Če bi bil jaz odvetnik, bi določene primere prevzel zato, da bi jih izgubil.« Mislim, da sem imel v mislih neko branjenja (odvetniško zagovarjanje) nekega pedofila, ki ga je odvetnica tako spretno branila, da je dobil namesto nekajletne zaporne kazni, zgolj nekaj mesečno kazen, pa še to pogojno. Če se dobro spomnim, sem to razmišljanje ponovil tudi v primeru Hillary Clinton, ki je kot mlada odvetnica t. r. zmagala v primeru, ko je branila nekega pedofila. Svojo zmago na sodišču pa je z dotičnim pedofilom, prežeta s smehom, še proslavljala. Meni kaj takega ne bi prišlo na kraj pameti. In še vedno se ne morem načuditi tistim odvetnikom, ki na sodiščih branijo psihopate. Zadnji primer je odvetnik, ki brani Sebastiana Abramova (nekoč Colariča), ki je »po nesreči«, kot sam trdi, ubil Saro Veber. Svojo novo dekle – Sarino naslednico – Julijo Adlešič pa je pripravil do tega, da si je sama odžagalo roko. I

Nedavno sem imel intervju za revijo Reporter. Če ste ga prezrli in če vas tema zanima, evo:

1.     

1.  Zpriprtega Sebastiana  Abramova (prej Sebastian Colarič), ki je nagovoril svoje dekle Julijo, da si odreže roko z namenom pridobitve odškodnine od zavarovalnice, ste dejali, da je prvovrstni patološki narcis. Ali velja za izjemo ali je njegovo kriminalno obnašanje podobno obnašanju serijskih morilcev, kot sta bila Silvo Plut in Metod Trobec?

Silvo Plut in Metod Trobec sta bila drugačne vrste psihopata, kot je Colarić-Abramov. Pri obeh že pokojnih serijskih morilcih ni bilo zaznati toliko klasičnega patološkega narcizma in snobizma, kot pri Colarič-Abramovu. Trobec in Plut sta imela ogromno potlačene jeze do mame. Za Abramova pa tega ne bi mogli trditi. Imajo pa vsi trije veliko skupnega – to pa je: deficit v moralnem razsojanju. Prva dva sta živela t.r. v bedi, dotični Sebastian Abramov pa, kot snob, na veliki nogi – brez enormnih količin denarja ni znal živeti. Trobec in Plut sta

Potem, ko sem bil od 23. julija do 23. avgusta na FB (spet) na enomesečnem blocku, so me spletni rablji v nedeljo, 1. septembra spet poslali na block. Nedeljsko dopoldan si ti rablji očitno zame vzamejo čas, in ob 10.30 uri sem dobil obvestilo, da sem blokiran za 1 dan (24ur), ker sem (pred dobrim mesecem, 22. julija – potem, ko sem se vrnil iz Bosne) »kršil standarde skupine« … In kaj sem zagrešil?! Objavil sem fotografijo table za WC v Visokem (bosanske »piramide«), kjer je bil poleg lika moškega in ženske na tabli narisan še nekakšen »tretji spol« v obliki »nezemljana«. Znamenite bosanske »piramide« naj bi po mnenju psevdoarheologa Semirja Osmanagića pred 30.000 leti zgradili nezemljani. To smešno tablo sem skozi »selfi« pofotkal, in – ko sem prišel iz Bosne domov – objavil na svojem FB-zidu Fotko sem pospremil z dikcijo: »Imajo pa deljene WCje: moški – ženske – 'nezemljani' (& ostali 'trans')!« Sledila je absurdna blokada – ampak samo za 24 ur. No, ko sem se potem na ponedeljek t.

PREAMBULA: Ne vem, če je veliko piscev sposobnih spisati takšen tekst, ki bi bil berljiv in aktualen tudi po 20 letih. Spodnji tekst sem napisal pred dobrimi 20 leti – pod naslovom »Vzgoja in šola«. In ker se v teh dneh začenja novo šolsko leto vam ga ponujam v branje in razmislek.

Šola kot vzgojno-izobraževalna institucija si je že od nekdaj prizadevala vzgajati otroke. O iskrenosti te namere ne gre dvomiti, čeprav so mnogokrat v ozadju tudi nekatere ideološke povezave. Šola je namreč po definiciji vselej tudi ideološka institucija znotraj državnih oblastnih mehanizmov. Naš namen sicer ni polemizirati o ideoloških razsežnostih šole niti ne o pravici do institucionalne vzgoje, temveč bi radi opozorili na neko tezo, ki izhaja iz psihoanalitične misli Sigmunda Freuda. Res je, da si šola nenehno prizadeva vzgajati otroke. Toda psihoanalitična replika bi se nanašala na dilemo o zmožnosti in pristojnosti oz. vzgojni kompetentnosti.

Šola si lahko še tako prizadeva vzgajati otroke, toda o

V zadnjem času se toliko govori o psihopatih, da bi bilo treba ljudem par stvari razložiti – predvsem to, kako psihopat nastane. Zadnji eklatanten primer psihopata, ki je bil razkrinkan, je bil Sebastian Colarič, ki se je – potem ko je ustrelil svoje dekle Saro Veber – spremenil priimek v Abramov. Latentnih psihopatov je precej več, le da se jih ne razkrinka, pač pa neovirano smetijo po družbi. Včasih so celo zelo produktivni. Določeni podsistemi bi se čez noč sesuli v prah, če v svojem jedru ne bi imeli inkorporirane psihopate – eklatanten primer so finančne borze, na katerih pogosto prosperirajo ravno (latentni) psihopati. Tudi med top-menedžerji je precej psihopatov, ki v svojem čustvovalnem aparatu ne premorejo trohice sočutja. En sam narcizem jih je.

Če bi se kdo res rad poglobil v etiologijo nastanka psihopata – si naj prebere knjigo Karmen Šterk »Serijski morilec – normalen psihopat psihopatološke matere«. V tej knjigi boste spoznali predvsem to, kako mame lahko fatalno zaznam

Za egipčanske piramide Osmanagić pravi, da so bile nekoč pod morjem (kot del velikih mest), ker so v piramidah menda našli (morsko) sol. (No, težko je preveriti, ali je to res res!) Govori tudi o podzemnih mestih, kjer je nekoč divjala vojna … V isti zvezi vehementno dodaja – kot da bi bil zraven, ko se je to dogajalo – da so na Zemlji pred 12.000 leti (očitno zaradi potresov) pustošili cunamiji (visoki valovi), visoki okrog 2.000 metrov …  Za Jadransko morje pravi, da je bilo takrat 650 metrov nižje … Mimogrede vpelje »privezne« za čolne/ladje, imenovane »alke«, ki so jih našli na hribih v notranjosti Dalmacije (Hrvaške) in Bosne – ampak Napoleonovi vojaki so jih pokradli … Obnaša se kot prekaljen geolog, ki – ker poseduje časovni stroj, s katerim se vrača v preteklost – vse ve … Spozna se tudi na vulkane, saj je v svoji argumentaciji vpeljal tudi »vulkanske linije«. Brez posebnih pomislekov razglasil, da so piramide premišljeno zgrajene na presečišču »vulkanskih linij«. Kako Osmanagi

Za svojevrstno mašilo (v antropologiji se takemu mašilu reče mana), ki utrjuje Osmanagićev nateg – in tega mašila/natega (mane) se poslužujejo mnogi šarlatani, ki prodajajo raznorazne (zdravilne) reči/stvari – uporabi t. i.  Shumanovo frekvenco oz. resonanco. Piramide kot (domnevne) grobnice, mu očitno niso dovolj. Za legitimnost svoje (psevdo)arheologije vpelje zdravilnosti! Ko utemeljuje zdravilnost bosanskih piramid in podzemnih tunelov, ki jih je – mimogrede rečeno (in s tem soglašajo tuji arhelologi) sam skopal – se sklicujejo ravno na »naravno« »Shumanovo resonanco/frekvenco« (ki jo je »določil« Otto Winfried Schumann, pač glede na razdaljo med zemljino površino in nekaj nad 50 km oddaljeno ionosfero.  Za Zemljo se sicer da reči, da ima svojo frekvenco, vibriranje oz. »nihanje«. Mnogi so posledično začeli govoriti o naravni oz. značilna »zemeljski frekvenca«, 7,83Hz (oz. okrog 8 Hz). Ljubitelji raznoraznih teorij zarote (ki je kot fenomen psihološke narave) to frekvenco povezuje

Osmanagićeve najbolj »divje« in »nedeljske« (bizarne in greoteskne) posplošitve so naslednje:

Ko govori o piramidah kot »energetskih mašinah«, se prelevi v največjega strokovnjaka za elektromagnetno valovanje in »divje« vpelje »elektromagnetno polje«, pri katerem gre res  za kombinacija električnega in magnetnega polja (ker: električno polje res nastane v okolici nabojev, magnetno polje pa je posledica gibanja nabojev). V svoji »stiski«, ko ne ve več, kako bi bil še bolj prepričljiv »divje« vpelje še podzemeljske vodne tokove in (zakopano) železno ploščo (?!) – kar naj bi po njegovem že kar generiralo znamenito »energijo« teh »piramide«, ki je (da bo bolj elegantno zvenelo) brezplačna in se (to pa je višek njegove nebuloze) prenaša na daljavo in tudi v vesolje, hkrati pa ta »energija« služi kot komunikacijska tehnologija … V svojih »fotošopskih« nategih to energijo, v obliki (laserske) svetlobe, celo vriše v hrib Visočica in jo usmeri v vesolje … Da bi bil bolj prepričljiv, še reče, da