Pred več kot desetimi leti je k meni prišla »gospodična«, stara blizu 30 let … Pri njej sem res »napenjal možgane«, si belil glavo ... – tudi zato, ker se je kar od daleč skoraj vsak teden vozila k meni, in to kar nekaj mesecev. In ker se v tem času spet (teoretsko) poglabljam v motnje hranjenja, ki so njo mučile celo mladost, posebno v najstniškem obdobju in tudi takrat, ko me je obiskovala na »svetovanjih« (beri: terapijah), sem se zdaj ponovno obrnil nanjo z apelom, če mi danes, ko je stara nekaj čez 40 let, napiše kaj o tej svoji težavi in o motnjah hranjenja nasploh. Pri njej sta bili prisotni odsotnost očeta in spolna zloraba, pa tudi ostale razmere v »specifični« primarni družini so bile take, da je še čudno, da je preživela.

Prijazno se mi je odzvala – in ... Nastala je tale njena izpoved oz. ekspertiza (ki je za potrebe te objave malce zakodirana): 

O motnjah hranjenja pa lahko knjigo napišem. Jezi me, da v teoriji motenj hranjenja predvsem psihiatri, pa tudi klinični psi

Pri motnjah hranjenja pri fantih so – po mojem videnju (in klinični praksi) – stvari zastavljene bistveno drugače. Narava kastracijskega kompleksa, torej kastracijske bojazni (znotraj »Ojdipa«), dečkovo psihično realnost zaznamuje radikalno drugače kot deklico. Dečkov »libidinalni adut« je kastratibilni lulček (penis, ki se ga da odrezati, kastrirati), ki mu že v falični ojdipalni/kastracijski fazi zastavi temelje (spolne) identitete in želje. Ko sem nedavno poslušal neko mlado strokovnjakinjo – pedopsihiatrinjo (dr. Ano Mirković – mislim pa na intervju na podkastu Klemna Selakovića) – je v kontekstu motenj hranjenja posplošeno govorila o otrocih in mladostnikih. Namesto da bi v tem kontekstu transparentno govorila predvsem o dekletih ter jasno vpeljala razlike med spoloma, (koncepta) spola t. r. ni vpeljala.

Naj še enkrat poudarim, da so motnje hranjenja domena ženskega spola, torej (pred)pubertetnih deklet in mladih žensk – in to zaradi narave kastracijskega kompleksa. T. i. simboln

Zaradi določenih ideoloških trendov – v mislih imam predvsem feminizem – se v kontekstu motenj hranjenja oz. (samo)percepciji lastnega telesa, zadnja leta ne govori (toliko kot bi se moralo o razlikah med spoloma), kljub temu da je evidentno, da gre predvsem za dekliški problem. Iz psihoanalize je jasno, da se bo motrenje razlik med spoloma navezovalo na psihoanalitični fundament, to je Ojdipov kompleks s fenomenom kastracije. Ravno znameniti kastracijski kompleks je v teoretskem smislu ključen za razumevanje motenj hranjenja in razlike med spoloma. In ni slučaj, da se razlike med spoloma – v kontekstu motenj hranjenja – zgodijo ravno v času prehoda v puberteto in med puberteto ter v zgodnji odraslosti.

Pred puberteto se dekletom začenja vračati t. i. kastracijsko obdobje, ki se otrokom začne dogajati v času »Ojdipa«/»Elektre«, torej v falični fazi psihoseksualnega razvoja. Takrat oba spola premlevata anatomijo genitalij – lastnih in nasprotnega spola. Glede na to, da so motnje hran

Nedavno sem posnel podkast o motnjah hranjenja – že 11. po vrsti. https://www.youtube.com/watch?v=TAhJOpQVG4I

Skupaj z moderatorko Tanjo Žuvela sva se malce pikro »zapičila« v uradne psiho-strokovnjake za motnje hranjenja, torej psihiatre oz. pedopsihiatre in klinične psihologe (psihoterapevte). Če sem malce piker, naj rečem, da priznavam, da vendarle nekaj vedo o tej temi – torej o motnjah hranjenja. Iz pogovora pa se je dalo razbrati, da se meni zdi, da psihiatri v resnici ne razumejo te teme dovolj dobro, da bi tako suvereno govorili, kot zastavijo v raznih intervjujih in predavanjih. Govoril sem – jih kritiziral – predvsem o (pedo)psihiatrih in kliničnih psihologih. Njihovi odgovori na problem motenj hranjenja so nepoglobljeni, preveč površinski, na nek način »srednješolski«, s premalo znanja, predvsem tistega, ki ima psihoanalitično valenco. Motenj hranjenja ne znajo povezati z nezavednim, z infantilnimi potlačitvami. Pri motnjah hranjenja gre v resnici za MOTNJE V AVTOPERCEPCIJI

Klasični blogi - pisana besedila - so nekako iz mode. Nastopilo je obdobje video-vlogov oz./in podkastov. Tule bosta sedaj predstavljena prva dva podkast, torej pogovora med Tanjo in Romanom, ki ste predvsem teoretske narave. Privi, uvodni podkast je namenjen razumevanju sanj. (Drugi pa je namenjen razumevanju serijskih morilcev.) Roman odgovarja na različne kontekste vezane na (v prvem podkastu) sanje in (v drugem podkastu na) serijske morilce.

Prvi in vsi nadaljnji podkast oz. pogovori/intervjuji so tandemski - vodi jih Tanja Žuvela - nekdanja radijska novinarka/voditeljica/moderatorka. Tandem je skupaj zastavila serijo pogovorov/intervjujev na različne teme. Najprej je (bil) na vrsti prvi intervju oz. pogovarjanje je bilo povezano s sanjami, njihovo interpretacijo (skozi Freuda). Pogovori naj bi bili enkrat "tradicionalni", 1x tedensko - teme pa bolj ali manj povezane s psihoanalizo. Pogovarjanja naj bi bila poučna, predavateljsko obarvana (dnevna politika ne bo na tapeti).

INTEPRET

Pred kratkim – 2. decembra – se je Slavoj Žižek, nekakšen pop-filozof, v kolumni za Russia Today razgovoril o globalnih posledicah širjenja COVID19. Glede na to, da se že 18 mesecev poglobljeno ukvarjam o problemi virusa Sars-Cov-2, bolezni COVID19 in same epidemij oz. pandemije, sem se kar zdrznil, ko sem prebiral Žižkov tekst. Nejevoljen sem, da si upa – po moji oceni – privoščiti toliko zdrsov, kot si jih je v tem tekstu. Formalno nimam veliko šans, da ga – s svojo kritiko – spravim v kozji rog. Pa bom vendarle poskusil.

Med drugi si je v svojem pisanju zadal vprašanje, kakšni so resnični motivi nasprotnikov cepljenja za svojo anticepilsko držo … In potem je suvereno zašel – saj je rekel, da anticepilci »vedo«, da bo nespoštovanje ukrepov pandemijo samo podaljšalo … Aluzija je seveda šla v smer nezavednega védenja. In potem se je še nespodobno vprašal, zakaj si anticepilci želijo, da bi epidemija – z vsemi ukrepi – trajala čim dlje? Moj odgovor na prvo žogo je, da si večina nikakor

TALE ZAPIS SO MI NA MMC RTV UMAKNILI. ZATO GA OBJAVLJAM NA TEM MESTU. NIKOGAR NE ŽALIM, SAMO KRITIČNO MISLIM FEMINIZEM, SIMONE DE BEAUVOIR (NJEN DRUGI SPOL) IN RDEČE ZORE NAD MESTOM ŽENSK.

Oktober je (v Ljubljani), kot že dolga leta, tudi letos v znamenju žensk, bolje rečeno Mesta žensk, ali še natančneje Rdeče zore nad Mestom žensk. Že devetnajst let poteka mednarodni festival sodobne umetnosti, seveda umetnic ženskega spola; moških je na tem festivalu bolj za vzorec oziroma imajo bolj obrobno in suportivno vlogo. Letošnja novost je povezava z mednarodnim feminističnim in queer oziroma lezibičnim festivalom Rdeče zore.  Celoten oktobrski projekt se torej leto Rdeča zora nad Mestom žensk. Siceršnji »osmomarčevksi« festival se je sedaj združil z Mestom žensk oziroma Mesto žensk dopolnjuje in teden (od 2. do 13. oktobra) razvleče do 26. oktobra.

Kakšne notranje boje so imele aktivistke oziroma ideologinje – sicer heteroseksualne ženske – z lezbijkami, ki gravitirajo k Rdečim zoram, ve

V sredo 17. novembra 2021 je bil na Fakulteti za šport tradicionalni kolokvij o filozofiji športa. Tudi letos sem ocenil, da se spodobi, da pojavim kot predavatelj. Glede na to, prav letos mineva 20. obletnica izida moje knjige Šport skozi psihoanalizo, sem ocenil, da ne bo narobe, če obeležim izid te moje, sicer druge po vrsti knjige. Povezetek prispevka z naslovom  sem zastavil “Šport skozi psihoanalizo (po 20 letih)« sem zastavil takole:

»Pred dobrimi 20 leti sem v svoj nesojeni doktorat – in istoimensko knjigo –  ŠPORT SKOZI PSIHOANALIZO zapisal veliko 'resnic' o športu, ki so še dandanes domala popolnoma nerazumljene. Moja meta-športologija je šla v smer, da ima šport svoj latentno struktur, ker pomeni, da šport še zdaleč ni  zgolj tisto, kar se zdi na prvi pogled. Šport je treba najprej dešifrirati – razvozlati (nezavedno) simboliko –, da bi se vedelo, kaj šport v resnici – na simbolno-nezavedni ravni – sploh je ... Hudo mi je, ko sem aprila 2020 posnel video o športanju v čas

Ko je Troha s svojo versko sekto dežural pred RTV od srede maja pa do septembra – ko so potem nasilno vdrli v RTV – sem redno kritično govoril o dotičnemu guruju in tudi o nekaterih njegovih pristaših (najbolj se mi je smilila Saša Petek, ki sem jo tudi največkrat omenjal). Vsak stavek, ki sem ga izrekel o njem – kot histrionično-narcistični osebnosti – lahko argumentiram na številne načine, in tudi podprem s številnimi dokazi. V zadnjih 20 letih sem dokaj podrobno spremljal javne nastope »pojočega majorja«, zato, ker je SOCIOLOGIJA NOROSTI, moja priljubljena tema kritičnega mišljena. Nenazadnje sem to temo posredno obdelal tudi v svojem 2. magisteriju na Sociologiji kulture (na FF).

Knjiga, ki jo trenutno pišem je »Kritika psihiatrije skozi psihoanalizo« – zato natančno vem, o čem govorim in hkrati tudi vem, da bi redkokateri psihiater o Trohi, njegovih ovčicah in njim podobnim povedal več, kot lahko povem jaz. Kritično pa govorim o teh temah zato, ker je to dobro za narod, za državo

V zadnjem času sem okrepil svoje »čivkanje na Twitterju. Ujezil me je predvsem »kmet« - jaz ga imam za vaškega posebneže, ki je sicer geodet po izobrazbi, deklarira pa se za fizika – Srečko Šorli. V preteklih letih sem preposlušal na desetine njegovih videoposnetkov (na dan jih posname kar nekaj). Pred kratkim je izdal nek (kvaziznanstveni) Zbornik o koronski krizi, in pritegnil k sodelovanju kar lepo število avtorjev - katere sem v jeznem twittu kar poimensko izpostavil (izpostavil pa sem še nekatera druga imena) – ker mislim, da delajo škodo družbi, saj oporekajo uradni medicinski stroki. Takole sem twittnil (v dveh delih): »Tole so ti patroni, ki bi jih morali novinarji javno razgaliti in psihološko profilirati - zato da se bo razumelo njihovo apriorno kontriranje: Srečko Šorli, Tomaž Kiker, Tomaž Makovec, Žiga Zebec, Igor Pušnik, Jerneja Tomšič, Sabina Senčar, Vladimir Pirnat, Gregor Knafeljc - 1/2« In: »... Anton Komat, Milan Hosta, Petra Mihalek Novak, Marko Novak, Jure Pogačni

Kar se tiče Tee Jarc. Ko so me na twitterju povprašali, kako bi jo komentiral, sem šel v tole smer:

»To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.«

In potem še dodal:

»... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.«

Za Nova24TV sem potem razšil komentar takole:

Tea Jarc je po mojem videnju rahlo "ranjena duša" - če ne bi bila, se ni bi privoščilča tako agresivnega zdrsa. To se neki uradni javni osebnosti - vnedarle je javno prepoznavna sindikalista (mladih - čeprav je stara ćez 30 let). Po mojem videnju je ta eksces uprizorila iz dveh razlogov:

1. V svojih potlačitv

Pri premagovanju tesnobe so ob klasični psihoterapiji (kot zdravljenju z besedo) lahko v pomoč – dalo bi se reči, da so celo v modi – različne sprostitvene tehnike (ki jih običajno vodijo razni šarlatani) in spreminjanje negativnih misli preko kognitivnih tikov in racionalizirane logike, pa tudi preko aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Po moji oceni je lahko za določene tipe (sugestibilnih) ljudi zelo učinkovita tudi hipnoza (kot »intervencija v nezavedno«). Pri hujših oblikah, oz. ko se tesnoba razvije v hujšo motnjo, pa je potrebno poiskati strokovno (psihoterapevtsko) pomoč – in to pri dobrem psihoterapevtu. Strokovnost v tem kontekstu torej pomeni pogovarjanje s z resnično kompetentno osebno, ki ve, kako (v resnici) deluje človekova duševnost. Klasični psihiatrični pristopi »zdravljenja« so po moji oceni slabi oz. neprimerni, saj temeljijo na paradigmatski oz. konceptualni zablodi, v katero je – na pobudo pionirja psihiatrije Emil

Levi hlapec (Jernej Polajnar - Jerpo), ki mu je levi režim poveril v upravljanje slovensko Wikipedijo, mi jo je zagodel že pred leti, ker sem - ko sem – dvakrat pomagal referendumsko sesuvati Družinski zakonik in/oz noveliranje ZZZDR. Ko je – kot »Jerpo« dajal na Wikipedijo podatke o najbolj znanem serijskem morilcu Metodu Trobcu (https://sl.wikipedia.org/wiki/Metod_Trobec), je (o meni napisal tudi tole): »Roman Vodeb proti predlogu družinskega zakonika leta 2011  --  Roman Vodeb je nasprotoval predlogu družinskega zakonika, ker naj bi otroci brez očeta postali serijski morilci in mučitelji svojih otrok. Kot primer je navedel Trobca in Fritzla,«

Marca 2011 sem v Državnem zboru res razpravljal o novem Družinskem zakoniku in omenjal serijske morlice – a la Metod Trobec – ter delikvente/pankrte a la Josef Fritzl, ki so večinoma odraščali brez očeta in posledično niso razrešili Ojdipovega kompleksa in razvili močnega Nadjaza (vesti, moralnega razsojanja) ... Na MMC RTVSLO, kjer sem takra

Pred torkovo spletno – že tretjo po vrsti – predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi – po pričakovanju – mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je – bi se (če bi si upale predstavo pogledati) – mešalo od besa.

Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se – tako sam ocenjujejm – sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasn

TALE INTERVJU NEKAKO NI ŠEL V ETER. TEMATIZIRA PA DIJAŠKE PROTESTE V MARIBORU.

Ali je policija pravilno ukrepala, da je dijake kaznovala? »Na to vprašanje bi najbolj kompetentno odgovorili apolitični pravniki. Pravno mnenje kakšen Barbare Rajgel, ki je predvsem politična aktivistka, torej ni relevantno. Meni osebno se zdi domala nemogoče, da bi policisti ukrepali mimo pravne podlage. Ukazi, ki so jih dobili od svojih nadrejenih preden so ukrepali, so zagotovo imeli pravno podlago, saj vsi vemo, da so dijaki kršili nekatere zakone in aktualne odloke, ki pa imajo pravno podlago v Ustavi, ki govori o tem, da imajo državljani ustavno pravico do varovanja zdravja. Po mojem videnju pa je ravno ta ustavna pravica nadrejena pravici do javnega (protestniška) zborovanja, saj so ravno intenzivna javna druženja potencialni vir širjenja okužb in same epidemije. In če so zakonsko – četudi s trenutnim odlokom – predvidene sankcije (tudi denarne kazni), je s pravnega vidika absurdno, da se kazni ne bi

NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL:

Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa.

Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi s

22. februarja sem na Twitterju delil članek z naslovom: »Kampanjo Samo ja pomeni ja s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi« (https://www.rtvslo.si/slovenija/kampanjo-samo-ja-pomeni-ja-s-podpisi-podprlo-ze-vec-kot-4000-ljudi/570432)

Delitev članka sem pospremil s komentarjem:

»Kampanjo "Samo JA pomeni JA" je s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi ... Ne pa 40.000! Ker je ta libidinalni kontekst - mislim na (med)spolni flit - bistveno bolj kompleksen, kot si aseksualne feministke predstavljajo.«

Bojan Jevnikar pa mi je odgovoril:

»Če bi to veljalo pred 40 leti, bi bil jaz serijski posiljevalec, saj so vse šepetale, oh NE, oh NE.«

Nakar sem mu "zloglasno" odgovoroil:

»Ja, to je moj pont. Seveda govorijo NE: "Ne, no!" V resnici si pa željo: "Daj še! Fehtaj me! Paše mi, če čutim, vem, da si me ti želiš!" Zato trdim, da ta (med)sponi flirt ni tako enostaven&enoznačen. Te feministke tega ne bodo štekale. Ženstvene ženske pa točno vedo, kaj mislim.«

In ta moj odgovor se so femini