V sredo 17. novembra 2021 je bil na Fakulteti za šport tradicionalni kolokvij o filozofiji športa. Tudi letos sem ocenil, da se spodobi, da pojavim kot predavatelj. Glede na to, prav letos mineva 20. obletnica izida moje knjige Šport skozi psihoanaliz, sem ocenil, da ne bo narobe, če obeležim izid te moje, sicer druge po vrsti knjige. Povezetek prispevka z naslovom  sem zastavil “Šport skozi psihoanalizo (po 20 letih)« sem zastavil takole:

»Pred dobrimi 20 leti sem v svoj nesojeni doktorat – in istoimensko knjigo –  ŠPORT SKOZI PSIHOANALIZO zapisal veliko 'resnic' o športu, ki so še dandanes domala popolnoma nerazumljene. Moja meta-športologija je šla v smer, da ima šport svoj latentno struktur, ker pomeni, da šport še zdaleč ni  zgolj tisto, kar se zdi na prvi pogled. Šport je treba najprej dešifrirati – razvozlati (nezavedno) simboliko –, da bi se vedelo, kaj šport v resnici – na simbolno-nezavedni ravni – sploh je ... Hudo mi je, ko sem aprila 2020 posnel video o športanju v času

Ko je Troha s svojo versko sekto dežural pred RTV od srede maja pa do septembra – ko so potem nasilno vdrli v RTV – sem redno kritično govoril o dotičnemu guruju in tudi o nekaterih njegovih pristaših (najbolj se mi je smilila Saša Petek, ki sem jo tudi največkrat omenjal). Vsak stavek, ki sem ga izrekel o njem – kot histrionično-narcistični osebnosti – lahko argumentiram na številne načine, in tudi podprem s številnimi dokazi. V zadnjih 20 letih sem dokaj podrobno spremljal javne nastope »pojočega majorja«, zato, ker je SOCIOLOGIJA NOROSTI, moja priljubljena tema kritičnega mišljena. Nenazadnje sem to temo posredno obdelal tudi v svojem 2. magisteriju na Sociologiji kulture (na FF).

Knjiga, ki jo trenutno pišem je »Kritika psihiatrije skozi psihoanalizo« – zato natančno vem, o čem govorim in hkrati tudi vem, da bi redkokateri psihiater o Trohi, njegovih ovčicah in njim podobnim povedal več, kot lahko povem jaz. Kritično pa govorim o teh temah zato, ker je to dobro za narod, za državo

V zadnjem času sem okrepil svoje »čivkanje na Twitterju. Ujezil me je predvsem »kmet« - jaz ga imam za vaškega posebneže, ki je sicer geodet po izobrazbi, deklarira pa se za fizika – Srečko Šorli. V preteklih letih sem preposlušal na desetine njegovih videoposnetkov (na dan jih posname kar nekaj). Pred kratkim je izdal nek (kvaziznanstveni) Zbornik o koronski krizi, in pritegnil k sodelovanju kar lepo število avtorjev - katere sem v jeznem twittu kar poimensko izpostavil (izpostavil pa sem še nekatera druga imena) – ker mislim, da delajo škodo družbi, saj oporekajo uradni medicinski stroki. Takole sem twittnil (v dveh delih): »Tole so ti patroni, ki bi jih morali novinarji javno razgaliti in psihološko profilirati - zato da se bo razumelo njihovo apriorno kontriranje: Srečko Šorli, Tomaž Kiker, Tomaž Makovec, Žiga Zebec, Igor Pušnik, Jerneja Tomšič, Sabina Senčar, Vladimir Pirnat, Gregor Knafeljc - 1/2« In: »... Anton Komat, Milan Hosta, Petra Mihalek Novak, Marko Novak, Jure Pogačni

Kar se tiče Tee Jarc. Ko so me na twitterju povprašali, kako bi jo komentiral, sem šel v tole smer:

»To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.«

In potem še dodal:

»... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.«

Za Nova24TV sem potem razšil komentar takole:

Tea Jarc je po mojem videnju rahlo "ranjena duša" - če ne bi bila, se ni bi privoščilča tako agresivnega zdrsa. To se neki uradni javni osebnosti - vnedarle je javno prepoznavna sindikalista (mladih - čeprav je stara ćez 30 let). Po mojem videnju je ta eksces uprizorila iz dveh razlogov:

1. V svojih potlačitv

Pri premagovanju tesnobe so ob klasični psihoterapiji (kot zdravljenju z besedo) lahko v pomoč – dalo bi se reči, da so celo v modi – različne sprostitvene tehnike (ki jih običajno vodijo razni šarlatani) in spreminjanje negativnih misli preko kognitivnih tikov in racionalizirane logike, pa tudi preko aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Po moji oceni je lahko za določene tipe (sugestibilnih) ljudi zelo učinkovita tudi hipnoza (kot »intervencija v nezavedno«). Pri hujših oblikah, oz. ko se tesnoba razvije v hujšo motnjo, pa je potrebno poiskati strokovno (psihoterapevtsko) pomoč – in to pri dobrem psihoterapevtu. Strokovnost v tem kontekstu torej pomeni pogovarjanje s z resnično kompetentno osebno, ki ve, kako (v resnici) deluje človekova duševnost. Klasični psihiatrični pristopi »zdravljenja« so po moji oceni slabi oz. neprimerni, saj temeljijo na paradigmatski oz. konceptualni zablodi, v katero je – na pobudo pionirja psihiatrije Emil

TALE ZAPIS SO MI NA MMC RTV UMAKNILI. ZATO GA OBJAVLJAM NA TEM MESTU. NIKOGAR NE ŽALIM, SAMO KRITIČNO MISLIM FEMINIZEM, SIMONE DE BEAUVOIR (NJEN DRUGI SPOL) IN RDEČE ZORE NAD MESTOM ŽENSK.

Oktober je (v Ljubljani), kot že dolga leta, tudi letos v znamenju žensk, bolje rečeno Mesta žensk, ali še natančneje Rdeče zore nad Mestom žensk. Že devetnajst let poteka mednarodni festival sodobne umetnosti, seveda umetnic ženskega spola; moških je na tem festivalu bolj za vzorec oziroma imajo bolj obrobno in suportivno vlogo. Letošnja novost je povezava z mednarodnim feminističnim in queer oziroma lezibičnim festivalom Rdeče zore.  Celoten oktobrski projekt se torej leto Rdeča zora nad Mestom žensk. Siceršnji »osmomarčevksi« festival se je sedaj združil z Mestom žensk oziroma Mesto žensk dopolnjuje in teden (od 2. do 13. oktobra) razvleče do 26. oktobra.

Kakšne notranje boje so imele aktivistke oziroma ideologinje – sicer heteroseksualne ženske – z lezbijkami, ki gravitirajo k Rdečim zoram, ve

Levi hlapec (Jernej Polajnar - Jerpo), ki mu je levi režim poveril v upravljanje slovensko Wikipedijo, mi jo je zagodel že pred leti, ker sem - ko sem – dvakrat pomagal referendumsko sesuvati Družinski zakonik in/oz noveliranje ZZZDR. Ko je – kot »Jerpo« dajal na Wikipedijo podatke o najbolj znanem serijskem morilcu Metodu Trobcu (https://sl.wikipedia.org/wiki/Metod_Trobec), je (o meni napisal tudi tole): »Roman Vodeb proti predlogu družinskega zakonika leta 2011  --  Roman Vodeb je nasprotoval predlogu družinskega zakonika, ker naj bi otroci brez očeta postali serijski morilci in mučitelji svojih otrok. Kot primer je navedel Trobca in Fritzla,«

Marca 2011 sem v Državnem zboru res razpravljal o novem Družinskem zakoniku in omenjal serijske morlice – a la Metod Trobec – ter delikvente/pankrte a la Josef Fritzl, ki so večinoma odraščali brez očeta in posledično niso razrešili Ojdipovega kompleksa in razvili močnega Nadjaza (vesti, moralnega razsojanja) ... Na MMC RTVSLO, kjer sem takra

Pred torkovo spletno – že tretjo po vrsti – predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi – po pričakovanju – mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je – bi se (če bi si upale predstavo pogledati) – mešalo od besa.

Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se – tako sam ocenjujejm – sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasn

TALE INTERVJU NEKAKO NI ŠEL V ETER. TEMATIZIRA PA DIJAŠKE PROTESTE V MARIBORU.

Ali je policija pravilno ukrepala, da je dijake kaznovala? »Na to vprašanje bi najbolj kompetentno odgovorili apolitični pravniki. Pravno mnenje kakšen Barbare Rajgel, ki je predvsem politična aktivistka, torej ni relevantno. Meni osebno se zdi domala nemogoče, da bi policisti ukrepali mimo pravne podlage. Ukazi, ki so jih dobili od svojih nadrejenih preden so ukrepali, so zagotovo imeli pravno podlago, saj vsi vemo, da so dijaki kršili nekatere zakone in aktualne odloke, ki pa imajo pravno podlago v Ustavi, ki govori o tem, da imajo državljani ustavno pravico do varovanja zdravja. Po mojem videnju pa je ravno ta ustavna pravica nadrejena pravici do javnega (protestniška) zborovanja, saj so ravno intenzivna javna druženja potencialni vir širjenja okužb in same epidemije. In če so zakonsko – četudi s trenutnim odlokom – predvidene sankcije (tudi denarne kazni), je s pravnega vidika absurdno, da se kazni ne bi

NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL:

Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa.

Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi s

22. februarja sem na Twitterju delil članek z naslovom: »Kampanjo Samo ja pomeni ja s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi« (https://www.rtvslo.si/slovenija/kampanjo-samo-ja-pomeni-ja-s-podpisi-podprlo-ze-vec-kot-4000-ljudi/570432)

Delitev članka sem pospremil s komentarjem:

»Kampanjo "Samo JA pomeni JA" je s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi ... Ne pa 40.000! Ker je ta libidinalni kontekst - mislim na (med)spolni flit - bistveno bolj kompleksen, kot si aseksualne feministke predstavljajo.«

Bojan Jevnikar pa mi je odgovoril:

»Če bi to veljalo pred 40 leti, bi bil jaz serijski posiljevalec, saj so vse šepetale, oh NE, oh NE.«

Nakar sem mu "zloglasno" odgovoroil:

»Ja, to je moj pont. Seveda govorijo NE: "Ne, no!" V resnici si pa željo: "Daj še! Fehtaj me! Paše mi, če čutim, vem, da si me ti želiš!" Zato trdim, da ta (med)sponi flirt ni tako enostaven&enoznačen. Te feministke tega ne bodo štekale. Ženstvene ženske pa točno vedo, kaj mislim.«

In ta moj odgovor se so femini

Takole sem se razpizdil na FB, ko sem delil nek "spomin" - video izpre dveh let:

"8. februar?! Ku(ltu)rac pa še Prešeren! Pokvarjenec je - pri svojih 36 letih - 13-letno Ano Jelovšek pecal in "deklici" nafukal tri otroke. In zdaj ga slavimo?! Še dobro, da imamo dan njegove smrti (in ne rojstva!) za Kulturni dan."

Zdaj pa še par besed o moji slikarski oz. risarski "umetnosti":

Nekoč me je bivši minister Zoran Poznič – sicer (nekoč) dober slikar in kipar – resno vprašal, zakaj raje ne rišem oz. slika(ri)m, torej portretiram, namesto da pišem težke knjige, ki jih (menda) nihče ne razume. Pred kakšnim dvajsetimi leti – ko sem pripravljal samostojno razstavo – sem ga povprašal za mnenje, glede mojih portretov. Bil je kar navdušen, nad mojim risarskim/slikarskim talentom – on je govoril o »umetniškem talentu«. Rekel pa se mu, da se z umetnostjo ne mislim ukvarjati, ker sem premalo frustriran ... Za umetnost je pač treba biti – po mojem mnenju – kar »malce« frustrian oz. (psihično/duše

Aleš Ernecl me je nedavno spet povabil na »pogovarjanje v živo«. Že spomladi me je Aleš nagovoril – ker se že pač dolgo poznava (še iz časov, ko sem leta 2007 začel blogati na MMC RTVSLO) – in takrat sva imel dober res intervju. Takrat Aleševi intervjuji še niso bili predvajani v živo, še vedno pa se jih da dobiti na YouTube: https://www.youtube.com/watch?v=7HyPXgoYB50&t=167s

Eminentnih godtov mu ne zmanjka, čeprav ima težave pri povabilih levih eminentnih gostov. Od desnih, so se zvrstili že mnogi intelektualci – tudi nekateri politiki. Po številu ogledov prednjači intervju z Zmagom Jelinčičem. Moja dva intervjuja se po gledanosti verjetno nahajata nekje na polovici (verjetno malce čez).

Ko sem se zadnjih nekaj mesecev kar nekako otepal ponovnega vabila – ker sem bil mnenja, da lahko Aleš pridobi še veliko novih in zanimivih gostov – sem končno popustil. Privolil na ponovno pogovarjanje oz. intervju, ker sem vendarle paradni slovenski antifeministi, ravno dve vrli slovenski politi

Aleš Ernecl me je nedavno spet povabil na »pogovarjanje v živo«. Že spomladi me je Aleš nagovoril – ker se že pač dolgo poznava (še iz časov, ko sem leta 2007 začel blogati na MMC RTVSLO) – in takrat sva imel dober res intervju. Takrat Aleševi intervjuji še niso bili predvajani v živo, še vedno pa se jih da dobiti na YouTube: http://www.youtube.com/embed/7HyPXgoYB50

Eminentnih godtov mu ne zmanjka, čeprav ima težave pri povabilih levih eminentnih gostov. Od desnih, so se zvrstili že mnogi intelektualci – tudi nekateri politiki. Po številu ogledov prednjači intervju z Zmagom Jelinčičem. Moja dva intervjuja se po gledanosti verjetno nahajata nekje na polovici (verjetno malce čez).

Ko sem se zadnjih nekaj mesecev kar nekako otepal ponovnega vabila – ker sem bil mnenja, da lahko Aleš pridobi še veliko novih in zanimivih gostov – sem končno popustil. Privolil na ponovno pogovarjanje oz. intervju, ker sem vendarle paradni slovenski antifeministi, ravno dve vrli slovenski političarki pa prest

Malo sem jugo-nostalgika, zato po malem spremljal naše (pol)brate in/oz. dogajanje po celi (bivši) »Jugi«. Že od nekdaj me je fascinirala Srbija s svojo »zmagovalno« mentaliteto, s svojim nacionalnim Egom. Tudi strokovnjaki, ki jih (še danes) premorejo, so spoštovanja vredni. Pred par leti preminulega psihiatra Vladeta Jerotića sem preposlušal po dolgem in po čez. Zoran Milivojević tudi v Slovenijo že okrog 30 let prinaša nekatere psihološka znanja, ki nam jih kronično primanjkuje. Tu je še »francosko-srbska« psihiatrinja Mila Alečković – nekoč (še) Nikolić, danes pa (še) Bataille (po francoskem možu Yivu Batailleu) – ki sem jo od Srbov še največ preposlušal. Do nje sem imel določene pomisleke, ker sem jo imel vseskozi na sumu, da ima vendarle določene »nanašalne blodnje« in »specifično« osebnostno strukturo z narcistično valenco. V zadnjih mesecih pa sem spoznal, da jo v resnici občasno kar »malo« zanaša (kot se za narcistično strukturirano osebnost tudi »spodobi«). Glede na to, da

Kot mi je znano, se pri nas že vsaj dve desetletji (v svetu pa še dlje) v javnosti pojavljajo nasprotovanja proti cepljenju. Nekateri se pri na javno izpostavljajo že vsaj nekaj leti - prednjači Gregor Kos, ki je bil s svojim političnim gibanjem/stranko konec koncev pred enim letom tudi vlagatelj 5000 podpisov preko katerih je želel spremeniti cepilsko zakonodajoo. V Srbiji, kjer je anticepilska kampanija v teh časih zelo velika, je ideološki vodja "antivakcerjev" ena od dveh politično spodletelo angažiuranih psihiatrinj, to je Jovana Stojković (druga je Mila Alečković). Obe sta ujeti v znamenito teorijo zarote."Antivakcinerjev" je v Srbiji veliko, ker je tam teorija zarote t. r. mains stream. V Sloveniji pa so mnogi pravtako obsedeni s proticepilsko logiko. Ti "proticepilci" so v teh časih toliko bolj prepričani, da je cepljenje - npr. proti COVID19 - škodljivo ali celo smrtno nevarno, kar po psihoanalitični pecepciji gravitira k teorijam zarote.

Eden najbolj izpostavljenih borcev pro

Nedavno sem dal za Reporter intervju trojnem umoru v okolici Ptuja, v Gorečni vasi. Takole sem zvenel v originalu:

1. Zakaj je ta človek po vaši oceni moril? Serijski morilci in podobni psihopati (in sociopati) so najbolj proučevani ljudje na svetu. Zaradi njih – ker se jih je profiliralo oz. psihično seciralo tudi v povezavi z otroštvom oz. primarno družino – se dandanes ve, to pač vemo bolj psihoanalitično razmišljujoči psiho-strokovnjaki (teoretiki), kot pa psihologi, da je dotični morilec po vsej verjetnosti nastal v primarni, verjetno malce disfunkcionalni, družini. Določen »vzgojen« napake (v »gor-spravljanju«) sta po vse verjetnosti – po mojem (psihoanalitičnem) videnju – naredila tako oče, kot mati, tudi v njuni medsebojni interakciji. Moški, ki je sposoben ubiti žensko, mora v svoji psihi, v nezavednem, zadovoljena dva pogoja – v smislu »pogoj kot zakonitost«: 1. Imeti mora potlačeno hudo zamero do (v otroštvu doživete) matere; 2. Deficit v moralnem razsojanju, torej v struk