5. marca je Gospodarska zbornica Slovenije zopet podeljevala »Oskarje« za najboljša podjetja. Organizqtorji so me že pred časom naprosili, če bi se morda dalo kaj povedati o afiniteti do poslovanja s tujino, torej o (najboljših) izvoznikih. Preliminarno so hoteli vedeti, kaj bi lahko jaz – kot (teoretski) psihoanalitik - povedal o tej temi/afiniteti. Moj odgovor »na prvo žogo« je bil takle:

"""""Odprtost za sodelovanje/poslovanje s tujino je posebno psihično področje, ki gravitira v nezavedno – še natančneje: v otroštvo. Skrajšano rečeno: tisti, ki zlo radi potujejo v tujino imajo določene specifike v odnosu do mame. Tudi afiniteta do poslovanja s tujino ima lahko kaj opraviti z infantilno mamo – v smislu: "Tistega, kar ni doma (mame), moram poiskati v tujini." Turistično vandranje po tujih deželah bi lahko pomenilo kronično (nezavedno) iskanje mame. Seveda, imajo nekateri strašanski odpor do sklepanje poslov s tujino – bolje rečeno v tujini. "Zapečkarji" – med katere sodim tudi sam – čakajo, da bo tujina – torej simbolna mama – prišla k nam. Pri poslovanju s tujino torej ni (glavni) problem sama logistika – tej bi verjetno že lahko bili kos; problem je afiniteta do "barantanja" s tujino (tujimi podjetji) v tujini. Razvajenci, ki so kot otroci vse dobili, se že ne bodo odpravljali (poslovno) v tujino. Načeloma pa otrok, katerega mama, je bila pogosto odsotna (npr. karieristična) – na ta račun pa je otrok veliko "potoval" od varuške, preko vrtca do varuške – lahko (simbolno) neprestano išče mamo (tudi v tujini), je kroničen turist/popotnik (tudi v Himalajo, Ande, Saharo, džunglo ...), ali celo delavec v tujini oz. nekdo, ki bi neprestano sklepal posel s tujini.
Po drugi strani gre lahko pri poslovanju s tujino, in vsemi posledičnimi potovanji, tudi za (nekakšno, torej simbolno) bežanje – najpogosteje pred neznosno ženo – to bežanje je lahko izključno nezavedno ali pa celo zavestno/ozaveščeno. V tujini se z lahkoto – torej veliko lažje – dogodijo tudi seksualne avanture, ki so seveda adrenalinske in katerim se je težko upirati. V domovini se določeni seksualni »projekti« (avanture) težje izvedejo, ker se hitro začne šušljat o njih.
Tretji tip ljudi/poslovnežev – in dobro bi bilo, da je ta tip ljudi (poslovneži) večinski – gredo v tujino in tam sklepajo posle zato, ker so imeli hkrati ljubečo mamo in avtoritativnega očeta; to pomeni, da so pravilno razrešili Ojdipov kompleks. V poslu morajo briljirati, in če se ne da briljirati doma, gredo v tujino zato, ker je tam mogoče sklepate dobičkonosne posle – torej poslovno uspeti. Sedanja kriza in recesijska stiska narekuje paradigmo »s trebuhom za kruhom«, bolj rečeno za uspehom/užitkom.
Četrti tip ljudi, ki imajo afiniteto do poslovanja s tujino so t. i. "analci" – ti imajo tudi denar deponiral v tujini (Švici) oz. v davčnih oazah. Velika afiniteta do dobičkonosnosti in bajnih profitov je pogosto domena "analcev" – torej skopuhov, ki bi naredili vse, da bi kopičili imovino/imetje, torej denar (kot simbol dreka). Torej: denar je po eni strani simbol dreka (prvega darila, ki s katerim trguje "mali sralec" – v zameno dobi ljubezen), po drugi strani pa je denar tudi simbol penisa, s katerimi se moški radi "kurčijo" in imajo na ta račun "privilegij v ženski (seksualni) želji". S tujino naj bi – teoretično gledano (veliko) bolj poslovali moški!
Peti tip ljudi bi znal biti "patološko" ambiciozen; imperativ "uspeti za vsako ceno", ga žene tudi na konec sveta, z namenom, da bi uspel. Taki tipi ljudi/moških so imeli pogojno ljubečo mamo, ki je celo otroštvo apelirala: "Bodi priden in delaven – nosi mi titule, bodi uspešen." Tudi takšen narcisoiden moški bo šel v tujino sklepat posle samo zato, da bi uspel. Kajti, šele ko bo uspel, bo sam sebi všeč, in to ha žena naprej, tudi v tujino  "po (poslovni) uspeh"."""""

Tole sem torej napisal na prvo žogo organizatorjem prireditve v Cankarjevem domu. Moj point je bil, da situacija s poslovanjem s tujino ni tako enostavna in enoznačna. Različni tipi ljudi imajo različne afinite do tujine in različne nezavedne vzroke (in simbolne procese), da se odpravljajo poslovat s tujino oz. v tujino. Seveda nisem prav posebej poudarjal, da veliko moških/poslovnežev beži pred svojo lastno ženo, ker je tečna, morda aseksualna, ali pa so se je seksualno (preprosto) naveličali. Geji (v poslovnih) vrstah so nekoč svojo spolno usmerjenost hodili skrivaje tešit v tujino. S tega vidika so zanimivi tudi pedofili, ki so do nedavnega potovali v Azijo: na Tajsko, v Vietnam ali Šri Lanko (Cejlon), kjer pedofilija ni bila sankcionirana (nekateri so si tam naredili tudi vikende, ki jim jih je Cunami porušil.)

Kakorkoli že – ta moja psihoanaliza poslovanja v tujini oz. s tujino ni dobila epiloga na sklepni prireditvi GZS v Cankarjevem domu. Morda zato, ker sem organizatorjem postavil pogoj: hotel sem vedeti, komu bom dal priznanje/kipec/»Oskarja«. Pred tem sem namreč želel preveriti, ali vsi delavci dotičnega prvonagrajenca redno prejemajo plače in ali so te plače dovolj velike. Kakšnemu Dušanu Šešoku pač ne bi dal kipca/priznanja. In so se me ustrašili, in me »skenslali« (odpovedali) ... No, morda je bil vzrok odpovedi tudi ta, da naj bi kipec verjetno dal mojemu t. r. sosedu (someščanu) oz. dobremu znancu Juretu Knezu (in Andreju Orožnu), Dewesoft, kar bi bilo malo čudno.

Kakorkoli – važna je moja psihoanaliza/teorija (latentno oz. nezavedno/simbolno ozadje) poslovanja s tujino.

PS: Tisti, ki bi me radi slišali v živo: v četrtek (24. aprila) gostujem z MonoTragiKomedijo »Seks, Freud in Jaz« v LJ-Koloseju, v petek (25. april) pa v MB-Koloseju (skupaj z »Monico Bikinsky«: »Lepotica in psihoanalitična zver«)