Tale Conchita Wurst nas je dodobra zdrmala. Nima se smisla spraševati, ali je Tom/Thomas "ona", saj vemo, da ni. Si je pa smisleno zastaviti vprašanje, ali gejem lahko rečemo, da so moški. No, ker mene vseskozi napadajo "ženske", torej "moškinje"/feministke - "Vstajniške socialne delavke" so me poscale z menstrualno krvjo -, si bom dilemo zastavil drugače.

Ko sem na temo/dilemo ali lezbijkam (sploh) lahko rečemo, da so ženske nekoč že pisal (mislim na blog na RTV MMC), še nisem vedel, da so si to vprašanje/dilemo zastavljale že same (radikalne) lezbijke. V mislih imam predvsem Monique Wittig (1935-2003), ki je problematizirala ravno dilemo, ali so lezbijke (sploh) ženske in ali ni nesmiselno/zavajajoče govoriti o lezbijkah kot ženskah.[1] Konec 70-ih let 20. stoletja je akademsko javnost šokirala z izjavo, da  »lezbijke niso ženske«, z apelom, da je (po njenem mnenju) nujno ločevati kategoriji spola in seksualnosti/spolnosti. Wittigova v tej zvezi govori tudi o (vsiljeno normativni) »heteroseksualni pogodbi«, ki je (domnevno) vsiljena ženski. Podobne dileme lahko zasledimo pri Judith Butler, ki je vpeljala pojem »heteroseksualna matrica«, kot problematične (v smislu normativnosti). Tu je še Adrienne Rich s svojo »prisilno heteroseksualnostjo«. Jasno, da so omenjene avtorice (radikalne) feministke lezbijke – če ne bi bile, bi pisale in razmišljale popolnoma drugače. Lezbični feminizem je radialna struja/gibanje, katerega začetki segajo v anglo-ameriški prostor. Vzniknil je kot refleks na ameriško spolno revolucije in pionirstvo ženske promiskuitetnosti, poronografije in odkrite glorifikacije moškega (erektiranega) penisa. Vznik tega gibanja torej sega konec 60-ih in začetek 70-ih let 20. stoletja. Bistvo je neločljiva vez med feminizmom in lezbično spolno identiteto. Hkrati kritizira heteronormativnost in/oz. različnospolnost/heterseksualnost in t. i. »moško dominanco«. Obenem izpostavlja pomembnost ločene lezbične identitete – tako od ostalega (heteroseksualnega) feminizma kot od gejevskega aktivizma. Ob že omenjenih aktivistk/lezbijk sta pomembni še Audre Lorde, Mary Daly. Z lezbičnim feminizmom se je Sloveniji v 90-ih letih ukvarjala skupina/združenje Kasandra, danes so lezbično-feministična gibanja razpršila – tukaj so ŠKUC-LL, Legebitra, Rdeče zore, tu so še razni Roza klubi (v okviru kluba K4) ipd..

Vrnimo se k Monique Wittig, ki žensko razume kot »fiktiven (biološki) spol«, kot nekakšno abstrakcijo, ki je (patriarhalno, kulturno, družbeno) vsiljena – in približno tako razmišljajo kar vse feministke. Feministkam se ta »fiktiven (biološki) spol« (z)racionalizirano kaže kot »totalen in nezaznamovan z družbenim sistemom«; »v resnici« pa je, kot pravi/misli Wittigova ta »fizična in neposredna zaznava le izumetničena in mitična konstrukcija, 'imaginarna formacija', ki tolmači fizične značilnosti (ki so, kot takšne, nevtralne, vendar pa jih socialni sistem zaznamuje) skozi mrežo odnosov, prek katerih se le-te potem dojemajo« (Wittig/Butler, 2001). Za Monique Wittig in za mnoge feministke ženska (kot biološki spol) ni niti nespremenljiva niti naravna, ampak je politično vsiljena kategorija, ki naj bi po njenem mnenju služila ustoličenju »heteroseksualne matrice« kot naravne. Na ta način za Wittigovo (in mnoge feministke) pojem in koncept ženske služi ekonomskim potrebam. Wittigova pravi, da je biološki spol le eden in to je ženski. Za moškega pa meni, da ostaja spolno »neobeležen« in na ta/nek način univerzalen – v smislu nekakšnega »heteroseksualnega uma« (angl.: »the stright mind«; Wittig, 1992). Wittigova se (kot radikalna lezbijka/feministka) (ideološko) zavzema, da omejenost razreši z »zrušenjem« kategorije biološkega spola. Za Wittigovo je problematične tudi (heteroseksualni) jezik, ki naj bi ime odločilno moč. Posledično problematični naj bi bili tudi koncepti/kategorije, ki se izražajo skozi znanost in teorijo, kar naj bi (za Wittigovo) lahko povzročili določeno nasilje nad telesi – ker naj bi jezik imel »plastično akcijo na realno« (Wittig/Butler, 2001). Jezik je resda asimetričen – to še posebej velja za slovenščino – saj je moški spol/subjekt tisti, ki je na nek način univerzalen. Ženske, lezbijke in geji pa so za Wittigovo – in v tem delu precej pretirava –  »partikularni« in »udeleženi« govorniki in zato nezmožni uporabljati prvo osebo (gramatični zaimek »jaz«, ki predpostavlja govoriti kot univerzalni subjekt). Wittigova se v tem kontekstu ne strinja z mnogimi feministkami, ki idejno sledijo Luce Irigaray, da je »subjekt« v filozofiji Zahodnih kultur izključno moški. Zato Wittigova (ideološko) predlaga razpustitev kategorije »biološkega spola« in »žensk(e)« v celoti. Po njenem mnenju, saj naj bi le tako lahko vzpostavile suverene katehgorije, kot so sebstvo (Self), subjektiviteta, zmožnost govoriti v svojstvu ...

Torej – v luči Wittigove: ali je lezbijkam res mogoče/smiselno reči, da so ženske; ali – če obrnemo – ali je nekemu geju upravičeno reči, da je moški (Conchita Wurst je idealen primer). Namreč: ljudje smo si izmislili/izumili jezik (in pisavo), torej govor, zato, da lahko komuniciramo, da se sporazumevamo. Neko stvar/reč lahko z besedami (natančno) opisujemo nekaj minut, zato, da sogovornik razume kaj točno mislimo. Vendar – zato, da ne izgubljamo komunikacijskega/sporazumevalnega časa, smo ljudje namesto dolgoveznega opisovanja določenega predmeta (ali pa dogodka), ki ga imamo v mislih, izumili samo eno besedo (izraz/términ/označevalec). S tem »označevalcem«, kot se reče v strukturalizmu in/oz. lingvistiki označimo dotični predmet ali dogodek. Če bi npr. hoteli nezemljanu/»Marsovcu«, torej nezemeljskemu bitju, razložiti, da je nekdo utonil, mu moramo razložiti pojem/pojem utopitve, dihanja, vode, plavanja, življenja, smrti itd.. Če na dotičnem planetu/»Marsu« ni vode, in če dotični »Marsovci« npr. ne dihajo zraka (ali če imajo celo škrge), če ne poznajo koncept plavanja, če jim je koncept smrti in tudi pojem utopitve popolna neznanka, potem izraza »utopitev« v komunikaciji ne moremo uporabljati, četudi bi se »Marsovci« naučili naš jezik.
Če imajo na njihovem planetu/»Marsu« npr. 5 spolov, in če je npr. vseh pet potrebno, da se vrsta razmnožuje, potem bi Marsovcu težko razložili kaj pomeni ženska in kaj moški, kaj gej, kaj lezbijka. Prav tako nezemljani/»Marsovci« ne bi imeli pojma, kaj je to ženska oz. ženski spol, če bi imeli oni samo en spol in nespolno razmnoževanje.

Zemljani pa pač nismo »Marsovci« in marsikaj si med sabo lahko dopovemo, se sporazumemo, in to zgolj z uporabo majhnega/zminimaliziranega števila besed – in to zato, ker vsaka, zgolj ena beseda/označevalec združuje/označuje kopico lastnosti, ki jih ubeseduje/označuje.

Nadalje: vsem ljudem – moškim in ženskam (tudi gejem in lezbijkam) – lahko rečemo človek.  Vendar: ženski, tudi  lezbijki bi lahko rekli »človekinja«. Marsovcem ne moremo oz. ne bi mogli reči, da so ljudje ljudje. Če imajo slučajno samce in samice, bi lahko Marsovce in Marskovke razdelili na samce in samice. In če bi bilo med npr. Marsokvami 50% npr. neplodnih (ali pa »istospolnih«) samic, in če jim bi sami Marsovci brez predsodka rekli »neženske«, Marsokvam pa »ženske« (s predpostavko, da bi »marsovščino« mogoče prevesti v »zemeljščino«), bi na Zemlji morda z manj predsodka homoseksualnim ženskam rekli lezbijke in ne ženske. Tako pa je stvar zagatna in izpade žaljivo. Lezbijke se pač prepoznavajo kot ženske in sebi rečejo ženska, vendar je v komunikacijskem in semantičnem smislu to zavajajoče. Tako kot slovenska estradnica Salomé v resnici ni ženska, saj si je moški (Nenad) s plastično operacijo spremenil v nekakšno »žensko«, vendar ne moremo ravno reči, da je ženska. Tudi tragični Saša Baričevič – poznan iz afere »Baričevič«/»bulmastifi« – ni bil od rojstva moški, pač pa se je rodil kot Maja in bil do 19. leta ženska.

Beseda »ženske« (v slovenščini) označuje bitje, ki je drugačno od bitja, ki mu rečemo moški. Temeljna razlika je v telesni konstituciji in predvsem genitalijah – seveda tudi v genih/kromosomih. Tudi po duševni oz. psihični strukturi so ženske različne od moških. Tu pa je še (ortodoksna) spolna usmeritev.

Hermafroditi – v Indiji (in Pakistanu) so poznani/poznane kot hidžre (uveljavljeno ime za hidžro/hermafrodita je tudi interseksualec[2]) – so sploh posebno poglavje. Ženska verzija hermafrodita/interseksualca ima penis in vagino (ter jajčnike in maternico), nimajo pa testisov/mod in klitorisa. Moška verzija hermafrodita/interseksualca pa nima penisa, ima klitoris in vagino, vendar ima v notranjosti testise/moda (s testosteronom) in nima pa jajčnikov in maternice. Ti hermafroditi/interseksualci niso ne ženske ne moški, so nekakšen »tretji spol« – in šele skozi njih lahko vidimo, kako ponesrečeno je v resnici lezbijke naslavljati kot ženske. Nekatere hidžre so v Indije zelo cenene (celo v politiki), res pa je, da jih je precej tudi v prostituciji. Zahodna medicina se (trenutno) drži strokovne doktrine, po kateri operativno posreduje in jim po določenih pregledih, ki so osredotočeni na hormonska razmerja med estrogenom in testosteronom, že v zgodnjem otroštvu t. r. vsili spol, bodisi ženski ali moški.

Povprečne ljudi/laike bi lahko povprašali, kaj označuje/okarakterizira žensko in jo hkrati dela drugačno od moškega, in vsak bi povedal nekaj svojega. Vendar bi bili odgovori dokaj pričakovani, da ne rečemo klasični. Redki pa so sposobni razmišljati (psiho)analitično in hkrati lingvistično/jezikovno – v smer, da je temeljna/fatalna razlika, po kateri se ženske razlikujejo od moških v resnici spolna želja in/oz. spolna usmeritev (in ustrezen/pripadajoč odnos do penisa). Bistvo ženske in njen temeljni atribut je njena »vaginalnosti«, posledično pa tudi njena psihična »sprejemajočost« ženske, seveda v odnosu do moškega, torej ne v odnosu do še ene ženske. Ženske, če je Ženska u velikim »Ž« si kot objekt spolne želje želi moške(ga). Moški – z velikim »M« pa si želi ženske; pri tem moramo pač odmisliti, da mnoge Ženske/»ne-lezbijke« vendarle lahko prakticirajo seks z istim spolom brez gnus (Moški »bolj težko«, bolje rečeno, nikakor ne morejo prakticirati seks z istim spolom.)

Kaj pa (ortodoksne) lezbijke? Lezbijke pa si kot svoj objekt spolne želje ne želijo moških – niti njihovega (mesnatega) penisa, pač pa ženske; kljub temu da v seksu z žensko uporabljajo tudi felični surogast za moški penis (dildo, vibrator, banano, korenje, kumaro, cuketko, slončkov rilec, svečo, kranjsko klobaso/salamo ali še kaj bolj banalnega).

Ženski bi lahko – teoretično/lingvistično in semantično gledano – v slovenskem jeziku torej lahko/legitimno rekli tudi »vaginalka«, ker ima pač vagino (in tudi klitoris); moškemu pa (»jajčni«/»modni«/»testisni«) »penisjak«. Izraz »vaginalka« bi bil torej lahko rezerviran za heteroseksualne ženske, ne pa za lezbijke. Nadalje – v izogib komunikacijskim nesporazumom: (ortodoksni) lezbijki bi lahko rekli »klitoralka« (kljub temu, da ima vagino – njena seksualnost pač bazira na zavidanju penisa, in klitoris je v resnici nekakšen »odrezan penis«; in lezbijkam, ki spremenijo spol, ravno iz klitorisa naredijo penis – nekako ga »razvlečejo« na primerno oz. čim daljšo dolžino).

Torej: lezbijki sicer »lahko« rečemo ženska, ker gre za vaginalno (in hkrati klitoralno) bitje. Toda, če (ortodoksni) lezbijki rečemo, da je ženska, lahko v določenih kontekstih komunikacije/sporazumevanja sogovornika zelo/povsem zavedemo, in pride do hudega nesporazuma. Npr.: če nek moški reče, da »je prebil cel večer z žensko (in celo plesal z njo)«, običajen človek/laik ob tem na marsikaj libidinalnega/seksualnega pomisli. Ob dikciji/tandemu moški-ženska se pač čuti nek libidinalni/seksualni naboj; moški in ženske med seboj pač seksajo (ker je v rasi homo sapiens to čisto običajna/naravna navada). Če pa moški reče, da »je prebil cel večer z lezbijko«, pa se natančno ve, »koliko je ura« in »kam pes taco (ne) moli«. Moški in lezbijke ne seksajo (med sabo), moški in ženske pa. Mnoge lezbijke, čeprav nerade, pristajajo celo na ples z moškim(i) – nekatere pristanejo celo na seks z moškim(i) (včasih zgolj/predvsem iz potreba po zanositvi/prokreaciji, sprva pa tudi iz seksualne nevednosti, saj še ne vedo, da so lezbijke, in da moških v resnici ne marajo/prenašajo).

Ko se vprašamo, ali je lezbijkam (v vseh kontekstih) smiselno reči, da so ženske, se posledično/logično lahko ob tem porodi kopico pomislekov, tudi o vljudnosti/etičnosti takega vprašanja. Vendar je v našem kontekstu poudarek komunikacijske/sporazumevalne in lingvistične ter semantične narave. Problematični so torej komunikacijski zdrsi in/oz. zavajanja, če lezbijkam rečemo ženske. Komunikacijsko zmedo imamo zato, ker v (slovenskem) jeziku tisočletja nismo poznali izraza za lezbijke, pač pa smo vaginalnim oz. vaginalno-klitoralnim bitjem rekli enotno in preprosto ŽENSKE. Povsem drugače bi bilo, če bi že stoletja imeli izraz »vaginalka« (za heteroseksualne ženske), »klitoralka« (ali pa »ščegetalka«) pa za homoseksualne/lezbične ženske – biseksualke pa bi npr. lahko bile »vagino-klitoralke«.

Za tiste, ki se ob branju zmrdujejo, povejmo, da ta del diskurza povsem semantične narave – (semantično-jezikovni) poudarek je v tem, da je izraz ŽENSKA (že) zavzet in da zato v teh anarholiberalnih/(pro)feminističnih časih prihaja do določene komunikacijske zagate in zdrsov/zavajanj, kadar imamo v mislih lezbijko in ne heteroseksualno žensko, uporabljamo pa univerzalen izraz ŽENSKA. Včasih je v komunikaciji/sporazumevanju pač zelo pomembno, če vemo, ali gre za heteroseksualno žensko ali za lezbijko – npr. pri povabilu na ples ali flirtu (z aluzijo na /medsebojni/ seks).

V podobno smer bi lahko razvijali diskuz pri distinkciji med (heteroseksualnim) moškimi in geji – torej: ali lahko gejem (npr. Conchiti Wurst) rečemo, da so moški. Identična zagata nastane pri uporabi pojma DRUŽINA. »Družina« je izraz, ki je zavzet za libidinalno/življenjsko skupnost »penisnega« in »vaginalnega« bitja, torej moškega/očeta in ženske/mame ter njunega potomca, otroka. In bolje bi bilo, da bi se družini (v Sloveniji) reklo »mam(o)oča« ali pa »mam(a)ata«. Tudi izraz »poroka« je, semantično/jezikovno gledano, (že) zavzet – in to za ritual uradne zaobljube med moškim oz »penisnim« bitjem/človekom in žensko oz. »vaginalnim«/ »vaginalno-klitoralnim« bitjem/človekom/»človekinjo«. Geji se lahko npr. »ponogajo« ali pa »okrogramajo«, lezbijke pa »okrogbokajo« (poročajo se pač medsebojno moški in ženske). Geji bi potem živeli v libidinalni/življenjski skupnosti imenovani »gejgeja« ali pa »mošmoža« ali celo »penispenisa«; lezbijke pa bi živele v »leslesbi« ali pa »ženženi«; v »družini« pač živijo moški/očetje in ženske/matere ter (njuni) otroci.