Goffman  oglaševanje poimenuje »komercialni realizem«, kar naj bi pomenilo, da oglaševanje vsiljuje poglede na svet, življenje, družbo/kulturo in hkrati poudarja, da so ti pogled neresnični. Goffman  uporabi koncept »kode« v povezavi s t. i. »prikazovanjem spola«.

Kot najbolj negativna moment pri »prikazovanju spola« v oglasih se Goffmanu zdijo vsiljene »slike resničnosti«, ki se ljudem sploh ne zdijo čudne ali nenavadne, nenaravne/nenormalne. Posredno celo obsoja ljudi, ker to domnevno vsiljevanje »slik resničnosti« sprejmejo brez nasprotovanja. V isti sapi pa predlaga, da naj se te »slike resničnosti« – ki so s psihoanalitičnega vidika povsem normalne in simptom genitalnega/kastracijskega diktata ter simbolnih procesov – pogleda bolj pozorno, torej tako, kot on predlaga in s čemer so navdušene feministke. Goffman je popolnoma slep za psihoanalitične teorije/koncepte, zato se zdijo vse te oglaševalske »slike resničnosti« čudne in nenavadne. Označi jih kot družbeno/kulturno vsiljene/konstruirane, z aluzijo, da so nenormalne.

Goffman v objemu svoje zmote predlaga, da bi ljudje morali videti »najgloblje vidike svoje identitet«, »iti izven samih sebe« in se distancirati do oglasnih sporočil. To, da nas oglasi po nepotrebnem napadajo – takšen je pač kapitalizem in način prodaje – je res. Toda oba spola sta v oglasih podložna diktatu genitalij, ne pa vsemu tistemu, kar vidi Goffman. On pa »psihotično« dokazuje nekaj, kar je diktirano ravno z anatomijo genitalij in/oz. s kastracijskim kompleksom – npr., »da imajo ženske roke drugačno razmerje do resničnosti kot moške«. Jasno – moške roke so tiste, ki ob očeh najbolj »raziskujejo« in obožujejo žensko telo. Moške roke so tudi simbol penisa – kar se najbolj vidi v antropologiji/zgodovini (moškega) rokovanja (kot »merjenja/primerjanja kurcev«). Trdost, robatost je domena moških rok, ne ženskih. Ženske roke v svojemu okolju res niso, kot ugotavlja Goffman, prikazane kot gospodovalne – gospodovalen je pač penis, ker »je«, ker obstaja, ker je aktiven. Ženske roke so tiste, ki božajo, če je treba tudi sebe, torej žensko/svoje telo – in prav to »ugotvlja« tudi Goffman –, negujejo pa tudi otroka. Goffman pa jih po drugi strani (»psihotično«) vidi predvsem kot nadzirane. Svojo »psihozo« gradi v nedogled in v stratosfero – npr.: ko/če so ženske prikazane, da nekaj držijo, se pogosto zdi, da predmeta ne držijo (trdno), torej, da tisto tam zgolj počiva. Jasno, trden prijem je faličen, je moški – zato tudi trden prijem pri (moškem) rokovanju. Karikirano rečeno: ženska še (erektiran) penis »ne upa«, »ne more«, prijeti/stisniti na trdo – ker (nezavedno) misli, da ga bo poškodovala, ga omehčala. Goffman pa spodletelo bluzi s tezo, da ženske roke sledijo obrisom predmeta ali ga božajo – z namigom, da je to ženskam družbeno/kulturno vsiljeno. Goffman je (bil) popolnoma nesposoben zaznati/prebrati simbolno strukturo vsakdanje stvarnosti/realnosti. Njegovo opažanje je sicer pravilno: predmeta res ne nosijo in ga ne nadzirajo. Prikazane so res tako, da uporabljajo samo konice prstov, da držijo predmet nežno in lahko. Ne uporabljajo cele roke ... Jasno, ker (moška) »roka (v resnici) ni (samo) roka«, je simbol penisa. In ker ženska nima penisa, s svojimi rokami ne more svoje okolice falično zaznamovati. Žensko rokovanje (z moškimi) bi moralo biti v resnici čisto drugačno – takšno, kot je bilo pred sto in več leti. Moški so damam v rokovanju poljubili hrbtno stran roke/dlani. Ženske – torej dame – pa se med seboj nekoč niti rokovale niso. Če je kaj, kar ženska roka boža in se dotika (na moškemu), so to falični atributi – npr. mišice – ali pa kar sam penis (ki ga ne znajo dostojno stisniti). Goffman celo ugotavlja, da ženski dotik moškega izgleda kot »interakcija med dvema z elektriko nabitima telesoma«. Če bi rekel, da gre pri tovrstnem dotiku za (medsebojno) libidinalno »nabitostjo«, bi mu morda misel/logika preskočila na psihoanalitično valovno dolžino. Tako pa Goffman cel čas blodi v napačnem labirintu, kljub temu, da ima določena sklepanja in ugotovitve pravilne, saj pravi, da je moški dotik mogočen in samozavesten, predstavlja drugačen odnos do sveta. Pri ženskah je to popolnoma drugače – jasno, saj so ženski simbolni procesi diktirani z drugim tipom/konceptom genitalij. Moški je (posledično) v dotikanju penetrirajoč, aktiven, (pre)drzen – ker je aktiven/penetrirajoč njegov penis. In jasno, da moške roke okolico na nek način prilagajajo, jo oblikujejo po svojih željah. Če se nanašajo na druge – bodisi na moške (kot seksualne konkurente) ali pa na ženske –, je moški dotik/stisk gospodovalen in čvrst.

Ko se Jhally sklicuje na Goffmanovo zapiše: »Včasih lahko razliko vidimo na isti sliki, kjer moškost pomeni silo in moč, ženskost pa je površinska in šibka.« Jasno, saj so simbolni procesi, ki jim poveljuje fenomen kastracije različni pri moških in ženskah.

Ko Goffman razlaga, da se lahko ženstveni dotik razširi v erotično  »samo-šlatanje«, v samooboževanje, tega ne zna povezati s telesnim narcizmom, v katerega je vpeta ženska – in to skozi kastracijski kompleks. Goffman sicer sklepa v pravilno smer – torej, da (nam/okolici) ženska s tem sporoča, da je telo občutljiva in dragocena stvar. Saj je – žensko telo je njene libidinalni adut, s katerim napada moško željo; moški libidinalni adut je (samo) penis, delom tudi falične mišice, njegova/njihova (telesna) moč. Zato – zaradi kastracijskega kompleksa –  ne more biti drugače, kot da se ženske nenehno prikazuje, kako se božajo, se (nežno) dotikajo (sebe, svojega telesa). In res je – pri ženskem dotikanju sebe, noben del telesa ni prepovedan, ker je celo (»ne-celo«) njen libidinalni adrut, s katerim napada moško željo. In Jhally, ko zagovarja/brani Goffmana pravi: »Na ta način se prikazuje ramena ali obraz, ki se ga dotika nežno in ljubeznivo, ali pa vrat, ki je simbolno povezan z ranljivostjo in odprtostjo. Zdi se, da za to, kako se ženske dotikajo samih sebe v svetu komercialnega realizma, ni ovire.« Vse to drži, le povezavo z anatomijo genitalij oz. s fenomenom kastracije ne spelje ne Goffman, ne Jhally. Oba vse zvajata na družbene konstrukcije, ne vedoč, da so družbeni/kulturni konstrukti posledica psihičnih zakonitosti, ki jih v veliki meri preko simbolnih procesov diktira kastracijski kompleks.

Torej, res je, ženske se v oglasih (videih, fotografijah) prikazuje, »kot da ne dihajo, kot da se ne bi mogle prav soočiti s svetom okoli njih«. Jasno: kastracijski pretnji se lahko – zaradi kastracijske bojazni in konstitutivne kastratibilnosti –  upirajo moški, in moški so tudi tisti, ki bodo zaščitili ženske, in natančno zato so prikazi žensk v oglaševalskem svetu takšni kot so. In jasno je, da se ženske »držijo zaščitniško, kot da je njihovo telo občutljiva stvar, ki potrebuje podporo.« Ti »konvencionalizirani položaji pasivnosti in privolitve v karkoli«, je posledica ženske genitalne pasivnosti o kateri je govori Freud – ženska »sprejemajoča« vagina/vulva je »aktivno pasivna«. In ženska res privoli v »karkoli« seksualnega/libidinalnega, ker to od nje terja libidinalna/seksualna duševnost diktirana z genitalijami in/oz. kastracijo.

Ko Goffman kot miselni preizkus predlaga, da si v kočljivih, torej erotičnih položajih  namesto žensk predstavljamo moške. Jasno je, da nam asociacija preskoči na homoseksualnost. Ampak Goffman se ne strezni in za ne trenutke ne pomisli na svojo spodletelo/blodnjavo izhodišče. Avtentične moškosti sploh ne zazna, ker pač ne razume psihoanalitične poante/teorije.

PS: Evo, to so teorije - bolje rečeno argumenti -, ki popolnoma izničijo feminizem. In ravno zato mi radikalne/militantne feministke svarijo, mi grozijo - češ, naj v boju proti feminizmu ne uporabljam psihoanalize. Ravno psihoanaliza jim jemlje vso kredibilnosti. Penis - tokrat kot toretski argument - jim jemlje vso kredibilnost.