Tale moj blog ni klasičen blog. Običajni (klasični) blogarji pišeje o nekih vsakdanjih/vsakodnevnih dogodkih/dogajanjih - jaz pač ne. Moji zapisi skušajo biti poučni in hkrati kritični. V teh nogometnih časi bi morda res lahko kaj napisal o fuzbalu (če sem že avtor teze, da "gol ni gol" (pač pa simbol vagine) - morda še bom. Toda (tudi) tale zapis posvačam Zofijinim ljubimcem in njihovim enoumnim nebulozam oz. Goffmanu (in Jhallyu), ki ga/ju prav Zofijini ljubimci (pro)feministično in brez opozicije poveličujejo.

Feminizem si je dolga leta mel roke in odobraval Goffmanov koncepta t. i. družbenega spola (gender), ki je drugačen od biološkega spola (sex). Naša kritika Goffmana pa bi morala stvari postaviti na svoje mesto tudi v feminističnem diskurzu oz. v koridorju kritike feminizma. Goffman je namreč »na silo« in zgrešeno razvil svojo analizo in tudi »na silo«, torej z zgrešeno interpretacijo vpeljal t. i. kode ženskosti. Kot popoln psihoanalitični analfabet je zavedel sociološko stroko in markantno zaznamoval feminizme – za katerega vemo, da je ideologija. Goffman je v bistvu podpihoval feministične ideje enakosti spolov, in feminizem se je oklepal – in se še – koncepta družbenega spola, torej Goffmana kot pijanec plota. Psihoanalitična interpratacija/intervencija, torej (moja) kritika Goffmana in omenjenega koncepta družbenega spola postavlja stvari na svoje (teoretsko) mesto. Če se posledično (in posredno) zgodi antifeministični ideološki vpliv, bi se feminizmu znal (pri)bližati konec/zaton. In tega se feministke bojijo kot hudič križa in bi naredile vse, da se tile moji zapisi oz. kritika Goffmana ne prebije med študente, v (strokovno) javnost. Drugače rečeno: eno joško bi si dale odrezat, samo da telih mojih kritik Goffmana ljudje ne bi brali.

Posledično bi (namreč) sledil tudi zaton filmskih trendov upodobitev ženske moči – v mislih imamo upodobitve raznih akcijskih ženskih junakinj, ki so imele paradigmatske ambicije prikaza/vzpostavitve novega ideala ženske kot aktivne/agresivne, torej falične – take, ki ima vedno vse pod nadzorom. Paradigma se je želela oddaljiti »od opotekajočih se praznoglavk in žrtev« kot bi rekla Goffman in Jhally. Aluzija na močne in neustrašne ženske je seveda umetna nabuloza, ki ne more imeti daljšega roka trajanja – in to tezo lahko utemeljimo, če vsaj malo poznamo psihoanalizo..

Jhally daje za primer Jennifer Garner v vlogi Elektre (2005) – še prej se je proslavila v prav tako falični Alias (TV nadaljevanki iz leta 2001) –, pa Umo Thurman v filmu Ubila bom Billa (2003 in 2004), in seveda Angelino Jolie v vlogi Lare Croft v filmu Tomb Riader (2001 in 2003). Tu je seveda še Angelina Jolie kot gospa Smith (v Gospod in gospa Smith, 2005). Filmski trend teh faličnih žensk, ki »se nikoli ne predajo in so včasih tudi zlobne« prekine šele glavni ženski lik v angleškem James Bondu 007 – Casino Royale, 2006 (v mislih imamo feminilno Evo Green).

Jhally »ugotavlja«/misli, da je kljub vsej tej »na videz stereotipni moški moči« in »novi vrsti ženske avtonomije in moči«, zanimivo, »da niti ta nova vrsta super-ženske moči ne more zlomiti starih ženskih kod« – jasno, kar diktat simbolnih procesov v povezavi z anatomijo genitalij opravi svojo nalogo in stvari postavlja na svoje mesto. Jhally, ki je identični psihoanalitični analfabet in seksualno slep/gluh kot Goffman, daje za primer tega fenomena/paradigme serijo filmov Charlijevi angeli (Charlie’s Angels, 2000 in 2003), kje simbolni procesi vselej znova stvari postavljajo na svoje/pravo mesto. Identične zakonitosti Jhally seveda najde tudi v športu, ker pač te povsod obstajajo, ker je pač povsod na delu (psihičen/simbolen) diktat genitalij. Tako Jhally, še bolj pa Goffman, govorita o znamenitih stereotipih, ki se jih v svojih diskurzih tako oklepa feminizem. Prav Jhally opaža Goffmanove kategorije »nagnjenega« telesa, ki so »prikazane v najbolj nerodnih pozah, v katerih so nemočne in nam vedno znova prikazujejo kako morajo, sicer neustrašne in nezlomljive športnice, poslušno slediti najbolj stereotipnim formulam, ki jih zapoveduje kultura«. In potem Jhally banalno doda, da si je skoraj nemogoče predstavljati športnike na takšen način in v takšnih pozah/držah/situacijah – kar seveda drži, le da Jhally ne ve, tako kot Goffman ne, zakaj je v obrnjeni situacije zadeva absurdna/banalna/paradoksalna (razen, če se v teh pozah/držah/situacijah ne znajdejo geji, npr. baletniki, plesalci, umetnostni drsalci).

Po drugi strani pa aseksualnih in psihoanalitično nepismeni Jhally razmišlja v pravo smer. Meni namreč, da so tako akcijski film (s faličnimi junaki) kot tudi (faličen) šport jasno definirani kot tipična, torej falična/možata moška sfera. »Za vsako žensko, ki se identificira s to sfero, obstaja dvom, da ni prava ženska in je bolj možata kot primerno ženstvena,« razmišlja Jhally. Športnice morajo na nek način, kot protiutež svoji faličnosti/možatosti, res prakticirati rituale feminilnosti, zato, da okolici – torej moškim, ki gravitirajo v epicenter njihove spolne želje – eksplicitno namignejo, da so (prvenstveno) heteroseksualne. Šele nazorno ritualiziranje ženskega obnašanja (naknadno, torej post festumsko) poskrbi, da so te falične ženske (športnice) prepoznane kot prave ženske. Človeška intuicija – moška in ženska – jih namreč »stereotipno«, torej nezavedno zelo premišljeno, uvršča/umešča v lezbični register/koridor. Namreč – in s tem mnenjem/ugotovitvijo se Jhally proslavi – splošno/razširjeno »stereotipno« mnenje je, da »je heteroseksualnost žensk vprašljiva, če se identificirajo s športom«. Jhally gre v bistvu v pravo smer, saj je med športnica resnično precej lezbijk, ker je falična narava samega športa, in zavidanje penisa je temeljni atribut faličnosti v športu. Mnoge športnice bi dejansko na vsakem koraku izven tekmovališč rade svetu/moškim sporočile, da so heteroseksualne: »Športnice morajo s sprejemanjem ritualiziranega predstavljanja, ki sporoča ne le ženskost, ampak tudi heteroseksualno ženskost, ponovno dokazovati, da niso lezbijke,« pravi Jhally.

V goffmanovsekm diskurzu bi Jhally lahko naše marsikakšno falično, a heteroseksualno seksi športnico – npr. Lindsey Vonn, vendar se odloči na pomoč poklicati voznico formule Indy Car, Danice Patrick. Dirkanje je resnično eden od najbolj faličnih športov. Suhoparno Jhallyevo znanje je površinsko omejeno na dejstvo, da je v avtomobilizem v aktualni kulturi rezervirano predvsem/ekskluzivno za moške. Patrickova (pa Lindsey Vonn ali pa naša Tina Maze tudi ) pa »mora« – boje rečeno želi – na vsakem koraku, kjer jo spremljajo mediji, nekako dokaz(ov)ati, da je še kako ženstvena, torej da si kot objekt želje želi moškega (vključno z »organom«, ki njej na telesu manjka). Patrickova je – tako kot Lindsey Vonn –  na mnogih fotografijah prikazana v feminilnih pozah/položajih; Jhally pravi, da »leže na tleh v najbolj nemočnih in seksualno dostopnih pozah«. Nadalje: »Zvija telo in gleda nazaj, medtem ko se slači. Plazi se po vseh štirih. Nagiba telo in noge na načine, ki jo normalizirajo v očeh kulture. In sicer kot šibko in nemočno dekle.« Jhally se s tako dikcijo zopet izda, da je psihoanalitični analfabet, da ne šteka/razume (hetero)seksualne govorice žensk, ki je t. r. nujna/neizbežna in diktirana s strani z anatomijo genitalij, nanje vezanim koitusom in/oz. kastracijskim kompleksom. Če bi iskal kode ženskosti pri lezbičnih športnicah – npr. smučarki Anji Pärson, tenisačicah Amelie Mauresmo ali Martini Navratilovi ali kakšni drugi – jih seveda ne bi našel.