Tole je zadnji del kritike Ervinga Goffman, ki je v sociologijo spolov zelo ponesrečeno/spodletelo vnesel kocept družbenga spola (gender), česar se sedaj feministke okelpajo kot pijanec ploga. Dobro je vedeti, da obstaja tudi drugačna resnica/interpretacija družbenih razlik med spoloma. Ta drugačen (psihoanlitičen) pogled je podan na mojem blogu v osmih nadaljevanjih. Ujezili so me Zofijini ljubimci, ki so zelo enoumno predstavili Goffmana in Jhallyjev film Kode spola. V dispozitivu sem si drznil predstaviti še nek, "neznanstven" vidik: astrološki. Ta naj bi pomagal razumeti, zakaj je Goffman tako aseksualen in psihoanalitično slep/gluh.
Ko Goffman išče vzroke za t. i. seksistične oglaševalske trende – seveda ne v psihoanalizi; najde jih t. i. »zbirki prikazov«, ki jo kar nekako sam ustvari, t. r. »iz nič«. Videti je, da Goffman pač nekaj rabi, česar bi se oklenil – pravi, da ta zbirka že obstajajo v naši kulturi (ne ve oz. ne pojasni, kako je nastala, jedra nastanka ne najde), hkrati pa kar doda, da je njihova naloga hitro sporočanje. Psihoanalitično nevedni/nepoučeni Goffman pravi: »Oglaševalci konvencionalizirajo naše konvencije, stilizirajo, kar je že stilizacija, delajo za banalno nekaj, kar je v glavnem že ušlo nadzoru konteksta. Njihova igra je hiper-ritualizacija«. Ker trdnih temeljev za svoj diskurz nima in jih ne more imeti, preprosto trdi, da »oglaševanje uporabi nekaj, kar v kulturi že obstaja in to še potencira, potem to v kulturi privilegira, in ko to poudari in izpostavi, ob hkratnem zanemarjanju ostalega, ustvarja nove pomene družbenega spola«. Če bi bil psihoanalitično podkovan, bi vedel, da ravno kastracijski kompleks ustvarja družbeni spol in na spol vezane trende, tudi oglaševalske. Kastracija je mesto, kjer se strukturirajo/organizirajo različni družbeni/vsakdanji fenomeni. Ves družbeni spol je diktiran s fenomenom kastracije oz. konceptom genitalij in nanj vezanega koitusa.
Zanimivo je, kako tudi Goffman najde kulturnega kritika, kot mu reče, Johna Bergerja in njegove Načine gledanja (Ways of Seeing, 1972) z znamenitim teoremom/filozofemom, ki jezi feminizem: »Moški deluje, ženska se kaže.« Berger je opazil povezavo med upodabljanjem žensk na umetniških slikah evropskih slikarjev in s kasnejšimi sodobnimi/komercialnimi fotografijami žensk. Sklep, da komercialna fotografija črpa navdih iz teh zgodovinskih upodobitev je seveda napačen. Skupna točka upodobitev žensk iz dveh zgodovinskih/časovnih obdobij je seveda ista, in ta točka je kastracija (kot psihološki/ojdipalni fenomen) oz. diktat genitalij. Akt Nell Gwyne (ljubice Charlesa II.) iz 17. stoletja, seveda nima s sodobnimi fotografijami nič neposredno skupnega, razen fenomen kastracije. Njena »pasivna golota« morda niti ne predstavlja »podreditev pogledu naročnika akta«, pač pa nezavedni fantazmi samega slikarja, ki je nasičena in z umetnikovo lastno željo in s spoznanjem/ugotovitvijo, da se ženske resnično sužnje svojega telesnega narcizma in seksualne želje/pohote. Goffman pa interpretira Bergerja v smislu, da »na ta način in iz tega konteksta izvira ideja, da moški gledajo, ženske pa sebe ponujajo na ogled«, in zgrešeno/spodletelo doda, da »to ni naravno, ampak družbeno in naključno«.
Psihoanalitična neizobraženost/nepodkovanost in posledična intelektualna/interpretativna stiska Goffmana in njegovo oprodo Jhallyja pripelje v absurdnih/paradoksalnih/errorskih sklepov. Vsak oglaševalski detajl (fotografijo, videospot) skuša(ta) speljati na svoj interpretativni mlin. Njuna miselna omejenost jima ne da dihati – še posebno Jhallyju ne, ki zgolj sledi Goffmanu oz. stopa po njegovih stopinjah. Goffman povsod vidi/najde »seksistične stereotipe«, kot bi rekel feministke. Roko na srce, tudi kritiki psihoanalize (s feministkami na čelu), na paradigmatsko podoben način lahko kritizirajo kastracijski/Ojdipov kompleks, ki po psihoanalitičnem videnju dejansko predstavlja temeljni kamen domala vseh interpretacij različnih družbenih/življenjskih kontekstov. Toda kastracija/Ojdip je vendarle fenomen, na katerem v propedevtičnem smislu temelji velik/največji del psihoterapevtike/psihopatologije. Freud presega Goffmana v vseh kontekstih intelektualnega poslanstva. In če bi bil Freud v poziciji, da kritizira Goffmana, ga bi sesul na celi fronti. Freud je mrtev, a tukaj smo tisti, ki detajlno razumemo psihoanalizo in njen interpretativni domet. In naša dolžnost je, da sesujemo Goffmana, Jhallyja in vse feministične stezosledke, ki se oklepajo koncepta družbenega spola (gender). Goffmanu pa za vse večne čase nataknemo oslovska ušesa, ki jih za seboj vleče domala vse, kar ge goffmanovskega, še posebej njegove zgrešene »kode spola«.
Goffmanovske dikcije so skrajno patetične, saj ne gre le za to, da povsod vidi nekaj, kar je v osnovi proizvod ženskega libidinalnega psihičnega ustroja, ne pa moške pohote (vtkane v družbo) – pač pa ga, v objemu njegove lastne aseksualnosti in interpretativne/psihoanalitične nevednosti/nespretnosti moti » … ritualizacija podrejenosti, ki prikazuje ženske, ki pasivno ležijo v seksualno dostopnih položajih, ali se plazijo po rokah in kolenih, ali klečijo z glavo obrnjeno nazaj. Njihovi vratovi so izpostavljeni v klasičnih pozah pasivnosti in njihova telesa nagnjena ko pogledujejo čez ramo«. Goffamn in njegovi stezosledci – najbolj militantne so dandanes radikalne feministke (v Sloveniji npr. Renata Šribar, Barbara Rajgelj, Milica Antić Gaber, Eva D. Bahovec) – se borijo proti seksualizaciji vseh segmentov oglaševanja. In le vprašamo se lahko, v kakšnih (aseksualnih) robotskih pozah/položajih/situacijah bi se znašle ženske, če ne bi bilo »klasičnih poz z nagnjeno glavo, telesom in nogami se premaknejo iz centra in ravnotežja, medtem ko si držijo nogo v stoječem položaju«. Res je, da ženske »gledajo izza zavese, se držijo na nervozen in čustveno zaščitniški način«. Na nek način je res, da, »ko v stanju odmaknjenosti navijajo lase okoli svojih prstov, sporočajo dekliškost in lahkomiselnost«. Vse to je res zato, ker je ženska seksualna na zelo adekvaten način kot moški. Ženske imajo svojo pohoto, svoj diktat (»sprejemajočih«) genitalij. In res je tudi to, da bi (moški) fotografi, režiserji in scenaristi oglasov ženske lahko postavljali v zelo možate/falične (ali robotske) poze, a bi v objemu svoje spodletele (ne)ustvarjalnosti hitro propadli. Seksualnosti, ki je inherentni/bistveni del človekove duševnosti, se ne da ogniti na noben način. Ne goffmanovska ne feministična kritika (ki je po vrhu vsega še ideološko začinjena), ne ukrepi, ne moreta zatreti ne moške ne ženske seksualnsoti.
Če v sklepu na Goffmanu opravimo nekaj psihoanalize, se moramo seveda osredotočiti na njegovo patološko aseksualnost/zadrtost. Vse, kar opaža kot seksualno namreč Goffmana meče iz tira. Na »prvo (psihoanalitično) žogo« bi lahko rekli, da se njegova aseksualnost navezuje na mamo ali celo na (prestrogega) očeta. Kadar mora psihoanalitik brskati po otroštvu neke umrle osebe, mora le-ta biti kar precej pomembna. Goffman pač ni vreden kakšne detajlne psihoanalize – vreden je kritik svojih zgrešenih (pro)feminističnih teorij, in to smo speljali korektno. Če pa z nekim minimalnim naporom vendarle malce (po ovinkih – skozi astrologijo) dreznemo v njegovo otroštvo, naj vendarle izpostavimo par stvari.
Kljub temu, da astrologi ne vedo za uro Goffmanovega rojstva pravijo, da ima »Sonce v Dvojčkih«; oseba s takšno postavitvijo ima (načeloma) zelo rada komunikacijo (jaz – Roman Vodeb – imam npr. Luno v Dvojčkih). Dvojček hoče vse čim prej izkomunicirati, doreči, včasih tudi malce »na hitro«, torej »frfrasto«, zaletavo, »na prvo žogo«, brez posebnih poglobljenih razmišljanj. »Dvojčkastost« dovoljuje ali celo vsiljuje (»omnipotentne«) (pre)skoke od teme do (povsem druge) teme. Zanimivo je, da imam Goffman Merkurja na 29 stopinjah Dvojčka, kar bi pomenilo, da je sicer njegov slog še vedno »dvojčkast«, hrepeni pa v »rakasti«/»rakov« modus, ki je veliko bolj zadržan, ranljiv, čustveno občutljiv. Merkurja ima v kvadratu s Saturnom, kar bi sicer nakazovalo določeno zadržanost v komunikaciji ali vsaj tradicionalno orientiranost, vsako informacijo je treba preveriti – in Goffman v svojih analizah/interpretacijah res preverja in se poglablja – kljub temu, da (po psihoanalitični percepciji) sfaleno/zgrešeno/spodletelo. V Tehtnici, znamenju medosebnih odnosov (in harmonične lepote, pravičnosti, uglajenosti, ustrezanja partnerju …) ima zanimive postavitve: rigoroznega Saturna, ekspanzivnega Jupitra in severni vozel – slednje bi pomenilo, da je bila njegova karmična pot iz ego-usmeritve proti spoznavanju tem Tehtnice, tudi medosebnih odnosov. Vse tri postavitve pa ima v »steliju«, kar pomeni, da sta se zadržani Saturn in Jupiter ideološko opredeljenih širjav ali ribala glede na različne energije delovanja ali spodbujala, če sta delala v okviru iste ideološke usmeritve. Vseeno pa gre za dolgotrajen proces spoznavanja medosebnih odnosov.
Gofmanove zvezde – tako pravijo astrologi – nakazujejo kar nekaj (precej) težav z mamo. Mama, Luna v Kozorogu, je – milo rečeno – »zahtevna«, morda »ubijajoča«. Če ima Luno v Kozorogu ženska, je to problem posebne vrste – če pa ima Luno v Kozorogu moški pa … verjetno so se z Luno v Kozorogu soočali/spopadali nekateri serijski morilci in podobni psihopati. Špekulacija gre v smer, da je malemu Ervingu mama Plutonsko težila, bila manipulativna, verjetno (mu) je težila s svojimi čustvenimi težavami, tabuji, (čustveno in seksualno) nepotešenostjo. Opoziciji z Venero nakazuje, da kar je bilo malemu Ervingu všeč, ni bilo mami. Mama tudi ni bila zavetnica malega Ervinga, ker ima Luno v kvadratu Jupiterja. Torej: Goffman je imel kot otrok precej kompleksno in na nek način zateženo mamo oz. materino figuro. Odtod je oz. bi bila (a)seksualna zbeganost odraslega Goffmana povsem logična, in logična/posledična je tudi kontaminacija z aseksualnostjo vseh njegovih socioloških teorij, ki so (mu) zdrsnile v povsem aseksualno smer. Težko je deklerativno reči, da se je Goffmanu seks na nek način gnusil, in da je zato v svojih interpretacijah/teorijah/diskurzih tako (za)bluzil. Zdi pa se, da je imel Goffman velike probleme z menifestacijo lastne seksualnosti – in to mu astro-postavitev zvezd nakazuje. Sram je imel tako ožigosan v osebnostno strukturo, da se mu je mestoma očitno prelevil že v gnus. Glede spolnosti je zanimiv Goffmanov Retro Mars, ki ga mnogi astrologi velikokrat razumejo kot enega od znakov določene/nekakšne spolne disfunkcije.
Za sram in gnus pa je pri dečkih/moških kriv tudi (pre)strogi ojdipski oče. Struktura ((pre)močnega) Nadjaza je zato pri Goffmanu zelo specifična. In Goffmanu zvezde kažejo/diktirajo močnega/specifičnega očeta – v smislu, da tudi oče (= očetovska figura) malemu Ervingu ni dajal veliko oddiha. Opoziciji z retrogradnim Marsom bi pomenila, da je imel mali Goffman stalne bitke v notranjosti, znal je tudi izbruhniti ob neprimernem času (MarsRx, kvadrat Uran).
Jun 25, 2014