Prva dva dela moje metapsihonogometologije, ki sem ju v času »braziljade« spisal za nogometno stroko, ljubitelje nogometa in tudi nogometaše, bi lahko kronal še z nekaj podobnimi nadaljevanji. Kako mora trener/selektor vplivati/učinkovati na míslenje misli (svojih) varovancev/nogometašev/igralcev, lahko predstavlja ključ do uspeha. Na kakšni miselni podstati (temeljih) mora trener/selektor graditi igralcem verjetje in s kakšnimi besednimi vzpodbudami/dikcijami je mogoče iz igralcev/nogometašev izvabiti nogometno perfekcijo, jim vsiliti taktiko/strategijo igre, naj ostane v rezervi za kakšen strokovni/trenerski/licenčni seminar. Svojo »braziljansko« trilogijo bom sklenil ortodoksno vodebovsko.

Tisti, ki se loti prebiranja kateregakoli mojega metapsihonogometološkega teksta, so pričakovali, da bom v času »braziljade« verjetno (spet) pisal, da gol (v resnici) ni gol, pač pa simbolna nadomestna tvorba za ženske genitalije. OKej in déjà vu hkrati. Višja matematika psihoanalize pa vendarle nastopi, ko se izkaže, da pri tej monotoni frazi ne gre (zgolj) za všečno retorično dikcijo, pač pa za konsistentno psihoanalitično teorijo oziroma za elaboracijo in univerzalno interpretacijo žogarskih iger, ki imajo v svoji strukturi oziroma koncepciji vtkano paradigmo žogarskega gola.
Psihoanalitična metapsihonogometologija temelji na izhodiščni postavki, da je resnično pravi, torej »realno realni« duševni svet v bistvu nezaveden, in da je to nezavedno strukturirano na simbolen način, in da vselej hkrati nekaj sporoča (nezavedno je strukturirano kot govorica/sporočanje). In to še ni vse! Pikantna »malenkost« je še v tem, da se cel (nezavedni) svet vrti po scenariju, ki ga diktira naša seksualnost, vendar ne tista seksualnost, ki se (strastno/pohotno) dogaja med posteljnimi rjuhami (ali na zadnjem sedežu avtomobila ali telefonski govorilnici), pač pa gre za simbolno seksualnost, ki je v osnovi tudi nezavedna – bolje rečeno: dogaja se v t. i. onojevskem (simbolnem) nezavednem, torej v »realni realnosti«, kot ni rekel Lacan. Naša zavest (konkretneje: instanca Jaza) nima ne dostopa niti formule preko katere bi prebrala to kodirano simbolno seksualnost, to »realno realnost«, ki se dogaja v Onem (angl. Id) – tudi Nadjaz, naša moralnost, razvozlavanja/dešifriranja seksualne simbolike ne dovoljuje. Je pa (psihoanalitična) teorija tista, ki lahko diskutira, kaj biva v človekovem nezavednem, v (primarni) »realni realnosti« – ampak to dela zelo špekulativno, dokaj neprepričljivo in nedokazljivo, vendar vselej legitimno in konsistentno.
Glede na to, da približno vemo, kaj se vsakemu otroku univerzalnega dogaja prvih šest let njegovega življenja, se lahko vprašamo, kako vsi ti »prvi dogodki« vplivajo oziroma simbolno (transferno) determinirajo »druge dogodke«, torej odraslost.
Iluzorno in utopično je pričakovati, da bi se kakšna športa stroka ukvarjala s tovrstnim vračanjem oziroma transferiranjem otroštva v odraslost. Če bi se to zgodilo, bi se mnogi športni strokovnjaki že verjetno počasi umikali iz mnogih kontekstov svojega športno-izobraževalnega angažiranja in tudi udejstvovanja. Mnogim pa ta večni (starogrški) thymos – torej imperativ vednosti in spoznanja ter širjenja vednosti/spoznanja med ostale vedoželjne ljudi – ne da miru. Teoriji na čast in resnici na ljubo je pač treba tudi o športu povedati par teoretskih detajlov, ki imajo lahko za nekatere tudi »knockdownovske« učinke – toda brez vednosti nekateri pač ne moremo.

Onstran športa – tudi nogometa – je pač nekaj nezavednega, nekaj simbolnega, nekaj seksualnega. Temeljne tri faze (oralna, analna in falična) determinirajo nezavedne simbolne procese v odraslosti – treba je le dognati, kako in na kakšen način odrasel človek (športnik, nogometaš) doživlja simbolno vračanje (transferiranje) teh treh faz psihoseksualnega oziroma libidinalnega razvoja.
Za razumevanje nogometne igre oralne faze ne bi mogli imeti za ključne. Nekakšno »fiksacijo na oralni fazi«, kot se reče v psihoanalizi, imajo kvečjemu gledalci – npr. tisti strastni nogometni navijači, ki fetišizirajo nogomet in nogometne užitke. Sociologija nogometa je nekaj, o čemer se psihoanaliza še ni popolnoma razgovorila. Nekaj smernic je bilo nakazano, vsaj z moje strani, ko sem govoril o t.i. fen klubih – torej, ko sem klub označil za simbolno mamo, na katero so navijači (simbolno/nezavedno) vezani.

Za oralno fazo je po eni strani značilno, da človek/oseba v odraslosti nekaj ponotranja, torej (simbolno) sprejema vase, in to na tak način, kot je dojenček vase sprejemal materino mleko in njeno podobo oziroma ugodje, ki ga prinaša. Sprejemanje in doživljanje ugodja – ob čemer koli – se vselej doživlja po infantilni oralni paradigmi. Morda niti ni slučaj, da se mnogi ljubitelji nogometa doma pred TV-ekrani (ali pa na nogometnih tribunah) ob gledanju – torej svojevrstnem »sprejemanju vase« – nogometa (spet) »(po)dojijo« s pivom. Da bi bilo kakšno igralno mesto še posebej zaznamovano z oralno fazo libidinalnega razvoja, bi težko enoznačno rekli. Morda bi se dalo izpostaviti veziste.

Po drugi strani je nekaj oralne faze zaznati pri »odhodih« igralcev – bodisi v tuj kljub, ali celo v tujino. Iskanje matere v tujini – tujih deželah/državah, klubih – pri nekaterih tipih igralcev verjetno ni le posledica iskanja boljšega zaslužka, pač pa tudi nezavednega/simbolnega iskanja kronično odsotne »oralne« mame – torej mame, ki jo je dojenček/otročiček v prvem (in drugem) letu preveč pogrešal. Nekateri igralci, ki niso bili deležni dovolj »oralne« mame, neprestano begajo iz (enega) kluba v (drug) kljub – morda ni nuno, da ravno kljub v tujini. Značilnost bi lahko bila, da klub, ki naj bi bil simbol mame, po določenem času izgubi simbolno zastopstvo (dobre/prisotne) mame, ampak postane »osovraženi« klub, torej klub, s katerim je nekaj narobe – bodisi z upravo, trenerjem, sogiralci, navijači …; v resnici pa je problem »oralna« mama, na katero je bil igralec kot otročiček pogosto/preveč jezen. Tak igralec preprosto zapusti klub in si poišče novega – in to zato, ker ga v tak prestop (v nov/drug) klub sili »nekaj nezavednega«, konkretneje: bodisi preveč oz. prepogosto odsotna »oralna« mama ali pa mama, na katero je bil igračelc kot otročiček preveč in/oz. prepogosto jezen.

To seveda ne pomeni, da bi bili vezisti, v/pri katerih je zaznati največ »oralnega«, najbolj nagnjeni k menjavi klubov. Obrambni igralci so nagnjeni k kopičenju denarja, saj so karakterno gledano, skopuški, kar je karakteristika »analnosti«. Napadalci kot tipični »faličnjaki« imajo pri prestopih v drug klub ali celo tujino, spet drugo, bolj narcistično, logiko.

Za ljubitelje sociologije in psihologije nogometa/športa je morda v tem kontekstu treba dodati še kakšno »cvetko«/zanimivost. Namreč: nekaj tipično »oralnega« je morda/mogoče zaslediti tudi pri ritualih slavljenja, v katerih bi – vsaj tako je videti – (so)igralci »prinašalca sreče« oziroma ugodja/užitka – torej tistega, ki jim je prinesel srečo/ugodje/užitek s tem, ko je dosegel gol – požrli od navdušenja. Res je, tudi poljubljajo se med seboj, kar nekateri (predvsem nezavedno/homoseksualno motivirani psihoanalitiki) interpretirajo kot homoerotični oziroma latentno homoseksualni akt. V ritualu slavljenja gola je torej vendarle mogoče zaslediti znamenja regredacije na oralno fazo infantilnega razvoja.
Če bi oralno fazo vendarle skušali aplicirati na razumevanju igralnih mest pri postavitvi taktike in strategije igre, bi videli, da imajo vezisti še največjo vlogo pri koncepciji nogometne igre. Morda zato, ker največ mislijo, ker sprejemajo največ informacij v svoje miselne procese in jih tudi premlevajo, ter posledično tudi iščejo rešitve v sami igri.
Analna faza, ki razvojno sledi oralni, je seveda rezervirana za branilce – no, jasno da tudi za vratarja. Čeprav je vratar navadno ob svoji »analnosti« tudi falično napadalen – najbolj v svojih izletih iz gola. Po tem (trenutno) najbolj slovi nemški/Bayernov vratar Manuel Neuer – tekma z Alžirijo pa je to jasno pokazala. Da ne bo pomote: analni karakter v psihoanalizi pomeni, določeno skopuškost, redoljubnost in doslednost – tudi trmo. V metapsihonogometološkem oziroma psihoanalitičnem jeziku bi se dalo reči, da »analni skopušniki« sadistično uživajo, ko vidijo, da nasprotnik trpi, ko ne dosega zadetkov. Latentni užitek obrambnih igralcev (in vratarjev) zna biti ob tem celo večji od užitka, ki ga doživljajo, ko njihovi soigralci/»faličnjaki«, torej napadalci, dosežejo – bolj rečeno »koitirajo« – gol. Obrambni igralci morajo prvenstveno braniti svoj gol, in to branjenje, to svoje svojevrstno »stiskaštvo«/»skopuštvo«, morajo jemati zelo osebno, torej tudi nezavedno in predvsem simbolno. Zato se zdi nemogoče, da obrambni igralci (z vratarjem) na čelu ne bi imeli »vrnjenih«, torej simbolno transferiranih, analnih psihičnih depojev. Čas infantilnega toaletnega treninga, torej privajanja na kahlico (čistočo), je pri obrambnih igralcih ključen. Za njihovo dobro igro mora biti simbolno aktiviran in oživljen. Gre za »konzervativne« igralce, katerim je (nezavedno) večja vrednota, da ne dajo svojega – svoje »lastnine« – kot da bi sprejeli ponujeno »darilo«. Rojeni (analni) skopušniki svoje »lastnine« nikakor ne dajo (nasprotniku), tujega pa niti ne sprejmejo. Izjema so ofenzivni branilci, ki imajo ob svoji karakterni analnosti močno razvito tudi faličnost, torej napadalnost. Karikirano in simbol(ič)no rečeno: analni obrambni igralci raje ščitijo svojo lastnino (v tem simbolnem primeru žensko), kot da bi nasprotniku »koitirali« (njegovo) žensko – ji zabili (simbolni) gol. Kot tipičen ofenzivni branilec – torej igralec, ki je ima in fiksacijo v/na analni fazi in fiksacijo v/na falični fazi – je brazilski/Realov (levi) bočni branilec Marcelo.
Pri svojem početju – torej branjenju gola – so, oziroma morajo biti, zelo dosledni, »redoljubni«, nepopustljivi in seveda trmasti (in sadistični) – karakterno takšni, kakršen je tipičen analni karakter. V navalu svoje »analnosti« so pripravljeni zaustaviti svojega nasprotnika tudi na nedovoljen način – samo, da ne dobijo gola, torej da jim nasprotnik ne »koitira« ženske (da je ženska naslednice oziroma simbolne zastopnice mame verjetno ni treba poudarjati). Pravilno rečeno: zapovedi fair playa so pripravljeni kršiti, samo da bi nasprotnika prikrajšali za užitek, ki ga bi le-ta doživljal, če bi jim zabil/»koitiral« gol. Drugače povedano: zato, da ne bi trpeli, ko nasprotnik doseže gol (simbolno koitira žensko/mamo), so pripravljeni sprejeti tudi rdeč karton in biti izključeni. Obrambni igralci z vratarjem na čelu ob prejetem golu trpijo precej bolj kot vezisti in napadalci. Doživljajo ga bolj osebno, bolj pristno, bolj energetsko (libidinalno) investirano (oenergeteno), ker ga njihovi simbolni procesi tako fatalno zapopadejo.
Psihoanalitična špekulacija, ki oporeka (moji) tezi, da se neprijetnost ob prejetem golu napaja iz ideje/teze, da je bilo malemu Ojdipu skrajno neprijetno, ko mu je infantilni oče kradel mamico (in nekaj seksualnega, torej koitusnega, počel z njo), se glasi: gol, ki ga neka ekipa prejme od nasprotnika, igralce (in navijače) »boli« zato, ker se simbolno-nezavedno zgodi tisti grozljiv homoseksualni scenarij, ki je nočna mora za vsakega heteroseksualnega moškega – namreč, da bi bili analno spolno zlorabljeni od drugega moškega. Teoretsko je mogoče tudi oboje – torej t. i. sumativni (energetski) efekt: nogometašem je skrajno neprijetno, ko prejmejo gol zato, ker njihovo nezavedno to prebere na številne neznosne simbolne načine – od tega, da so bili (analno) spolno zlorabljeni (izvorno s strani »negativnega« oziroma »slabega« očeta), do tega, da jim je oče, (u)kradel mamo in z njo nekaj koitusnega počel (celo otroštvo).
Naj na koncu obdelamo še falični karakter, torej tiste napadalce, ki bi »dali pol življenja za to, da 'ga' dajo« – gol namreč, ki v resnic ni gol (pač pa simbolni nadomestek za ženske genitalije, za vagino oziroma za koitus). Napadalci so zaznamovani z nečem neznosnim: s simbolno kastracijo, s katero jim je nekoč infantilno grozil ojdipski oče, ali pa tega očeta v primarni družini sploh ni bilo – bali so se ga zgolj kot neznosno opcijo. Mnogi falični karakterji moških, svojega »Ojdipa« sploh niso razrešili. Takšni športniki slovijo kot »umazani igralci«, ker pač ne čutijo nobenih moralnih prepovedi. Tudi v okvirje fair playa se težko umestijo. So pa kot nalašč ustvarjeni za dajanje golov in imperativ zmage – za vsako ceno, tudi preko trupel. Jezo in agresivnost morajo imeti uskladiščeno v svojem nezavednem, v potlačitvah in na potlačitve vezanih libidinalnih depojih. Takšni falični napadalci so po drugi strani tudi egoisti – (nesebično) podajanje soigralcem jim je nočna mora. V objemu narcizma vidijo samo sebe, soigralci so jim nujno zlo, ki pač prihaja v paketu moštvene igre. Vedo namreč, da jim bodo soigralci (vezisti) pripravljali oziroma nameščali gole. Oni bodo zgolj kronali dobro igro cele ekipe – predvsem vezistov – s simbolnim koitusom (in simbolno kastracijo nasprotnika). Pravi falični napadalci so iskani, uspešni in najbolj popularni ter cenjeni – pogosto zato tudi preplačani. Prepleteni so z (nezavedno) zavistjo/ljubosumjem, če kdo namesto njih daje gole. V obup jih spravljajo nenapovedane (nedogovorjene) ali predčasne menjave (menjave brez konsenza igralca). Če so zamenjani, to bistveno bolj energetsko investirano (beri: travmatično) doživljajo kot simbolno kastracijo – ki jim jo je opravil »negativni« simbolni oče, torej trener. Če bi bilo mogoče izmeriti jezo na trenerja, so falični tipi igralcev – torej napadalci – ob takšnih nenapovedanih menjavah v povprečju bistveno bolj jezni kot kakšni vezisti ali obrambni igralci. (Vratarji imajo v tem kontekstu specifičen status, ker so pač unikat ekipe). Trenerji bi za falične tipe igralcev morali imeti priročnik – v smislu, kako se znajti v delu z njimi.

Za razumeti Luisa Suareza in njegovih (že treh) ugrizov je potrebno nekaj več psihoanalitičnega poglabljanja v njegovo otroštvo, predvsem v bedno življenja v revni primarni družini oz. neizpolnjene želje, ki so se mu v odraslosti prelevile v neobvladljivo hrepenenje. Močnega Nadjaza – torej ojdipskega očeta – Urugvajec ne premore. Tudi nešportnost Italijana Cellinija ali pa Portugalca/realovce Pepeja je mogoče razumeti skozi razumevanje »šibkost« – morda celo odsotnost – ojdipskega očeta.

A je treba še kaj dodati? Morda to, da je nogometna ali pa katerakoli druga žogarska igra igrabilna zato, ker obstajajo razni »sekundarni« elementi. Pri nogometu obstaja  t. i. prepovedan položaj (»off-side«), ki ima naknadno simbolen status: predstavlja deviški pas – pa »živi zid« tudi –, ki mora biti postavljen, preden lahko napadalci »razdevičujejo« simbolno vagino, torej gol. Novinarski izraz »clean sheets«, v resnici ne pomeni »nepopisan/prazen list«, kjer bi morali biti vpisani zadetki, pač pa čista (nekrvava) rjuha, ker na poročno noč ni bilo defloracije/razdevičenja (»gola«) in krvavih madežev na rjuhah. Itd..