Če damo psihopatom (beri: izrazito frustriranim osebam) v branje/razumevanje Ustavo in/ali zakone, bodo, če bodo motivirani – in psihopati/frustriranci so vselej (nezavedno, spodletelo) motivirani – določene zakone/Ustavo razumeli čisto drugače, kot jih razumejo normalni ljudje oz. tisti (pravniki), ki pišejo zakone/Ustavo. Spodletelo branje/razumevanje se dogaja tudi gejem in lezbijkam oz. feministkam (ki imajo močno osebno/seksualno frustracijo), ko skušajo razumeti odseke zakonov in Ustave, ki opredeljujejo družino, poroko, zakonsko zvezo, posvojitve otrok ipd.. Tudi splošno deklaraciji človekovih pravic iz leta 1948, kjer je govora o družini: »Družina je naravna in temeljna celica družbe in ima pravico do družbenega in državnega varstva,« znajo razumeti čisto po svoje – tako, da rečejo, da v deklaraciji nikjer točno ne piše, da je družina življenjska/bivanjska/čustvena/libidinalna skupnost moškega in ženske (ter njunih otrok, četudi posvojenih). Vsak normalne človek točno ve, da je bila leta 1948 pod pojmom/koncpetom DRUŽINA mišljena življenjska/bivanjska/čustvena/libidinalna skupnost moškega in ženske (ter njunih otrok, četudi posvojenih). Podobne kontekste najdemo v večini nacionalnih ustav, tudi v naši – ki jo seveda geji/lezbijke/feministke razumejo čisto drugače, kot »normalni«, z osebnimi frustracijami/psihopatijo nekontaminirani ljudje.

Tako so geji&lezbijke/feministke kar čez noč – ko je bila referendumska kampanij (ZA oz. PROTI Družinskemu zakoniku) začeli govoriti, da je »že sedaj« (po ZZZDR) mogoče posvajati otroke svojih (istospolnih) partnerjev, kar sploh ni res. Res je samo, če frustriranec/psihopat (ali pa neka profeminbistična »ovca«) bere ZZZDR. In potem npr. pride do takšnega sodletelega razmišljanja: »Po do zdaj veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sta lahko samo zakonca  skupaj posvojila otroke, razen če je eden od njiju posvojil otroka svojega zakonca. Po novi ureditvi, ki jo prinaša družinski zakonik, pa lahko otroka skupaj posvojita tudi partnerja v zunajzakonski skupnosti. V primeru partnerske ali zunajpartnerske skupnosti partnerja skupaj sicer ne moreta posvojiti otroka, lahko pa partner v takšni življenjski skupnosti posvoji otroka svojega partnerja. Vendar pri nas že sedaj, ne glede na referendumski izid o Družinskem zakoniku, priznavamo skupne posvojitve pri istospolnih partnerjih …«

Podobno psihopatsko je razumevanje 14. člena (in še marsikaterega drugega člena) Ustave, kjer so geji&lezbijke/feministke na ves glas poudarjali, kako spolna usmerjenost ne sme biti ovira pri posvajanju otrok, ker je to protiustavno, in ker je to famozna človekova pravica. Moj (proti)argument se je svoj čas – in se še vedno – glasi(l) takole: »Vendarle pa se da skozi analitično sklepanje par »nejasnosti« okrog DZ vendarle doreči. Istospolni starši – mislimo na potencialne posvojitelje istega spola – ki so, čisto »slučajno«, tudi istospolno, torej homoseksualno, spolno usmerjeni, ne morejo posvojenemu otrok (po)nuditi primernega ojdipskega družinskega okolja skozi katerega bi se otrok razvil v čustveno (psihično) trdno, (spolno)identitetno dorečeno in moralno odgovorno odraslo osebo. Psihoanalitični argumenti vezani na t. i. pravilno razrešitev Ojdipovega kompleksa, ki se nadgradi v močan Nadjaz, »pravilno« spolno identiteto, kronano s ponotranjenim tabujem incesta, so botrovali t. i. kompromisnemu predlogu. Le-ta pa v 217. članu še vedno dopušča, da nekdo – večinoma ta člen tangira lezbične ženske – posvoji otroka svoje (lezbične) partnerice oz. (homoseksualnega) partnerja. Skozi psihoanalitično logiko je ta člen problematičen, celo protiustaven, zato, ker bi bil otrok na zelo ponesrečen način prikrajšan za enega starša, navadno očeta. Mama bi mu t. r. vsilila še eno mamo, torej še eno žensko (kot »vaginalno bitje«). Problem te druge »mame«, ki naj bi – in to zelo ponesrečeno – nadomeščala manjkajočega očeta, torej ni njena spolna usmeritev, pač pa njen spol (v starševanje).«

In zaradi teh prepričljivih protiargumentov imam zaprte vse dostope do javnih medijev (knjižnic in raznih predavalnic) – zapirajo mi jih seveda feministke in njihovi anarholibaralni pajdaši. In ko »imperij vrača udarec«, mi je gledališki (v četrtek ljubljanski, v petek pa mariborski kolosejski) oder skozi Mono/Duo TragiKomedijo oz. satiro edina opcija. (V nedeljo pa s Seks, Freud in jaz gostujem v Metliki, v Kulturnem domu.) Vsakič ob 19h.