Članek
Milivojevića linčajo v Srbiji
Objavljeno Dec 18, 2014

V Sloveniji dobro poznani psihoterapevt dr. Zoran Milivojević ima doma v Srbiji strokovne probleme – identične, kot sem jih ime svoj čas (2009) jaz, kot sem – še pred ponesrečenim Družinskim zakonikom – zagovarjal vzgojno klofute oz. telesno/fizično kaznovanje otrok. Spomnim se nekega simpozija o nenasilni vzgoji ("Vzgoja brez nasilja") in t. i. »ničelni toleranci« do fizičnega/telesnega kaznovanja otrok. Hotel Mons – šlo je pa bolj za desno strokovno srečanje (med poslušalci so bile tudi nune/redovnice; feministk niti ni bilo)  – je bil nabito poln, in šele ko je bila za to priložnost sem dobil mikrofon v roke in povedal, ker je moralo biti povedano, torej da je fizično/telesno kaznovanje otrok – poudarjal sem, da dečkov – včasih nujno in neizbežno, če hočemo v odraslo osebnost (v moškega) naseliti močan Nadjaz, torej moralno razsojanje. In ravno poštenost, etičnost in sposobnost moralnega razsojanja preko pečenja vesti, je nekaj, k čemer bi morali vsi težiti, in potem bi se na svetu, v družbi, vsem bolje godilo. Takrat v Monsu sem bil zelo osamljen – edini sem »stegnil jezik« v smer zagovarjanja vzgojnih fizičnih/telesnih kazni.

Ko je potem j po nekaj mesecih – konec leta 2009 – prišel v javno razpravo Družinski zakonik, sem se prvi in sprva edini javno zavzema, za spremembo 9. člena, ki je odpravljal fizično/telesno kaznovanje otrok. Izpostavil sem se zato, ker je bila to moja moralna dolžnost – čutil sem, da je moralno prav, da se izpostavim zato, ker sem očitno eden redkih, ki šteka(m)/razume način naseljevanja moralnega imperativa v človekovo duševnost (v Nadjaz).

Javnost je postala pozorna o čem govorim in naposled so se do vzgojnih klofut začeli opredeljevati tudi drugi strokovnjaki – predvsem tisti, ki resnično razumejo/»štekajo« tvorjenje/formiranje (močnega) Nadjaza. Ob Vesni V. Godina naj izpostavim tudi Zorana Milivojevića, ki ima ravno v tem času – in že nekaj let – v Srbiji strašanske probleme z razlago in utemeljevanjem funkcije (vzgojnih) fizičnih/telesnih kazni. On je jasno in glasno proti prepovedi fizičnega/telesnega kaznovanja otrok. Tako kot sem imel jaz v Sloveniji problem s sočutnimi profeminističnimi ego-psihologinjami ala Ljubica Marjanović Umek, ali všečnimi psihiatri ala Miran Možina, tako se Milivojeviću po robu postavlja srbska psihološka, pedagoška in celo sama psihoterapevtska stroka. V tej absurdni gonji prednjačita Vesna Brzev Ćurčić in Aleksandar Baucal.

Pred kratkim je skoraj 150 srbskih psihologov, pedagogov in psihoterapevtov – prvo podpisani je bil ravno (razvojni) psiholog Aleksndar Baucal – podpisalo nekakšno peticijo oz. sporočilo v povezavi z Milivojevićem in njegovimi strokovnimi stališči v zvezi s fizičnim/telesnim kaznovanjem otrok. V sporočilu so ga drzno kritizirali, ga diskreditirali in si (absurdno) lastili vso pravico do vednosti/spoznanja in do zadnje resnice (o fizičnem/telesnem kaznovanju otrok). Na podoben totalitarno-militanten način je infkvizicija pristopiala do ateistov (in "čarovnic") v srednjem veku.

Srbija se do Milivojevića obnaša naravnost fobično, nevrotično, celo psihopatsko, s primesmi sadizma, kakršnega navadno premorejo predvsem ženske (ala Vesna Brzev Ćurčić, ki si poleg psihološke titule deklarira tudi kot psihoanalitičarka). Očitno so v Srbiji mnogi še vedno prestrašeni zaradi njihove/nacionalne agresivnosti v zadnji jugoslovanski (bosansko-hrvaško-srbski) vojni.

Moje osebno gledanje na srbsko psiho-stroko se mi je sedaj, ko spremljam to kalvarijo Milivojevića, sesulo. Srbija ima Vladeta Jerotića, Milo Alećković Nikolić, nenazadnje pa tudi Zorana Milivojevića, pa tega ne zna ceniti.

Ravno pomen vzgojnih/fizičnih/telesnih kazni razumejo redki psiho-strokovnjaki (in pedagogi), in to je lahko nekakšno sito, ki ločuje na tiste, ki človeško psiho resnično štekajo/razumejo in na tiste, ki je ne štekajo/razumejo, imajo pa lahko nek formalni certifikat (diplomo, magisterij, doktorat). Toda tisti, ki štekajo/razumejo/užijo kako (pri moškem) nastane močan Nadjaz, se bodo/bomo borili proti uzakonjanju prepovedi telesnega/fizičnega kaznovanja otrok, tako kot to v Srbiji počne Milivojević – v Sloveniji pa sem to svoj čas počel jaz (in napisal tudi knjigo O spolu, ki se dotika tudi te teme).

Videti je, da se iz kalvarije Benjamina Spocka, ki se je ameriški javnosti/staršem javno opravičil, ker je bil v strokovni zablodi okrog permisivne vzgoje, nismo nič naučili. Švedska, ki je leta 1979 na pobudo otročje sočutnih feministk prva prepovedala fizično/telesno kaznovanje, se danese (po tihem) tepe po glave. Raziskave so pokazale, kako pomembna je ojdipska avtoriteta za anuliranje agresivnosti in amorlanosti. Namreč: že leta 1994 so je mladinska delikventnost na švedskem povečala za 6 krat glede na leto 1984. V arumentacijo lahko vpeljemo še afriškega/ugandskega diktatorja Idia Amina, ki je v nekem plemenu dal pobiti vse moške ... - in ... otroci/dečki potem niso bili deleženi avtoritete ojdipksega očeta, ki bi jih vzgojno v red spravil - tudi s fizičnim/telesnim kaznovanjem; otroke/dečke so vzgajale le ženske - postali so neobvladljivi, agresivni, nekultivirani, nevzgojeni, prestopniški/delikventni, skratka neobvladljivo agresivni, t. r. brez Nadjaza.

Evo, Zoran: https://www.youtube.com/watch?v=trJZR1OWOPc

Še pa še, sem objavljal na to temo: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/vzgojne-klofute/33014

Toliko tega sem že napisal/povedal: http://www.bibaleze.si/clanek/starsi/vzgojne-klofute.html

http://www.politika.rs/rubrike/ostali-komentari/Posledice-telesnog-kaznjavanja.lt.html

Po moje pridem - za predstave je zadolžen Tone/Anton Lamovšek. Celje ima tako drage dvorane (najem), da ... se računica preprosto ne izide. Nimam nobene ambicije stopati na oder pred prazno dvorano - reklama je preprosto (pre)draga - potem bi pa še denar za dvorano moral plačevati iz svojega žepa.

Hej Roman, prideš kaj na Štajersko (Celje) s svojo predstavo. Jaz bi prišel, če ne zaradi tebe, potem vsaj zaradi tvoje "pacientke".