Tale blog sem napisal zato, da se bo vedelo, kaj se je zgodilo v Zagrebu. Minuli četrtek in petek naj bi gostoval v Zagrebu – v Studiu smijeha, ki ga vodi Marina Orsag, z DuoTragiKomedijo »Ljepotica i psihoanalitična zvjer« (v četrtek) in MonoTragiKomedijo »Seks, Freud i ja«, ki je bila predvidena za petek. 1. polčas mojega gostovanja v Zagrebu se je na odru zgodil, petkov 2., torej solistični »polčas«/del, pa je, zaradi cenzure, odpadel. Paradoks je toliko večji, ker Ordagova poudarja, da »u njenom Studiu nema cenzure i da su kod njih dobrodošli svi«. Alfa in omega Studia smijeha – stand-up komičarka Marina Orsag ni prenesla mojega kritičnega odnosa do feminizma in glorifikacijo heteroseksulnosti, torej ženstvenih žensk (in pravih moških). V prvi predstavi sem med drugim ošvrknil tudi feministično oz. lezbično boginjo Simone de Beauvoir in njeno feministično biblijo Drugi spol. Povedal sem par zamolčanih resnic o njej in o feminizmu. V nebo sem – preko (hrvaške) »Monice Pushinsky« koval ženstvene ženske in normalno, torej heteroseksualno spolno usmerjenost in tudi – res je – »željo po kurcu« in/oz. zavidanje penisa, ki predstavlja nočno moro feminizma, še posebej lezbijk. Vse to počnem tudi v Sloveniji, na tukajšnjih. Tako rekoč identični, morda za odtenek malce bolj sremažljiv scenarij sem pripravil tudi za Zagreb … – in publika (okrog 100 se jih je zbralo v Studiu smijeha, reklama pač ni bila močna) se je krohotala, me po predstavi hvalila. Morda je kdo – kakšen gej, lezbijka ali feministka ali radikalni konzervativec – res zapustil dvorano, to se mi dogaja tudi v Sloveniji. Vendar je bila večina zelo zadovoljna s predstavo, ki seveda ni navadna predstava – hudič je, da je vse RES, in da jaz skozi lik psihoterapevta Sigmana Frojdeba, le igram samega sebe.
Marina Orsag je petkovo solo »predstavo« oz. »predavanje«, za katerega je sumila, da bo šlo v podobno smer, vehementno oz. inkvizicijsko opovedala. Najprej me je nonšalantno proglasila za bolanim, torej da »odkazuju predstavo zbog Vodebove boljesti i da mi žele što brži oporavak«. Torej, kar zlagala se je, da sem zbolel. Potem pa, ko se je zvedelo, da sem jaz popolnoma zdrav – v času obvestila sem dajal v hotelu Westin intervju za Nacional – je Orsagova dikcijo spremenila, češ, da je predstava tako slaba, da bo Studiu smijeha cena padla in da je prejšnji dan 30% ljudi zapustilo dvorano, kar seveda ni bilo res. Problem je le, da ni(so) slišali komentarjev večine publike, ki so o mojih odrskih (teoretskih) »monologih« govorili v superlativah, me hvalili, mi čestitali. Še dobro, da se niso spušlali v moj jezik, hrvaščino oz. "futbalerščino"/"jugoslovanščino".
Resničen problem v resnici ni moj antifeminizem, pač pa militantni feminizem – tokrat pač ene inkvizitorske lezbijke Marine Orsag, ki se boji – tak okot vse feministke (in geji) –, da bi se moje interpretacije spolov prenesle na Hrvaško, in da jih folk zapopade/razume/skuži tako, da bodo feministkam, še posebej lezbijkam, zrasla oslovska ušesa. In če se to zgodi, jaz ne morem nič – (za)molčal določenih psihoanalitičnih resnic pač ne bom zaradi tega. Psihoanalitična teorija spolov je pač taka kakršna je! »Anatomija genitalij je usoda«, kot bi rekel Freud. In zdrse, ki jih je imela Simone de Beauvoir, je treba obelodaniti – ne gre drugače. In če bo feminizem crknil/utihnil/umrl, pač naj. »Biblija« feminizma Drugi spol, mora biti razkrinkana kot psihotični špeh, ki je zrasel na zelniku militantne lezbijke, ki v resnici sploh ni bila partnerica Jeana-Paola Sartra. Obtožili so jo celo pedofilijo, starši deklet, njenih dijakinj/študentk so jo tožili – in profesorski kolegi so Beauvoirjevo komaj rešili pred univerzitetnim suspenzom. In te resnice se ne smejo predavati nikjer – zato jaz »predavam« na gledaliških odrih, v obliki mono in duog tragikomedij. In zato sem zažigan na grmadi skozi laži, ki jih je tokrat o meni in moji predstavi širila Marina Orsag.
Kjerkoli, s komerkoli, kadarkoli in na kakršenkoli način sem se pripravljen (z besedo, torej pogovorno) spopasti s temi psihotičnimi/norimi feministkami. Ne prebavljam pa laži, ki jih ti ideologi feminizma in gejevskega gibanja trosijo (o meni) naokoli. Ceno, da lahko govorim, kar si mislim, sem plačal – pred 15-imi leti, ko sem se zavestno odrekel doktorskemu nazivu. Geji in lezbijke oz. feministke mi pač ne bodo prali možganov. In tudi neka Marina Orsag mi ne bo ovira – lahko me spotika, zaustavila me pač ne bo; na Hrvaško se tako ali drugače (verjetno) še vrnem – no, prav posebej silil se res ne bom.
Kor sem rekel – o feminizmu, psihoanalizi, razlikah med spoloma, športu, bontonu in vsakdanjem življenju, tudi o politiki (Kolindi Kitarović Grabar) sem dal »pikanten« intervju za tednik Nacional. Upam, da bo le-ta dosegal čim širši krog bralcev, in potem, če Bog da, bo resnica o meni, Studiu smijeha in še čem (npr. feminizmu) morda le prišla na dan za celo Hrvaško (in Slovenijo).
PS: In sedaj, ko ste ravno prav firbčni – »ljubi Slovenci in Slovenke« – za Valentinovo (14. februarja) spet gostujem s slovensko »Monico Bikinsky« v grosupeljskem Kongu. Še prej – 7. februarja na Gorenjskem, v bližini Kranja, natančneje v Kokrici. V petek 13. februarja pa ravno z odpadlo zagrebško »predstavo«/»predavanje« »Seks, Freud in jaz« gostujem v mariborskem Univerzitetnem Kliničnem Centru (zaželele so si me tamkajšnje medicinske sestre).
Jan 26, 2015
