Spodobi se, da pač nekaj povem o Evroviziji – tako kot vsako leto. Ogledal sem si (le) četrtkov kvalifikacije, in takrat videl tudi »Šveda leta«, kot je pozneje v radijskem komentarju govoril Miha Šalehar & Co (torej njegove sokomentatorke) … In – mimogrede: vsaj v Sloveniji je bilo Šaleharjevo komentiranje najboljši del Evrovizije.

Paradigma Evrosonga ostaja »LeGeBiTrovska«. Toliko gejev in lezbijk, kot je vpetih v Evrovizijo, se potika le še na/po Paradah ponosa. Goste letošnje 60. Evroviziji je bila Avstralija – 70. bi bila pa lahko ameriška zvezna država Massachusetts – tam imajo geji in lezbijke raj na zemlji (pa v Californiji oz. San Frenciscu tudi).

Pa pustimo LeGeBiTrovce. Moj tokratni poudarek bo tak, kot sem ga v zvezi z Evrovizijo izpostavil že pred par leti. Namreč: absurdno je, da se paradigma merjenja in ocenjevanja prenaša iz športa, morda tudi iz politik (kjer ne volitvah zmagujejo tisti ki bolj prefilmajo/prelisičijo volilno telo), v umetnost – no, Evrovizija je bolj »kič-umetnost«. Resnici na ljubo in na žalost, moramo tudi kiču, ki se mu reče Evrovizija/Eurosong, reči umetnost.

Ampak: merjenje umetnost je vendarle absurd, paradoks, error. Zdi se, da se je letos meril scenski nastop, ki ga je sicer na videz nevpadljivi Šved (Måns = Mons), ki je malce sliči na Christiana Greya iz »50 odtenkov sive« (vsaj po sivi majici) – najmanj kičast. No tudi avstrijski trio ni bil kičast, pa so v finalu dobili »ničlo« (Ampak oni so pokasirali bes »normalnih« od lani, ko je bradati Conchita tako suvereno prelisičil(a) »normalno« Evropo.)

Šove, kakršna je Evrovizija, ljudje pač hočejo, po tem hlepijo. In po tem se v resnici na nek način meri ekscesnost, ekstravagantnost, senzacionalnost, šokantnost, karizmatičnost – da ne rečemo norost (»prfuknjenost«) – samih izvajalcev in tudi scenskega nastopa. Paradigma evrovizijskega izbora »najboljše«/»najlepše« popevke je bila in je (p)ostala skrajno paradoksalna. Paradoks Evrovizije kot koncepta izbora/ocenjevanja/merjenja je približno take vrste, kot če bi moškemu penisu ocenjevali lepoto – skratka error, absurd, paradoks.

Prvo oz. enkratno poslušanje vseh tek »evro-songov« ne more v človeku (za)pustiti nekih sledi. Določene pesmi/popevke gredo včasih takoj »v ušesa«, kot se reče, ker so podobne nekim drugim, že znanim, pesmim, hitom. Šokanten, ali pa všečen je kvečjemu scenski nastop (ker v nezavednem zelo hitro pridobi/zadobi simbolno strukturo/zastopstvo) – ki je bil pri Švedu, všečen oz. domiseln in izstopajoč.

Ampak: sama pesem pridobi status hita ali celo evergrina šele, ko se »komad«/pesem/popevka »usede v ušesa«, torej v nezavedno, v simbolne procese – torej, ko v nezavednem najde neke simbolne temelje iz otroštva. In šele, ko se nek nov »komad« usede v nezavedno, torej ko dobi neko simbolno zastopstvo, nam lahko postane všečen in postane hit, morda nekoč celo evergrin.

Psihoanalitična interpretacija oz. špekulacija, na temo »kdaj neka pesem/popevka/evrosong/'komad' postane hit«, ki jo doslej še nihče ni izrekel, je naslednja. Tiste materine »pojoče«, »božajoče« besede, ki jih je dojenček oz. otro(čiče)k pogosto in redno slišal iz materinih ust – večkrat na dan – in so mu nosile ugodje, je kot paradigmo ponotranjil. In nek glasbeni »komad« postane hit šele in izključno v tistem trenutku, ko se v nezavednem vzpostavi simbolno-asociativna povezava s tistimi prvimi »pojočimi« in »božajočimi« materinimi besedami oz. glasom, ki jih/ga je otrok/dojenček vedno znova rad slišal in so mu nosile zadovoljstvo, ugodje, prijetnost, »luštnost«. Tisti materin ponavljajoč glas: »Ja kje pa si lubček moj – buci, buci, buci!« To je tisti prvi »hit«, tisti »evergren«, ki ga je kot paradigmo dojenček posnel na svoj »hard disk«, in ga t. r. večno pomni, le da se mu spomin vrača na simbolno-asociativni in nezavedni ravni. In (šele) ko neka pesen pridobi/zadobi status hita, se v bistvu (šele takrat) aktivira simbolna asociativna vez s (pra)spominom oz. s tistim materinim pojočim in »božajočim«, pomirjajočim glasom, ki mu je malemu otro(čič)ku celo otroštvo nosil ugodje.

Seveda si klasičen glasbeni hit (ki po določenem času vendarle izzveni oz. (u)tone v pozabo) in evergrin (= zimzelena melodija) teoretsko sličita v etiološkem/vzročnem smislu. Evergrin (verjetno) bazira na tistih materinih, morda celo očetovih besedah oz. frazah, ki jih je – oz. sta jih oba – mama in/ali pa oče všečno družno ponavljala celo otro(čič)kov (zgodnje) otroštvo, in otroku je to godilo. Hit pa (verjetno) bazira predvsem (zgolj) na materinih besedah (morda, pri nekaterih ljudeh, tudi očetovih), ki jih otrok redno in vsakodnevno slišal oz. poslušal v poznejšem otroštvo.

Če sem za odtenek (še) bolj (legitimno) špekulativni bi rekel, da glasbeni hit bazirajo na materinem glasu, njenih nežnih, »božajočih«, »pojočih«, eno-in-istih frazah; evergrin pa so očetove fraza oz. modrosti – oz. matere in očetove »identične besede«, ki sta jih oba družno, vedno znova, ponavljala; in otrok jih je paradigmatsko ponotranjil. Simbolizacija mora biti pri teh evergrinih kar množična. Torej mnogo ljudi mora neko pesem ponotranjiti (v nezavedno) na identično simbolen način.

Če smo pa za dva odtenka (še) bolj špekulativni, pa ...: hiti temeljijo na tistih prvih materinih besedah/frazah, ki jih je neštetokrat nežno in »božajoče« »prepevala« otro(čič)ku dan na da. Evergrini pa bazirajo (bolj) na očetovih prepričljivih besedah/frazah oz. modrostih, ki so bile bolj prepričljive in so trajno zaznamovale otroka – ker mu jih je izrekalo »bitje s penisom« (ki ga otrok bolj spoštuje); v nasprotju s »hiti«, ki jih izreka »(vaginalno) bitje brez penisa«, torej (ženska) mati.

Tretji špekulativni (teoretski) odtenek pa bi lahko šel v tole (legitimno) smer: evergrini bazirajo na »božajočem« glasu, ki se je pojavil razvojno prej (v 1. letu starosti) – torej gre tudi pri evergrinih vendarle za materin (ponavljajoči se) glas, fraze. Hiti pa bazirajo na podobnih materinih (morda tudi očetovih) besedah, ki pa so se, razvojno gledano pojavile pozneje – po 3. letu starosti; takrat so bile »božajoče« (enolične) besede/fraze staršev bolj kratkotrajne, hitreje so se zamenjale.

V tej zvezi se splača omeniti še neko špekulacijo – torej, da se mnogi hiti in celo evergrini mnogim čez čas celo »priskutijo« oz., na nek način, zagabijo, jim začnejo presedati. V tem primeru se simbolno asociativna nezavedna povezava zgodi s tistimi maminimi (in/ali/oz. očetovimi) besedami/glasom/frazami, ki so otroku skozi odraščanje sčasoma »šle na živce«, so mu začele (že) presedali.

(No, da ne bo kdo mislil, da je o hitih in evergrinih tako razmišljal Freud ali Lacan ali kakšen drug psihoanalitik – tudi ta interpretacija je zrasla na mojem zelniku.)

Kakorkoli obračamo – na Evrosongu, in EMA ni nič drugačna, se po enkratnem poslušanju pač ne da vzpostaviti te odločilne/ključne simbolno-asociatitvne vezi s tistim prvim »hitom«, prvimi »pojočimi« in »božajočimi« materinimi/očetovimi/starševskimi besedami.

Izbor za pesem Evrovizije je v resnici »kuhinja« v kateri odločajo čisto druge stvari, ne pa »kvaliteta« pesmi. Pesem sploh v resnici (sploh) ne more biti kvalitetna – ker pesmi/umetnosti se ne da meriti, eksaktno ocenjevati. (In tudi »medla« pesem/»komad«, kakršnega so imeli Avstrijci, seveda (sčasoma) lahko postane hit/evergrin). Umetnost je vselej stvar nezavednega in domena simbolnih procesov.

Ljudje, nekateri lobiji (LGBT), vendarle hočejo na silo imeti (svoj) spektakel – in odmisliti moramo, da imamo opravka z glasbo oz. umetnostjo (ali pa s kičem); in celo kič je mogoče na silo meriti, ga ocenjevati. Denar oz. kapital se na takšnih »kič-prireditvah« obrača, ljudje bodo vselej noreli, ker so pač nori, vodljive in »uživajoče ovce« …; in karavan gre dalje, pa če psi lajajo, ali pa ne.

In končno, naj se ve: dovolj dobre pesmi in dovolj dobre scenske nastope imajo vsi udeleženci, vse države, »fušajo« pa izvajalci tudi ne – oz.: zaradi treme »fušajo« vsi na podoben (in neodločilen) način.

Naj vam logiko oz. »kuhinja« glasovanja oz. izbora evrovizijske popevke približam s primeri. Lanskoletna Conchita Wurst je zmagal(a) natančno zato, ker je (bil) Tom(as) (= Conchita) feminilni gej. Evrovizijo pa »furajo« predvsem geji (in lezbijke, torej LeGeBiTrovci). S tega vidika je bil poskus slovenskih Sester, leta  2002, legitimen. Lani je bila Avstrija v resnici (po tihem) osramočena; večina Avstrijcev je pač ob zmagi Conchite Wurst čutila precej nelagodja (posledično zaradi latentne homofobije) in sramu. In letos so Avstrijo t. r. »refleksno« zastopali »normalni« možati moški – brez kiča in bliska –, ki pa so bili (sicer v finalu) v televotingu »za kazen«, torej zato, ker je lani zmagala zafnana in »nenormalna« (bradata) Conchita, zadnji – skupaj z Nemčijo. Tudi Nemčija je (sicer v finalu) »za kazen« prejela »0« točk/glasov, saj ravno (sadistična) Nemčija nesramno v grob spravlja Grčijo, in glasovalno telo to ve (pa nacionalne strokovne komisije imajo tudi to »nezavedno vednost«). Po drugi strani je ta ista Nemčija pred petimi leti zmagala. Leta 2010 je takrat proevropska politika Angele Merkl oz. Nemčije dobesedno terjala evrovizijsko zmago, in jo tudi dobila; Lena je bila takrat zgolj dovolj všečna in seksi. Letos je bil bumerang na sadistično nemško politiko (do Grčije) pač negativen. (Podobno kot je Nemčiji, Merklovi 2010 pripadala  zmaga, se je Rudiji/Putinu obetala zmaga letos.) Določene nacionalne zdrse/nečednosti je letos (kot bumerang) prejela tudi Švici. Letošnja švicarska (latentno) lezbična zasedba letos ni imela šans priti niti v finale … Zakaj?! Ja zaradi njihove valute: franka – ki je pobezljal napram Evru, ga devalvirala in v grob spravil in še vedno spravlja celo Evro-Evropo.

Še eno zakonitost je treba izpostaviti. Leta 2012 je Švedska zmagala z maročansko »multikulturnico« Loreen. Takrat bi sicer v resnici »morala« zmagati skandinavska soseda Norveška, ki je takrat še žalovala, ker jim je njihov Breivikov uprizoril nacionalistično-ksenofobni teroristični masaker. »Multikulturalnost« pa je nekaj, kar politično »fura« cel Skandinavija, in ravno LeGeBiTrovci tudi gravitirajo v marginalno manjšino. Zmaga maročanske migrantke Lorren je bila takrat – skozi televoting sočutne Evrope – pričakovana, bila pa je (tako ali drugače) dirigirana. Sama pesem, niti scenski nastop nista imela nič neposrednega z zmago.

Druga logika je bila v igri pred leti, ko je zmagal Azerbajdžan, ki je, kot vsa Evropa, (v zadnjem desetletju) izjemno prokapitalističen – in to prav zaradi svoje prokapitalistične razvojne paradigme, ki naj bi bila zgled celemu ex-socialističnemu vzhodu. Azerbajdžan je bil nagrajen z zmago na Evroviziji.

No, tudi Srbe/Srbijo je bilo treba pred leti (2007) »povojno« rehabilitirati in srbskim LeGeBiTrovcem utreti mainstreaming pot – tam so Parade ponosa najbolj osovražene; in Maria Šerifović je z »Molitvo« in (latentno) lezbičnim scenskim nastopom prišla na svoj račun. Torej Mariina lezbična spolna usmerjenost in (latentno) lezbični scenski nastop torej nikakor ni bila nepomembno, če vemo, da Evrovizijo držijo v »šahu« LeGeBiTrovci – torej: gejevsko-lezbični lobiji.

Ja, natančno to so ti detajli, ki še kako vplivajo na ovce, ki glasujejo po telefonu in delno tudi na strokovne komisije.

Naj se ne temo Evrovizije še enkrat pošalim: na Švedsko lahko drugi leto pošljemo Tino Maze – cel svet jo pozna ... peti zna ... šok in eksces za Evropo bi bil velik ... Ker: Lino Kuduzović so nam ukradli Švicarji; Perpetum Jazzile so preštevilčni; Kombinatke pa pač ne znajo pet, se samo derejo (so pa proLeGeBiTrovske) ...; predsednik Borut Pahor pa verjetno tudi ne zna dovolj dobro peti (bi pa imel zagotovo dober scenski nastop) ... Morda bi morali poskusiti s Slavojem Žižkom ... Ne vem, nimam dovolj pameti ... Sicer pa: A je treba zmagati?! A ni dovolj (adrenalinsko) biti zgolj zraven, del te »evronorije«?!