Ko že ne vem o čem bi tokrat pisal/blogal in govoril (v radijskem komentarju za radio Europa 05) - evtanazijo in »afero Radana« sem namreč že nekako obdelal – na sceno uleti (spet) Borut Pahor s svojimi »miškami« in oprevičilom. In evo - zgodi se maturantska četvorka, tema tedna, o kateri je treba nekaj reči, je rojena. Zakaj?! Zato, da bodo oslovska ušesa, ki rastejo našemu (legitimno izvoljenemu) predsedniku, bolj vidna – predvsem levim ovčicam.

Kljub temu, da je Borči »ljudski človek«, kot o sebi razmišlja, si ne bi smel privoščiti takšnih ekscesnih izpadov/izjav, kot je bil ta zadnji, na tej skupinski maturantski četvorki. Ko 51-letni t. r. ex-pohotnež – ki je v svoji volilni kampanji kot »glumeči« gozdar, kot se je sam izrazil »podiral drevesa tako, kot nekoč babe« – govori o 18-letnih »miškah«, seveda izkazuje svoje »še živečo«, latentno pohoto, spolno željo. Res je – če te pohote ne bi čutil, bi bil »bolan«. Vendarle pa si, kot predsednik države, ne bi sme privoščiti takšnih javnih besed, ki jih je izrekel na tej skupinski maturantski četvorki. Problematična je torej njegova izjavljalna pozicija; on je vendarle predsednik, in bi moral uradno biti precej bolj aseksualen – moral bi se bontonizirati. Pri Pahorju pa se zdi, kot da se trudi spremeniti poslovni/protokolarni bonton; očitno se je preveč vživel v Tita (ta pa je res sprminjal bonton). Resnici na ljubo: Pahor ni edini, ki ima tovrstne zdrse. Predsednik Evropske komisije, sicer Luksemburžan Jean-Claude Juncker je podoben »gelipter«. Ravno Juncker se na protokolarnih sprejemih obnaša kot ostareli rocker, ki malo »po domače« pozdravlja svoje prijatelje. Berlusconi je, kar se tiče neolikanosti še večji neotesanec, da ne rečem bedak; no, tudi Putin dosti ne zaostaja za Berlusconijem. Bush (mlajši) tudi ni bil biser, kar se tiče nastopanja v javnosti. Da ne bo pomote, tudi Tito ni točno vedel, kaj je to poslovni oz. protokolarni bonton, nekaj filinga pa je vendarle imel. Z angleško kraljico Elizabetho II pa je nekoč plesal kot bi bil na veselici (2-krat zaporedoma) – tukaj ga je zaneslo.

Tile top-politiki oz. predsedniki, ki imajo toliko narcistične želje po slavi in seveda tudi moči in oblasti, se pogosto ne znajdejo v javnosti (imajo zdrse) – ker pač pogosto igrajo samega sebe (pristnosti ne premorejo) zato, da sploh dobijo volilne glasove, in da so izvoljeni. Gre pač za tipično narcistično patologijo, ki obvladuje domala vse (top)politike. Zato v končni fazi ne moremo kriviti Pahorja, da dela neumnosti – ker: tak pač je. Bedaki so v resnici volivci, ki so ga izvolili.

Namreč: v tem kontekstu – potem ko se je opravičil, torej, ko so mu svetovali, da se naj javno opraviči za izrečene besede, in ta »narcistični neotesanec« se je res opravičil – je (spet) doživel javni aplavz svojih/nekaterih (levih) privržencev.  Če pogledate pozitivne komentarje, torej komplimente, ki jih »leve ovčice« – do svoji/levičarjev sem pač lahko kritičen, ker sem vendarle v osnovi (res) levičar (oz. vsaj skušam biti) – delijo Pahorjevemu naknadnemu opravičilu za te »miške« (na FB), je groza lahko popolna. Tole so nekatere »kratke in sladke«: »Bravo!« »Čestitam!« »Fajn.« »Lepa gesta.« »Zelo lepo.« »Respect.« »Kralj!« »Pahor je car!« »Nič narobe.« »Spoštujem.« »Najboljši ste.« »Vsa čast.« »Najboljši in najjači.«

Moj komentar na FB se je ob opravičilu seveda glasi: »Torej to sedaj v resnici pomeni, da bo g. predsednik do naslednjič svojo vlogo "dobrega predsednika" bolje odigral?! Država ne rabi predsednika, ki dobro igra samega sebe, pač pa, da predsednik je, to kar v resnici je. Toda, če bi naš predsednik bil, to kar v resnici je, ne bi bil izvoljen.«

Pahor je, kakršen pač je ... Grozljivo je bolj to, da je bil izvoljen – in grozljivo je, da mnogi njegovi privrženci v »miškah«, niti v opravičilu, ne vidijo nič spornega. No, nevaren pa tale Pahorček pač ni.

Ena od pomembnih nalog predsednika pa vendarle je, da skrije svojo pohoto. Pahorju to ne uspeva. (Nekoč je prihod Katarine Kresal v politiko pospremil s precej seksualnimi komentarji.) Ne upam se vprašati, kako na te zdrse gleda njegova partnerica Tanja Pečar. Rekel bi le: naj trpi, ker, če je bila tako neumna, da je izbrala takšnega oplojevalca za svojega sina. Oz.: naloga vsake žene je, da svojega moža (u)kroti in v red spravi. Pahorjevi Tanji pa to ni uspelo – no, konec koncev, saj ni žena, saj je samo partnerica, ki (konec koncev) niti z njim ni živela pod isto streho – ko je Borut rabil »svoj mir«. (In ne sprašujte me sedaj, da naj vam psihoanalitično razložim, zakaj moški rabi svoj »(ne)mir« v času, ko je uradno v partnerski zvezi, in ko že ima sina, ki bi mu moral očetovati.)

Naj v tej zvezi izrečem še neko značilnost: mnogi »ščajmani« levičarji znajo biti kritični do svojega predsednika, v tem primeru do Pahorja. Desnica pa načeloma ne zna kritično misliti »svojega« Janše – občasno si drzne kaj kritičnega (o Janši) izreči kdo iz NSi. Še (celo) več: levica vendarle premore nekaj zdravorazumskih intelektualcev, ki znajo biti (vsaj po tihem) kritična tudi/celo do »svoje« (sedanje) LGBT ideologije in spremembe novele ZZZDR (pa ne mislim sebe) – le naglas (še) ne upajo spregovoriti, ker jim to pač (še) ne koristi. O Pahorjevih zdrsih in njegovi lažni »karizmi« pa vendarle upajo spregovoriti naglas.

Anekdota – dogodila se je nedavno – se na to temo glasi: nek 80-letnik je moral iti na zdravniški pregled, da mu podaljšajo izpit za avto. Ko ga je naposled še psihologinja povprašala – preverjala je njegovo morebitno dementnost – kdo je predsednik države, je dotični 80-letnik kot iz topa izstrelil: »Klovn!« In psihologinja je temu 80-letniku izdala žegenj/potrdilo, da je tudi psihično normalen.

Toliko dobrega bi predsednik države lahko naredil svojemu narodu – kljub temu, da nima posebnih kompetenc –, pa po eni strani tega na zna, po drugi strani pa »futra«/»pita« svoj narcistični ego z zdrsi, ki si jih doslej ni privoščil še nihče. Ampak, takšnega predsednika si zaslužimo! Ko nas bo družno srečala pamet, tudi takšni predsedniški kandidati kot je Pahor, na volitvah ne bodo zmagovali.