Še vedno ne morem verjet, da se toliko (domnevnih) strokovnjakov - osebno bi raje rekel kvazistrokovnjakov - odloča podpirati odločitve velenjskega CSD, ki je starima staršema ukradel osirotela vnuka in jih poslal v rejo. Zadnje "brcanje v temo" sta izvedli predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) Darja Groznik - ki je tudi radijska urednica - in Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Osebno bi za ti dve ženski rekel - in o tem sem se prepričal že pred par leti -, da ne štekata v čem je bistvo otrokovega otroštva. Omenjeni ženski sta oktobra 2013 (v času Tedna otroka) skupaj spisali poslanico, v kateri sta tako v temo brcali, da sem moral stegniti svoj kritčen (psihoanalitičen) jezik. Moje pirko "protestno" pismo je izšlo v Večeru - takrat so mi v njihovih Pogledih še objavljali kolumne (Po prihodu Katje Šeruga na mesto urednice se je "sodelovanje" končalo.)

Ker pa omenenjeni ženski spet brcata v temo - obe zagovarjata odločitve velenjskega CSD o predaji osirotelih dečkov v rejnišvo - sem se odločil tisto moje (takratno) pisanje za Večer objaviti na tem mestu. Še prej pa naj citiram nebuloze Darje Groznik in Vlaste Nusdorfer.

»Javnost, politiki, odvetniki in mediji ne morejo vedeti, kaj je največja korist za otroke, saj nimajo vpogleda v celotno dogajanje med štirimi stenami,« je v sporočilu za javnost zapisala prav Darja Groznik. Skupaj z ZPMS pa še dodala: »Opažamo pa, da se v številnih medijih, na družabnih omrežjih in drugod širijo polemike, ki presegajo mejo dostojnega govora, zgodba pa je dobila tudi politični prizvok. ... /.../... Če nam je res mar za otroke, prepustimo odločitve in dileme o namestitvi strokovnim krogom, nikakor pa ne ulici. Kajti ulica je tista, s katero je najlažje manipulirati.« In ne pozabimo: Darja Groznik je psihologinja (diplomirala je na FF).

Vlasta Nussdorfer pa je pravnica ... Spomnm se, ko sva bila na predstaviti knjige "V objemu pedofila" (avtorice Olge Dečman Dobrnjič), za katereo sem jaz spisal recenzijo, Vlasta Nussdorfer pa spremno besedo ... Že takrat (leta 2008) me je bilo groza, ko se je na uradni predstavitvi Nussdorferjeva zavzemala, da se žrtvam spolnih zlorab zagotovi nakup računalnika - očitno z mislijo, da jim bo to olajšalo življenje. No, jaz v tistem trenutku nisem mogel biti tiho. Razburjeno sem pripomnil, da žrtve spolnih zlorab rabijo pogovorno psihoterapijo - ta pa je plačljiva, in bolj kot denar za računalnik bi bilo smiselno za te žrtve spolnih zlorab zbrati denar za psihoterepijo - ker: tableti so brezplačni, (pogovorna) psihopterapija pa je plačljiva in draga.

Na samo da Vlasta Nussdorrfer sploh ni razumela bistva spolnih zlorab, tudi bistva otroštva  (skupaj z Darjo Groznik) ni razumela - in ga še zdaj ne razume. Osebno nikakor ne morem razumeti, da ne razume(ta), da je za "ugrabljena" dečka V NAJVEČJO KORIST, če od bebice in dedka PREJEMATA LJUBEZEN, dedka pa hkrati uporabljata za dokončanje (primarne) identifikacije pri razreševanju Ojdipovega kompleksa in tvorjenje Nadjaza (kar je že tako ali tako pri obeh zelo ponesrečeno zastavljeno). Nebuloze, ki si jih je Varuhinja Nussdorferjeva privoščila na tiskovni konferenci, ko je na podlagi pridobljenih podatkov "ugotovila", da velenjski CSD z namestitvijo osirotelih dečkov v rejno ni kršil njunih pravic. Če PRAVICA DO PREJEMANJA LJUBEZNI - vsaj od babice in dedka - ni ena od temeljan pravica teh dveh otrok, potem ... potem lahko ukinimo ves izobraževalni in soscialni sistem, ki ga imamo v Slovneniji. Razsodna moč Vlaste Nussdorfer je tako nizk(otn)a in črnobelo konvencionalna, da lahko osebno mirno trdim, da je vsak povprečen najstnik - ki načeloma predvsem konvencionalno moralno razosja (kot bi rekel Kohlberg) - bolj funkcionalno odrasel v svojem moralnem razsojanju.

Za tiste, ki imate še nekaj volje za nadaljnje branje si preberite tekst, ki sem ga 11. oktobra 2013 objavil v Večeru pod naslovom "Otroške in odrasle stvari" - zato, da sem okrcal "dream team" Vlasto Nussdorfer in Darjo Groznik:

Te dni, ko je tradicionalni Teden otroka, se mediji širokoustijo na temo kako (hudo) je biti otrok v današnjem času, v tej družbi. Jezik me ob tem tako zelo srbi, da srbečico čutim tudi v prstih, ki se že jezno sprehajajo po tipkovnici. Tradicionalna poslanica ob Tednu otroka, ki jo izreka Zveza prijateljev mladine Slovenije, je koncipirana na sočutju. Jasno, saj sta pod njo podpisani dve ženski: Vlasta Nussdorfer (varuhinja človekovih pravic) in Darja Groznik (predsednica ZPMS). Ženske pa – zaradi kastracijskega kompleksa – slovijo po sočutju, in (»Hvala Bogu!«) trpeči otroci ženske resnično prizadenejo. Sočutje pa včasih – na žalost – spotika in pamet in moralno razsodnost.

Omenjena poslanica se je namreč vrtela okrog teze, da imajo (le) otroci sami izkušnjo današnjega otroštva, in da je treba ravno njih povprašati, kako je biti dandanes otrok. No, to je huda konceptualna zmota. Namreč: (v resnici) ni težko biti otrok, veliko težje je biti starš. Danes, in ne samo danes, trpijo predvsem (mlade) mamice in (mladi) očetje. Bolj kot otroci trpijo tudi mnogi stari starši, dedki in babice. Projekcija odraslih čustev na čustvovanje otrok pa je huda (konceptualna) zmota, ki si je ne bi smele privoščite, niti varuhinja človekovih pravic, niti predsednica ZPMS.

Nič ni narobe z izhodiščem poslanice: Kako je biti otrok v današnji družbi?. Zmotno pa se je osredotočati na potrebe in interese, ki jih izražajo otroci sami. Otroke namreč kronično obvladuje želja. Iz psihoanalize vemo, da otrok vselej neizmerno hlepi po uživanju in to brez zadržkov. Je neutrudni iskalec užitka, kot bi rekel Freud. Vendar: otrokovo željo je v resnici treba frustrirati. Slepo izpolnjevanje otrokovih želja – vključno z nekaterimi potrebami in interesi – je zmota, ki ji je nasedel že Benjamin Spock, razvpiti zagovornik permisivne, torej »dovoljevalne«, vzgoje, ki je »sledila« otroku, ga poslušala in upoštevala ter mu izpolnjevala (vse) želje, potrebe in interese. Spock se je naposled celemu svetu javno opravičil. Priznal je, da se je v svojih napotkih mladim staršem hudo zmotil.

Sedanja kriza (recesija) nam v resnici ne bo pogubila otrok. Otroci – predvsem tisti, ki živijo v pomanjkanju – bodo, ko bodo zrasli, povsem normalni, celo zelo zreli in funkcionalni – boljši od generacije X, Y in Z; zato, ker ne bodo razvajeni in narcistični. Bolj problematični so njihovi starši, ki, če so obubožani, zelo trpijo. Treba bi jih bilo poučiti, da njihovi otroci ne bodo nič slabši, če bodo doživeli določeno pomanjkanje – seveda ne pretirano pomanjkanje, lakoto ali celo odtegnitev zdravstvenih uslug. Imeli pa bodo neizpolnjene želje, in ravno neizpolnjene želje jih bodo v odraslosti delale žive, prodorne, tekmovalne in ustvarjalne. Otrokove neizpolnjene želje so v resnici zelo pozitivne in vzgojno dobrodošle. In zato – pa naj se sliši še tako kruto – otroci na nek način ne smejo v vseh željah, potrebah in interesih biti (u)slišani!

Pred petnajstimi leti sem bil pomemben člen v nacionalni kurikularni prenovi – konkretno: pri sestav vrtčevskega kurikula za področje (telesnega/športnega) gibanja oziroma stare, dobre telovadbe. Zagovarjal sem stališča, ki so bila dobra za otroka in ne za inštitucijo, ki me je educirala (Fakulteta za šport), in si nakopal veliko sovražnikov. Zagovarjal sem stališča, ki so bila moralno pravilna. Isto zgodbo sem ponavljal v času, ko je bilo treba zagovarjati otrokove pravice in koristi – seveda tiste, ki so, psihoanalitično gledano, pravilne. Namreč: spodbijal sem Družinski zakonik, ki ja na referendumu potem res padel. Zagovarjal sem (vzgojno) fizično kaznovanje otrok in koncept neokrnjene družine z obema (različnospolnima) staršema. Spodbijal in kritiziral sem tudi osnutek »porodniškega« zakonika, ki je predstavljal pravcati »atentat na otroka«, kot sem se izrazil. Osnutek je – tudi zaradi mojih kritik – Vlada sedaj umaknila iz javne obravnave … Namreč: tisto kar otrok resnično rabi – zato, da bo v odraslosti razvil mentalno zdravje in/oziroma psihično/osebnostno trdnost – je ljubeča, vselej prisotna, »oralna« in »analna« mati; (šele) pozneje pa nujen tudi »ojdipski oče«. Porodniški dopust za očke je – in to sem javno (provokativno) izpostavil že nekajkrat – »norost na kvadrat«, ki je zrasla na zelniku feminizma. Cena, ki sem jo in jo še plačujem, je velika. Vendar mi je toplo pri srcu, ker se borim za otrokove pravice – za tisto, kar bo otroku res koristilo.

Ob Tednu otroka sem moral napisati tale tekst, in … – (prvih) 9 let sem delal v vrtcu – … in, ob vsem psihoanalitičnem znanju trdim, da (mlade) starše danes v resnici ne bi smelo skrbeti, če otrok nima vsega, kar imajo otroci bogatašev. Ko vsi skupaj premlevamo bedo današnjega življenja, bolje rečeno životarjenja, se moramo namreč zavedati, da otrokove misli v resnici še niso kontaminirane z ugodjem razkošnega življenja, ki ga poznamo odrasli in za katerega mislimo, da je tisto, kar bo nas in naše otroke osrečilo. Pri zagovarjanju koristi otroka se moramo zavedati, da so resnične koristi za otroka nekaj povsem drugega, kot tisto kar si želi otrok. Nasedanje lastnemu sočutje je otročje, in temu bi se morale ženske, katere tvorijo (idejno/ideološko) jedro Tedna otroka, zavedati.

Tudi koncept Otroškega parlamenta, ki je zadnja leta tako v modi, je povsem spodletel koncept. V tem kontekstu moramo tudi reči, da je celo študentski parlament zelo vprašljiv. Razvojne zakonitosti so pri ljudeh pač takšne, da človek razvije svojo funkcionalno odraslost oziroma zrelost in trezno razmišljanje ter razsojanje šele okrog tridesetega leta ali celo pozneje – oziroma takrat, ko sam postane starš. Prej pa otroci, najstniki in celo mladi odrasli podlegajo svoji želji – njihov Nadjaz (še) ni dovolj močan, da bi brzdal (k ugodju/užitku hlepeče) Ono. Šele v odraslosti – ko ima človek svoje otroke – zna razmišljati kolikor toliko zrelo in moralno razsodno, pa še to ne vsak, ampak samo tisti, ki je imel srečo, da je rasel v dobri primarni družini (z obema ljubečima staršema). Če je (sploh) kaj, kar otroci nujno rabijo, je to starševska LJUBEZEN – predvsem materina. Ob očetovi ljubezni pa rabijo tudi njegovo neomajnost, celo krutost, da ne rečemo brezčutnost. In otroci – dečki in deklice – rabijo (simbolno) nekastriranega očeta.

Nenazadnje: otrok nima biti pravice biti slišan – otrok ima predvsem pravico, da je deležen ljubeče matere in zaščitniškega ter hkrati kaznovalnega ojdipskega očeta. In s tako popotnico bo v življenju lahko kos vsem težavam in reševal bo vse probleme, ki mu jih bo serviralo življenje.

PS: Ta vikend: sobota Metlika, nedelja Škofljica.