Leta 2007 sem – potem, ko so me vabili v psihoterapevtske vode – obiskal takratne »študijske dneve« (Slovenske krovne zveze za psihoterapijo - SKZP) na Rogli. Ljudje so me nagovarjali, da postanem terapevt – potem, ko so se pogovarjali z menoj o svojih psihičnih problemih. Po malem sem že takrat, pred desetimi leti, terapiral oz. svetoval – seveda na izrecno pobudo. Takrat sem – mislim, da za revijo Ona – v intervjuju izjavil, da nočem biti psihoterapevt, ker bi rad ostal »majčkeno nor«, ker ravno od tu, iz te norosti, črpam odličnost. No, Usoda pa je hotela, da se je vse več ljudi obračalo k meni po nasvete – do danes (junij 2016) jih je prišlo vprašati za »drugo mnenje« že okrog 500. Mnogi se kar redno hodijo sedaj k meni pogovarjat – to ima pa že res terapevtske učinke. Nekateri – predvsem študentje – se pridejo k meni tudi konzultirat (za izpite, diplome, drugo mnenje …) … Obstajajo pa tudi taki, ki jih k meni napotijo psihiatri – seveda neuradno. O meni se po tihem širi glas, da sem »dober«. Nekateri tudi »varajo« svoje uradne psihoterapevte z mano, in pravijo, da »delam čisto drugače« kot njihovi  (dosedanji) psihoterapevti, ki so sicer dobri in uradno priznani.

Glede na to, da vem ozadje, zakaj sta dve psihoterapevtski združenji (ZPS in SKZP) nedavno (januar 2016) podpisali memorandum o sodelovanju, sem šel na letošnjo Roglo preverjat, kako deluje ideološko enoumje ne nekem drugem področju. Vso slovensko psiho-stroko – ob Slovenskem psihološkem (in sociološkem) društvu sta tukaj še obe psihoterapevtski združenji – bi se rado poenotilo v pogledu na posvojitve otrok s strani gejev in lezbijk. Res pa je, da se manifestno forsira združevanje zato, da bi se čim prej sprejel zakon o mentalnem zdravju oz. o psihoterapevtski dejavnosti, ki bi vsej psiho-stroki res koristi (ne pa tudi čisto vsem ljudem/klientom, ki rabijo psiho-strokovno pomoč).  V resnici pa bi mnogi radi enoumno poenotili psihoterapevtsko stroko zato, da bi geji in lezbijke v naslednjem zakonodajnem poskusu »prišli do otrok« (apelirajo na posvojitve, nadomestno materinstvo in umetne oploditve). V ozadju je torej feministično-LeGeBiTrovski lobi. In prav grozljivo mi je bilo, ko ravno SKZP ne ve, da se jih hoče ZPS (Zveza psihoterapevtov Slovenije) v resnici skozi zakon o psihoterapevtski dejavnosti »znebiti«, torej postaviti na stranski tir, sebe (psihologe in psihiatre pa ekskluzivno ustoličiti na gosposkem prestolu vednosti, moči in oblasti). To sem skušal prisotnim na plenarnem zaključku  tudi povedali, pa niso bili ravno dojemljivi – ker je bila pač moja izjavljalna pozicija napačna. Če bi jim isto dejstvo predstavil nekdo drug, ne jaz (»tisti Vodeb«), bi se mu zahvaljevali za suport.

»Prikazen« imenovana »Vodeb« je v petek (3. junija 2016) odjeknila med njimi (morda celo med večino) kot nekakšna nočna mora. Počutil sem se kot »jedrski odpadek«, včasih kot fikus, ki ga vsi ignorirajo, kot žid, ki je prišel med obritoglavce/naciste … pravi pravcati »enfant-terrible«, »ne-bodi-ga-treba«.  Organizatorji so se vedli do mene dokaj »sterilno« in spoštljivo – jaz pa do njih menda »vzvišeno«, saj v bistvu nikogar nisem poznal. Nekateri so me poznali iz TV-ekranov … – jaz pa domala nikogar. Včasih sem izpadel bedak, ker nisem pozdravljal (starejših) ljudi, zame neznancev, tako da sem se moral opravičevati z dikcijo, da pač nikogar ne poznam.

Jasno, da je bil na videz uvidevni »prvi človek« Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) Tomaž Flajs v nelagodnem precepu: »13. študijski dnevi« so bili neuradno sklicani na temo, skozi katero bi »opravili« z drugače mislečimi (na področju družinskega zakonika), katerih temeljni (strokovni) predstavnik sem bil (na obeh referendumih) prav jaz … In natančno zato so vabili strokovno pristranske goste kot plenarne predavatelje. In potem se na Rogli prikažem jaz, »tisti Vodeb« … Kulminacija neugodja se je zgodila, ko sem v dolgem hodnik srečal iz oči v oči s Svetlano Slapšak in (njenim možem Božidarjem) … – reva bi kmalu padla dol (z bergel). Ta upokojena feministka – 15 let je bila dekanja ISH (kjer meni niso pustili doktorirati) – je namreč »rahlo« debela in rabi bergle, da se lahko sploh premika. V največji zagati in precepu je bil seveda predsednik združenja Tomaž Flajs. Feministično-LeGeBiTrovske aktivistke so nanj pritiskale – kot opozicijo pa je imel etiko oz. fair play. Zato je v svojem uvodnem govoru poudaril, kako se bo na tokratnih študijskih dnevih »spoštljivo prisluhnili drug drugemu« in kako se bodo na koncu drug drugemu razgalili »do nazga«.

Ampak splet okoliščin je bil tak, da se neka dokončna iskrenost na koncu ni zgodila. Plenarni zaključek, kjer je časa ostajalo na pretek, se meni seveda ni dovolilo povedati vsega tistega, na kar sem čakal 3 dni. Saj ne, da sem čas stran vrgel, ali denar (cca 500 €) – ampak svojega moralnega poslanstva nisem povsem opravil. Moja prvotna ambicija je bila, da psihoterapevtsko strokovno javnost (to, ki je gravitira k SKZP) zaštekam/zapopadem v kontekstu strokovnega enoumja. Vedeti sem hotel, od kje točno se napaja to strokovno enoumje (v kontekstu razumevanja spolov in seksualnosti), ki prerašča v norost. Slepe pega, na katere sem v plenarnem zaključku opozarjal, pogosto preraščajo v kar velike fleke/madeže. V imenu dobrega sem prisotnim repliciral – želel sem jim (in njihovim klientom/pacientom) dobro. Ampak trma in ego sta bila pri vodilnih prevelika. Strokovnemu enoumju in nekaterim konceptualnim zablodam ni videti konca. Ker: študijski dnevi so bil tokrat očitno namenjeni perpetuiranju/vzdrževanju in utrjevanju ideoloških smernic, ki jih diktira levi feminizem v spregi z LeGeBiTrovskimi pajdaši. Ali so res vsi psihoterapevti tega združenja poenoteno enoumni, bi težko rekel; pri nekaterih sem opazil, da so globoko v sebi trdno prepričani, da sta spola različna. Vendar, ko so na sporedu ideološka vprašanja – npr. ali lahko geji posvajajo otroke, ali sta spola res tako enaka – pa vendarle sklonijo glavo …

Zanimivo je, da se »koroških dečkov« ni omenjalo – in jaz sem »jim« na ta račun v plenarnem zaključku »navil ušesa«. Prisotni so »momljali«, češ da nimajo zadosti podatkov. To sprenevedanje je zgolj pokazalo, kako je tudi ta segment stroke oz. tega združenja levo kontaminiran. Ker: Franc Donko (zastopnik starih staršev) je socialni delavec in tudi terapevt, in če bi se njega povabilo, bi prisotnim založil z vsemi relevantnimi podatki – in kot na dlani bi se videlo, da morata »koroška dečka« v objem dedku in babici in ne neznanim rejnikom. Nekateri psihoterapevti pa so kar apriorno stopili na stran ministrice, ker so bili očitno politično kontaminirani oz. preparirani. In to se v takšnih strokovnih temah ne bi smelo zgoditi. Ne nazadnje bi v goste lahko povabili »svojega« Boruta Pogačnika, ki bi vsem prisotnim hitro in argumentirano/strokovno razložil, kje morata biti dečka.

Sem pa na koncu vendarle imel nek pozitiven občutek. Podoben je bil tistemu, ki sem ga pred prvim družinskim referendumom dobil, ko sem v gej baru »Cafe open« nenapovedano prišel na okroglo mizo, na katerem sem bil na tapeti prav jaz. Takrat – kot tudi tokrat – je bil angažiran prav Matjaž Lunaček, ki je bil gost 13. »študijskih dnevov« tudi tokrat; le da so mu tokrat (ideološko) asistirale še nekatere druge »eminence«/»avtoritete«. Če me na Rogli ne bi bilo, bi se marsikakšen predavateljski ekspoze in nanj navezana debata slišala in zavrtela bistveno drugače, bolj enoumno, bolj ideološko. Tako pa so moje legitimne in prepričljive replike učinkovale kot protiutež forsiranemu strokovno-ideološkemu enoumju. Moja prisotnost je delovala tudi preventivno in svarilno. Teoretski psihoanalitiki smo od vselej strah in trepet za »praktike«, terapevte; ko pa se je razvedelo, da jaz vendarle tudi terapiram, pa se je rešpekt še okrepi. In ko sem dobil namig: »Bojijo se te!« Sem tudi jaz postal bolj obziren.

Torej na Rogli se ni debatiralo v vse tiste smeri in (ideološko forsirane) skrajnosti, kot bi se, če me na Rogli ne bi bilo. Izvodenela (morda celo odpadla) je napovedana (in oglaševana) petkova hotelska večerna zabava »kjer je bil vsak vabljen k poigravanje s spolno identiteto«, kar so si zamislili prav LeGeBiTrovci. Gre za znan projekt oz. pristop novačenja novega (seksualnega) »kadra« za geje in lezbijk – v smislu: »Kaj pa je to kaj takega?!«

Edina, ki se, kljub moji prisotnosti, ni »držala nazaj« je bila petkova plenarna uvodničarka, samozavestna psihiatrinja in deklarirana feministka, Breda Jelen Sobočan. Ko je govorila o biološkem spolu (ki po njenem »strokovnem« mnenju sploh ni pomemben) in družbenem spolu (gender), ki pa je – zopet po njenem »strokovnem« mnenju/prepričanju – edini relevanten, je njen ekspoze mejil na  blodnjavo (ali celo shizotipsko) motenjo. Koncept ženske in moškega bi se moral po njenem »strokovnem« mnenju/prepričanju izničiti, ker je kulturni oz. ideološki konstrukt patriarhalne ideologije ... Na takšne (njene) besede, torej nebuloze, sem bil seveda pripravljen, pričakoval sem jih – ker sem vedel za ideološko konceptualno zasnovanost teh 13. (kongresnih) »študijskih dnevov«. Zmernemu, bolje rečeno vljudnemu aplavzu je na pobudo, »ali bi kdo kaj vprašal ali diskutiral«, sledila »estrogenska tišina«. Zagatno in odmevajočo tišino je pretrgal pričakovan »testosteronski izliv« – seveda moj. Počutil sem se, kot da bi kongresni molk apeliral na mojo repliko: »No, Vodeb, zdaj si pa res na vrsti – povej tej nevedni feministki (»po čem so hruške in jabolka«).« Jelen Sobočanova je resnično popolnoma »pozabila« omeniti, da je v resnici bistven psihološki spol (žensk in moških), ki ga diktira anatomija genitalij in Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks. Seveda ne gre za to, da je predavateljica to bistveno »malenkost« pozabila. Problematično je bolj to, da kot psihiatrinja, tega segmenta poznavanja duševnosti »ne šteka«, ga ne razume. V psihoanalitičnem/Freudov(sk)em jeziku se reče, da »se ženska postane« – ampak ne tako, kot je zmotno mislila Simone de Beauvoir (v svojem Drugem spolu); ampak tako, da deček in deklica – vsak po svoje – ojdipalno-kastracijsko mislita anatomijo genitalij in jo primerjata za anatomijo (ujemajočih se) genitalij nasprotnega spola.

Na petkovem plenarne sporedu je sledil severno irski gejevski aktivist Kevin McCann – »majhen striček« (srednjih let). Verjetno je gej postal zaradi genskih in ne ojdipalnih anomalij. Na Roglo je prišel s svojim (italijanskim) možem, predstavljen pa je bil kot geštalt terapevta … Med svojim iskrenim predavanjem je hvalil ljubljansko LGBT »sceno« – kar mu ne bi bilo treba. Predavanje mu je sicer malce »spodletelo«, tehnično, ker nikakor ni mogel predvajati nekega video posnetka (videti je bilo, kot da ga hudič spotika). Je bilo pa nekaj izjemno pomembnega v njegovem predavanju – in to bi se morali naučiti ravno slovenski LeGeBiTrovci in (Združeni) levičarji. Poudaril pa je namreč, da je homofobija povsem normalna (!) in pričakovana, in da jo on osebno povsem spoštuje (!). (Ko sem jaz to govoril v parlamentu, so se vsi levičarji zgražali.) In Kevin McCann je resno milsil: doživel je namreč, kako se je njegov italijanski tast jokajoče opravičeval, da se »ne more« udeležiti njune, torej sinove poroke, kljub temu, da ga/ju ima zelo rad. Kevin McCann je tudi obsojal heterofobijo (!), ki ji podlegajo mnogi gejevski oz. LeGeBiTrovski aktivisti … To je bilo za organizatorje in prisotne (pro)feministke in (pro)LeGeBiTrovce nekaj novega, kar jih je zbegalo. Bilo pa je to za mnoge – tudi zame – zelo poučno in spoštovanja vredno.

Nekaj muke se mi je – in organizatorjem  (še najbolj pa »GRozi« osebno) zgodilo na petkovem večernem gledališkem zaključku. SKZP na svoje »študijske dneve« za razvedrilo povabila Andreja Rozmana (G)Rozo (na odru je bil videti res grozno). Povedali so mu, da bodo študijski dnevi tematizirali spol in spolnost (ker morajo pač »doreči« par stvari). In GRoza je vehemenento v svojo igro vpeljal samega Romana Vodeba – in še sanjalo se mu ni, da bi bil dotični Vodeb lahko med občinstvom. In vehementno me je »napičil« … Saj mu ne zamerim … Reveže pač ne šteka točno kaj govori, ima pa dober spomin in vse kar se nauči, lahko »zdrdra« kadar hoče. Po končani igri sem se mu na samem »prikazal« … In … Se mi je začel opravičevati … In utemeljevati svojo naperjenost proti meni, češ, da žalim feministke (kar po njegovem mnenju ni v redu). No, nič hudega – tudi jaz v svoji odrski satiri »Lepotica in psihoanalitična zver« marsikoga »napičim«.

Zagat in komičnih situacij povezanih z mano je bilo na Rogli še kar nekaj. Najbolj se je na plenarnem zaključku osmešil prav predsednik Tomaž Flajs, ko je z vljudnimi in izbranimi besedami – in gledal me v oči – rekel, da sem bil na Rogli »nezaželen«. V svojem hlinjenem dobrikanju je seveda na silo hotel reči, da sem bil »zaželen«, a ga je nezavedni bes iskreno spotaknil; na ta klasičen freudovski spodrsljaj sem ga moral naknadno opozoriti kar sam, in potem se je –  prej zadrževano – vsesplošno krohotanje prisotnih kar usulo.

Da ne bo kdo mislil, da se na teh »študijskih dnevih« nisem nič naučil – nekaj malega že. Ampak bolj sem se naučil od nevednosti, ki so jih na delavnicah širili drugi. Razočarala sta me predvsem zakonca Kociper (pridigarska družinska terapevta) in narcistični seksolog Peter Topić, ki ne šteka temeljnih konceptov razumevanja človeške seksualnosti, še najmanj pa otroške. (Trdil je npr., da je treba otroku razložiti, vlogo seksualnih »igračk« za odrasle, če jih otrok slučajno vidi v »sex-shopu« … Mnogi so se – vključno z zakoncema Kociper in Topićem – lebdeče, vendar suvereno, osredotočali možgane, namesto na misel. V kontekstu zasvojenosti (ali seksualne monotonije) je prav misel tista, ki jo je treba razumeti in razvozlati, da bi se izvlekli iz epistemoloških in/oz. spoznavno-teoretskih zagat. Topić (pa tudi Kociper) je lebdeče in hkrati kunštno razlagal pot živčnih transmitrov (serotonina in oksitocina) v možganih, kot da bi bil vsaj bio-kemik, ali celo nevrolog.

Nekaj predavanj (in delavnic) je bilo na teh »študijskih dnevih« (kongresu) zanimivih, in za moj okus – pa sem zelo zahteven poslušalec – celo zelo dobrih. Izpostavil bi nedeljsko predavanje psihologa Gregorja Žvelca – ki se ni niti namrdnil, ko me je videl, pač pa vljudno pozdravil (in zaželel celo dober tek, ko sem jedel kosilo). Tudi britanska seksologinja Sally Openshaw ni razočarala, ker je iskreno predavala in izpostavljala svoje primere klinične prakse. Neki rugljevki, ki je imela zelo dobro delavnico (o transferu), sem v šali vseeno namigni, da, če bi lahko tudi jaz prisotnim predstavil kakšen svoj klinični primer – npr. takšnega, ki ga kombiniram s hipnozo – bi me prisotni spoštovali kot Boga. Ampak šalo na stran – ker: na jok mi je šlo in razbijal bi od besa, ko sem poslušal sobotno okroglo mizo »Spol in spolnost v presečišču med biološkim in družbenim«. Predsednica Programskega odbora 13. »študijskih dnevov« (Tamara Trobentar, sicer doktorica psihologije in integrativna psihoterapevtka) morda res ne ve, da je spol predvsem psihična kategorija – ali pa je bilo tej »blondinki« (za)ukazano, da izpusti bistveno, torej to, da se spol predvsem psihično konstituira skozi ojdipalno-kastracijsko míslenje, ki ga diktira anatomija genitalij. Ampak (lepim) »blondinkam« se marsikaj odpusti – ne pa tudi moškim – četudi »blontnim«. Matajž Lunaček bi sicer po letih – šteje jih nekaj čez 60 – moral biti že siv, vendar je bil videti blond (kot njegov kuža, ki ga je imel na Rogli kar sabo v hotelu); ko je bil še moj profesor je bil pobarvan na črno … Pa ustimo obrobnosti … Zelo bistveno je namreč to, kar je zatajil kot psihoanalitik. Njemu se pa ne da kar oprostiti, ker je njegovo dejanje znanstveno oz. teoretsko precej sprevrženo oz. neetično. Če bi ga Freud slišal, kako se je branil povedati tisto, kar sem mu v repliki prav jaz implicitno položil v usta, bi mu dosmrtno prepovedal izustiti besedo Freud in psihoanaliza. Namesto, da bi (skesano) priznal, kaj je Freud res rekel o »pravilnem Ojdipu« in kaj o nepravilno razrešenem/razpletenem oz. »negativnem Ojdipu«, se je branil z dikcijo: »Jaz mislim, da …«, in v resnici demantiral Freuda. V celem kontekstu ni bilo pomembno, kaj misli nek nepomembni Lunaček, pač pa, kaj je rekel/zapisal genij družboslovja in humanistike o Ojdipovem kompleksu in vseh atributih, ki se nanj navezujejo (spolna identiteta, spolna želja, tabu incesta, moralno razsojanje, Nadjaz …). Tukaj je Lunaček na zelo neetičen način obrnil hrbet Freudu in psihoanalizi. (To, da je skušal mene na ta način simbolno kastrirati, ni pomembno.) Lunaček je pač simptomatsko podprl svojo spolno identiteto/usmerjenost in svojo LeGeBiTrovsko-feministično ideologijo ... – ker pač nima razvitega postkonvencionalnega moralnega razsojanja. (To je ravno tisti atribut/derivat »pravilnega Ojdipa«, ki običajno »sobiva« v paketu »napačne«  spolno identitete.)

Kakšne Svetlane Slapšak, ostarele feministka, ki se obnaša, kot da bi s časovnim strojem odhajala v Antiko preverjat tamkajšnje dogodke, v tem kontekstu ne bom omenjal. Pričakovano je trobila v isti (feministični) rog in »brcala v temo«, kot že zadnjih 30 let. Ginekologinja Gabrijela Simetinger pa … –  če meri razdaljo od klitorisa do vhoda v vagino/vulvo in misli, da je od tega odvisen orgazem – in ne ve, da obstajata vsaj klitoralni in vaginalni orgazem (če že analnega odmislimo), potem tudi o njej ne bom izgubljal besed.

Skratka – na plenarnem zaključku sem zbranim obljubil, da jim bom napisal, kje imajo slepo pego – kar: vsaka stroka jo ima. Ampak SKZP nima samo slepe pego, pač pa kar velik flek/madež. Obstajajo številne hermetično zaprte stroke, ki getoizirajo svoja znanja in vednost, v resnici pa jim oslovska ušesa opletajo po družbi. Psihoterapevti (posebno ti, ki so združeni v SKZP) pa si jih tudi morajo otipati, če hočejo kot stroka kdaj zlesti na zeleno vejo. Navezava z Univerzo Sigmunda Freuda ni in ne bo produktivna; dokler bo USF vodil človek, ki misli, da sta najboljši tandem za vzgojo otrok dve mami – ta »strokovnjak« pa je hkrati podpisan pod domala vse raziskave (kot vodja projekta) – v mislih imam Mirana Možino – se ne USF, ne SKZP ne piše nič dobrega. Jaz bi jim lahko pomagal – dobronamerno; ampak silil se ne bom. Je pa moja moralna obveza, da v eter spustim tole, kar sem »na kratko«, ali pa tudi na dolgo, (napovedano) napisal.

PS: Mogoče pa bom le popusti prošnji dekana ene od slovenskih univerz in ustanovil (»drugačno«) katedro za psihoterapevtiko. Mogoče … Čeprav dvomim … Ne da se mi …