V parlamentu se je pred kratkim sestal t. i. Priklov Odbora (za delo, družino in invalide). Tokrat je bila glavna tema obravnava predloga nov Družinskega zakonika. In če je kje v politiki ideologija najbolj prisotna, je to na področju koncepcije družine. Za feminizem vemo, da je ena od najmarkantnejših in po svoje najbolj smrtonosnih ideologij – ker pač spodletelo enači oba spola. Feminizem imam svoje ideološke lovke razpredene po vseh družbenih podsistemih. S feminizmom je kontaminirano šolstvo, sociala, sodstvo – in družina je jedrna celica družbe. Jasno je, da se bo feminizem na vse kriplje prizadeval inkorporirati prav v paradigmo družine – poskušal jo bo »razdreti«, ali pa vsaj razrahljati. Ne smemo pozabiti, da feminizem perpetuirajo – vzdržujejo in ga poganjajo – (ob lezbijkah, ki kronično ne prenašajo moških) prav ločene emancipirane ženske, ki bi svojo ločeno, torej razdrto družino ustoličile kot normativ, kot nekaj normalnega, celo zaželenega – zato, da ne bi izpadle čudne, ker v resnici so. Emancipirane ločenke – ki jim jaz »ljubkovalno« rečem »moškinje« – imajo neverjetno željo po moči in oblasti. Silijo se tudi v prestižne stolčke, kjer z  močjo in oblastjo sadistično simbolno kastrirajo moške. S svojim faličnim patosom (onstran katerega seveda tiči ojdipalno zavedanje penisa, ki je seveda nezavedno) znajo prav nadležno spotikati družbo – tudi skozi zakonodajo. In družinska zakonodaja je najbolj subtilno in občutljivo področje, ki lahko precej spodnese družbo.

Kot dolgoletni borec za tradicionalne družine – mislim na življenjske skupnosti (obeh) staršev in otroke – sem se omenjene seje Priklovega Odbora udeležil, vendar na njej (spet) nisem smel razpravljati. Predsednik Uroš Prikl (Desus) mi – po pričakovanju – (spet) ni dal besede. Torej ni bilo prvič, da na njegovem Odboru nisem dobil besede. Kot samostojni nosilec dveh referendumskih kampanj – in leta 2012 in leta 2015 – sem bil za vse leve poslance (spet) izjemno nadležen, ker se pač deklariram kot levičar. Sem pa kljub temu mnenje, da otrok rabi očeta in mamo (»koroška dečka« pa dedka in babico in ne zgolj neznane rejnike).

Od zunanjih razpravljavcev so na seji Odbora besedo dobila izključno razna (desna) združenja in društva, ki so imela, resnici na ljubo, po večini krščansko obeležje. Zainteresirani posamezniki besede nismo dobili. V dveh (pred)referendumskih kampanjah je bilo za levico oz. leve poslance (ob moji malenkosti najbolj) nadležno Primcevo (civilno) »Gibanja za otroke in družine«, ki zdaj prerašča tudi v politično gibanje oz. stranko. Aleš Primc je v svojem ekspozeju na seji poudarjal, da je predlog novega Družinskega zakonika preveč nedorečen, hkrati pa ustoličuje tudi neustrezno definicijo družine. V podporo tradicionalnih družin sta klasično dobro razpravljala tudi Primceva »civilna kolegica« Metka Zevnik in Franc Donko ter Tomaž Merše. Zelo smiselno, udarno in odmevno je svoj govor zastavil tudi politično nevtralni predsednik društva DOOR, Iztok Ivančič, ki se je v imenu ločenih staršev, predvsem očetov, zavzemal za t. i. sostaševstvo. Ravno paradigma sostarševstva se mi osebno zdi v primeru ločitve staršev izjemno dobrodošla – primerna seveda (prvenstveno) za otroke. Izkušnje namreč kažejo, da so otroci ločenih staršev izjemno ponesrečeno psihično zaznamovani, če se v procesu ločevanja staršev kaj zalomi; in vedno se zalomi, vsaj v otrokovi glavi, mislih, psihični realnosti. Ločitev je eden najbolj travmatičnih dogodkov v življenju odraslih ljudi. Dejstvo pa je – in to je v primeru pisanja Družinskega zakonika bistveno – da ločitev (največkrat) fatalno in nepopravljivo zaznamuje prav otroke. In če je kaj, kar moramo z Družinskim zakonikom zaščititi, so to otroci. In koncept »največjih otrokovih koristi« je v zakoniku prav ponesrečeno zastavljen. Zaščititi otroke (v njihovo »največjo korist«) pa je nemogoče, če se prej ne zaščiti (tradicionalna) družina, torej ne katerekoli »družina«, pač pa tradicionalna družina (z obema staršema), o kateri ne nazadnje – in to je bistveno – govori Ustava.

53. člen Ustave namreč govori o zakonski zvezi in družini na tale način: »Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Sklene se pred pristojnim državnim organom. Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon. Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.«

Pa se vprašajmo: kako država (sploh) varuje družino, materinstvo, očetovstvo in otroke (ter mladino) ter ustvarja za družino potrebne razmere? Z novim Družinskim zakonikom zagotovo ne. Namreč: v času pisanja in sprejemanja te Ustave so pisci, in tudi državljani, ki jim je bila namenjena ta Ustava natančno vedeli, kaj pomeni družina, kakšna je njena definicija.

Pa si poglejmo, kaj je pisalo v predhodniku Družinskega zakonika, torej, kaj je pisalo najpomembnejših prvih štirih členih v Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, iz leta 1976); uradno prečiščeno besedilo (iz sred 80-ih let prejšnjega stoletja) (v ključnih prvih štirih členih, ki so determinirali tudi današnjo Ustavo) pravi tole: (1. člen) »S tem zakonom se urejajo zakonska zveza, razmerja med starši in otroki in med drugimi sorodniki, posvojitev, rejništvo ter varstvo mladoletnih otrok in drugih oseb, ki niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.«

Kot je videti iz nadaljevanja, so pod pojmo starši mišljeni (moški) očetje in (ženske) matere. Zakonska zveza pa je življenjska skupnost med (moškim) možem in (žensko) ženo. In to je družina. 2. člen ZZZDR namreč opredeljuje družino: (2. člen) »Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.« Življenjska skupnost imenovana DRUŽINA je skupnost (njunih) otrok (četudi posvojenih), ki je deležna posebnega varstva (tudi v Ustavi!). Govora je o dveh starših, torej o tandemu oz. paru in ne samo o enem, še najmanj pa o eni (odrasli) osebi (kar hočejo feministke s svojimi gejevskimi/LeGeBiTrovskimi pajdaši sedaj skozi definicijo družine podtakniti v »njihov« nov Družinski zakonik).

Tudi 3. člen sedanjega ZZDR (iz l. 1976) fundamentalno zaznamuje oz. determinira Ustavo: »(1) Zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene. (2) Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine.« Ta(ka) in zgolj ta(ka) zakonska življenjska skupnost (enega) moža in (ene) žene (in njunih otrok, enega ali več) tvori DRIŽINO! In: »(1) Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. (2) Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico. »(3) Roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi.« (4. člen ZZZDR) In »uspešnega duševnega razvoja« ni in ga ne more biti, če je otrok deležen manka enega od staršev (ali, če je drugi od staršev istospolen). Po tej logiki je (različnospolno) sostarševstvo – ker predlaga društvo DOOR (Iztok Ivančič) – edina logična, normalna in naravna oblika starševanja tudi po eventualni ločitvi. Ideologinje novega Družinskega zakonika tega predloga društva DOOR – niti nobenega mojega predloga – niso upoštevale, saj so preko svojih aktivistk infiltrirane tudi v samopsiholološko in/oz. psihosocialno stroko (ki domuje na Oddelku za psihologijo na FF in FSD ter seveda na FDV).

Torej, če so prvi štirje členi ZZZDR (iz leta 1976) takšni kot so, potem je jasno in logično (logiko pa diktira analitično sklepanje), da je pod pojmom DRUŽINA, ki nastopa v današnji Ustavi mišljena življenjska skupnost med (enim moškim) očetom in (eno žensko) mamo, ki imata otroke.

53. člen Ustave torej ne moremo razumeti drugače kot ga – torej, da »država varuje družino (z obema staršema), materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino« – in to je tudi v »največjo otrokovo korist«. Novi Družinski zakonik zato ni skladen z Ustavo – je protiustaven. Nadalje: Ustava v 54. člen govori o pravicah in dolžnostih staršev. Pravice otrok so opredeljene v 56. člen Ustave: »Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon. Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.«

2. člen Družinskega zakonika, ki ureja in definira Družino je protiustaven (beri: v nasprotju z Ustavo), ker – zaradi spodletele feministične ideologije – hoče redefinirati ustavno natančno definirano (dvostarševsko) družino (rekonceptualizirati jo želi v enostarševsko). Družina je po sedaj veljavni Ustavi v resnici življenjska skupnosti med (enim moškim) očetom in (eno žensko) mamo – torej med staršema – ki imata (vsaj enega) otroka. T. i. nepopolna oz. okrnjena/razdrta družina (z enim staršem ali eno odraslo osebno) v resnici, po sedanji/veljavni Ustavi, v resnici ni družina.

Feministične ideologinje novega družinskega zakonika bi rade z novim Družinskim zakonikom retroaktivno/vnazajsko učinkovale/vplivale na Ustavo, ker je po mojem iskrenem prepričanju – nisem sicer pravnik – pravni absurd. Zakon ne more intervenirati v Ustavo, jo spreminjati! Zakon mora biti kompatibilen/skladen z Ustavo. Sedanji predlog Družinskega zakonika je že s tega vidika v resnici protiustaven. To, da v mnogih odsekih nikakor ni v skladu z »največjim koristmi za otroka«, je sploh posebno poglavje, kar je v osnovi problem spodletele feministične, torej ideološke intervencije v psihološko in/oz. psihosocialno stroko.