O strahu pred begunci oz. migrantih – kakorkoli jih pač imenujemo – sem že precej pisal, in to v času, ko so vsi levi filozofi (z izjemo Žižka) dajali človekove pravice pred državno varnost.

http://www.ekoper.si/kolumne/strah-in-nezavedno/

Tudi nekaj intervjuje sem dajal na to temo. Bistveno prej kot Žižek sem – kot levičar – poudarjal, da je treba red narediti v Siriji (in Afganistanu, Iranu, Iraku …). Tudi o zidu na Turški meji s Sirijo sem govoril – še pred Žižkom. Prav tako sem zagovarjal žičnato ograjo oz. tehnično oviro na meji, pa tudi ideja, da mora vojska na meji s Hrvaško pomagati Policiji, mi je bila blizu in sem jo zagovarjal. Psihoanaliza mi par »idej« pač sugerira.

https://www.youtube.com/watch?v=POa12DcpIyY

https://www.youtube.com/watch?v=9_PuYRTHtyM

V času, ko hoče država na Škofijah nastaniti begunce v t. i. integracijsko hišo, bi bilo dobro obnoviti in aktualizirati prav psihoanalitični diskurz. Da je ljudi strah in imajo odpor do nastanitve neznanih ljudi, torej beguncev v svoje okolje, je, psihološko gledano, povsem logično, pričakovano in legitimno. Če jih ne bi bilo strah, na nek način ne bi bili normalni. Islam je vendarle najmanj »drugačna« religija, kot je krščanstvo – tudi pridih militantnosti ima. Ko sem dajal intervju za portal »varensvet.si«, sem poudarjal natančno to – namreč, da z Islamom, Koranom in šeriatskim pravom ni šale (http://www.varensvet.si/mag-mag-roman-vodeb-psihoanalitik/)

Da bi razumeli odpor krajanov Škofij, je dobro malce bolj obelodaniti logiko nezavednega in simbolno ozadje nacionalizma in ksenofobije. In tudi na vlogo simbolne kastracije moškega dela beguncev/migrantov je treba (spet) opomniti. Skozi psihoanalize se je dalo lanskoletna novoletna posilstva napovedati.

https://www.youtube.com/watch?v=zs6kdficAU8

Zagovorniki integracijske hiše po eni strani nasedajo splošno znanim humanističnim in zato všečno zvenečim levo-liberalnim pridigam. Hkrati pa svoj lasten strah in ksenofobijo spreobračajo v svoje nasprotje in na ta način branijo digniteto svojega ega.

Človek pogosto opravlja določena sklepanja predvsem v svojem nezavednem. To počne povsem spontano, torej nehotno in samodejno. Obilica informacij, predvsem neuradnih, ki jih imamo ljudje doslej o beguncih, nas pač nehotno napeljuje v določeno povsem nehotno logično sklepanje – seveda v smer previdnosti in celo strahu, torej ksenofobij. Nacionalizem navadno prihaja v paketu ksenofobije. Politična oz. vladna pridiga, ki jo na Škofijah taktično izvaja državni sekretar Boštjan Šefic, ljudem vceplja idejo, da je strah povsem neupravičen, in da se spodobi biti strpen od beguncev.

»Nestrpnost« z znatnimi primesmi (manifestne) ksenofobije in (manifestnega) strahu je, gledano s psihoanalitične perspektive, posledica povsem naravnih psihičnih procesov, ki potekajo v človekovi duševnosti, predvsem v nezavednem. Določena (povečana) neustrašnost in (pretirana) zaupljivost do beguncev – tudi v neznanih situacijah, kjer nas bi moralo biti strah – je pri nekaterih ljudeh (sami sebi si navadno rečejo kar humanitarci) vzklila ravno zaradi notranjega, torej intrapsihičnega boja proti lastnemu strahu in ksenofobija. Nekateri obrambni mehanizmi nam omogočajo, da neko čustvo – v tem primeru pač mislimo na strah in ksenofobijo – obrnemo v svoje nasprotje. Glavna obrambna mehanizma, ki to omogočita, sta t. i. »reaktivna formacija« in »(spre)obračanje v nasprotje. V tej luči naj poudarimo, da so bili v teh dneh na protestih nekateri »ZA« nastanitev beguncev v integracijsko hišo ravno zato, ker svojo potlačeni strah in ksenofobijo skušali nevtralizirati s pretiranim dobrikanjem in odprtostjo do beguncev.

Povsem ponesrečeno bi bilo pričakovati, da določenih ljudi ne bo strah v nekaterih neznanih situacijah (v povezavi z begunci). Politični apel, v smislu, naj ljudje vendarle ne (ob)čutijo ksenofobije in naj se počutijo varne, je povsem nepremišljen. Ksenofobija je namreč legitimno in pričakovano čustvo, če vemo, da se napaja iz otroštva. »Rojeni ksenofobi« znajo biti moški, ki jim je nekoč, ko so bili še otroci, neka »tujost«, jemala/»kradla« mamico. Če je bil to oče, je to še sprejemljivo. Patološki ksenofobi pa so moški, katerim je kot dečkom mamico »kradel« kakšen tuj moški, materin ljubimec, ali celo (negativni) očim. Država pa je simbol mame; begunci pa simbol tistih »tujcev« oz. »tujkov«, ki so jih nekoč, kot otroci, prikrajšali za mamico. Zakonitosti infantilne libidinalne ekonomije sicer predstavljajo nekakšno kvantno psihoanalizo, ampak psihoanalitična logika je v tem kontekstu pač kruta; in ljudi – vsaj krajane Škofij – bi bilo smotrno vsaj malo poučiti, kaj je strah, kaj tesnoba, kaj ksenofobija …

V celi zgodbi o nacionalizmu oz. kolektivnem strahu in ksenofobiji, je treba par stvari pač vedeti. Humanitarni javni diskurz, ki je dodobra kontaminiral slovensko levico, je po eni strani logičen, z določenega vidika celo nujen; begunci so vendarle ljudje, veliko je tudi otrok in žensk ... Je pa po drugi strani treba uslišati tudi konservativni diskurz, ki je bolj domoljubno obarvan – država je pač simbol mame. V njem je pričakovano več manifestnega strahu in manifestne ksenofobije.

Ampak kar zanemariti ljudi, ki se na Škofijah bojijo beguncev, in ki so hkrati skeptični do nameščanja beguncev v integracijsko hišo, se ne da in ne sme. V demokraciji se morajo mnenja, kakršna so bila izražena na nekaterih dosedanjih protestnih shodih, spoštovati in upoštevati. Nihče strahu ne zapoveduje, v smislu: »Bojte se!« Ksenofobičen strah (in nacionalizem, vsaj latentni) je pri ljudeh preprosto logičen nasledek sklepanj oz. pravilno doživetih infantilnih dogodkov, ki jih v otroštvu, v svoji primarni družini, doživlja vsak otrok. Načelo ugodja je univerzalno, izogibanje potencialnim nevarnim situacijam je tudi logično, prav tako zaščitniška logika v povezavi z otroki. Koncept človekovih pravic, tolerantnost (do »drugačnih«), sobivanje (z »drugačnimi«) v integracijski hiši, so raztegljivi pojmi. Včasih je državno varnost, torej varnost ljudi/državljanov, in večinsko voljo naroda pač treba dajati pred pravice beguncev.

PS: Ta kolumna je bila pred časom spisana za E-Koper, pa mi jo niso objavili. Z zakasnitvijo jo objavljam na tem portalu.