Tisti, ki se vsaj malo spoznamo na t. i. »cold reading« (in profiliranje), moramo reči, da je Pahor preveč osladen (beri: umetno oz. na silo pocukran), da bi na teh volitvah prepričljivo zmagal. Rekel sem že, da jaz »stavim« na Šarca – povsem mimo tega, da ga bomo volil (in se morda potem kesal in se ljudem opravičeval, da sem se zmotil – tako kot v primeru Cerarja). Stavim pa zato, kar »čutim«, da je Sloveniji (karmično, arhetipsko) usojen predsednik z albanskim pedigrejem. Namreč: malo se družim z Albanci in za Šarca »se mi zdi«, da ima albanske biološke starše (znano je, da je posvojen). Samo po sebi to sploh ni moteče – vsaj mene ne moti, ker »človek je človek«. Bojim se le, kako je posvojitev Šarca v resnici zaznamovala. Posvojenci imajo namreč (načeloma) svojo psiho zaznamovano na poseben način. Pogosto se zgodi, da razvijejo določene talente s primesmi (latentnega) narcizma – Šarcu se njegov narcizem reflektira tudi v podpisu (ne samo v igralski karieri in ambicioznosti). Ampak Šarcev narcizem je veliko manj moteč kot Pahorjev. Tudi srednješolski Šarčevi »cveki«/»popravci« – »fiska (pač) cveke prtiska« – me ne skrbijo. Zdi se mi – »čutim v kosteh« – da bo ravno Marjan Šarec z rahlo prednostjo (par odstotkov) zmagal v drugem krogu predsedniških volitev. Namignil sem, da je Sloveniji arhetipsko usojeno, da ima predsednika, ki ima v sebi nekaj »tujega«, »neslovenskega« – v primeru Šarca nekaj albanskega. Tudi Janez Drnovšek ga je imel. Namreč: Drnovškov biološki oče je bil (menda) Albanec. Ne samo, da se to »šušlja« po Zasavju, pač pa … – poznem človeka, Albanca, ki je bil s pokojnim predsednikom Janezom Drnovškom na grobu (v Makedoniji) njegovega biološkega očeta. Ah, pa ne bom šel v to »zgodbo« – to prepuščam drugim … V tem trenutku – en teden pred volitvami – preprosto napovedujem, da bo Marjan Šarec zmagal v 2. krogu (mimo tega, da bi si jaz to želel).

Mene osebno – kot kritičnega misleca in (psiho)analitika (tudi politološkega) – zanimajo čisto druge »obrobnosti«. Predsedniške volitve – tudi kampanja v prvem krogu –  je postregla s precej »obrobnimi«, vendar analizabilnimi detajli.  Ravno te »obrobne detajle« sem s pridom izkoristil v svojih dosedanjih (psiho)analizah oz. interpretacijah in profiliranjih. Mene osebno bi bilo sram, če v predvolilni kampanji (v prvem krogu) ne bi »nič presenetljivega opazili«. Miro Kline (iz FDVja – iz kje pa drugje?!) se celo hvali, kako nezanimiva je bila kampanja v prvem krogu. Ravno prvi krog je omogočil, da se »loči zrno od plevela« – ampak ne mislim na kandidate, pač pa na politične analitike oz. strokovnjake, ki so skušali kaj pametnega opaziti in posredovati laičnim opazovalcem. Ob Klinetu so mimo streljali mnogi – od Barbare Jeklin, Edvarda Kadiča, Igroja Ž. Žagarja, Mirta Komela, Igorja Pribaca do »prekaljenih politikov« (Lukšič, Zver, Virant). No, kakšna Vesna V. Godina je preveč pametna, da bi »kozle streljala« (mogoče je bila vendarle preveč sovražna do Pahorja in nekritična do Šarca). Marko Crnkovič je preveč navijaški (do Pahorja – ali pa sovražen do Šarca), da bi se ga splačalo resno jemati. Oholega Žerdina (in Stepišnika) bom pač obšel – pa nekaj desno kontaminiranih analitikov tudi, čeprav jim bom dal »tinte pit« v nadaljevanju. Moja opažanja so – kot vedno – vendarle drugačna od opažanj drugih. Bralcem sicer prepuščam, da sami izluščijo, kaj je bilo v mojih dosedanjih analizah – nekaj jih še ni prišlo v (tujo) javnost (intervjuji za nekatere »Yugo-medije« še čakajo na objavo) – vredno branja oz. pozornosti. Moja opažanja pač presegajo sivo povprečje politoloških analiz klasičnih in medijsko uveljavljenih slovenskih političnih analitikov. Domala vsi so kontaminirani s svojo politično opredeljenostjo. Desnim to škodi na svoj način, levim pa na svoj. Levi politični analitiki so ravno v kontekstu teh volitev zmedeni in zbegani in razklani na svojevrsten način, kar se do sedaj še ni zgodilo. Desni pa niso toliko razklani, ampak so »zaklani« – od muke ne vedo, kaj bi sami s sabo in svojim mnenjem/pogledom. V tej svoji nezavidljivi stiski in ne vedo, ali bi se postavili na stran Pahorja ali Šarca ali pa bi kar zamižali in ignorirali drugi krog, skozi nasvet: »Ne iti na volitve!«

Dosedanji drugi krog – beri: petelinjenje Pahorja in Šarca – ni postregel s čem novim, zanimivim. Tematiziranje Katalonije, arbitraže, NLB, obmejne žice in podobnih »obrobnosti« (na nacionalni RTV SLO) je pač domet nacionalnih medijev (moderatorjev, izpraševalce). Šarec bi lahko veliko bolj udarno »povozil« Pahorja (ker ima pač več adutov v roki), pa (si) tega doslej ni upal, ali pa nekatere adute hrani za finalni obračun. No, s »strici iz ozadja« je Šarec Pahorja kar malce deklasiral ... Se je pa Pahor veliko bolje branil na PlanetTV in POP TV, in bil celo prepričljiv, celo bolj kot Šarec … Ampak s to osladnostjo – snežno belimi zobmi in kronično bebavim nasmehom – se je ljudem v celem mandatu preprosto priskutil. Šarec preostalih soočenjih ne sem »klamfe srati«, pa bo Pahorju zelo konkurenčen (mimo arhetipske karme).

Šarec bi lahko Pahorju stisnil klofuto z: »Vi niste in ne morete biti moralna avtoriteta, ker ne znate povleči pravih potez niti v svoji družini – kaj šele v državi. Meni se zdi absurdno, da vi pretežen del sovjega partnerskega življenja živite ločeno od svoje partnerice in sina. Meni to ne pride na kraj pameti! Vi dajete 'luštno' pred 'moralno prav'. In nemogoče je, da kot predsednik države funkiconirate kaj drugače, kot v svoji družini.« Zdi se, da ima Šarec urejeno družino – ženo, dve hčeri, celo tašča ga hvali – in to je lahko njegov adut, glede na to, da ima Pahor t. r. družinski kaos.

Nekaj nejasnosti se mi v zvezi s Šarcem vsiljuje okrog njegove ambicioznosti. »Siliti« se na mesto predsednika države – ko je vendarle funkcija župana rodnega mesta povsem zgledna – je premisleka vredno. Za Pahorja se ve, da je obseden z narcistično gratifikacijo. Šarec pa je lahko preprosto tako moralno odgovoren, da tvega svojo dokaj lagodno življenje zato, da pomaga rešiti svojo državo … Zase osebno lahko rečem, da se nikoli ne bi podal v politiko zato, da bi imel od tega kakšne koristi (npr. v samopodobi ali financah), pač pa zato, ker bi bila moja moralna obligacija/obveza, da se razda(ja)m za »višje cilje«, torej za nekakšen »nacionalni interes«. In mogoče je ravno to ključno pri Šarčevi kandidaturi za predsednika države.

Če obidemo seksualnost, bi se dalo Šarcu svetovati še nekaj s čemer bi »zadel« Pahorja oz. volivce. Namreč – Šarec bi Pahorju lahko serviral še en moralni zdrs, s katerim bi se ljudem prikupil. (Okrog pomilostitve očeta samohranilca, se je Pahor dobro izvlekel.) Namreč: Pahor se v enem trenutku ni zavzel za »koroška dečka«, kljub temu, da so bila nanj naslovljena številni apeli. Pahor se ni odzval – seveda ne, ker se je bal zameriti »svoji« Anji Kopač Mrak in »svoji« stranki SD. Šarčev adut bi lahko bil: »Jaz bi, kot predsednik države, poskrbel – takrat, ko je bil to čas – da se 'koroška dečka' vrneta starima staršema.« Pahor se je ravno v primeru »koroških dečkov« spet »odlikoval«, da nima razvitega postkonvencionalnega moralnega razsojanja. Pahor daje svoje (narcistične) koristi pred moralni zakon/imperativ. Po Lawrencu Kohlbergu je ravno postkonvencionalno razsojanje najvišja stopnja moralnega razsojanja in moralna vrlina redkih moških – ženske so kot moralne razsodnice povsem »izgubljene«. Predsednik država bi moral imeti razvito ravno to osebnostno vrlino. Pahorjeva glava hiba – zaradi katere najbrž ne bo dobil drugega mandata – je (ob pocukrani osladnosti) ravno deficit v moralnem razsojanju. Pri Šarcu pa (po logiki analize simptomov) opažam – da te hibe nima.

Je pa v dosedanjih nekaj predvolilnih spopadih v drugem krogu zame osebno zanimiva in analizabilna ravno ta desničarska zagata: »Koga podpreti v drugem krogu!« Pri levih medijih je bilo evidentno, da po tihem podpirajo Šarca. Koncept »televotinga« – »Koga ne bi volili?« oz. »Kdo je (bil) slabši kandidat?« je bil na kožo pisan Šarcu in »smrt« za Pahorja (in njegove volivce). Meni osebno je spopad med Pahorjem in Šarcem v drugem krogu zanimiv zato, ker je fascinantno spremljati zagato desničarjev – predvsem tistih, ki se morajo javno opredeliti, za koga bodo v drugem krogu oddali svoj glas. Bolj kot so (levi) mediji na strani Šarca, torej bolj kot »puši« Pahor, bolj je desničarje po tihem strah … Mnogi desničarji od muke ne vedo, kaj bi; torej, na čigavo stran bi (javno – tudi na družabnih omrežjih) stopili. Eno samo fobično jamranje in jokanje in stokanje jih je – kot da bi šlo pri Šarcu za poosebljenega Kučana. Ivan Oman je desni strah preprosto javno izrekel.

Vsi nekako vemo, da se Pahor ni proslavil kot dober predsednik, slab pa tudi ni bil. Tudi predvolilno kampanjo povsem zgledno vodi – pač v njegovem stilu. Iz »Goričkega v Piran« bi se tudi plazil, po vseh štirih (in vmes jedel drek), če bi mu to prineslo zmago na volitvah … Za Šarce pa kaj takega ne moremo reči. Logika: »Če Pahor ni bil dober predsednik, bi se splačalo – beri: logično bi bilo – da družno izvolimo edinega preostalega možnega kandidata, torej Marjana Šarca,« bi lahko bila VETO za vse tiste, ki si resnično želijo spremembe in si zaradi osebnostne specifike (preplašenosti) ne upajo tvegati. Fobično je razmišljati: »Kaj (šele) bo, če bo Šarec še slabši?!« In ne nazadnje: res je, pod Šarcem je lahko še slabše. Ampak: »Kdor ne razkira, ne profitira!« Prestrašeni desničarji te logiki nikakor ne zapopadejo – in krivi so levičarji, ker: leva politika – tudi medijska – je nasledek realoscialistične oz. komunistične totalitarnosti, ki bi se jo morala levica znebiti – ker takšno enoumje ni dobro za državo. Pahor je bil po tej plati bolj pluralen kot bi se levičarji želeli. Toda Pahor je bil »brez jajc« takrat, ko bi jih moral imeti. Bil je brez svojega »testosteronskega« mnenja. Pahor se svojega mnenja v resnici boji, saj njegova intuicija ni skalibrirana na moralni imperativ. Pahorjev Nadjaz je šibek, in le upamo lahko, da je Šarec v tem kontekstu kaj boljši – ker se zna zgoditi, da bo ravno Marjan Šarec naslednji predsednik države.