Sit sem vseh teh (številnih) patetičnih povolilnih analiz! Saj ne, da so slabe – dobre pa tudi niso … In so me spet zasrbeli prsti. Spet moram stegniti jezik. Če bi drugi politični analitiki in komentatorji povedali vse tisto, kar mora biti povedano, bi jaz bil tiho. Na paradigmatsko podoben način Šarcu ne bi bilo treba kandidirati, če bi bil Pahor dober predsednik. In natančno to logiko bi moral Šarec (testosteronsko) servirati Pahorju, pa bi verjetno dobil volitve … Tako pa je preveč ovinkaril – ni se povsem znašel (jaz bi se bolje). No, za politične sladokusce sem spet malo (teoretsko, interpretacijsko »masturbiral« … Pojdimo po vrsti.

Kar se mene tiče – jaz osebno nizke udeležbe na sedanjih predsedniških volitvah – niti na katerihkoli drugih – ne dramatiziram, niti ne obsojam; na podoben način ne, kot moj srednješolski sošolec – FDVjevec – Samo Uhan (v Studio City). Mene osebno bolj moti, da vsaka »ovca«, ki ima 5 minut časa (in »sušo v glavi«), ali pa senilno vegetira na smrti postelji ali pa je s pol riti (in z mlečnimi zobmi) še v plenicah, enakopravno voli, kot nek modrec, ki je preštudiral vse, kar je mogoče (političnega) preštudirati ... Mnenja sem, da naj voli(jo) tisti, ki se vsaj približno poglobi(jo) v naravo nekega političnega problema/kontekst – v konkretnem primeru problema predsednikovanja (dosedanjega predsednika države Boruta Pahorja). Šele, ko nek potencialni volivec ve koga voli, zakaj ga voli in zakaj nekoga drugega ne voli, naj gre na volitve. Sicer pa naj raje ostane doma. Nizka volilna udeležba bi bila lahko celo dobra – v primeru, da bi na volitve hodili samo tisti, ki bi dobro preštudirali ozadje neke politične stranke, njihove (politične, gospodarske, ekonomske …) programe, in če bi dostojno profilirali vse kandidate, ki so na različnih kandidatnih listah ... Tako pa na volitve vneto hodijo predvsem transferno kontaminirane »ovce« z opranimi možgani ali pa zabrazgotinjene z neko politično kalvarijo.

Glede na to, da je moj um »kontaminiran« s številnimi modrostmi in s filozofskim pogledom v naravo marsikaterega političnega konteksta – torej tudi teh predsedniških volitev – in glede na to, da imam določena psihoanalitična znanja, sem v drugem krogu predsedniških volitev kritičen na drug način kot ostali kritiki, ki dramatizirajo nizko volilno udeležbo (v prvem in) v drugem krogu. Meni se vse bolj »zdi«, da je nizka volilna udeležba posledica kolektivnega obupa, torej izgorelosti (ki je ne smemo mešati z depresijo) in primesmi nekakšnega nacionalnega (beri: slovenskega kolektivnega) mazohizma, ki ima še primesi sadizma, kar je za mazohizem značilno. Mazohizem je – po Freudu – vase obrnjeni sadizem. Človek v osnovi/izvorno ni kar mazohist, pač pa sadist – in hkrati »polimorfni perverznež«, saj si nenehno prizadeva, da bi (predvsem) užival. Simptomatska apatičnosti velikega dela volilnega telesa ima (po mojem psihoanalitičnem videnju) pri mnogih volivcih še neko nezavedno sadomazohistično valenco. Mazohistična (nezavedna) fantazma gre verjetno v (približno) tole smer: »Juhuhu, Pahor je spet zmagal! Spet bomo trpeli! Spet se bomo zgražali in zvijali v mukah! Vendar bodo trpeli tudi tisti, ki so posredno, ali pa neposredno omogočili, da je Pahor spet zmagal. In uživam že sedaj, ko se trpljenje še ni začelo, a vem, da se bo.« Mazohizem pa se očitno prelevi v neposredni sadizem preko (nezavedne) fantazma: »Narod kar naj trpi! Čim bolj naj trpi! Zakaj so ga pa spet volili?! Zvijajo naj se v mukah blefa pocukrano osladnega Boruta Pahorja!«

Ne samo, da ljudje predsedniške volitve vse bolj dojemajo kot nekaj nesmiselnega, odvečnega, celo absurdnega – in ravno Pahor je s svojim osladnim narcističnim blefom poskrbel, da je ljudi, potencialne volivce t. r. »minilo do življenja« in ne gredo niti na volitve. Na volitve tokrat niso šli predvsem tisti, ki jim Pahor ni blizu. In ljudje/državljani – torej velik del volilnega telesa – so v svoji življenjski bedi (ki je politično pogojena) simptomatsko postali avtodestruktivno mazohistični. Kot bedniki so – vsaj nekateri – očitno začeli v mazohizmu (nezavedno) uživati. Vsaj na teh volitvah se zdi, da se je dobršen del volivcev dobesedno mrcvaril – nekateri so za kazen v prvem krogu volili celo Šiška (ki je bil po mojem iskrenem psihoanalitičnem prepričanju celo manj primeren kot Angelca Likovič). Volitev Šiška (v prvem krogu) je mogoče prebrati kot simptom – posledico nekega nacionalnega političnega absurda. Kolektivni (nezavedno motiviran) mazohizem se stopnjuje, torej sprevrača celo v sadizem do lastnega naroda, kar meji že na nekakšno nacionalno psihozo. Zdi se, da je ob takšnem Pahorju, kot smo ga bil deležni v minulih petih letih, takšen (psihotičen) sadomazohizem neizbežen. Ta kaznovalna sado-mazo paradigma je celo retroaktivna – v smislu: »Pred petimi leti smo zamenjali dovolj dobrega Danila Türka – izvolili s(m)o Pahorja … – in sedaj moramo trpeti, še naprej, še en mandat! Ker: kazen  (za našo glupost) mora biti vzgojna in trajna!«

Vendar, Pahorjeva zmaga sploh ni absurdna na tak način kot jo nekateri vidijo. Pahorjeva zmaga je za nekatere – zato, da se izognejo jezi in žalovanju – postala perverzna sadomazohistična naslada, ki gravitira v register črnega humorja. Izvolitev Pahorja je »(črna) komedija« v kateri volilni abstinenti in »ne-pahorjanci« (beri: volivci Šarca) – vsaj nekateri – sedaj, ob žalosti, (še) sadistično uživajo, ker vedo, da bodo njihovi sodržavljani, ob ponovnem/ponovljenem Pahorju, trpeli. Svoj mazohistični užitek pa gradijo na avtodestruktivni fantazmi: »Trpeti moram, ker sem premalo storil za to, da Pahor ne bi spet zmagal!« Grozljivo je to, da so s transferjem opranim (Pahorjevim) »ovcam« in fobičnim desničarjem, nista prišla do živega niti Kučan, niti Janša, niti vsi tisti (levi) intelektualci, ki so še pred prvim krogom volitev pisali patetična pisma in zganjali neko peticijo. Te »ovce« so ostale neposlušne, neubogljive – jasno, ker jim in transfer in kronično prestrašenost – beri: (politična) fobičnost – diktira nezavedno.

Po eni strani je del levega sadizma naperjen proti desnim sodržavljanom. Mnogi levičarji so t. r. »svojega« Pahorja »skužili« (res da precej prepozno), in za takšen obrat je bil potreben boleč uvid, zabeljen s samokaznovanjem – t. r. avtokastracijo. (Desni mazohizem ima pač drugo logiko.) Leva sadistična logika temelji na kaznovalnem sklepu – torej, da je čisto prav, da narod pod vnovičnim Pahorjevem predsednikovanjem (še bolj) trpi. Ves ta nacionalni sadomazohizem se na nek način mora dogajati! Prav je, da se dogaja! Prav je, da gre vse še bolj narobe! Predsednikovanje vendarle ne bi smel biti nedeljski hobi, ki blagodejno godi nekemu narcisu (Pahorju), kateremu »je politika (že od nekdaj) velika ljubezen«. Lete 2012 sem ravno pri profiliranju Pahorja (iz)rekel, da »gorje narodu, ki ima za predsednika (vlade) politika, kateremu je politika že od nekdaj velika ljubezen«. (http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/vodeb-predsednik-ima-podobno-hecen-problem-kot-nogometni-zvezdniki.html)

Pahor je po mojem (psihoanalitičnem) videnju kičasta ikona slovenske politike. In mazohistična glupost volivcev – beri: »ovc« – mora biti resnično »nagrajena«, torej kaznovana – še posebno desna. Veliko desničarjev je namreč v svojih zavestnih kalkulacijah volilo Pahorja – ker so se bali Šarčeve levosti. Čeprav … – prav mogoče je, da desni mazohizem (s primesmi sadizma – torej sadomazohizem) v resnici bazira na kaznovalni, torej sadomazohistični nezavedni fantazmi: »Če s svojimi (slabimi) kandidatkami (bodisi Romano Tomc, Ljudmilo Novak, Angelco Likovič, Suzano Laro) nismo bili konkurenčni – ne Pahorju, ne Šarcu – potem moramo pod vnovičnim Pahorjevim predsednikovanjem sami (mazohistično) trpeti, skupaj z nami pa mora trpeti cela Slovenija, še posebno levica!« Del tako koncipiranega desnega (nezavedno-fantazmatskega) sadizma je v resnici pro-šarčevsko levico dejansko (pri)zadel …

Res je – Pahor se lahko sedaj (v novem mandatu) strezni/popravi (in to je tudi obljubil) v toliko, da za nameček postane še manj pocukran, manj osladen, manj narcističen in bolj delaven, bolj (v)slišan, bolj odločen. V njegovo dobro in v dobro slovenskega naroda, naj se še enkrat (resnično) poglobi v vse, kar mu je očital Šarec (in ostali protikandidati v prvem krogu); nato pa naj skopira – oz. resno vzame – vse Šarčeve predloge (beri: njegovo artikulirano vizijo predsednika, vključno s korekcijo političnega sistema), s katerimi je Šarec nameraval konstruktivno izboljšati predsednikovanje oz. predsedniško funkcijo. Namreč: ravno (»desni«) Pahor se je »hvalil«, da kot predsednik ne bi nič izboljšal. Kljub temu, da nikoli ne bo moralna avtoriteta – z vsemi (znanimi in neznanimi) grehi pač ne more biti – bi lahko, če bi zamenjal svetovalce (in poslušal »modrece/strice iz ozadja«), postal boljši predsednik, kot je bil v minulem mandatu. Na nek način, bi si Slovenija to zaslužila – čeprav si v resnici zasluži mazohistično trpljenje (še naprej), natančno zato, kar ga je Slovenija – torej večina tistih, ki so prišli na volitve – volila. Osebno me prav zanima, kakšen bo »upgrejdana« (izboljšan, nadgrajen) verzija Boruta Pahorja – verzij 2.0 … Bojim pa se da bo Pahor še naprej »ribaril v kalnem«, in: levičarje bo jezilo, ker bo Pahorja zanašalo v desno; desničarji pa bodo na smrt prestrašeni, če bodo »modreci/strici iz ozadja« Pahorju svetovali korekcije političnega sistem – v smer večjih kompetenc predsednika države. Namreč: desnica se teh spremembe boji kot hudič križa, ker ve, da še naslednjih nekaj desetletij – vse dotlej, dokler bo »popucala« svojih ideoloških zablod vezanih na NOB (in domobrance) ter razumela socializem/komunizem (in mu odpustila) – ne bo imela svojega (desnega) predsednika države. V isti sapi se bo morala desnica tudi sprijazniti, da je sedanji poveličevan (divji) kapitalizem vsaj tako slab, kot je bil prejšnji (real)socializem – ne pa da ga, ob vsej tej perverznosti in krivičnosti (in poveličevanju razlik med bogatimi in revnimi), kuje v zvezde.

Zdi se, da zaradi številnih nacionalnih gluposti, ki jih imamo za izvoz, medsebojnih zamer (med levico in desnico), Slovenije ne morejo rešiti niti parlamentarne volitve. S tako spodletelim in medsebojno skreganim narodom – beri: volilnim telesom – se čez pol leta Sloveniji (spet) ne piše nič dobrega. Desnica je tudi tista, ki je (pred več kot 25 leti ustavno) preprečila, da bi imel predsednik države večje kompetence kot jih ima sedaj (bali so se predsednikovanja Kučana) – in natančno za povečanje predsedniških kompetenc se je v svoji kampanji zavzemal tudi Šarec (in zopet se ob teh predlogih zmrduje ravno desnica, ki še nekaj desetletij ne bo imela predsednika države).

Marjan Šarec (in nekaj njegovih najbližjih in malce zaslepljenih kolegov in fanatičnih pristašev) je sicer sedaj dobil krila. Vendar: Šarčev volilni uspeh je (malce) zavajajoč, malce fiktiven, navidezen. V resnici Šarec – on, kot politična figura, kot (samostojni) predsedniški kandidat – sploh ni dobil toliko glasov, kot je razvidno iz vseh teh povolilnih statističnih analiz. Nekakšna (suhoparna) preslikava sedanjih predsedniških glasov na parlamentarne volitve, je popolnoma zgrešena. Volivci so – še posebno v drugem krogu – (pretežno) v resnici volili »ne-Pahorja«, ne pa Šarca, in to vsi politični analitiki (pravilno) ugotavljajo. Zato Šarec na državnozborskih volitvah nikakor ne more dobiti toliko glasov, ker takrat ne bo fenomena »ne-Pahorja«. Fenomen »ne-Janše« pa verjetno tudi ne bo dovolj markanten. Kar izriniti SMC in Cerarja iz političnega prizorišča to pač ne bo mogoče – in Cerar/SMC tega tudi ne bo dovolil.

Šarec bi sicer lahko bil dober predsednik države, veliko boljši kot Pahor – resnici na ljubo pa bi bil lahko tudi slab. Briljanten predsednik Vlade pa skoraj zagotovo ne bi bil – ker za seboj nima niti prave ekipe, in niti ne kaže, da bi jo lahko s svojo »ne-karizmo« dobil (razen, če ne angažira nekaterih »stricev iz ozadja« (ala Gregor Golobič), brez katerih se lahko v (top) politiki popolnoma izgubi. Šarcu manjka še nekaj bistvenega za top-politiko: to je karizma. (OPOMBA: »strici iz ozadja« so še kako pomembni za Slovenijo – in morajo biti prisotni. Pahor bi brez njih popolnoma zavozil. Ampak, morajo biti pa modri in preudarni.)

O Šarcu je potrebno reči še tole. To, da je bil, kot poroča tednik Mladina, prva tri leta svojega življenja v reji, potem pa je bil posvojen, je treba pri njegovem profiliranju malce vendarle upoštevati oz. »jemati v obzir«. Namreč – otrok, ki se ne čuti ljubljenega s strani (bioloških) staršev (pestijo ga bojazni na temo: »Zakaj sem bil zvržen?!«) in ima celo neke anomalije v oralni, analni in falično-ojdipalni fazi – zna biti osebnostno/psihično specifičen, torej zaznamovan. Pogosto takšni otroci – zaradi te svoje specifike v povezavi z intrapsihičnim (nezavednim) občutkom nesprejetosti oz. neljubljenosti – razvijejo določene kompenzacijske obrambne mehanizme, tudi talente, celo genializme, načeloma s primesmi grandioznega oz. patološkega narcizma, vsaj latentnega. Kako točno in v kolikšni meri je zaznamovan Šarec, je težko reči. Lahko pa rečem tole: če bi se Šarec sedaj, ko ni zmagal na predsedniških volitvah umaknil iz top politike in bil še naprej zgolj kamniški župan – torej, se ne bi šel nadaljnje državnozborske politiki – bi si upal reči, da je bil v resnici odličen kandidat za predsednika države. Ravno to, da se je državi in državljanom ponudil, da je – v njihovo dobro – predsednik države, bi pomenilo, da si top politike v resnici, osebno sploh ne želi. Iskreno se je – zgolj in samo – dal na uporabo, in bil na volitvah »zavržen«. Sam pri sebi si lahko reče: »Vsaj poskušal sem pomagati svoji državi – ker: osebno si sploh ne želim biti predsednik.« Če je v svoji psihični realnosti premogel tovrstno sklepanje, potem bi bil odličen predsednik države in ne zgolj narcistični povzpetnik, ki je prelisičil domala pol volilnega telesa. Torej: če se Šarec odloči za nadaljnjo politično kariero v Državnem zboru – kar je kot potezo celo »kuvertiral« – torej, da se vidi v parlamentu, celo kot mandatar, potem verjetno ne bi bil ne dober predsednik države, pa tudi dober mandatar ne bi bil; izpadel bi kot (še en) narcistični povzpetnik, ki si (simptomatsko in nezavedno) želi predvsem moč, oblast in javni aplavz – beri: narcistično gratifikacijo.

Naj za konec rečem še tole – in tudi tega ne boste slišali od nobenega drugega političnega analitika (tudi od Vesne V. Godina ne) … Na področju »novih obrazov« na slovenskem političnem prizorišču veljajo določene (psihoanalitične) zakonitosti – »zvezda stalnica«. Pojavljajo se lahko – vsaj trenutno, v tem obdobju – predvsem na levi. Desnica je za nove obraze t. r. imuna. Zakaj?! Na tej točki so ostali politični analitiki »mrzli«, ker ne štekajo ne zakonitosti (psihoanalitičnega) TRANSFERJA, niti jim niso znani nekateri ključni psihoanalitični koncepti (Vesna V. Godina je okrog tega »štekanja« seveda izvzeta). Namreč: velik del (sodobne) levice je prežet s »specifično«, torej »liberalno« (primarno) družino, v kateri »domuje« neavtoritativni oče (če je sploh prisoten) in falična, karieristična/emancipirana mama. Posledično je velik del levice, ravno zaradi svojevrstne simbolne kastracije očeta, nagnjena k ateizmu. (To, da, če ni očeta, ni ustrezne dispozicije za verovanje v Boga, je dokaj univerzalna psihoanalitična zakonitost, ki jo je Freud utemeljil skozi ateizem Leonarda da Vincija.) Torej – problem slovenskega ateizma ni v tem, da bi bil ateizem nasledek socializma, torej režimsko zapovedanega ateizma, pač pa »kolabirani« (beri: simbolno kastrirani) oče, ki v resnici na svojevrsten način t. r. zapoveduje, napoveduje in narekuje ateizem. Ravno zaradi simbolne kastracije očeta, se mnogi levi volivci nikakor ne morejo (transferno) okleniti neke svoje (leve) politične figure/avtoritete, kar je, po drugi strani, značilnost slovenske (konservativne) desnice. Tako SDS, kot NSi imata svoje transferne figure/like: Janez Janša je (simbolno »vrnjeni«/transferirani) oče za svoje volivce; in tudi/celo Ljudmila Novak je za svoje volivce postala nekakšna (simbolno »vrnjena«/transferirana) mama. Transferni odnos z (neko) ideologijo – v primeru NSi je to krščanstvo – je značilen za (slovensko) levico. Onstran transferja z ideologijo pa stoji mama. (Zdi se, da je srednja religiozna ikona na Slovenskem – zaradi falične mame – bolj devica Marija in ne Jezus Kristus ali Bog/Jahve.) Levo volilno telo, ki je na Slovenskem nekoč imelo Tita (»v Titove hlače« je v času osamosvojitve skušal stopiti Kučan, pa so mu bile prevelike) – in Tito je bil »oče naroda«; sedaj pa je levica v transferju z ideologijo (kot simbolom mame), in ne z moškim likom kot simbolom očeta.

Tudi sicer so časi prisotnosti »očeta naroda« v Sloveniji mimo. Zadnji »oče naroda«, ki je sicer še živ, je bil – ali pa vsaj skušal biti – Milan Kučan (kljub temu, da je bila – in je še – desnica z njim v negativnem transferju). Levica si – za razliko od desnice – lahko privošči nove (politične) obraze, ker se fenomen (psihoanalitičnega) transferja na levici obnaša drugače, specifično. (Levica t. r. nima svojega »očeta« – tudi Kučan kot zadnji »oče naroda« vse bolj bledi.) Namreč: (fantazmatska) želja oz. ideja (marsikaterega »lutajočega« levičarja) po tem, da bi bil oče (nekdo) drug oz. drugačen – zaradi ločitev oz. razdrtih družin mnoge (ločene) mame otrokom vsiljujejo nove očime – se mnogi levi (ateistični) volivci vedno znova navdušujejo za nove politične obraze; in ravno zato se lahko na vsakih parlamentarnih strankah pojavljajo »novi obrazi« (in njihove/nove stranke), ki potem na volitvah celo zmagujejo. Politične lojalnosti je na levici tako vse manj. Levi volivci ne znajo biti zvesti neki stranki, nekemu voditelju, ker le-ta zanje ne zna biti in ne more biti simbolni (»vrnjeni«/transferirani) oče (kvečjemu je lahko »poredni sin«, kakršen je (bil) Luka Mesec). (Levica je, skozi transfer, zvesta ideologiji kot simbolu matere.) Natančno po tej, po svoje spodleteli transferni paradigmi (po eni strani vezani na »novega«/»zamenjanega« očeta in staro ideologijo), se je med levimi volivci »prijel« Zoran Janković (in njegova Pozitivna Slovenija) in sedanji Miro Cerar (in njegova SMC) – delno pa sta se po tej zakonitosti (politično) »prijela« tudi Golobičev ZARES in Virantova stranka LGV, pa tudi Zavezništvo Alenke Bratušek. (Anarho-liberalna Združena levica je prišla v parlament po drugi zakonitosti.) Torej: če nek volivec kot otrok ni bil deležen harmonije z (dobrim) očetom, če ga ni spoštoval, ali če si je celo želel, da bi bil njegov oče nekdo drugi, ali da bi se (»preveč slab«) oče spremeni, ali pa, če mu je mama celo vsilila novega »očeta«/očima, potem se tak volivec/volivka precej rad »obrača po vetru«, torej z lahkoto menja politične voditelje in na vsakih volitvah preskakuje iz stranke na stranko, od enega političnega voditelja, do drugega ... Dalo bi se celo reči, da se v tovrstnem (simptomatskem) preskakovanju odraža nezavedno iskanje (infantilnega/ojdipskega) očeta – (nezavedna) zbeganost in svojevrstna (potlačena/nezavedna) stiska je t. r. logična, pričakovana …

Seveda bi se dalo na to temo reči še precej. Politika je domena nezavednih procesov – in nezavedno je veliko kot vesolje, le zaznavati ga je treba (z umom). Se pa najde okrog 20 odstotkov ljudi/volivcev, ki znajo sami sebi pogledati v nezavedno – oz.: njihova zavestna presoja pretenta nezavedno in dejansko preštudirajo celo program neke stranke ali (predsedniškega kandidata, mandatarja). Ampak – ko je na tapeti politika in politiki pa tudi volivci, je treba vedno znova poudarjati, da so vselej na delu številni nezavedni (obrambni) mehanizmi (in procesi), ki popolnoma kontaminirajo »svobodno voljo« in politično treznost. Itd. Itd. Itd.