Zadnjo soboto v novembru s(m)o se tisti, ki nekako prisegajo na legendarnega psihiatra dr. Janeza Ruglja, zbrali v hotelu Lev. Ker se tudi mene povezuje z Rugljem, sem prišel tudi jaz – da počastim 40. obletnico njegov kultne knjige »Dolga pot«, nenazadnje pa tudi 10. obletnico njegove smrti. Za časa njegovega življenja sem bil sicer njegov kritik, zadnja leta pa sem čedalje manj kritičen do njegovega dela in njegovih (avtoritarnih, socialnoandragoških) pristopov. Eden od, svoj čas, Rugljevih koterapevtov, Branko Gradišnik je svoj referat na omenjenem srečanju »rugljevcev« sklenil nekako takole: »Rugelj nima svojega uradnega naslednika, tako kot ga nima Freud – no, če izvzamemo Romana Vodeba.« In natančno zaradi teh Gradišnikovih besed, sem se v torek, 12. decembra – na »posebno opozorilo« – udeležil predavanja na Medicinski fakulteti (z naslovom »Od Freuda k nevropsihoanalizi«). To je bila moja moralna dolžnost. Od predavanja sem si obetal veliko razburjenja, in tega sem tudi vajen. Ne bom rekel, da sem (pri)šel (iz Trbovelj) v Ljubljano samo zaradi tega predavanja – ker, kadar grem v Ljubljano, si organiziram kakšno svetovanje/terapijo, sestanek, »kavico, (in tudi v torek je bilo tako). Rekel pa bom, da, če ne bi bilo tega predavanja, me v torek ne bi bilo v Ljubljani. Vedel sem tudi, da na predavanju ne bom slišal »nič dobrega«, nič uporabnega – eno samo »sekiranje« si bom nakopal na glavo, po svoje po nepotrebnem. »Le kaj mi je tega treba bilo?« sem se resnično spraševal po predavanju. Bil sem torej pripravljen slišati, kako se bo »brcalo v temo«, kako se bo »gnojnico zlivalo« po Freudu in psihoanalizi, verjetno celo po meni (vsaj posredno). In vedel sem, da bom zopet dobil potrdilo, v kako fatalni zablodi so uradni medicinci, psihiatrija, psihiatri – bolje rečeno bodoči psihiatri. Študentom se je namreč v torek v srednji predavalnici Medicinske fakultete pošteno pralo možgane. Že pred predavanju sem se ukvarjal z dilemo, ali je dobro in prav, da se prijavim k razpravi in kakšno pikro/kritično rečem na račun predavanja. Moralno prav bi bilo, da se – v imenu dobrega, moralnega imperativa in starogrškega »thymosa« – kritično razgovorim in repliciram na vse tiste »netočnosti« in ideološko natolcevanje, ki ga bom tam slišal … Pa sem se na predavanju premislil, ker nisem hotel ponižati, torej simbolno kastrirati (če se psihoanalitično izrazim), nedolžnega in nevednega študenta (Nejca Kikelja). Sem bil pa toliko bolj razočaran in celo besen na njegovo mentorico dr. Majo Rus Makovec, ki se je še hvalila, da študentu ni nič pomagala in celo ocenila, da je bil njegov referat odličen. Če je to rekla, potem bi jaz rekel, da sploh ne ve, kako odlično predavanje (o Freudu in psihiatriji) lahko izgleda. Po moji kritični in res da subjektivni oceni je šlo za (boljši) referat kakšnega FDVjevskega ali FFjevksega »fazana«. Referat (predavanje odprtega tipa), ki naj bi tematiziral psihoanalizo in psihiatrijo, in katerega naj bi oz. je poslušalo okrog 100 študentov (morda celo več), bi moral biti bistveno boljši, vse skupaj pa je bilo (že) spodletelo koncipirano. Nizanje Freudovih (in Jungovih) (temeljnih) del/knjig, letnic in osnovnih psihoanalitičnih konceptov, bežno omenjanje Lacan, Winnicotta, Anne Freud, Melanie Kleinove, Bowlbyja ima srednješolski domet. Dotični (psihoanalitično nevedni) Nejc Kikelj bi dobil odlično oceno, če bi bila to njegova maturitetna naloga. Ne more pa se tak referat »odprto« in na nek način »zveličavo« predavati študentom medicine, še najmanj bodočim psihiatrom, ki jih je bilo v mali predavalnici MF verjetno največ – in za to ni kriv »priden« in ambiciozen študent, pač pa sistem na MF in njegova mentorica.

Moja zamera torej leti na njegovo mentorico, psihiatrinjo dr. Majo Rus Makovec, ki je v svojem postfestumskem polurnem ekspozeju tako vneto in ideološko – beri: feministično motivirano – brcala v temo (gledano z vidika psihoanlize), da me je še vedno groza, in … celo noč nisem mogel spati! (No, nekaj pametnega je tudi povedala.) Njen zdrs je v tem – in na podoben način brca v temo, ko govori o zasvojenosti, alkoholizmu – da v strokovni diskurz vpeljuje možgane, ta in oni režnje, amigdalo, korpus kalozum, nevrone, sinapse, transmitre …, ko je vendarle jasno, da je treba govoriti o strukturiranju misli (ki se »slučajno« mislijo v možganih). Šele sedaj ocenjujem, da moralno ni bilo prav, da sem bil po predavanju tiho – kljub temu, da sem bil posredno nagovorjen, celo (s)provociran, (po)vlečen za jezik. Zato sem se odločil, da »v eter« plasiram to odprto protestno pismo. Več kot dvajset le se borim proti napačni interpretaciji Freuda in proti feministični indoktrinaciji v izobraževalnih procesih/sistemih … – odrekel sem se doktoratu, ker se nisem uklonil univerzitetnim »gospodarjem vednosti« … Potem pa … – namesto, da bi parim ljudem »cvek zabil« (in v glavo in v redovalnico), sem bil na popolnoma spodletelem – in do Freuda in psihoanalize žaljivem predavanju – vljudno tiho. Doma pa sem bil celo pohvaljen, da sem se kljub besu vzdržal replike in kritike, kar se navadno ne zgodi. Predavanja – torej strokovno indoktrinacijo – je poslušalo veliko študentov medicine in tudi zunanjih »prisluškovalecev«. Zavajani in zavedeni s(m)o bili. Vem tudi, da so nekatere replike oz. ekspozejski traktati obeh predavanja tangirali natančno mene, in hkrati tudi vem, da, če mojega psihoanalitičnega poslanstva ne bi bilo, dotičnega (študentovega) referata sploh ne bi bilo, ali pa predavalnica ne bi bila tako polna, kot je bila. Nekaj (dobrega) sem v minulih dvajsetih letih v Sloveniji vendarle naredil, dosegal – mimo tega, da sem, skozi psihoanalizo/Freuda, pomagal sesuti dva družinska zakonika (in dosegal, da se en mesec porodniški dopusta ni prevalilo od mamic na očke). Vzbudil sem zanimanje za Freud, za (ortodoksno) psihoanalizo, dvignil sem prah (in tudi usedline iz dna oceanov). Razburil sem tega ali onega veljaka, samovšečnega »gospodarja vednosti«, to ali ono »moškinjo«, beri: feministko … K (medijskemu) življenju sem spravil marsikakšnega ostarelega poznavalca Freuda. Psihoanalizo sem ustoličil v prestolu intelektualne normativnosti. Nekateri se me bojijo kot hudič križa, in … Ko sem v torek vstopil v srednjo predavalnico Medicinske fakultete je malce završalo. Nekateri so hlinili nevednost, drugi so me gledali izpod obrvi, spet tretji so bulili vame kot tele v nova vrata. Nekateri so me ogovorili … Ko me je po predavanju nek študent ponižno vprašal, kaj si mislim o predavanju, sem dokaj brezobzirno ustrelil kot iz topa: »Sfukano!« in še dodal par argumentov, ki jih na tem mestu še dodatno utemeljujem.

Prevenstveno bi rekel: »Tako se s Frudom in psihoanalizo (pač) ne dela!« Freuda se je na predavanju – predvsem ekspozeju omenjene psihiatrinje – poniževalo. Zgodilo se je popolnoma ponesrečeno srečanje/soočenje Freuda oz. njegove psihoanalize in »sodobne« (farmacevtsko zlobirane) psihiatrije. Tako »z levo« roko pripravljenega predavanja se ključnega in hkrati nujnega soočenje Freuda, (njegove) psihoanalize in psihiatriji ter nevroznanosti, si Medicinska fakulteta ne bi smela privoščiti. Indoktrinacija s popolnoma zgrešenim in spodletelim pogledom na Freuda/psihoanalizo se je zgodila brez slovenski poznavalcev Freuda in njegove psihoanalize. Jaz sem bil tam zgolj kot nepovabljeni tujek, ki je motil udobje neke (psihoanalitično) nepoučene psihiatrinje, ki je delovala kvečjemu kot feministična aktivistka, ali pa (psihoanalitčno nepoučena) »plačanka« farmacevtske industrije.

Psihiatri, še posebej študenti, bi morali na predavanju slišati še drugo, torej psihoanalitično plat medalje. Psihoanalitično verzijo resnice o psihiatričnih konceptualnih zablodah vezanih na osredotočanje na možgane, namesto na misli, je ključna na soočenje psihoanalize in psihiatrije. Namreč, skozi dobro in smiselno koncipirano tovrstno predavanje o t. i. »sodobni nevropsihiatriji«, ki je zgolj in samo modna (v resnici pa caplja za psihoanalizo oz. se zanjo na nek ponesrečen način šlepa), bi medicinsci/psihiatri lahko končno spoznali svojo konceptualno zablodo, v kateri so fiksirani in obsedeni z možgani, nevroni, sinapsami (in tableti). Torkovo predavanje pa je bodoče rodove psihiatrov samo še utrdilo v slepi ulici, torej v konceptualni zablodi, v kateri proučujejo možgane (namesto, da bi proučevali aktualno misel – jo prebrali kot simptom in nadalje brskali po potlačitvah/otroštvu, od koder se spodletela zavestna misel v resnici napaja). Ravno sami psihiatri bodo morali slej ko prej – očitno pa s pomočjo ortodoksnih freudovcev oz. (teoretskih) psihoanalitikov – reči bobu bob in se zazreti v svojo slepo pego, v svojo strokovno zablodo (vezano na proučevanje možganov, nevronov, sinaps, transmitrov)  – vendar: kot nesojeni »Bogovi v belem« tega psihiatri ne bodo sposobni, če se ne bodo resnično in poglobljeno spopadli s Freudom in (njegovo) psihoanalizo, in če jih ne bo dekan(at) MF prisilil, da zagrizejo v to kislo jabolko, torej v »kompatibilizacijo« psihoanalize in psihiatrije, seveda pod psihoanalitično dirigentsko palico, ki bi jo bi/bo v roki držal kakšen (ideološko) »nekontaminiran« psihoanalitik, četudi teoretski. A brez resne refleksije naslednjih (mojih) tekstov pač ne bo šlo:

2012 – o nevroznanosti kot (konceptualni) zablodi: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/nevroznanost-ne-se-hecat/76543

Psihoanalitična teorija psihopatologije: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109313/psihoanaliticna-teorija-psihopatologije-1-del

Statistika in/oz. metodologija v psihopatologiji: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109452/statistika-inoz-metodologija-v-psihopatologiji-2-del

Osebnostne motnje diktira otroštvo:

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109648/osebnostne-motnje-diktira-otrostvo-3-del

Panični napd(i): http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109877/panicni-napadi-4-del

Mejna osebnostna motnja: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110240/mejna-osebnostna-motnja-5-del

Histronično-narcistična osebnostna motnja: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110402/histrionicno-narcisticna-osebnostna-motnja-6-del1

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110550/histrionicno-narcisticna-osebnostna-motnja-6-del2

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110660/histrionicni-narcisi-in-terapija-6-del3

O psihopatih in sociopatih: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/297101/psihopati-in-sociopati-i-del

O sociopatih in psihopatih: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/297753/sociopati-in-psihopati-ii-del

Dr. Maja Rus Makovec ima na MF očitno tak status, da bi lahko »skompatibilizira« psihoanalizo in psihiatrijo, vendar je to »poslanstvo« – vsaj na dotičnem predavanju, kot mentorica – pošteno zavozila. Kritizirati Freuda, češ, da je bil »otrok svojega časa«, kritizirati stebrni kamen psihoanalize – mislim na Ojdipov kompleks (kastracijo) – kritizirati Freudov »pogled« na ženske – hkrati pa ves čas govoriti o možganih – je absurdno. Konceptualizacija njenih kritik je (meni) zgolj dokazovala, kako v resnici ne razume ne Freuda, ne psihoanalize. Ne morem reči drugega, kot: »Ženska domala nič (psihoanalitičnega) ne šteka!« Če nekdo tako nespretno in samozavestno kritizira Freuda (in tudi slovensko teoretsko psihoanalizo in sociologijo, antropologijo), kot si je to privoščila dotična psihiatrinja, lahko to pomeni dvoje: 1. Ali resnično nič ne šteka, 2. Ali pa je ideološko, torej (pro)feministično motivirana v smer, da Freudova psihoanaliza – in njegova teorija konstituiranja obeh spolov (moškosti in ženskosti) skozi »Ojdipa« in kastracijo – ne bi držala. In kdo sploh je dr. Maja Rus Makovec, da bi o tem sodila – si vzela pravico –, torej da bi kritizirala enega največjih veleumov človeštva in genialnih konceptov, kakršna je psihoanaliza oz. nezavedno?!

Izobraževalna inštitucija, kakršna je Medicinska fakulteta, si preprosto ne bi smela dovoliti, da se dogaja tako »nepripravljena« in ponesrečena/spodletela intervencija v razumevanje psihoanalize in Freuda, kot si jo je dovolila dr. Maja Rus Makovec. Med slovenskimi psihiatri vendarle obstajajo nekateri, ki jim osebno sicer marsikaj zamerim, pa vendarle vedo o Freudu in psihoanalizi bistveno več kot dotična psihiatrinja. Prvenstveno naj omenim dr. Matjaža Lunačka, tukaj je dr. Vlasta Meden Klavora, dr. Miran Pustoslemšek, ne nazadnje bi tudi dr Miran Možina (ki ga pogosto zelo zanaša, ko je govora o Freudu in psihoanalizi) bolj kompetentno govoril o »globinski psihologiji« v povezavi s psihiatrijo kot dr. Maja Rus Makovec. (Dr. Sanja Rozman pač ni psihiatrinja, ampak »le« navadna zdravnica – ona bi bila morda celo najboljša, da predava to temo.) Še najbolje bi predavanje opravil kakšen Slavoj Žižek ali pa Mladen Dolar, morda Vesna Vuk Godina – kakšnih feministk ala Renata Salecl ali Eva D. Bahovec, si ne upam klicati na pomoč. Tukaj je še (klinični) psiholog Peter Praper, pa Bogdan Lešnik, ali pa Bojan Varjačič Rajko, Janko Bohak, Dušan Rutar …

Dokler se bo psihiatrija tako ponesrečeno obnašala do psihoanalize, se bo (če odmislim mojo malenkost) vselej našla kakšna »persona non grata« ala Barbka Špruk in diletantsko/šarlatansko, pa vendarle legitimno, napadala psihiatre in njihov spodletel pristop do nekaterih tipov (depresivnih) pacientov. Oklepanje nevrologije, vpeljava koncepta nekakšne nevropsihoanalize je zame, torej je skozi optiko (ortodoksne) Freudov(sk)e psihoanalize, absurdno. In namesto, da bi se polemično pristopilo k »pobotanju« psihiatrije s psihoanalizo skozi pluralizem mnenje in strokovno debato, v kateri bodo dostojno in enakovredno/enakopravno diskutirali in (teoretski) psihoanalitiki in psihoterapevti in psihiatri, se organizirajo getoizirana poneumljanja, in to pod taktirko Medicinske fakultete kot izobraževalne inštitucije. To preprosto ni moralno prav (mimo tega, da to ni strokovno dopustno)! Moralno prav pa je, da se proti tovrstni indoktrinaciji nekateri borimo pokončno, četudi nadležno. In prav to počnem jaz s tem odprtim protestnim pismom, ki ga bi moralo prebrati čim več poznavalcev duševnosti – in psihoanalize in psihiatrije in tudi (ego)psihologije.

Za konec še tole – in to je bistveno in o tem bi morala teči beseda: Freud nikoli ni rekel, da  »imajo vse duševne motnje biološko osnovo«. Gre za napačno razumevanje Freudovega opusa oz. napačno prevajanje nekega traktata Freudove (osnovne) misli.  Rekel  oz. diskutiral je v naslednjo smer: »Vse duševne motnje, tako kot vsi duševni procesi, imajo svojo refleksijo (ozadje, posledico) na nevrotransmiterski/sinaptični oz. nevrološki (torej biološki/fiziološki) ravni!« Duševnost – torej strukturiranje misli/míslenja/mišljenja namreč vpliva na »biologijo«/fiziologijo, na nevrotransmitre, na nevrone, na sinapse, ne pa obratno! Pogovor, torej psihoterapija (s katarzičnim UVIDOM) je tista, ki mora intervenirati v nevrotransmitersko strukutro (npr. na prenašalce serotonina), ne pa oralno zaužiti tableti/antidepresivi! (Seveda so iz te paradigme izvzete psihoze, nekatera akutna depresivna stanja in še nekatere psihične bolezni – npr. opsesivno-kompulzivna motnja, bipolarna motnja). Psihiatri se nočejo odreči svoje »božje pozicije«, torej gospostvene/gospodovalne pozicije do »trpečega subjekta«, ki ga kar etiketirajo kot pacienta. Zagotovo pa se mora »neozdravljiva« Mejna Osebnostna Motnja (MOM, »borderline«) z večnim (doživljenjskim/dosmrtnim) pogovarjanjem z dobrim psihoterapevtom. In končno – temeljni (psihoanalitični) napotek psihiatrom: Treba je odpraviti oz. razvozlati nezavedno ozadje, nezavedni vzrok nekega motečega simptoma, in šele na ta način se bo pacientu/klientu izboljšalo/predrugačilo psihično stanje/zdravje … Z možgani pa naj se »stroka« (medicina, nevrologija) začne ukvarjati oz. se javno bahati z njimi (s svojimi »dognanji«), čez kakšnih sto ali dvesto let, ko se bo dalo o možganih vsaj nekaj (eksaktno) vedeti. Do takrat pa naj bo (zgolj) kognitivna znanost (ki gravitira k filozofiji, trenutno pa se šlepa za psihoanalizo) tista, ki naj poskuša razvozlati način strukturiranja misli/míslenja/mišljenja. Itd. Itd. Itd.

Zato, spoštovani psihiatri, nehajte se že enkrat javno ukvarjati z možgani (in nevroni) in tableti, specializirajte se raje za (poglobljeno) pogovarjanje, za »zdravljenje z besedo« – seveda, če vam bodo farmacevtske korporacije (ki vas »podkupujejo« z dragimi(luksuznimi strokovnimi ekskurzijami) to dovolile.