Kadar se v mojem Zasavju (kamor občasno vključim še Litijo) kaj zanimivega ali pa pretresljivega dogaja, grem svoj firbec potešit. Zadnjič sem šel v Litijo poslušat psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek, če bo kaj pametnega povedala … No, prav blestela ni. Še prej sem poslušal Marka Juhanta. Tudi on zapustil takšnega vtisa, kakršnega mu diktira njegov javni imidž. In ko sem mislil, da Trbovlje v svoji knjižnici ne zna gostiti nobenega zanimivega gosta, sem »ujel« novico, da bo za moj god, 28. februarja v lokalno knjižnico Toneta Seliškarja prišla Milena Miklavčič. Pred časom mi je poslala svojo knjigo »Ogenj, rit in kače niso za igrače« (medtem je napisal že tudi 2. del te knjige) – napisala mi je posvetilo in prosila, če ji jaz pošljem svojo knjigo »O spolu«. Izmenjava je bila narejena. In, jaz sem njeno knjigo prebral … In … Nič kaj pohvalnega ne bi mogel recenzijsko napisati o tej prvi knjigi – verjetno pa tudi o drugi ne. Ženska vendarle premalo šteka psihoanalizo, da bi razumela mojo kritiko, zato recenzije nisem niti napisal – še najmanj pa pozitivne. Je pa res, da se je v knjigi (v obeh) znašlo precej zanimivih informacij – škoda je le, da jih je Miklavčičeva šla vehementno interpretirati s svojim »seksološkim« znanjem.

Kljub temu, da mojo kritiko sprva nisem želel javno obelodaniti, je splet okoliščin na tej javni predstavitvi obeh delov knjige »Ogenj, rit in kače niso za igrače« vendarle terjal, da (ji) povem, kaj si mislim o njeni knjigi oz. o obeh knjigah. Namreč, ko sem bil na njeni predstavitvi obeh knjig v Trbovljah, me je dobesedno potegnila za jezik, me izzvala, sprovocirala in … malo, čisto malo, sem si razvezal jezik.

Na mojo žalost je Milena Miklavčič je naredila en pomemben konceptualni zdrs, zaradi katerega me je (za)srbel jezik – namreč: intervjuvala je stare ženske, ki so, (šele) na stare leta, (spre)govorile o svoji mladostniški seksualnosti (seksu), o svoji pohoti, o moških ... Že Freud je svaril, kako odrasli ljudje pogosto sploh nimajo vselej, v vseh kontekstih, pravega oz. pristnega (relevantnega) spomina na svojo otroštvo in mladost – še posebej, če spomin tangira seksualnost. Ženičke  pri osemdesetih ali devetdesetih letih imajo spomin na lastno pohoto v resnici pogosto popolnoma izmaličen. Svojo spolno željo in svoje spolne prakse motrijo z očmi aseksualne starke, ki verjetno že 20 ali 30 let ni izkusila slasti seksa. V knjigi »Ogenj, rit in kače niso za igrače« je potem izpadlo – bralec dobi takšen vtis – da so bile ženske pred petdeset, sto in več leti popolnoma brez pohote, brez spolne želje, kar v resnici sploh ne drži (ker ne more držati). Moje čudenje ob prebiranju prvega dela omenjene knjig avtorice Milene Miklavčič se je nanašalo ravno na to popačenje. Moške je predstavila kot neobzirne pohotneže, ki so terjali svoje – ženske pa naj bi bile, po njeni verzij resnice, popolnoma aseksualne (z izjemo »radodajk«, ki so se »dol dajale« iz koristoljubja, tudi za denar). Na mojo veliko grozo je v tem kontekstu Miklavčičeva zopet očrnila moške, češ, kako skopuško pokvarjeni so, da so morale iti ženske v »kurbarijo« zato, da so preživele. Njihovega, torej ženskega uživanje (in želje po penisu) pa Miklavčičeva z eno besedo ni omenila – ne v knjigi, ne v ustni predstavitvi knjige v živo. S psihoanalitičnega vidika je to velik absurd – pač glede na to, da je Freud poudarjal, da je ženska želja po penisu, »želja par excellence«.

Povsem »divje« in »nedeljsko« je (na predavanju) vpeljala tudi obdobje recesije izpred desetih let, ko so se nekatere ženske res »dol dajale« za denar (da so lahko preživele) – češ, da sedaj, po desetih letih, zaradi tega rabijo antidepresive in psihoterapijo. Njena interpretacija je, s psihoanalitičnega vidika, seveda popolnoma zgrešena. No, saj je logično: le kako bi neka pisateljica poznala vse razsežnosti nezavednih procesov in psihoanalitične teorije seksualnosti. Si je pa samozavestna Miklavčičeva vzela mandat in vehementno intepretirala mnoge segment zanimivih informacij, ne da bi slutila, da so njene interpretacije daleč od interpretativne legitimnosti, kaj šele resnice. Depresija, tesnoba in anksioznost se ženskam, ki so nekoč (v eksistenčni stiski) prakticirale prostitucijo, pojavi največkrat zato, ker se globoko v sebi ne morejo sprijazniti z občutkom, da je bila ta, z denarjem poplačana »kurbarija«, za njih prijetna in da jim je bilo, vsaj na trenutke, (zelo) prijetno, torej: da so »po tihem« (še kako) uživale. V tem primeru gre za znane in specifično koncipirane samokaznovalne občutke, ki jih Miklavčičeva očitno ne razume oz. jih narobe interpretira radovednim poslušalcem.

Interpretativnih zdrsov Milene Miklavčič je še kar nekaj – vseh se pač ne da omeniti. Zdi pa se mi fer, da se kritično razpišem o knjigi »Ogen, rit in kače niso za igrače« (o obeh delih), ker se jo/ju nekritično preveč kuje v zvezde ... Govoriti o župniku, kot dobrotniku, ki je revnim ženskam iz »nabirke« dajal denar, da so lahko preživele sebe in otroke, brez da bi omenila eno »skromno podrobnost«: da so se te prejemnice »donacije« pogosto morale duhovniku tudi »oddolžiti« – ve se kako –, je zelo spodletelo. Miklavčičeva se do duhovnikov apriorno pozitivno opredeljuje verjetno zato, ker je sama »desno religiozna«.

Nadalje: »na pamet« govoriti, da je bil spolni odnos za ženske nepomemben in nadležen – v smislu: »Bolelo je povsod – tudi v plačani prostituciji,« je hud konceptualni zdrs. Ni res, da je »bolelo povsod«! Na tej točki bom pač radikalen: želja po penisu je veličastna in nepremagljiva »ženska želja par excellence« in ne da se je zreducirati na gnus.

Da ne bo pomote – tu in tam je kakšen podatek, ki ga je Milena Miklavčič izluščila iz svojih virov koristen in zanimiv – celo zame, ki se na teorijo seksualnosti, s čemer se izvorno ukvarja psihoanaliza, kar spoznam.  Npr.: tega, da se je nekoč (moškim) posojalo denar tudi tako, da je kot porok za vrnitev denarja posojilodajalec zahteval fotografijo gole žene – ki bi jo izobesil na javni prostor, če mu kredit ne bi bil vrnjen – nisem vedel. Ne vem pa, kako Milena Miklavčič ve, da je nekoč trajal spolni odnos dve do tri minute? Tega se namreč sploh ne da vedeti, saj tudi čas trajanja spolnega odnosa ni bil pri vseh enak. Miklavčičeva pa vehementno operira s tem podatkom, kot da je bila na licu mesta in štopala dolžino spolnega odnosa pred petdeset in več leti. Da je bila »rancala« lesena kobilica za posiljevanje žensk, tudi nisem vedel; nisem pa ravno prepričan, ali si je ni nekoč izmisli, torej »iz-želel« kakšen »Christian Grey« (iz »50 odtenkov sive«) ali njegova Anastasia Steele ... Mileni Miklavčič je to vse začuda jasno. Moj napotek pa je – ne verjemite vsega kar prebereta (spomin starih ženičk je lahko tudi potvarjen, torej lažen). Vsekakor pa bodite previdni pri sprejemanju interpretacij, ki vam jih podaja Milena Miklavčič. Z mojega (psihoanalitičnega) vidika se seksualnost izpred petdeset, sto ali še več let nazaj, vidi čisto drugače.

PS: In o seksualnosti govorim (na perverzen način) v svojih satiričnih gledaliških predstavah - aktualni je "Razočarana gospodinja pri seksologu" v Kavarni Union (LJ) 29. in 30 marca ob 20h. Rezervacija kart na 040 33 66 72.