Ko me je v ponedeljek 3. septembra poklical Aljuš Pertinač, s prošnjo, če bi se soočil z Andrejem Šiškom, sem najprej rekel NE. Tokom telefonskega pogovora pa sem se premislil – zato, ker Šišku se pač nekdo mora zoperstaviti. Jelinčič se ga je menda ustrašil … Jaz pa … Toliko kritik sem doslej že javno (psino) namenil Šišku, da po svoje ne bi bilo fer, da vsega tega ne bi ponovil še v TV-eter, četudi na malce »obrobni« televiziji, ki mi je preko Jasmine Kandorfer (»Klepet ob kavi«) že zagodla. Ampak … Požar in Pertinač se mi s svojim »VV-faktorjem« (in svojimi gosti) zdita bolj korektna in kredibilna … Že prej Bojanu Požarju obljubil – torej pristal sem –, da sem lahko stalni/občasni komentator na različne družbeno-politične teme – seveda, če bom lahko svobodno (kritično) govoril. Skozi psihoanalizo lahko marsikaj »drugačnega« povem, kar drugi ne morejo.

Za Andreja Šiška sem vedel, da bo v pogovoru agresiven in da se ga ne bo dalo ustaviti – vedel sem, da mi ne bo mi pustil do besede … Na voditelja Pertinača se nisem preveč zanašal – vedel sem, da ga tudi on ne bo mogle zaustaviti. In to/tako se je tudi res zgodilo … V tistih par minutah nisem mogel izkristalizirati vseh svojih misli, ki bi (mu) jih moral izreči, da bi osvetlil nevarnost Šiškove psihopatije, ki gravitira v sociopatijo. Zato bom ves tisti »material«, ki sem ga pripravil za pogovor, objavil v tem 2. (in 3.) delu zapisa »Kako misliti Šiška?!« (Medtem so Šiška seveda že »priprli«, ga aretirali – no, pa tudi njegova mama me je naslednji dan poklicala (seveda je imela v ozadju »prišepetovalca«, ki jo je neprestano »šuhtal«, kaj naj mi reče.) Koliko »klicev« in »groženj« in »replik« sem dobil, ne bom omenjal. Nekateri so me grajali, drugi hvalili …

To, da se Šišku v predvolilni kampanji za predsednika države (oktober 2017) ni pustilo na nekatera soočenja – ni se ga enakovredno obravnava – po svoje ni bilo prav. Zgolj »po svoje« – ker: ne smemo pozabiti, da se je Hitler – na krilih svoje nacionalistične/nacional-socialistične (nacistične), ksenofobne in ostre/militantne retorike, kakršno uporablja tudi Šiško – prebil na oblast in to po demokratični poti (preko volitev). Šiško se sedaj – ko mu domala nič demokratično-političnega (na obeh volitvah) ni (po)ratalo – zateka k bližnjicam. Na vsak način, četudi skozi stranska vrata, bi rad prišel na oblast, »h koritu moči in oblasti« – »ako ne milom, onda sa silom«. (V podobno smer je zanašalo – in ga še zanaša – »pojočega majorja« Troho.) Psihična brazgotina, ki stoj za Šiškovim psihičnim/osebnostnim patosom je povezana z državo kot simbolom mame. Ne smemo pozabiti, da je resnično »realno realno« (in primarno) v resnici NEZAVEDNO, in to nezavedno je organizirano SIMBOLNO.

No, ravno to, da je imel mali Andrej določene »težave« z mamo – težave v smislu prejemanja ljubezni – moram dostojno razložiti, ker se v sami oddaji ni dalo (premalo časa in nespodobno vpadanje v besedo s strani Šiška). To moram sedaj storiti tudi v dobro laične javnosti, da bo razumela Šiškov patološki nacionalizem in ksenofobijo (neonacizem) ter njegovo domoljubje. V oddaji sem omenil norveškega psiho-sociopata Andreasa B. Breivika – v smislu, da gre pri Šišku za neko podobno paradigmo, ki se sicer v marsičem razlikuje. Pri Breiviku se je v njegovih izbruhih nacionalizma in ksenofobije jasno zaznala potlačena jeza/bes do mame – zato je razstrelil zgradbo (kot simbol države); jezil pa se je na državno politiko do tujcev (torej mamino »libidinalno politiko« do tujih moških, predvsem enega – očeta mali Anders seveda »ni imel«), samih tujcev se ni toliko loteval (tako kot je to običajno pri klasičnih nacionalistih, ksenofobih in domoljubih, kakršen je npr. Šiško). Pri Šišku je evidentna patološka navezanost na državo (domoljubje), ker ga je morala nekoč (v njegovem otroštvu) mama nadvse skrbeti in se mu smiliti, ker jo je (tako ali drugače) »napadal« nek »tujek« oz. »tujec«,  četudi v obliki znanega/tradicionalnega »libidinalnega vsiljivca«, očeta. Če je bil v Šiškovem primeru ta moški »tujec« (»libidinalni vsiljivec«) oče, govorimo pač o »slabem očetu« (in o psihični realnosti malega Andreja) … V tem kontekstu bi se dalo dodati pomebno špekulacijo – pač to, da ima Šiško v resnici hud problem z (ojdipskim) očetom – bodisi odstotnim (npr., da je delal v tujini in se občasno vračal domov, k mami, kot »tujec«) ali pa »slabim (ojdipskim) očetom«, ki je mami (in njemu) počel kakšno »zlo« … Psihična realnost malega otroka premore svojo logiko in svojo (intrapsihično resnico) … – in za dečka je lahko oče skrajno osovražen, že, če zgolj pride domov in razdre krasno libidinalno harmonijo med sinom in mamo ...

Dejstvo je tudi, da Andrej Šiško ni razvil nikakršne moralne razsodnosti. Odsotnost močnega Nadjaza Šiška izdaja na vsakem koraku – mnoštvo simptomov ga izdaja t. r. na vsakem koraku. Dalo bi se reči, da stalno/redno prihaja v konflikt in z etičnimi normami in s pravnim redom (zakonom/ustavo). Takšni moški imajo tudi sicer težave v življenju – npr. tudi s partnersko (seksualno) zvestostjo – prvo ženo zamenjajo z drugo (včasih s tretjo, četrto …) – in seveda z denarjem (pogosto kar v nedogled zapravljajo, jemljejo kredite, se zadolžujejo in na koncu, brez obžalovanja, razglasijo bankrot) … Pri Šišku je evidentno, da ni pravilno razrešil Ojdipovega kompleksa oz. »Ojdipa« sploh ni razrešil (evidenten je manko »dobrega (ojdipskega) očeta«). Obsedenost s simbolno mamo – torej državo in domoljubjem – pa se očitno napaja iz hrepenenja malega Andreja, da bi pomagal sebi in predvsem trpeči materi (ki jo – vsaj v psihični realnosti malega Andreja – nek moški (prav mogoče je, da gre za »slabega« očeta) konstantno jezil in jo »spravljal v grob«). Možno je tudi, da bi se oče (če je npr. delal na začasnem delu v tujini) občasno vračal domov in malemu Andreju/Ojdipu (libidinalno) »kradel« mamo, kar gre (vsakemu) »malemu Ojdipu« strašansko na živce (in to potlači). Špekulatinvno rečeno: če se je to oz. nekaj podobnega v otroštvu zgodilo Andreju Šišku, je jasno, da je zapadel v nacionalizem in ksenofobijo (neonacizem), in (po svoje) si ne more si pomagati, da je osebnostno/psihično (z)moten na tak (ponesrečen) način kot je; njegov narcizem (s primesmi histroničnosti) je v bistvu sekundaren. Ampak: Andrej Šiško je (z nameček) še zelo ponesrečeno »interveniral« v družbo – najbolj s svojimi »Štajerskimi vardami«. To pa je vendarle nevarno za družbo, za državo, za narod … Pretirano bi bilo reči, da je to nevarno za »svetovni mir«, pa vendarle: vzporednice s Hitlerjem in njegovim nacionalsocializmom (nacizmom) niso tako »za lase privlečene«, kjer: transferne zakonitosti so nevarne, ker ga njegove »ovčice« kujejo v zvezde. Za svojo sekto je guru, ki se ga slepo uboga …

Patološko navezanost na mamo (v povezavi z bodisi odsotnim očetom, ali pa zgolj občutenje »slabega očeta«) ima t. r. vsak nacionalist/ksenofob/domoljub (neonacist). Hitler  je v svoji patološki navezanosti na mamo po njeni smrti »zanjo« (bolje rečeno: zase) skreiral oltar in ji – ko je bil finančno tega sposoben – vsak dan namenjal sveže rože. Patološka navezanost na mamo je zaznavna tudi pri mnogih fanatičnih nogometnih navijačih (bodisi ljubljanskih Green Dragonsih, mariborskih Volah ali pa pri beograjskih Delijah, ali pa zagrebških Bad Blue Boysih) – nogometni klub je seveda simbol mame. In ni čudno, da je bil zloglasni srbski nacionalist in hkrati bojevnik Arkan (Željko Ražnjatović) najprej vodja navijaških Delij (to so fanatični navijači beograjske Crvene zvezde). Tudi Šiško je bil vodja mariborskih Viol. Vse to so simptomi, ki se napajajo iz specifičnih infantilnih okoliščin … Tudi obsedenost z genocidom (rodomorom) je simptom – predvsem infantilno doživete bojazni, da bi se otrok/deček bal, da ga bo nekaj »iztrebilo« oz. izoliralo od mame …