Problem homoseksualnosti v resnici ni njihova (napačna, nenormalna, nenaravna) spolna identiteta/orientiranost in posledično napačna (nenormalna, nenaravna) spolna želja. Resnično problematičen – predvsem v družbenem smislu – je njihov NADJAZ. Deficit v moralnem razsojanju se v obliki njihove spodletele LeGeBiTrovske ideologije (ki »prijateljuje« in se pajdaši tudi s feminizmom) zažira v vse pore družbe in na ta način (posredno) znižuje prijetnost življenja. – beri: na račun te/tovrstne ideologije se aritmetična sredina družbene sreče oz. prijetnosti življenja znižuje. V preobleki všečno in humanistično zvenečih »človekovih pravic« bi ravno geji (in lezbijke)  radi ustoličili svojo simptom, svojo »norost«, torej svojo napačno spolno usmerjenost, svojo nenormalnost in nenaravnost, kot popolnoma legitimno in normalno. In pri tem ne izbirajo sredstev –agresivno, brezobzirno in egoistično gredo preko trupel, kot se reče (ker so t. r. brez Nadjaza). V objemu in motivacijski podpori svojega spolne frustracije obsojajo vsakršno normativnost, normalnost, naravnost … – in v svojih družbeno masakerskih zahtevah so (gledano s psihoanalitične in pravne) perspektive resnično absurdni. Njihova moralne izprijenosti prihaja v paketu »napačnega Ojdipa«, skupaj z napačno (nenormalno/nenaravno) spolno identiteto/orientacijo/željo. Pravilno razrešen Ojdipov kompleks ni le pogoj razvoja psihične trdnosti oz. mentalnega zdravja in (postkonvencionalne) moralne razsodnosti, temveč tudi (»pravilne«, normalne, naravne) spolne identitete/orientacije/želje. Kot manjšina so popolnoma zmedli in ohromili zdravo jedro večinsko normalne družbe.

Kadar otroku zagodejo starši, lahko država pomaga v toliko in na način, da ljudi/starše – preden imajo otroke – izobrazi, torej jim dopove, kakšne so (psihoseksualne) zakonitosti razvoja otrokove duševnosti (predvsem v povezavi z vlogo staršev – najbolj tisto, ki jo imajo v falični (ojdipalno-kastracijski) fazi psihoseksualnega razvoja). Država oz. politika pa ne sme biti tista, ki zakonsko zavozi ravno svoje osnovno poslanstvo, torej, da z ustavo in zakoni svojim državljanom dviguje nivo prijetnosti življenja (posledično pa tudi življenjske sreče). Trend levih oz. liberalnih politik(ov) pa je ravno obraten: v objemu psihoanalitičnega neznanja in lebdečega imperativa »človekovih pravice« (skupaj z vsemi derivati absurdnosti), LeGeBiTrovcem podeljuje vse mogoče (in nemogoče) pravice, in to norost tudi medijsko podpira oz. napihuje. Namesto, da bi se LeGeBiTrovce »zdravilo« (terapiralo) oz. jih skušalo predrugačiti (seveda z njihovo privolitvijo in sodelovanjem), jih država (tudi EU) opogumlja, češ, da je z njimi vse v redu, vse OKej. S svojo politično in medijsko podporo jim levo-liberalci dajejo krila in hkrati lažno upanje – v obliki verjetja, da so normalni. Biti homoseksualec NI NORMALNO, ker gre (večinoma) za NAPAKO V OJDIPALNIH PROCESIH (tu so še spolne zlorabe in genske mutacije oz. hormonsko-nevrološke motnje). Prav je, da imajo LeGeBiTrovci nekatere (človekove) pravice – da jim bo lažje živeti. Ne morejo pa dobiti kar vseh (simptomatsko) zahtevanih »človekovih pravic« – npr. pravice do posvojitve otrok, porok ...; tudi to, da se npr. nek moški/gej kar razglasi za žensko (ženska/lezbijka pa za moškega) – in potem hodi v »napačna« javna stranišča (WC) – ni normalno, je preprosto noro, psihopatsko.

Na tej točki pač ne bom(o) spet na dolgo in široko omenjal(i) športa (ker to poslanstvo je že opravljeno). Tam se namreč geji silijo v žensko konkurenco, kjer lahko suvereno zmagujejo; nekateri so doslej (že) spremenili spol (in na račun športa, in na račun nešportnosti, tudi obogatili). Ambicijo pa imajo, da se preprosto zgolj osebno razglasijo za žensko in prestopijo v žensko konkurenco. (Posebno poglavje je ples v parih – latinskoameriški in standardni – kamor se silijo gejevski in lezbični pari.) Za kolesje ženskega športa (in plesa v mešanih parih, tudi v umetnostnem drsanju in sinhronem plavanju) se malce grozljivo sliši tole: resolucija Sveta Evrope iz 2015 med drugim navaja, da mora postopek pravnega priznanja spola temeljiti na samoidentifikaciji, se pravi, da je dovolj le izjava osebe, da želi v dokumentih spremeniti spol. To bi v končni fazi lahko pomenilo tudi razpad ženskega športa, kakršnega poznamo danes. In v tem kontekstu se bo moral 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (in 14. člen slovenske Ustave) moral brati oz. razumevati drugače – v smislu, da je osnovna človekova pravica moških in žensk, da so med seboj spolno različni. Če se to ne bo zgodilo, bodo začele padati tožbe. Tožene bodo prvenstveno države. Mogoče se bo (nekoč) celo zgodilo, da bo nekdo (nekoč) tožil Evropsko unijo na nekakšnem »svetovnem sodišču« …

Feministično-LeGeBitrovsko gibanje ima polno (simptomatske) spodletelosti – beri: nebuloz, norosti – v svojih družbenih/političnih zahtevah, ki so posledica nepravilne percepcije gejevsko-lezbične (LeGeBiTrovske) (ne)normalnosti in (ne)naravnosti. Družba pa je (na pobudo leve politike) – sebi v škodo – (trenutno) hipertolerantna ravno do teh (simptomatskih) LeGeBiTrovskih zahtev. Prav leva politika je postala apriorna zaveznica vseh teh spolitiziranih nebuloz, vseh teh »norih« manjšinskih LeGeBiTrovcev (in feministk). Vse te skrajnosti v zahtevah in všečno zvenečih »človekovih pravicah« so posledica (spolnih) frustracij oz. »bolezni«, ki ji botruje prvenstveno »napačen Ojdip«. Napačnega Ojdipa se navadno »zdravi« v psihoterapiji – psihiatri ga (napačno) zdravijo celo s tableti … In ker so vsi ti proLeGeBiTrovski lobiji uspeli LeGeBiTrovce depatologizirati (in to s številnimi triki) – hočejo sedaj vso to spolno/seksualno patologijo normalizirati; namesto, da bi se LeGeBiTrovcem pač pomagalo, kakor se jim pač da pomagati. Ampak pomagati na razumen način, na pa na način, kot so si ga (družbeno) zamislili oni, manjšinski LeGeBiTrovci. Svoj simptom, svojo anomalijo sedaj družbeno-politično kujejo v zvezde, ponosno paradirajo – v resnici pa gre za »parado« spolnih/seksualne frustracij in spolne/seksualne patije/nenormalnosti. LeGeBiTrovci so v resnici nezavedno najbolj jezni nase, na svojo spolno/seksualno izrojenost – po družbi pa potem simptomatsko smetijo in iščejo dežurne krivce. Polovico vseh teh »motencev« (dalo se jim bi reči tudi »spolnih iztirjencev«, ker so pač »iztirili« iz okvirjev normalnosti), ki »ponosno paradirajo« bi se dalo »pozdraviti«, torej predrugačiti v spretno vodenem psihoterapevtskem procesu. Marsikatero lezbijko bi se v resnici dalo »pozdraviti«, bolje rečeno predrugačiti – seveda, če bi si to želela; vendar je glavni »problem«, da si lezbijke ne želijo postati heteroseksualne (ker se jim običajno penis gnusi) – kar po svoje ne bi bilo nič narobe, če ne bi svoje lezbičnosti hotele t. r. »uzakoniti«. Tudi mnogo biseksualnih moških (gejev), ki prakticirajo predvsem seks z moškimi, bi se dalo »naglihati«, normalizirati v seksualnem smislu, jih predrugačiti – seveda, če bi to hoteli. Mnogim, ki nočejo biti geji, se pač ne da pomagati (ker imajo »spodletelega Ojdipa«). Meni osebno se potem izpovedujejo in jokajo – v smisli: »Geji so tako pokvarjeni, da … – jaz nočem biti gej! A se me da pozdraviti?!«