Pri motnjah hranjenja pri fantih so – po mojem videnju (in klinični praksi) – stvari zastavljene bistveno drugače. Narava kastracijskega kompleksa, torej kastracijske bojazni (znotraj »Ojdipa«), dečkovo psihično realnost zaznamuje radikalno drugače kot deklico. Dečkov »libidinalni adut« je kastratibilni lulček (penis, ki se ga da odrezati, kastrirati), ki mu že v falični ojdipalni/kastracijski fazi zastavi temelje (spolne) identitete in želje. Ko sem nedavno poslušal neko mlado strokovnjakinjo – pedopsihiatrinjo (dr. Ano Mirković – mislim pa na intervju na podkastu Klemna Selakovića) – je v kontekstu motenj hranjenja posplošeno govorila o otrocih in mladostnikih. Namesto da bi v tem kontekstu transparentno govorila predvsem o dekletih ter jasno vpeljala razlike med spoloma, (koncepta) spola t. r. ni vpeljala.
Naj še enkrat poudarim, da so motnje hranjenja domena ženskega spola, torej (pred)pubertetnih deklet in mladih žensk – in to zaradi narave kastracijskega kompleksa. T. i. simbolni procesi – ki potekajo na nezavedni, torej primarni oz. »realno realni« ravni – se med spoloma (radikalno) razlikujejo. T. i. libidinalno trgovanje v ojdipalnem trikotniku oče-mati-otrok se glede na spol radikalno razlikuje. Deklica v tej fazi zamenja svoj »prvi objekt želje« in preide z istega spola (mamice) na drugi, od njenega različen spol, na očeta (kot bitje s penisom). Deček pa ostane pri istem spolu, torej pri mamici, ki jo preko fenomena kastracijske bojazni in nanjo vezanega tabuja incesta t. r. prepusti očetu – zato da ne bi postal (genitalno) »ne-cel«, brez (identitetno velecenjenega) lulčka, torej kastriran. Falično simbolno strukturo pri njem z leti, torej v puberteti, pridobi (falično) telo, predvsem telesne mišice.
Motnje hranjenja – npr. pri športnikih, kjer je potrebna nizka telesna teža (smučarski skakalci, plezalci, tekmovalci v borilnih športih, ki imajo kategorije, vezane na telesno težo …) – se pojavijo zaradi popolnoma drugačne logike, kot je – seveda v nezavednem – prisotna pri anorektičnih (in bulimičnih ter kompulzivno ješčih) dekletih. Medtem ko pri dekletih apriorno »ne-celo« telo ni občuteno kot konkurenčno po lepoti, pri fantih – v njihovi intrapsihični (simbolni) realnosti – telo ni dovolj falično – falos predstavlja simbol njihovega »kastratibilnega« (in vselej premajhnega) penisa. Moško, vselej falično, telo ima skozi športno naprezanje/tekmovanje kastracijsko preteče atribute/funkcije in pretenzije.
Za razumevanje motenj hranjenja v povezavi z razlikami med spoloma je potrebno vpeljati še dve pomembni razliki. Ena je vezana na vnos hrane – strukturo in kalorično vrednost; druga razlika (med spoloma) pa je vezana na bruhanje zaužite hrane. Obe razliki pa sta v osnovi vezani na simbolne procese, ki potekajo v nezavednem, torej na ravni (Freudovega) primarnega procesa (Lacanovega »realno realnega«). Tako »zaužitje« oz. »vnos« hrane kot simbola »dajanja (nečesa) vase«, kot tudi bruhanje kot simbol »ven dajanja (nečesa)«, se glede na spol – po mojem teoretskem videnju (in moji klinični oz. psihoterapevtski praksi) – bistveno razlikujeta.
Dekleta z goltanjem hrane večinoma sprejemajo vase ljubezen oz. sprejetost s strani očeta (kot nosilca »organa več«, penisa). Sprejemanje hrane oz. »ponotranjanje« hrane je simbol očetovega (libidinalnega) odobravanja. Prenajedanje ni samo način kaznovanja (»nelepega« oz. »nevrednega«, »pomanjkljivo opremljenega«, »ne-celega«) telesa, pač pa ima kot »sprejemanje (nečesa) vase« tudi simbol ne-prejete – torej odsotne, nedoživete – očetove ljubezni, očetovega priznanja, da je dekličino telo – četudi »ne-celo« (brez penisa) – lepo, sprejeto in ljubezni vredno.
Moško goltanje hrane – jaz tega v svoji klinični/psihoterapevtski praksi še nisem doživel – te simbolne interpretacije oz. povezave nima. V primeru, da moškega zgrabi »volčja lakota« (beri: kompulzivno prenajedanje), je simbolno ozadje (simbolna struktura) drugačna – zato ker moški nima kastracijskega kompleksa, pač pa kastracijsko bojazen.
Podobno je z bruhanjem kot »nesprejemanjem (nečesa) vase«. Ojdipska deklica se t. r. ne sprijazni, da svojega telesa v »libidinalni menjavi« ne more fantazmatsko unovčiti, torej z njim libidinalno trgovati (in v zameno za svoje lepo »preostalo« telo – na nezavedno-fantazmatski ravni – dobiti očetovega lulčka/penisa). V (pred)puberteti ne more sprejeti, se sprijazniti z dejstvom, da fantazmatsko ni mogla uveljaviti libidinalno-trgovalne (menjalne) paradigme (z očetom); zato bruha, zato to kruto, zanjo neljubo dejstvo »daje ven«, torej bruha, in to za nazaj (»vnazajsko«, retroaktivno). Nikoli ne gre za to, da je z dekletovim telesom (v puberteti) nekaj narobe, pač pa gre za to, da je bilo na nezavedno-fantazmatski ravni nekoč, torej v času »Ojdipa«/»Elektre« (kastracijskega kompleksa), narobe to, da od očeta ni dobila občutka (odobravanja, sprejemanja), da je njeno telo, njen (edini) libidinalno-trgovalni (menjalni) adut, konkurenčen pri naslavljanju fantazmatske želje na očeta (ki je v osnovi predvsem oz. zgolj nezavedna) – v smislu: »Poglej me očka, kako sem lepa – četudi nimam lulčka … Za tvojega lulčka (za tvoj penis), sem ti pripravljena dati (»preostalo«) lepo (»ne-obdarjeno«, ne-celo« »ne-penisno«) telo!« Zato mora oče za svojo hčerko tam – v njenem otroštvu – biti, biti z njo (vsak dan) v primarni družini (in ne zgolj »na stikih« po ločitvi).
Mar 02, 2022