Šlo je za zlorabo osebnih podatkov. To je bil prvi komentar zdaj že bivše ministrice za izobraževanje Stanke Setnikar Cankar ob odstopu, potem ko je Supervizor razkril, da je v enajstih letih poleg redne plače univerzitetne profesorice in štiri leta tudi dekanke fakultete za upravo zaslužila še blizu 542.000 evrov. Imeli smo torej ministrico, ki ni poznala osnov delovanja državnih institucij. Ni vedela niti tega, da je Supervizor komisije za preprečevanje korupcije (z veliko muko) uzakonjena možnost javnega nadzora porabe javnih sredstev. Tistih javnih sredstev, za katera bi morala kot ministrica skrbeti. Ni vedela ali pa se je hotela za konec prav cinično ponorčevati iz vseh nas in iz sebe narediti žrtev mrhovinarskih medijev in javnosti? Osebni podatki? Ali niso v vsakem ugotavljanju nepravilnosti KPK in sodišč v igri osebni podatki, pa naj gre za ukradeno kokoš ali za zlorabo položaja?
Če pogledate štiri najbolje plačane profesorje, na prvi pogled ugotovite, da za večino še niste slišali, razen v svojstvu politikov (Tajnikar, Tekavčič). Ste do lani kdaj slišali za dr. Stanko Setnikar Cankar, do prejšnjega tedna za dr. Janeza Stareta, sedanjega dekana Fakultete za upravo? (Je iz njunih zaslužkov mogoče sklepati, da je to naša vrhunska izobraževalna ustanova, ki proizvaja vrhunski upravni kader?) Vsi poznamo vrhunskega znanstvenika Mateja Merika, ki dela v Cernu, vrhunskega antropologa Ivana Šprajca, filozofinjo Alenko Zupančič. Kdo pa je kdaj slišal za znanstvene dosežke Stanke Setnikar Cankar? (Meni je sicer všeč naslov njene študije Razumen in razumljen javni sektor v Sloveniji. Dobro ga je razumela.) Tisto, kar je očitno na prvi pogled, je torej, da za astronomske zaslužke niso potrebni astronomski znanstveni dosežki, treba je biti visoko v fakultetnih hierarhijah – vsi so (bili) dekani. In nad njimi – le nebo.
Govorjenje gospe Tekavčič, da pač veliko in dobro delajo, je obsceno. V tej državi ogromno ljudi veliko dela, daleč čez delovnike, brez nadur, brez stimulacij, brez božičnic, brez plačanih prispevkov, brez za vekomaj zagotovljene službe. Tudi veliko univerzitetnih profesorjev.Tako je v nedavnem intervjuju povedala dekanka filozofske fakultete, Branka Kalenić Ramšak: »Pri nas ima asistent okoli 1000 evrov neto osnovne plače, podobno lektor, visokošolski učitelji, ki znotraj posameznega naziva lahko napredujejo pet plačnih razredov, pa: docent med 1400 in 1600 evrov, izredni profesor med 1550 in 1800, redni profesor pa med 1750 in 2000. Vsi po vseh napredovanjih.« Te prihodke jim odmerja vlada. Natančneje gospod Cerar, ki je kot profesor na pravni fakulteti v nekaj letih ravno tako za svetovanja zaslužil čez 300.000 dodatnih evrov (in res je, volilci in mediji so to pred volitvami požrli, a nisem prepričana, da se s tem lahko hvali), in gospa Setnikar Cankar, do včeraj ministrica za izobraževanje. Oba sta v času intervjuja sprejela nezadovoljne rektorje in dekane. Rezultat? Nič. »Na ključnih političnih položajih so profesorji ljubljanske univerze, od predsednika vlade do finančnega ministra in ministrice za šolstvo. Komu naj se torej pritožimo?« se je takrat vprašala Kalenić-Ramšakova. Vsaj dvema, morda pa celo vsem trem definitivno ne. Plača za žepnino, redna služba na fakulteti pa zato, da se lahko po izletu v politiko vrneš v njeno varno zavetje.
Še en argument iz te zgodbe o hibridih med varnim statusom javnega uslužbenca in neomejenimi »tržnimi« honorarji je vreden pogleda skozi lupo: argument, da so ti ljudje fakulteti pač pridobili dodatna evropska in zasebna sredstva. Kaj naj bi to pomenilo? Da ti, če kot zaposleni uspešno predstaviš projekt, za katerega fakulteta prejme sredstva, ta denar potem pripada? Ali torej za prijavo uporabiš status javnega uslužbenca, pri porabi denarja pa si zasebnik, ki sam sebi »tržno« oblikuje honorar? Očitno.
Medtem fakultete hirajo, tudi po zaslugi Zujfa, ki še naprej zapoveduje absurdno enoodstotno zmanjšanje števila zaposlenih. Mladi znanstveniki so brez prihodnosti. A zdaj imamo prvič razumno pojasnilo, kako ta stahanovski ukrep prinaša tudi koristi. Ostane več za redke.
Škoda, ki so jo omenjeni povzročili ugledu visokega šolstva in celotnega javnega sektorja s tem, ko so svoje popolnoma neproporcionalno bogatenje prek javnih jasli razglasili za neproblematično, je neizmerljiva. Da o etiki, o kateri tako rad žlobudra predsednik vlade, ne govorimo. Gospodarska zbornica gotovo že piše nove traktate o potratnem šolstvu. Pravo pa je za zdaj še tiho. Je bilo res vse legalno? Ali zakoni res dopuščajo vodilnim javnih zavodov samopredlagateljstvo, samopromocijo in samokasiranje ali pa bi morali za svojo plačo skrbeti za finančno dobrobit ustanove, za študente, mlajše kolege? Če je tako ekscesno zaslužkarstvo res legalno, potem je to še ena tistih sistemskih anomalij, ki jih vzdržujejo vedno nove, vedno enake politične elite. Zdaj pač ta vlada, katere ministrica se ni mogla spomniti, ali je dobila dodatnih pet tisoč evrov na mesec ali ne, in ki je v teh letih zaslužila toliko, kolikor znaša celoletni investicijski proračun Filozofske fakultete. Kako je že rekla tista zgrožena učiteljica: »Ti ljudje živijo v paralelni galaksiji.« Drži. Ti ljudje so država zase. Mi smo le inventar, ki dela kraval.
Ali zakoni res dopuščajo predstavnikom javnih zavodov samopredlaga-teljstvo, samo-promocijo in samokasiranje?
PRIDRUŽI SE NAM IN KLIKNI NA POVEZAVO
Mar 11, 2015