KO SE ZASLIŠAL KRIK

Kot bi nebo
zakrilo s temnimi
oblaki, kot sam
prišel bi vrag,
pričelo vse
se tresti, grmeti
vse povprek.

Kot kregal bi
se Bog, nad
kriki lačnih ust,
da zmigal bi
se človek, potrkal
si na prsa,
začutil bolečino            
bi soseda, ki
mu le stena
večni ščit,
pred norci hladnih
in sebičnih src.

Ko v dnevu več
svetlobe ni,
noči prečute so
in ura več ne
kaže časa,
zaspal je čas
in v sobi se zavesa
ne odgrne več.

Le tema, mrak v
dušah še živi in
Božja sila, bori
v živi se podobi,
človeka lačnih ust,
po želji še
dostojnega in
mirnega življenja.

Le stene sobe
govorijo in
dihajo še s
svojimi trzljaji,
v špranjah
vseh teh
govorečih sten,
podijo se samo
še pajki.

Razpletajo si
pajčevino za
žuželke, da
ne bili bi lačnih
ust in ko odgrne
temna se zavesa,
na okno prileti
še ptica.

Ptica upanja,
da pela bi,
življenju, ki še
živi za stenami,
da prebudila ves
zaspan bi čas,
ki bil je brez besed,
svetlobe, ure
življenja je ljudi.

V temo bil zavit,
prinesla ptica
je privid, da v
lepšo bi prihodnost
zrli, čeprav še vedno
lačnih suhih ust,
med stenami čepeli.... avtor: romano r