"Koliko nas stane Svoboda?"

Piše: Boštjan M. Turk*

Zgodovinski prostor Slovencev, to je tisto, kar nas je oblikovalo v to, kar smo, je vezan na tri narode, s katerimi smo si delili usodo. To so Hrvati - z njimi imamo najdaljšo mejo in marsikaj (morda največ?) skupnega - nato Avstrijci in naposled Italijani. Pričakovali bi, da smo jim Slovenci tudi politično podobni, a tu bi se ušteli. No, tu so še Madžari.

Hrvaška desnosredinska opcija je ravnokar zabeležila novo zmago. HDZ je v prepričljivem vodstvu ob hudem porazu SDP (dvojčica slovenskih Socialnih demokratov), izreden uspeh pa je doseglo tudi Domovinsko gibanje, saj je prišlo na tretje mesto. V Avstriji je prav tako na oblasti desnosredinska opcija, konkretno Ljudska stranka. Kako je z Italijo, vemo: včasih je bil Berlusconi, danes so tu Bratje Italije, ki tudi vodijo vlado. Madžarska je zgodba zase: tam Orbanova stranka ne more drugače, kot da si sama na volitvah odreže skoraj dvotretjinski del zmagovalne pogače.

Slovenija je v tem smislu popoln tujek, pač glede na okolje, v katerem so se oblikovali sosedski narodi, ki bi morali, po logiki stvari, določiti tudi družbeno-političen utrip v domovini. A je vse postavljeno na glavo. Slovenske politične elite tiho upajo na zmago ruskega orožja v Ukrajini, se nadalje navdušujejo nad napadom Irana na Izrael, pa spet jadikujejo ob tako imenovanih "palestinskih žrtvah", ne vedoč, da so vsi Palestinci najprej žrtve Hamasa (in Hezbolaha). V Sloveniji je brutalen antisemitizem dobil domovinsko pravico v medijih, da o večinskem razpoloženju znotraj vladnih strank ne izgubljamo besed. Tu je še skoraj notorično sovraštvo do Združenih držav Amerike, dežele z uveljavljeno demokracijo in širokim standardom spoštovanja posameznikovih pravic, predvsem tistih, ki zadevajo človekovo ustvarjalnost na gospodarskem ali drugem področju.

Pri nas - v nasprotju od ZDA - podjetnike z bajoneti naganjamo v morje. Če bi se tako izražal nekdo v našem sosedstvu (ali onkraj luže), bi ga zaprli, najverjetneje najprej - preventivno! - v kakšno ustanovo, ki se peča s problemi duševnega zdravja. Rdečih zvezd je toliko po državi, da bi si tujec mislil, kako je zašel v kakšno veliko trgovsko središče, v katerem je vse usmerjeno v promocijo piva heineken. To ima namreč za zaščitni simbol peterokrako v škrlatni barvi. Težko boste Avstrijcu, Italijanu - da o Čehih, Poljakih, baltskih narodih in drugih ne govorimo, kajti tam je ta simbol totalitarizma prepovedan - racionalno razložili, da rdeča zvezda ne služi čaščenju piva, temveč nasprotno: z njo se slavi "zmaga" v državljanski vojni, v kateri so pobili okoli 20.000 domačih fantov, četrt milijona državljanov pa pognali v ekonomsko ali politično emigracijo. Za narodno telo so tako za vselej izgubljeni. Če pa bi to razlagali v Ameriki, bi tam preprosto dejali, da smo malo čez les. Noben narod, ki da nekaj nase, s svojimi pripadniki ne počne česa podobnega.

In še zadnji dokaz naše »drugačnosti« (beri otroškosti oz. infantilnosti). Ko je nekdo z barvo, ki sicer "krasi" peterokrako, na nekaj kamnov napisal ime Jezus, se je zganila Slovenska škofovska konferenca. Ta je izvedla harakiri, kakršnemu še nismo bili priča. Distancirala se je namreč od imena Jezus in pribila: "Tovrstna dejanja (pisanje imena Jezus, op. B. M. Turk) niso primerna." (vir) Slovenske škofovske konference očitno ne motijo skalni skladi, v katerih se izrisuje ime največjega krvnika na tem prostoru - Tita (Sabotin). Ne motijo je množice grafitov, ki grozijo kristjanom in jih žalijo. Ne moti jih splošna protikrščanska klima, ki veje iz vseh večinskih medijev. Zoper to ne protestirajo, vsaj sistematično in z malo odločne volje ne. A moti jih ime Jezusovo. Motivi, ki se sprehajajo po glavah teh ljudi, so običajni pameti nerazumljivi oz. nedosegljivi. In uganka. Kako da od vseh zborovalcev na SŠK ni bilo enega, ki bi postavil elementarno vprašanje. Namreč, čemu se nam je, SŠK, pa sploh treba opredeljevati do napisov? Pustimo preprosto, da gre to mimo. Kako je že učil davni latinski pregovor: če bi molčal, bi ostal filozof. Tako pa ...

Ob tem moramo še ugotoviti, da se je reakcija Slovenske škofovske konference zgodila v zelo specifičnem, slovenskem, nedoraslem okolju. Ali si predstavljate, da bi kaj takega storila Hrvaška škofovska konferenca? Kako bi tudi, če si Hrvati ob slovesu rečejo: "Bog"? Ali da bi takšne vragolije uganjali na škofovskem sedežu na Dunaju? Kako neki, če se Avstrijci pozdravljajo "Grüss Gott", "Pozdravljen bodi Bog"? V nekih drugih, klasičnih časih smo ta "protokol" poznali tudi Slovenci: v sodobnost je prišel prek Ivana Omana, ki je ob slavnostnih priložnostih (npr. na nacionalni RTV) pozdravil: "Bog daj!"

Distanciranje od Jezusa, kot ga je uprizorila Slovenska škofovska konferenca, je takó dejanje, ki izhaja iz globokega konteksta. Gre za hlapčevski (v cankarjanskem smislu) refleks podrejanja splošni patologiji, ki vlada v deželi pod Triglavom. Nič novega za slovensko kožo. Vse je zamaknjeno na levo, tako rekoč vsak si prizadeva biti če ne partizan, pa vsaj "profit-partizan". Partizanstvo je sveto, skupaj z njegovo največjo "svetinjo", povojnimi poboji. Ali je v tridesetih letih tranzicijska oblast pokopala vsaj enega mrtveca od četrt milijona, koliko jih počiva v protitankovskih jaških, kraških jamah, rudnikih in drugod? Ne. Obenem imamo največje število radikalnih levičarjev na kvadratni meter v Evropi, vse se dogaja v obnebju nikoli končane revolucije.

Če želiš biti normalen, to je klasičen Evropejec in Slovenec, boš veljal za nazadnjaka. Takšne etikete seveda lepijo tisti, ki so oboleli za splošno patologijo do te mere, da sploh niso sposobni zaznati, kako so se oddaljili od normalnega sveta zunaj meja Republike Slovenije.

In če bi še mislili, da s pričujočim zapisom pretiravamo, se moramo vprašati, kaj se je zgodilo nekega decembrskega dne v letu 2021. Zakaj bi bilo to pomembno, vprašate? Kaj ima neki megleni decembrski večer z našo skupno usodo? Veliko več, kot bi si mislili na prvi pogled. V tem dejanju se namreč razkriva ogrodje patologije, ki nam vlada že deveto desetletje. Nič ne kaže, da bo jekleni prijem kaj popustil. Nasprotno.

Torej, kaj se je tako usodnega zgodilo 16. decembra 2021? V bistvu se je ponovil neki pradavni vzorec, nič drugega. A kaj je to tako pomembnega? Pojdimo k podrobnostim. Sedanja oblast, to je Robert Golob, je oni dan na tribuni društva, ki je kasneje postalo stranka Svoboda, izrekla pomenljive besede: "Čas je, da jih naženemo. To ni desničarska politika, to je fašizem." (vir) Ljudem je torej namesto fašizma obljubil "svobodo". To pomeni: v razmerah, ko naj bi zavladal "fašizem", je napovedal, da bo ljudem dal "svobodo", to je, da jih bo "osvobodil".

Kar se je kasneje tudi zgodilo, kajti od 24. 4. 2022 smo priča dobesedni epidemiji osvobajanja, začenši z nacionalno RTV. A to, kar sledi sedaj, je bistveno. Ključno je vprašanje, ali smo Slovenci v nedavni zgodovini doživeli nekaj podobnega? Ni težko uganiti, kajti obstaja en sam primer.

Bilo je to v času ustanovitve tako imenovane Osvobodilne fronte, ki je narod "reševala" pred fašizmom oz. pred okupatorjem. Golob je zgolj ponovil vajo, ki so jo uprizorili že pred osemdesetimi leti. A da mu je s takšno lahkoto uspelo, je moral priti na dobro pripravljen teren. 400.000 ljudi, za slovenske razmere prava armada, je glasovalo za "osvoboditev". Da pa ljudje pojme "fašizma" in "svobode" leta 2022 vzamejo zares, mora biti v instrumentariju njihovega razuma nekaj okvarjeno. To je še toliko bolj razvidno, ker ta pojma sama po sebi nista učinkovita. Potrebujeta nujno neko zunanjo točko, da se aktivirata. Ta pa je pojem "sovražnika", "notranjega sovražnika", ki ljudi okupira in izvaja "fašizem". S to komponento postane zvarjeni koktajl naposled eksploziven.

S tem smo odprli vrata v prostor, ki ga popisuje naša zadnja knjiga Jetniki svobode - Slovenci, Jugoslavija in oblast Osvobodilne fronte (več podatkov o knjigi: https://bostjan-marko-turk.si/. Čas je torej, da razrijemo ta sindrom in mu dorečemo osnovne značilnosti. Glede na njegovo usodnost - slovenskega človeka je okupiral od 26. aprila 1941 do danes, z redko izjemo med letoma 1988 in 1995 - lahko le-te popišemo pod enotno terminologijo, ki jo bomo poimenovali z "jezdeci Apokalipse". Ti so štirje. Vsak po svoje je porinil narodno mentaliteto na levo, tako da smo postali - glede na naše sosede - dobesedno iztirjen narod.

Že prvi je karseda usoden. Imenovali bi ga uporaba "jezika v jeziku", "stvarnosti v stvarnosti", "podobe v podobi". To pomeni, da ljudem prikažeš nekaj, kar počneš, kot nasprotje tega, kar resnično počneš. Kaj je "jezik v jeziku"? Stéphane Courtois, urednik Črne knjige komunizma, je ta pojem pojasnil na tistem, ki si s sedanjo vojno želi obnoviti Sovjetsko zvezo: "Vladimir Putin je živel v sovjetskem svetu, ki ga je dobro opisal George Orwell v romanu 1984, kjer so bili govori stalno v nasprotju z dejstvi. Množični teror je bil imenovan revolucionarna pravica, diktatura proletariata je postala dominacija delavskega razreda, obskurantizem je bil socialistična kultura, vojna pa je postala pax sovietica."

In kaj pomeni "osvoboditev" Osvobodilne fronte? Enako. Oblast novega razreda oz. zamenjava enega totalitarizma z drugim. In tako: Golobova "svoboda" in OF sta v svoji dejanski vlogi nasprotje tega, za kar se deklarirajo. So nekaj, kar človeka zavaja v zmoto. Svobode mu namreč ne dajejo, četudi ga o tem prepričujejo, temveč mu jo jemljejo. Za to uporabljajo prvega jezdeca apokalipse, omenjeni "jezik v jeziku", ki temelji na uspavanju uma večine državljanov, ne seveda vseh, mnogih pa. Golob je mojster tega: danes reče to, jutri pove tisto, pojutrišnjem ono: vse ima nek bla-bla-bla pomen, ki pa ga pozna samo on, kajti večina povedanega je zanikanje prej rečenega, če ne tudi predmetne oz. pojmovne stvarnosti kot takšne. A člani novega razreda so izurjeni v plasiranju neresnic. Tudi o tem v knjigi. In v uničevanju ekonomije ter ustvarjanju inflacije. Temu je posvečenih kar nekaj poglavij.

Vzporedna nit, ki poteka skozi knjigo, je sicer analiza dela Milovana Đilasa Novi razred. Ta opisuje tako imenovane gospode-tovariše, to je politični ali para-politični kader, ki se zaklinja na "vrednote revolucije", hkrati pa uživa vse blagodati kapitalizma, od avtomobilov, vil, proračunskih sredstev in drugega. Se vam sliši domače? V knjigi navajamo veliko citatov iz Đilasovega dela: ko smo jih prvič brali, nas je dobesedno zmrazilo, kajti pisani so, kot bi nastali danes, za potrebe opisa sedanjega stanja v Sloveniji, profit-partizanov, ki so jih polna usta delavskih pravic, ko si hkrati grabijo in grabijo iz proračuna ter bogatijo na škodo ostalih. Ste bili kdaj v Dražgošah okoli 8. januarja? Ne veš, česa je tam več: rdečih zvezd ali črnih mercedesov.

In kar smo že vsi spoznali. Danes je eden daleč najbolj vidnih ustreznikov novega razreda oligarhija, ki se napaja iz elektrogospodarstva in skrbi predvsem za njegove interese (ko hkrati odlično poskrbi za lastne). Nimate občutka, koliko stvari v državi se vrti prav okoli nje? Konkretno: čemu že služi razogljičenje? Zakaj mora "biti vse na elektriko"? In, bistveno: kdo ima od tega korist? Odgovorite si in boste razumeli, koliko na primer stane "svoboda". Če boste to doumeli, ste že sposobni dešifrirati "jezik v jeziku", vsaj Golobovega.

Naslednji jezdec apokalipse se imenuje notranji sovražnik. Je iznajdba Osvobodilne fronte, kajti v svoji zgodovini Slovenci česa podobnega nismo poznali. Do tistega trenutka smo Slovenci namreč vedeli samo za zunanjega sovražnika (Obre, Turke, Nemce, Italijane, Vlahe …). Z OF pa se je pojavil nov tip, notranji sovražnik.

Primarna potreba nastajajočega novega razreda je namreč bila obračunati z njim. Prepoznaval ga je v "meščanstvu" oz. njegovih strankah (tako je na primer obračunaval s plavogardisti). Vzporedno so k temu v partiji dodali še Cerkev in kmeta. Notranji sovražnik je bil najvišje uvrščena kategorija, nahajala se je pred oboroženim odporom, do katerega niso čutili posebnih afinitet. Kajti onemogočal je nemoteno, absolutno oblast. Zato je moral proč.

Notranji sovražnik je še danes sredstvo, s katerim se deli narod, prav na način, kot se ga je delilo od 26. aprila 1941 naprej. Ker je novi razred vedno v strahu za svojo oblast, si izmišlja nove in nove "notranje" sovražnike, spričo katerih upravičuje svoj teror. Le da danes ne ubijajo več patroni ali dinamit, temveč besede. Danes je notranji sovražnik največja opozicijska stranka oziroma njen predsednik. Pobebljenje s kategorijo "notranjega sovražnika" je prišlo že tako daleč, da bi v primeru eksplozije atomske bombe nad Ljubljano marsikateri meščan zavzdihnil (četudi zadnjič): "V redu, samo da ni Janša."

Tretji in četrti jezdec apokalipse pravzaprav sovpadeta. V knjigi je poglavje o tem vezano na slovenski narodni značaj, predvsem na dejstvo, da so bila upravna središča, iz katerih se je slovenskemu ozemlju vladalo, vselej zunaj slednjega. Skozi stoletja je bil to Dunaj, od leta 1918 pa do 1991 pa Beograd. Slovenci smo bili prisiljeni v obvezno drugorazrednost: vsaj 80 odstotkov ljudi, ki je od 8. stoletja naprej živelo na tem prostoru in govorilo eno od različic slovenskega jezika, je bilo podložnikov. To je nesvobodnih obdelovalcev zemlje v lasti tega in tega zemljiškega gospoda, posvetne ali cerkvene narave. In to je pustilo globoke posledice v našem dojemanju družbenih stvari, konkretno politike. Sklanjali smo hrbte (seveda ne vsi, mnogi pa) ter se pitali z vražami, bajkami in miti. Danes smo eden največjih konzumentov novih obrazov ter španskih in turških žajfnic. In imamo Škofovsko konferenco, ki nastopa zoper Jezusovo ime. Ker je takšna klima v državi, da se to splača. Razen slednjega so vse stvari v tej zvezi v knjigi obširno razložene.

V zadnjem poglavju, v katerem analiziramo slovenski narodni značaj v odnosu do zgodovinskih narativov, ugotavljamo, da smo Slovenci do svoje države prišli v trenutku, ko se je upravno središče slovenskega ozemlja izenačilo z ozemljem samim. To je bilo konec osemdesetih let in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Beograd je tedaj zaradi Miloševićeve politike, ki je sledila agoniji jugoslovanske države, na našem obzorju zatonil, vzniknilo pa ni nič novega. Bruselj je bil tedaj še predaleč.

To je bila velika zmaga. Naš zanos je torej upravičen. Imamo nekaj, česar se niso nadejale generacije tudi najbolj gorečih prednikov. Svojo državo. V primerjavi s tem so gospodarske tegobe, ki jih povzroča Golobova vlada, najdemo pa jih v drugem poglavju knjige, opomba pod črto. So reverzibilne, povratne. Država pa je ireverzibilna, nepovratna. Ni je mogoče ne zrušiti, ne dotolči, ne razsuti. A nevarnost sicer obstaja: upravno središče države spet vlečejo drugam, najraje v Beograd ali v Moskvo. Smo regionalno najmočnejši predstavnik ruskega sveta, katerega obvezna filiala je "srbski svet".

K sreči naše države danes ne spodjedajo od zunaj. Prešernova Zdravljica očitno deluje, četudi ne pôjemo prave kitice. Ne bi se tako mogli nadejati ničesar slabega od sosedov, ne od Hrvatov, ne Italijanov, ne Avstrijcev in ne Madžarov. Ti nimajo pretenzij. Ima pa jih "srbski svet", kot smo rekli, formula, ki je ni treba posebej razlagati, sploh zato, ker je navzoča povsod. Samo odprite ušesa na ulici ali v avtu, če poslušate radio. Ta deluje z roko v roki s slovenskim novim razredom, kateremu osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija.

Republika Slovenija v polnem pomenu besede, torej kot država slovenskega naroda, utemeljena na tržnem gospodarstvu in prosti ekonomski pobudi njenih državljanov, hkrati pa zazrta v bogato kulturno tradicijo slovenstva, v vsem bistvenem pa z ustavnim zakonom (25. 6. 1991) ločena od nekdanje SFRJ, pač nikoli ni bila izbira novega razreda, začenši z najmočnejšim človekom v državi danes, Milanom Kučanom in njegovimi. To preprosto ni bil in tudi nikoli ne bo njihov svet.

A knjiga sploh ni pesimistična. Nasprotno. Imamo spomenik, trajnejši od brona, samostojno državo, članico najprestižnejših alians na planetu. Korak iz SFRJ v novo državno tvorbo, 25. 6. 1991, je bil kot korak Neila Armstronga na Zemljin najbližji satelit. Majhen za nas, ki smo to tedaj spremljali, a velik za celoto slovenstva, kar ga je in kar ga še bo. Dejansko si nismo mislili, kako kolosalni stvari prisostvujemo. Zato je pa to naš svet. Države ne damo. Boj bo sicer težak, ampak: korajža velja! Od 25. junija 1991 je zmagovalec namreč samo eden: Republika Slovenija, Bog jo živi!

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.