... Anže Logar ...

... in Matej Tonin. (foto: Bobo)

Ironija je, da bo Janša čez dobro leto za "absolutno večino" potreboval enega in drugega, Anžeta Logarja in Mateja Tonina.

Piše: Rok Čakš*

"Potrebujemo koalicijo razuma, ki bo imela v državnem zboru najmanj 60 glasov. Na volitvah bo treba zbrati ustavno večino razuma, da se bo dalo nadgraditi ustavo, zaščititi zdravo pamet, svobodo govora in vaše denarnice." Tako je predsednik najmočnejše opozicijske stranke Janez Janša nagovoril sedemtisočglavo množico na sredinem upokojenskem protestu.

Težko bi oporekali besedam izkušenega politika, ki je v vlogi opozicijskega poslanca dal skozi že osem vlad, od Drnovškovih, Ropove, Pahorjeve, Bratuškove, Cerarjeve, Šarčeve in zdaj Golobove. Čeprav se njegova retorika, ko gre za kritiko vladajočih, skozi desetletja opozicijskega delovanja ni bistveno spremenila, pa mu lahko pritrdimo, da je Sloveniji šlo z vsako levo vlado na slabše. In v tem kontekstu tudi termin "čedalje bolj nora oblast", ki ga je uporabil, ni daleč od resnice. Da bi to norost presekal, Janša govori o nujno močni, celo absolutni zmagi SDS na naslednjih državnozborskih volitvah in o ustavni večini razuma, s katerimi bi prek vpisa v ustavo zaščitili nekatere svoboščine, ki se v hitro spreminjajočem se svetu ne zdijo več tako samoumevne.

Ideja se zdi hvalevredna ali pa vsaj vredna resnega razmisleka. A kaj ko se v kontekstu slovenske realpolitike zdi račun brez krčmarja oziroma vsaj toliko na majavih nogah kot Janšev oktobrski scenarij o skorajšnji razgradnji Golobove vlade in predčasnih volitvah aprila letos.

Kot je najbrž zdaj že vsem jasno, da se Golob še vedno drži v sedlu in s predčasnimi volitvami čez dober mesec ne bo nič, je tudi zgornje Janševe besede treba vzeti z rezervo. Oziroma v kontekstu politične strategije, s katero skuša Janša zajeti narativ sprememb, ki so čez lužo na oblast pripeljale njegovega aktualnega vzornika Donalda Trumpa.

"Bolje" ni dovolj

Nič narobe, strategija za stranko SDS zna delovati in Janša si na volitvah naslednje leto lahko realno obeta relativno zmago, morda celo po odstotkih in številu poslancev najvišjo do sedaj. Kljub že dolgi dominanci na desnem političnem polu letvica v resnici ni tako visoka: SDS še nikoli v zgodovini na volitvah ni dobila 30 ali več poslancev, torej zasedla vsaj tretjine sedežev v državnem zboru. Mejnik, ki so ga med zmagovitimi strankami levega pola denimo presegli Janez Drnovšek (34), Miro Cerar (36) in Robert Golob (41). Tudi v absolutnih številkah dosedanji domet SDS seže do 300.000 glasov ali nekaj tisoč čez, kolikor so jih dobili leta 2008 po Janševem prvem mandatu. A tudi takrat to ni bilo dovolj za zmago, saj je Janšo premagal Borut Pahor s 13.000 glasovi več. To je bil hkrati začetek tako imenovanega "antijanša sentimenta", na katerem je od takrat do zmage jadral prav vsak levi instant strankarski projekt, namenjen ohranjanju politične oblasti v rokah tranzicijske levice. SDS je namreč najbolj "osovražena" stranka zunaj kroga tistih, ki jo resnično "ljubijo" - njena odbojnost - odstotek tistih, ki v anketi pravijo, da je gotovo ne bi volili, je okoli 50 odstotkov v opozicijskih časih in lahko seže tudi do ustavne večine, ko je Janša na oblasti.

Ta lekcija nas uči dvoje: Najprej, da ima stranka SDS tako imenovani "stekleni strop" pri okoli 300.000 volivcih, prek katerega ne more. Dobljeni odstotki na volitvah pa so odvisni od (proti)mobilizacije - torej od tega, koliko volivcev pride glasovat za SDS in koliko tistih, ki na volitve sicer ne bi šli, se tam prikaže zgolj zato, da Janši prepreči zmago.

In drugič, da Janša za vladanje nujno potrebuje partnerje, ki bi mu prinesli manjkajoče glasove do absolutne večine 46 poslancev. Dolga leta mu je ta doseg omogočala zvesta partnerka Nova Slovenija, izmenjaje pa še stranke z drugega brega - od Desusa do SMC (Konkretno) pod Zdravkom Počivalškom, prej pa seveda še SLS, dokler se leta 2014 ni poslovila iz državnega zbora. In pa Državljanska lista Gregorja Viranta, ki je zasijala leta 2011 in potem tudi hitro ugasnila.

Kdo je ob takšni desnici bližje ustavni večini?

Pomenljiva ugotovitev je, da se od partnerskih strank, ki so do sedaj omogočale vlade Janeza Janše, v parlamentu drži zgolj še Nova Slovenija, pa še z njo so v sporu. Ali je posredi kakšna korelacija, je razprava za kdaj drugič. Tokrat navedimo zgolj, da problem partnerskih strank SDS ni dosti drugačen od Janševega: če volivci menijo, da glas zanje posredno omogoča oblast Janši, tudi zanje ne bo kruha. Od tu njihova omejenost v dosegu in frustracija zaradi ujetosti desnega pola v situacijo, kjer se seštevek vseh poslanskih sedežev preostalih pomladnih strank zadnje desetletje vrti okoli tretjine oziroma največ nekaj sedežev čez. Toliko, da prepreči ustavno večino levemu polu, ki bi ga sicer nedvomno prav tako zasrbeli prsti po spreminjanju ustave.

Očitek, da SDS kot najmočnejša stranka vedno naredi svoje, premalo pa dodajo partnerji, je v opisani situaciji brezpredmeten. Druge stranke na desni sredini imajo tako zgolj dve možnosti: ali se s situacijo sprijaznijo in životarijo ujete v predstavljeni kolup ali pa poskusijo s kakšno drugačno politiko prebiti kletko ter sebi in bloku prinesti manjkajoče glasove za resno, stabilno koalicijo.

Ravno v tem kontekstu je treba razumeti Toninovo distanciranje od Janše v začetku tega mandata in Logarjevo zatrjevanje, da bo vstopil le v raznobarvno koalicijo (katere pa seveda pod Janševim vodstvom ne more biti, saj jo bodo nedvomno zavrnile vse leve stranke). Ali se bo že izkušenima politikoma nove generacije takšna strategija tudi obrestovala, je veliko vprašanje, saj ju na prvi pogled bolj postavlja v lose-lose položaj kot kaj drugega: na eni strani ju s svojim medijskim konglomeratom, ki je dodobra zasedel desno sceno, cefrajo Janševi, na drugi strani pa ju nazaj v naročje SDS potiskajo na levi, ki sredinski bazen seveda želijo ohraniti zase. Za njun uspeh bi moralo širšo sliko videti in razumeti precejšnje število volivcev in vprašanje je, ali Logar in Tonin ne precenjujeta njihove politične razgledanosti in demokratične zrelosti.

A ironija je, da bo SDS čez dobro leto za "absolutno večino" potreboval enega in drugega, potem ko mu je izgradnja novega partnerja s propadlim poskusom Gregorčičevega prevzema SLS vsaj začasno padla v vodo, Ruparjev populistični upokojenski projekt pa ne obeta preboja čez parlamentarni prag. Kje je potem tu še doseg do "ustavne večine razuma", o kateri sanja Janša!

Edina pot do koalicije razuma

Za konec spomnimo, da je o koaliciji razuma, takrat znamenitih 50+, Janša govoril že pred več kot desetletjem. "Nastala je koalicija 50+, koalicija razuma za izhod iz krize," na uradni strani sds.si še vedno najdete objavo s 25. januarja 2012.

Takrat so "predsednica in predsedniki SDS, DLGV, SLS, DeSUS in N.Si slovesno podpisali koalicijsko pogodbo o sodelovanju v Vladi RS za mandat 2012-2015," preberemo v prvi vrstici objave. Zakaj je tista "koalicija razuma" kasneje nerazumno razpadla, je ponovno tema za politične zgodovinarje. A ne pozabimo, da je takrat preprečila vlado Zorana Jankovića. In četudi je to bil, ob reševanju Slovenije iz finančne krize, njen največji dosežek, je svoje poslanstvo več kot izpolnila.

Morda ne ustavna koalicija, zagotovo pa koalicija razuma, ki seže vsaj do 46+, je po naslednjih volitvah mogoča. Še posebno zaradi takšnega poloma Golobove vlade, ki bo nedvomno pasiviziral precejšen del politično manj aktivnega volilnega telesa, ki je bil nazadnje aktiviran za pregon tretje Janševe vlade z oblasti. A mogoča je le v partnerskih odnosih, kjer se vsak, od najmanjšega do največjega, osredotoča nase in opravi svoje delo, obenem pa potencialnim povolilnim partnerjem pusti, da vodijo svojo politiko, kakor vedo in znajo. Poziv k umiritvi strasti in osredotočenosti nase velja za vse strani, ki se morebiti vidijo in najdejo v tovrstni koaliciji razuma, čeprav k političnem delovanju pristopajo na različen način. Slednje je lahko, ob nekaj strpnosti in potrpljenja, prej prednost kot slabost, s pozitivnimi učinki na skupen volilni doseg. Toliko pomembneje, ker si še ene vlade, kot je Golobova, Slovenija ne more več privoščiti.

* (Rok je Čakš je lastnik in urednik Kozjansko.info in politični komentator.)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.