V sicer zanimivem, čeprav precej (tudi avto)biografsko površnem (beri: prijateljsko prirejenem), zato pa prijetno nostalgičnem tekstu Marko Crnkovič v mariborskem
Večeru obuja spomine na slavo Jonasa Žnidaršiča kot simbola "prepotentne generacije, nad katero se je ta družba najprej navdušila, potem