"SAZU je objavila deklaracija o slovenski spravi zaradi bratomorne vojne med drugo svetovno vojno, ki je vzela 99.000 življenj Slovencev in 5000 življenj okupatorjev. Čeprav gre za korak v pravo smer, pa si znanstveniki ne bi smeli privoščiti zapisati zgodovinskih laži."

Piše: Tino Mamić

Zgodovinarji, politiki in nogometaši so bržkone najbolj nehvaležni poklici na planetu Zemlja. Posebno v deželi pod Triglavom se na zgodovino, politiko in nogomet namreč spoznajo vsi. Tudi zadnji pijanček bo do sekunde, ko bo omahnil pod šank, znal na dolgo in široko razpredati o napakah v zgodovini, politiki in nogometu.

V taki deželi je zato še toliko bolj pomembno, ko se na to temo, o kateri vsi vse vedo, oglasi cvet inteligence nacije, forum najmodrejših. Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU). Akademiki niso samo moralna, ampak predvsem najvišja strokovna, najvišja znanstvena avtoriteta.

Prizadevanje SAZU za spravo, ki je glede na argumente v parlamentu ostala na točki iz leta 1952, je izjemnega pomena. Lanski simpozij, ki bo po enem letu dočakal še izid zbornika, se je letos nadaljeval s spravno deklaracijo. Sestavili so jo akademiki, ki svetovnonazorsko pripadajo obema taboroma. Zato, kakopak, ne more zadovoljiti obeh taborov. Pravzaprav pa tega niti ne želi. Sprava namreč ni doseči konsenz, ampak pomiritev.

Deklaracija SAZU (tukaj) je dobrodošla in nujno potrebna. Čeprav po mojem skromnem mnenju na marsikateri točki išče aritmetično sredino namesto zgodovinske resnice, je to korak v pravo smer. Kljub nekaterim zdrsom v interpretaciji. Glede tega ima Žiga Turk, ki je bil takoj po svoji pohvali deklaracije tarča ostrih kritik z desnega zornega kota, prav.

A zgodovinarja v izjavi vendarle zmotita dve besedi. Dve napakici, ki pa nista tako neznatni, saj vsebujeta manipulacijo z zgodovinskimi dejstvi. Ali povedano naravnost, vsebujeta zgodovinsko laž.

Razumem, da tega gostilniški razpravljalci ne bodo opazili. Tudi povprečen intelektualec ne. A znanstvenik, ki se poglablja v zgodovino druge svetovne vojne in o njej sodi – on si pa tega res ne bi smel privoščiti. Zgodovina je pač znanost. Interpretacij je lahko več, zgodovinsko dejstvo pa je samo eno.

Poglejmo navedbi. "V etičnem smislu zato o dogajanju med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena."

Oborožena kolaboracija z okupatorjem je bila vaškim stražam edina možnost preživetja. Vaške straže so se ustanovile, da so preprečile partizanske kraje, umore, požige nad civilnim prebivalstvom dolenjskih in notranjskih vasi. Niso bi neupravičene. Ne predstavljam si, kaj bi akademiki svetovali kmetom, ki so bili tarča partizanskega nasilja? Da bi se pustili oropati in umreti od lakote? Da bi se pustili ubiti? Bi se morali izseliti? Ali bi, spoštovani akademiki, tudi vi ne sprejeli italijanske puške, če bi z njo lahko branili svojo ženo, ki so jo partizani napadli? In soseda?

Razumem, da člani SD, ki na svojih sestankih radi rečejo, da "smo jih premalo pobili", ne verjamejo zgodovinskim dognanjem zadnjih 35 let, ki jih opisuje več ducatov zgodovinskih knjig. Ne razumem pa akademikov, ki dvema milijonoma Slovencev polagajo na srce, naj se spravijo, da niso prebrali knjige Slovenski razkol doktorja zgodovinskih znanosti Jožeta Možine, ki je vse te teze, hipoteze in pričevanja mnogih zgodovinskih knjig preučil in strokovno obdelal z vseh strani. Če so druge zgodovinske knjige večinoma interpretativne, je Možinova večinoma faktografska. V njej je tudi na podlagi matematike povsem jasno, da je bil glavni cilj partizanskega gibanja uničenje Slovencev iz demokratičnega tabora. Ne pa boj proti okupatorju. Matematika to jasno pokaže: partizani so med vojno ubili dobrih 5000 okupatorskih vojakov, Slovencev pa nekajkrat več. Oborožena kolaboracija z okupatorjem je zato bila ne samo upravičena, ampak vsiljena. Za ceno življenja.

Druga, še večja manipulacija pa se skriva v zadnji besedi naslednjega stavka. "Ko torej obsojamo revolucionarno nasilje, ne obsojamo obenem tudi narodnoosvobodilnega upora, ki je navdihujoče dejanje in eden od temeljev naše državnosti."

Narodnoosvobodilni upor je po mnenju SAZU temelj slovenske državnosti. Me prav zanima, zakaj? Kje je kak dokaz? Menda ne mislijo, da ima samozvani Zbor odposlancev slovenskega naroda kakšno povezavo s samostojno Slovenijo? Bil je namreč poskus prve diktatorske tako imenovane skupščine, ki je bila namenjena kimanju vsem predlogom partijskega vodstva. Nereprezentativne in delegatsko izbrane. O samostojni Sloveniji so v tistih letih sanjali le redki. Nihče izmed njih pa ni bil v komunističnem taboru. Tudi avtonomijo v okviru Jugoslavije so med Slovenci zahtevali v SLS, ne pa v liberalnih in levosredinskih strankah.

Seveda je upor proti okupatorju na moč častno dejanje, a s samostojno slovensko državo vendarle nima nobene povezave.

Seveda lahko iščemo določene zametke slovenske državnosti v Socialistični federativni Republiki Jugoslaviji. Ustava iz leta 1974, denimo, ki je bila sicer mrtva črka na papirju in je bila napisana samo kot krinka, se je leta 1990 izkazala kot zelo koristna, če jo vzameš resno. Ali slovenska kulturna emancipacija in razvoj po letu 1945. A tudi temu bi težko rekli temelj slovenske državnosti.

Bojim se, da zaradi teh dveh zgodovinskih laži deklaracije velik del demokratičnega, desnosredinskega tabora ne bo sprejel. Za levi tabor, kjer so bivši komunisti še vedno čislani, pa se že vnaprej ve, da bodo proti deklaraciji. Zveza tako imenovanih borcev (v zvezi je namreč velika večina ljudi, rojenih po letu 1945) jo je že obsodila, rekoč, da se je kolaboracija začela pred partizanskim nasiljem nad civilisti. Pa smo spet tam, kjer ni muh.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.