Mnogo krvi je preteklo v zgodovini našega planeta. Za prav, za moč, za bojni pohod. Tako - za nekoga drugega, mogočnega. Veliko potokov solza je bilo pretočenih, zavoljo izgubljenih bitk, padlih sinov, možev, staršev, civilistov. Nikoli sovražnikov. Preveč modrovanja, preveč naglih potez, preveč mi-proti-vam. Premalo grizenja v ustnice. Premalo potrpljenja. Premalo spoštovanja. Preveč napredka? Preveč znanosti? Premalo zaupanja? Premalo složnosti? Preveč korupcije?

Kaj je pravzaprav tisto, kar kot ljudstvo počnemo napak?

Je vojna res postala prirojena v gene? Smo še sposobni storiti korak nazaj, preden naredimo dva naprej? In če, korak nazaj kam? In korak naprej ... kam? 

Koga poslušati, komu zaupati? Obrazom iz TV sprejemnikov? Poročevalcem? Piscem kolumn? Komentatorjem? Kvazi-vseznalcem? Andreju Staretu? Novo-dobnim mešetarjem? Šamanom? Zdravnikom? Pravnikom? Politikom? Vremenoslovcem? Teistom? Ateistom? Komikom? 

Preveč tematik, da bi spraševali samo eno osebo, ali samo enega strokovnjaka. Vsak ima znanje na nekem področju, vsak ima nekaj ponuditi. A o čem sploh govorim?

Svet je mnogo preveč kompleksen, nikakor enostaven. Ni samo črn, ni samo bel, ni samo politika in niso samo korporacije. Zemlja je morda postala majhna vas, a enostaven organizem to nikakor ni.

Kljub globalizaciji ostajamo samosvoji, smo trmasti, ženemo se za svojim. Ne lovimo vsi istih žensk, ne padajo vse ženske na iste moške, ne nosimo vsi istih konfekcij, ne verujejo vsi v enega Boga, ne verujemo vsi v boga, ne gledamo vsi istih filmov, nimamo vsi istega okusa za glasbo. Smo si še kako, in zelo, različni. Že samo po načinu govora, in nenazadnje tudi slogu pisanja. Sila različni smo si že samo v isti državi, kaj šele po svetu.

A kaj vse skupaj pomeni, še zdaj ne vem o čem govorim.

Očitno je postala navada, da ni več nujno razmisliti, preden zineš. Niti ni važno kako to izgovoriš. Samo da zveni pametno, in da je povedano glasno.

Ni več nujno razmisliti, preden napišeš. Važno je, da to napišeš. Ni pomembno, če zveni absolutno neumno. In če se le da, podkrepiti svoja znanja in vedenja z veliko klicaji. 

Morda pa v tem tiči problem? Ta zanikrna svoboda izražanja? Imamo preveč svobode nad lastnim gobcem? Preveč govoričimo, vemo pa nič ne?

Še zdaj ne vem, o čem govorim. Niti to ni potrebno, ker to je vendarle blog. In kdor ne zna pisati, ta blogira.

Zadane me dejstvo, da smo samo bleda modra pika (citat: Carl Sagan), ki je sredi črnine vpeta v ta obširen kozmos. Daleč naokoli, zelo daleč, ni ničesar, čemur bi lahko rekli dom. Niti približno. Tako zelo majhni smo, pa tako zelo pomembni. Pomembni z zelo približanega vidika. Ko pogledaš malo od dlje, uvidiš, da postanemo še manjši - kaj manjši - drobni, in sila nepomembni. 

Pomislim na svoje izpade, in svoja trkanja na prsi, in se sam sebi zdim smešen. Le kaj mi gre po glavi? 

Enkrat sem tu, samo enkrat, in živeti bi moral. Živeti kakor vem in znam. Ni nujno, da tako kot to opevajo TV oglasi in nagovarjajo zapriseženi pozitivci. Ni treba iti skakati s padalom, noben pogoj ni zdravo življenje, nikakor ni potrebe po tem, da ostaneš večno mlad. In kdo pravi, da je dobra stvar, če živiš večno?

Tako malo vemo, tako zelo malo. In toliko smo se naučili, v tako kratkem času. Na take redke trenutke treznosti, mi postane jasno, da sem ponosen, da sem človek. Še vedno pripadnik živali, a vseeno ločena veja živali. 

Zavem se, da sem v genih - ponekod - enak drevesu. Labodu. Sraki. Goski. 

Zadane me, da nosim v sebi bakterije, prve nosilce življenja. In brez teh ogabnih stvari, niti preživeti ne bi moral.

In jaz se imam, kot človek, za pomemebnega in velikega?

Nič kar rečem, me ne more narediti bolj majhnega in nepomembnega.

In ravno zato sem vesel, da sem živ.

In veseli me, da bom enkrat umrl.

Upam, da na deževen dan. V noči. Nekje na travniku. In da bo jasno nebo, da bom videl zvezde. 

Ni realno, a sanjam lahko.